VSRS Sklep II Ips 53/2019

Jedro

V 319. členu ZPP je opredeljen institut pravnomočnosti sodbe kot vezanost sodišča in strank na vsebino sodne odločbe in kot prepoved ponovnega razpravljanja o isti stvari. S tem pa je povezano vprašanje identitete stvari.

V obravnavanem pravdnem postopku je tožnica svoj zahtevek za plačilo 9.279,22 EUR s pripadki zoper toženca utemeljevala tako na temeljnem pravnem poslu kot na menici. To pomeni, da se tožničin zahtevek nanaša na različna historična dogodka, se pravi na različno dejansko podlago, ki jo po določilu prvega odstavka 186. člena ZPP mora vsebovati vsaka tožba.

Subjektivna identiteta je torej podana, saj sta pravdni stranki isti, objektivna identiteta tožbenih zahtevkov pa v I. in II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje ni podana.

ravnomočnost - lastna menica - res iudicata - identični tožbeni zahtevek - objektivna in subjektivna identiteta tožbenega zahtevka - plačilo na podlagi menice - plačilo na podlagi temeljnega (kavzalnega) pravnega posla

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3772/2016 z dne 22. 1. 2016 v 1. in 3. odstavku izreka, to je v delu, v katerem je bilo tožencu naloženo, da je dolžan na podlagi menice tožnici plačati 9.279,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški izvršilnega postopka, in tožbeni zahtevek za plačilo na podlagi menice zavrnilo. V II. točki izreka pa je tožencu naložilo, da je dolžan tožnici plačati 9.279,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2016 dalje do plačila. Odločilo je še o stroških postopka (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in razveljavilo (tudi) izrek sodbe sodišča prve stopnje, vsebovan v II. točki izreka, in sicer, da je toženec dolžan tožnici plačati 9.279,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2016 dalje do plačila. Posledično je spremenilo odločitev o prvostopenjskih stroških. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 386/2018 dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo procesno pravo, ko je zaključilo, da gre v I. in II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje za subjektivno in objektivno identična tožbena zahtevka (319. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in da je zato sodišče prve stopnje dvakrat odločilo o isti stvari. Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena ZPP) je tožnica zoper drugostopenjsko sodbo vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo 319. člen ZPP, ko je presodilo, da gre za položaj res iudicata. Ne drži namreč stališče sodišča druge stopnje, da nobena pravdna stranka ni izpodbijala I. točke izreka (in da je zato v tem delu sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna), saj iz toženčeve pritožbe izrecno izhaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti. Nadalje trdi, da je tožnica v obravnavanem postopku od toženca zahtevala plačilo 9.279,22 EUR z obrestmi na dveh pravnih podlagah, in sicer na menici kot verodostojni listini in na temeljnem razmerju (Dogovoru D-27-11/12 z dne 29. 11. 2012 s štirimi aneksi), pri čemer je bila menica dana kot bianco menica za zavarovanje terjatve iz temeljnega razmerja. Zato je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je podana objektivna identiteta med tožbenima zahtevkoma v I. in II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka namreč temelji na podlagi menice, II. točka izreka pa na podlagi temeljnega posla). V tem delu odločitev sodišča druge stopnje tudi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 167/99 z dne 10. 11. 2000, v kateri je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da pravnomočno zavrnjen zahtevek po meničnem pravu ni ovira za uveljavljanje zahtevka iz temeljnega posla oziroma da pri teh dveh zahtevkih ne gre za objektivno identična tožbena zahtevka, čeprav se nanašata na plačilo istega zneska. Sicer pa je treba pri presoji objektivne identitete tožbenega zahtevka v skladu s procesno ekvivalenčno teorijo, ki ji enotno sledi sodna praksa Vrhovnega¹ in višjih sodišč, enakovredno upoštevati izrek pravnomočne sodbe, njeno dejansko podlago in razloge za odločitev. Sodišče druge stopnje pa je zmotno upoštevalo samo vsebino izreka. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka razveljavi, v III. točki izreka pa spremeni, tako da tožencu naloži pritožbene stroške. Priglaša še revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je izpodbijana odločba sodišča druge stopnje, ki samo razveljavlja II. točko izreka prvostopenjske sodbe, po vsebini sklep. Ker jo je sodišče druge stopnje označilo kot sodbo, jo tudi Vrhovno sodišče zaradi jasnosti imenuje sodba.

7. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). V obravnavni zadevi je bila revizija dopuščena glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo procesno pravo, ko je zaključilo, da gre v I. in II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje za subjektivno in objektivno identična tožbena zahtevka (319. člen ZPP) in da je zato sodišče prve stopnje dvakrat odločilo o isti stvari.

