<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba II Ips 112/2019

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2020:II.IPS.112.2019
Evidenčna številka:VS00036173
Datum odločbe:19.06.2020
Opravilna številka II.stopnje:VSC Sodba Cp 318/2018
Datum odločbe II.stopnje:14.11.2018
Senat:Jan Zobec (preds.), Vladimir Horvat (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Ana Božič Penko, mag. Matej Čujovič
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:odločanje na seji - neizvedba glavne obravnave - neupravičena pridobitev - verzija - plačilo uporabnine - konkretno in realno prikrajšanje - višina uporabnine - vlaganje v tujo nepremičnino - zavrnitev revizije - dopuščena revizija

Jedro

Privolitev v neuporabo in s tem v prikrajšanje v resnici lahko pomeni le ugovor zoper predpostavko neupravičene obogatitve (odsotnost pravnega temelja) in ne more biti del predpostavke prikrajšanja. Privolitev tožnika v prikrajšanje bi namreč pomenila pravni temelj za obogatitev, tako da uporaba njegove nepremičnine s strani toženca sploh ni bila neutemeljena.

Toženec (kot nedovroverni posestnik) mora tožniku (lastniku) izročiti vse najemnine (civilne plodove), ki izhajajo iz najemnih pogodb, tudi neizterjane ali porabljene - gredo mu vse koristi in ne le tiste, ki jih v resnici (še vedno) ima.

Pri verzijskih zahtevkih zaradi vlaganj v tuje premoženje je merilo subjektivna vrednost za obogatenega, če ta v vlaganja ni privolil (gre za t. i. "vsiljeno obogatitev"). V konkretnem primeru, ko so bila vlaganja opravljena brez soglasja in vednosti tožnika, se torej uporabi subjektivno merilo obogatitve. Čeprav 194. člen OZ nedobrovernemu prejemniku priznava pravico do povračila koristnih stroškov do višine povečanja vrednosti stvari, ima pri vsiljeni obogatitvi tožnik ugovor, da vlaganja zanj subjektivno niso imela nobene koristi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik je solastnik do ½ nepremičnin parc. št. 34/6 in 1/1, k. o. ..., ki so v naravi stanovanjska hiša in kmetijski objekt - hlev (v nadaljevanju nepremičnine). Prvi toženec (tožnikov oče, solastnik nepremičnin) in drugi toženec (vnuk prvega toženca, tožnikov nečak) sta sklenila najemno pogodbo za oddajo nepremičnin v najem (brez soglasja tožnika). Drugi toženec je nato s tretjim tožencem sklenil podnajemno (podzakupno) pogodbo. Drugi in tretji toženec sta na nepremičnine (ki so v solasti tožnika) namestila reklamne plakate (brez vednosti in soglasja tožnika). Tožnik je zato uveljavljal prepoved vznemirjanja njegove solastninske pravice z nameščenimi oglaševalskimi plakati in zahteval njihovo odstranitev. Poleg tega je od drugega in tretjega toženca zahteval plačilo uporabnine.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da toženci protipravno vznemirjajo tožnika kot solastnika nepremičnin z nameščenimi oglaševalskimi plakati na kmetijskem objektu in hiši, ki stojita na spornih nepremičninah, ter jim naložilo opustitev nameščanja oglaševalskih plakatov na nepremičninah (I. točka izreka) in njihovo odstranitev (II. in III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo uporabnine, po katerem bi moral drugi toženec plačati 7.575,00 EUR, tretji toženec pa 7.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi zoper IV. in V. točko izreka in prvostopenjsko sodbo spremenilo, tako da je drugemu tožencu naložilo plačilo 7.725,00 EUR, tretjemu tožencu pa 5.322,00 EUR uporabnine in tožencem naložilo solidarno plačilo pravdnih stroškov tožniku. Drugemu in tretjemu tožencu je naložilo solidarno plačilo pritožbenih stroškov tožnika.

4. Toženci so Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) predlagali dopustitev revizije zoper drugostopenjsko sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo uporabnine. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 23/2019 z dne 16. 5. 2019 kot nedovoljen zavrglo predlog prvega toženca zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Dopustilo je revizijo drugega in tretjega toženca v smeri preizkusa procesnopravne in materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve glede tožnikovega zahtevka za plačilo uporabnine od drugega in tretjega toženca.

5. Drugi toženec zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje, tako da pritožbo tožnika v celoti zavrne. Podredno predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču druge oziroma prve stopnje. Priglaša revizijske stroške.

6. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

Ugotovljeno dejansko stanje:

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja da:

- prvi toženec ni pridobil soglasja tožnika za oddajo nepremičnin v najem drugemu tožencu;

- drugi toženec ni pridobil soglasja tožnika za oddajo nepremičnin v (pod)najem, za oglaševanje z reklamnimi panoji in za opravljena dela na nepremičninah - ravnal je brez njegove vednosti, čeprav je vedel, da je solastnik;

- drugi toženec je brez tožnikove vednosti na nepremičninah izvedel določena dela, ki niso bila nujna vzdrževalna dela, temveč so bila namenjena namestitvi reklamnih panojev;1

- tožnik je drugemu tožencu (oziroma njegovemu očetu) sporočil, da oglaševanja ne dovoli oziroma se je želel dogovoriti glede razdelitve dobička, do česar ni prišlo.

Odločitev sodišča prve stopnje

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženci niso pridobili soglasja tožnika za oddajo nepremičnin v najem in oglaševanje z reklamnimi panoji. Kot nepomembne je štelo trditve o vložku drugega toženca v nepremičnine, ker ga ni vprašal za dovoljenje, čeprav je vedel, da je solastnik. Zaključilo je, da je podana obogatitev drugega in tretjega toženca, vendar je tožbeni zahtevek glede plačila uporabnine zavrnilo. Presodilo je, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena glede višine konkretne (dejanske) koristi tožencev, saj je umaknil dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke. Po oceni sodišča prve stopnje predložene najemne pogodbe (in pogodba o medsebojnem sodelovanju), na katerih je tožnik utemeljeval obogatitev tožencev, pomenijo le subjektivno predstavo o vrednosti dosežene koristi. Obrazložilo je, da se uporabnina določi v vrednosti koristi, ki jo je uporabnik v resnici dosegel z nedovoljeno uporabo in se ugotavlja s pomočjo hipotetične najemnine, zmanjšane za stroške (ki bi jih pri tem imel), pri čemer je obračun stroškov in koristi v domeni tožnika.

Odločitev sodišča druge stopnje

9. Presodilo je, da je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen (tj. da tožnik ni soglašal z oddajo nepremičnin v najem, zaradi česar sta toženca obogatena). Vendar ni soglašalo z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal višine obogatitve. Zavzelo je stališče, da predložene pogodbe izkazujejo dejansko korist (obogatitev) tožencev (na račun prikrajšanja tožnika), pri čemer konkretnejšega dokaza ni. Ugotavljanje hipotetične najemnine (ki bi jo lahko dosegel tožnik) z izvedencem zato ne bi bilo logična. V konkretnem primeru je sodišče imelo konkretne podatke o višini najemnine – o dejanski koristi. Sodišče prve stopnje je predložene listinske dokaze zmotno dokazno ocenilo, ker ni zaključilo, da je z njimi tožnik dokazal višino dejanske obogatitve. Na podlagi 2. (in 8.) alineje prvega odstavka 358. člena ZPP je prvostopenjsko sodbo na seji spremenilo.

Povzetek revizijskih navedb

10. Drugi toženec sodišču druge stopnje očita kršitev procesnih pravil, in sicer 2. in 3. alineje tretjega odstavka 347. člena, 348. člena, drugega odstavka 350. člena, prvega odstavka 355. člena, 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), 3., 4., 5. in 7. člena ZPP ter 8., 10., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabo 190. in 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Meni, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 340/2013, VIII Ips 107/2016, VIII Ips 297/2016, II Ips 208/2017, III Ips 110/2016, III Ips 3/2014, II Ips 408/2010, II Ips 270/2011, II Ips 153/2014, III Ips 4/2010, II Ips 224/2011 in II Ips 321/2011 (glede dolžnosti oprave pritožbene obravnave) ter v zadevah II Ips 215/2012, II Ips 201/2015 in II Ips 508/2006 (glede plačila uporabnine).