8. V 319. členu ZPP je opredeljen institut pravnomočnosti sodbe kot vezanost sodišča in strank na vsebino sodne odločbe in kot prepoved ponovnega razpravljanja o isti stvari. S tem pa je povezano vprašanje identitete stvari. Dva spora sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost), pri čemer se pravna teorija pri presoji slednjega zavzema za uporabo procesne ekvivalenčne teorije oziroma teorije o dvočlenskem spornem predmetu, po kateri sta za določitev spornega predmeta enako pomembna tožbeni predlog in dejansko stanje. Takšni opredelitvi spornega predmeta je sledila tudi sodna praksa. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je za individualizacijo spora oziroma tožbenega zahtevka, o katerem je bilo pravnomočno odločeno, treba upoštevati predvsem izrek sodbe in dejansko podlago sodbe. Od izdaje sodbe namreč ni več pomemben tožbeni zahtevek, ampak sodna odločba, s katero je bilo odločeno o tožbenem zahtevku. Ko je o zahtevku pravnomočno odločeno, ne gre več za vprašanje opredelitve tožbenega zahtevka, temveč za opredelitev objektivnih meja pravnomočnosti sodne odločbe: tožbeni predlog nadomesti izrek sodbe, ta pa se nanaša na dejansko stanje, kakršno je obstajalo ob koncu glavne obravnave. Obseg pravnomočnosti sodbe se zato presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Za ugotovitev identičnosti sporov so torej odločilni: izrek pravnomočne sodbe, njena dejanska podlaga in razlogi za odločitev (omogočajo individualizacijo spora oziroma tožbenega zahtevka, o katerem je bilo pravnomočno odločeno), nov tožbeni predlog in razmerje, na katerem temelji zahtevek iz tega tožbenega predloga (omogočata individualizacija novega tožbenega zahtevka) ter njuna medsebojna primerjava (omogoča sklepanje o (ne)identičnosti sporov). Dejanska podlaga sodbe oziroma nove tožbe predstavlja določen življenjski dogodek, gledan objektivno in pravno nevtralno. V skladu s sodno prakso jo je treba razumeti kot sklop dejstev, ki opredeljujejo določen življenjski dogodek (tj. dejstveni kompleks). Nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče več uveljavljati. Navedeno velja tudi, če tožnik v novi tožbi doda dejstva, ki jih v prejšnji pravdi ni navedel, če predstavljajo sestavni del istega dejstvenega kompleksa, na katerega se nanaša pravnomočna sodba, in čeprav se sklicuje na drugo pravno podlago (primerjaj zadevo VS RS II Ips 1/2014 z dne 26. 11. 2015).

9. V obravnavani zadevi je tožnica na podlagi verodostojne listine - menice vložila predlog za izvršbo, nato pa se je postopek po ugovoru dolžnika (toženca) nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, predlog za izvršbo pa se je v skladu z določbo drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju obravnaval kot tožba. V pripravljalnih vlogah z dne 22. 4. 2016 in z dne 11. 10. 2016 (list št. 41 do 43 in 53 sodnega spisa) je tožnica svojo terjatev v višini 9.279,22 EUR s pripadki utemeljevala na s tožencem sklenjenem Dogovoru D-27-11/12 o poplačilu obveznosti z dne 29. 11. 2012 skupaj s štirimi aneksi kot temeljnem poslu in samostojni podlagi (v nadaljevanju Dogovor) in na menici, ki ji jo je toženec izdal v zavarovanje obveznosti iz sklenjenega Dogovora z aneksi kot temeljnega posla.

10. Iz dejanskih ugotovitev v prvostopenjski sodbi izhaja, da sta pravdni stranki v letu 2012 poslovno sodelovali tako, da je tožnica družbi A., d. d., katere direktor je bil toženec, posodila denar. Ker družba A., d. d., denarja ni vrnila, sta pravdni stranki 29. 11. 2012 sklenili Dogovor (za obročno poplačilo dolga). Toženec je nekaj obrokov plačal, potem pa po lastni izpovedbi zašel v finančne težave in ni zmogel več odplačevati dolga. Zaradi navedenega sta pravdni stranki k Dogovoru sklenili še štiri anekse, s katerimi sta podaljševali roke odplačevanja dolga. Iz Dogovora z dne 29. 11. 2012 izhaja, da je toženec na podlagi Pogodbe o prevzemu dolga z dne 2. 7. 2012 prevzel odprte obveznosti dolžnika, družbe A., d. d., v razmerju do tožnice kot upnice. Pravdni stranki sta v 1. členu Dogovora ugotovili, da znašajo prevzete obveznosti toženca do tožnice na dan 29. 11. 2012 17.250,27 EUR; v 2. členu Dogovora sta določili terminski plan obročnih plačil terjatve, in ker toženec slednjega plana ni spoštoval, sta sporazumno štirikrat spremenili terminski plan poplačil obveznosti z Aneksom št. 1 z dne 21. 6. 2013, Aneksom št. 2 z dne 30. 12. 2013, Aneksom št. 3 z dne 24. 4. 2014 in Aneksom št. 4 z dne 3. 11. 2014. Toženec je (skladno z Dogovorom in 4. členom Aneksa št. 3) 24. 4. 2014 izročil tožnici zavarovanje, in sicer tri podpisane bianco menice z meničnimi izjavami. Toženec bi moral skladno z 2. členom Aneksa št. 4 poplačati svoj dolg tožnici do 25. 12. 2015, vendar tega ni storil.

11. Iz navedenega izhaja, da je v obravnavanem pravdnem postopku tožnica svoj zahtevek za plačilo 9.279,22 EUR s pripadki zoper toženca utemeljevala tako na temeljnem pravnem poslu kot na menici. To pomeni, da se tožničin zahtevek nanaša na različna historična dogodka, se pravi na različno dejansko podlago, ki jo po določilu prvega odstavka 186. člena ZPP mora vsebovati vsaka tožba (navedba dejstev in dokazov za utemeljenost tožbenega zahtevka).

12. Subjektivna identiteta je torej podana, saj sta pravdni stranki isti, objektivna identiteta tožbenih zahtevkov, vsebovanih v I. in II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, pa ni podana.

13. Sodišče prve stopnje je namreč tožničin zahtevek na podlagi menice kot neutemeljen zavrnilo (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), ker je tožnica zamudila enoletni zakonski rok za predložitev menice vpoglednice v plačilo in je posledično menica izgubila veljavnost oziroma je menična obveznost iz te menice zastarala. Hkrati pa je ugotovilo, da je tožnica dokazala, da ji toženec na podlagi Dogovora z dne 29. 11. 2012 in štirih aneksov ter obračuna obresti dolguje terjatev v višini 9.279,22 EUR. Zato je v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje tožencu na podlagi temeljnega pravnega posla (Dogovora z dne 29. 11. 2012 s pripadajočimi štirimi aneksi) naložilo, da je dolžan tožnici plačati 9.279,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2016 dalje do plačila. Štelo je namreč, da je toženec prišel v zamudo naslednji dan po poskusu vnovčitve menice, in sicer 8. 1. 2016 (tožnica je menico z dne 24. 4. 2014 predložila banki v plačilo 7. 1. 2016). Glede navedbe toženca v odgovoru na revizijo o vezanosti sodišča na tožbeni zahtevek, ki naj bi ga tožnica ne prilagodila kasneje uveljavljeni dejanski in pravni podlagi (Dogovoru z aneksi), pa Vrhovno sodišče dodaja, da je v sklepu o izvršbi (in predhodno predlogu za njegovo izdajo) na podlagi verodostojne listine vsebovani dajatveni del izreka nalagal tožencu plačilo terjatve v znesku 9.523,71 EUR z obrestmi. Prvotno je bila to res le terjatev na podlagi menice, z vlogo z dne 22. 4. 2016 pa je tožnica svojo terjatev utemeljila z Dogovorom z aneksi, na novo izračunala višino terjatve in prilagodila tožbeni zahtevek na znesek 9.279,22 EUR; novi pravni in dejanski podlagi pa ji zahtevka ni bilo treba kakorkoli še prilagajati ali ga na novo oblikovati. Zato sodišče, ki je njegovo utemeljenost presojalo po obeh podlagah, ni sodilo izven ali preko tožbenega zahtevka.

14. Tako se izkaže, da je odgovor na zastavljeno vprašanje, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo procesno pravo, ko je zaključilo, da gre v I. in II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje za subjektivno in objektivno identična tožbena zahtevka (319. člen ZPP) in da je zato sodišče prve stopnje dvakrat odločilo o isti stvari, lahko le negativen.

15. Sodišče druge stopnje je torej prekršilo določbo drugega odstavka 319. člena ZPP, kar je (lahko) vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče druge stopnje sodbo izdati ob upoštevanju obrazloženega ter se opredeliti tudi do toženčevih pritožbenih navedb.

16. Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

17. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnika, ki so navedeni v uvodu tega sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ob tem se sklicuje na zadevi VS RS II Ips 274/2011 in II Ips 85/2009.

Datum zadnje spremembe:

24.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 386/2018
• Sklep II Ips 466/99
• VSL sodba I Cp 4738/2010