11. Kot bistveno navaja, da sodišče druge stopnje ne bi smelo spremeniti sodbe sodišča prve stopnje brez oprave pritožbene obravnave (pogoji iz 347., 348., 355. in 358. člena ZPP niso bili podani), ker prvostopenjsko sodišče dejanskega stanja ni v celoti in popolno ugotovilo. Po mnenju revidenta prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo vseh elementov zahtevka za plačilo uporabnine – ni ugotavljalo dejstev glede dejanske obogatitve tožencev (in znotraj obogatitve prihodkov in stroškov tožencev), prikrajšanja tožnika ter vzročne zveze. Izvedlo je sicer posamezne dokaze (vpogledalo je v najemne pogodbe in pogodbe o medsebojnem sodelovanju), vendar jih dokazno ni ocenilo, nekaterih predlaganih dokazov pa ni izvedlo (npr. dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki ga je predlagal revident). Sodišču druge stopnje očita, da je prvič ugotovilo dejstva (dejanske obogatitve in prikrajšanja), ki jih prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, čeprav stranke niso imele možnosti obravnavanja teh dejstev in dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje. S tem je poseglo v pravico tožencev do izjave (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in prekršilo načelo enakega varstva pravic, pravico do sodnega varstva ter pravnega sredstva (22., 23. in 25. člena Ustave). Poleg tega je podana tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče druge stopnje ni navedlo pravne podlage, na katero je oprlo svojo odločitev. Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih glede višine uporabnine oziroma je podano nasprotje med razlogi sodbe o izvedbi dokazov in med samimi listinami. Izpodbijana odločitev zato odstopa od citirane sodne prakse in pomeni kršitev načela neposrednosti, kontradiktornosti in pravice do izjave (kršitev 8., 10., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

12. Izpodbijani sodbi nadalje očita zmotno uporabo materialnega prava (190. in 198. člena OZ), ker je zaključila, da je obogatitev tožencev (in prikrajšanje tožnika) enaka višini najemnin v pogodbah z oglaševalci ne da bi pri tem upoštevala stroške, ki so jih toženci zatrjevali in dokazovali pred sodiščem prve stopnje. Izpostavlja, da tožnik ni izkazal konkretnega in realnega prikrajšanja, saj ni trdil, da je želel stvar sam uporabljati, jo oddati v najem ipd. Po mnenju revidenta je sodišče druge stopnje samo prvič ugotovilo višino obogatitve tožencev (ki jo je enačilo s pogodbeno dogovorjeno najemnino) in prikrajšanje tožnika. Poudarja, da dejanske koristi ni mogoče ugotoviti le na podlagi višine zneskov iz najemnih pogodb, saj je treba upoštevati tudi stroške tožencev in ugotoviti, ali so vsa plačila v resnici prejeli. Pojasnjuje, da ni bil obogaten za pogodbeni znesek, saj plačil ni prejel v celoti, poleg tega je imel tudi stroške najema nepremičnine, (dela in materiala) za ureditev oglasnega prostora, strošek nujnih vzdrževalnih del ter pogajanj z naročniki. Opozarja, da je predložil dokazila o opravljenih delih in nastalih stroških - najemno pogodbo s prvim tožencem in izpiske transakcijskega računa, da vseh plačil po pogodbah ni prejel. Zato bi sodišče druge stopnje (poleg zneskov, ki so jih prejeli toženci) moralo ugotoviti tudi višino stroškov, ki so jih toženci zatrjevali in zanje predlagali dokaze.

O utemeljenosti revizije

13. Revizija ni utemeljena.

Glede procesnih kršitev

14. Revident uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zatrjuje, da izpodbijana sodba „nima razlogov o odločilnih dejstvih glede višine uporabnine oziroma da je podano nasprotje med razlogi sodbe o izvedbi dokazov in med samimi listinami“ v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je jasno in logično odgovorjeno na vse pritožbene trditve tožnika (toženec odgovora na pritožbo ni vložil). Izpodbijana sodba ima vse potrebne razloge, revizija sama pa nima nobenih navedb o tem, v čem naj bi bila pomanjkljivost obrazložitve in v čem naj bi bilo podano kakršnokoli nasprotje. Gre za pavšalno revizijsko trditev, ki je ni mogoče upoštevati, ker Vrhovno sodišče na procesne kršitve ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP).2

15. Revident sodišču druge stopnje konkretizirano očita le to, da ni navedlo pravne podlage, na katero je oprlo svojo odločitev, kar ne drži. Odločitev o spremembi prvostopenjske sodbe je sodišče druge stopnje oprlo na 2. alinejo prvega odstavka 358. člena ZPP (glej 6. točko obrazložitve),3 ki omogoča spremembo sodbe brez pritožbene obravnave, kadar sodišče prve stopnje zmotno presodi listine in se odločba opira samo na te dokaze. Ker je sodišče prve stopnje o višini uporabnine odločalo le na podlagi listinskih dokazov (pogodb), ki jih je zmotno dokazno ocenilo (zmotno je presodilo, da izkazujejo le subjektivno oceno o vrednosti dosežene koristi), je drugostopenjsko sodišče lahko dejansko stanje ugotavljalo na seji senata, ker je bil spoznavni položaj sodišča prve in druge stopnje izenačen.4 Sodna praksa, na katero se sklicuje predlagatelj, ni primerljiva, saj je sodišče druge stopnje drugače (ali prvič) dokazno ocenilo neposredno izvedene dokaze oziroma prvič ugotavljala dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo (ker jih je štelo za nepomembna). Za tako situacijo v konkretni zadevi ni šlo. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo dejansko stanje glede obogatitve in prikrajšanja ter višine uporabnine (glede katere je ocenilo, da jo predložene pogodbe ne izkazujejo), medtem ko je trditve revidenta o vložku v nepremičnine štelo za nepomembne, ker ni šlo za nujna vzdrževalna dela, temveč za dela namenjena namestitvi reklamnih panojev, ki so bila opravljena brez soglasja tožnika. Očitki revidenta, da stranke niso imele možnosti obravnavanje dejstev in dokazov glede dejanske obogatitve in prikrajšanja torej niso utemeljeni.

16. Ne drži niti stališče revidenta, da naj bi drugostopenjsko sodišče prvič samo ugotovilo obstoj splošnih predpostavk obogatitvenega zahtevka. Vsa dejstva, pomembna za pravni zaključek o obstoju temelja obogatitve, je (v 34. in 37. točki obrazložitve) ugotovilo že sodišče prve stopnje, in sicer da se je toženec s (protipravnim) posegom v solastninsko pravico tožnika okoristil, čeprav ni imel pravne podlage - tožnik ni soglašal s toženčevo uporabo nepremičnine. Do obogatitve je torej prišlo zaradi nedopustne uporabe tožnikove nepremičnine, iz katere je toženec pridobil določeno korist. Dejanska obogatitev pa se vrednoti šele v naslednji fazi, ko se ugotavlja obseg vračanja, saj je povezana z obsegom in ne s temeljem obogatitvenega zahtevka.

Glede kršitev materialnega prava

- glede temelja neupravičene obogatitve

17. Tožnik kot 1/2 solastnik spornih nepremičnin uveljavlja verzijski zahtevek za plačilo uporabnine zoper drugega toženca (198. člen OZ).5 Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča6 določba 198. člena OZ izhaja iz splošnega pravila 190. člena OZ, tako da morajo biti izpolnjene splošne predpostavke: 1. poleg obogatitve na strani toženca tudi 2. prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena, 3. vzročna zveza in 4. odsotnost pravnega temelja (odsotnost privolitve v prikrajšanje, pri čemer je trditveno in dokazno breme glede obstoja privolitve na tožencu).7 V razmerju lastnik (tožnik) – nelastnik (toženec) za obstoj prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani zadošča ugotovitev, da je toženec brezplačno uporabljal nepremičnino, ki je v lasti tožnika in da za brezplačno uporabo ni imel pravne podlage. Toženec pa se svoje obveznosti razbremeni, če dokaže, da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino. Privolitev v prikrajšanje mora biti nedvoumna - iz vseh ugotovljenih okoliščin mora zanesljivo izhajati, da lastnik soglaša z uporabo njegove nepremičnine.8 Odločitev o neupravičenem prikrajšanju oziroma obogatitvi je odvisna od okoliščin konkretne zadeve, pri čemer je treba položaj in ravnanja obeh strank presojati v luči temeljnih načel obligacijskega prava, tj. izravnalne pravičnosti, prostega urejanja obligacijskih razmerij, mirnega reševanja sporov ter načela vestnosti in poštenja.9

18. Korist drugega toženca je že sama neupravičena (brezplačna) uporaba tožnikove nepremičnine, za katero bi mu sicer moral plačati denarno nadomestilo.10 Prikrajšanje tožnika pa poseg v njegovo lastninsko pravico11 oziroma odsotnost koristi, ki jo lahko prinaša lastninska pravica (odsotnost koristi, ki jo je prinesla uporaba njegove nepremičnine).12 Revident utemeljeno opozarja, da ustaljena sodna praksa tožniku nalaga izkaz „konkretnega in realnega“ prikrajšanja. Stališče judikature je, da zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri čemer od drugega ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve.13 Takšna privolitev v neuporabo in s tem v prikrajšanje v resnici lahko pomeni le ugovor zoper predpostavko neupravičene obogatitve (odsotnost pravnega temelja) in ne more biti del predpostavke prikrajšanja.14 Privolitev tožnika v prikrajšanje bi namreč pomenila pravni temelj za obogatitev, tako da uporaba njegove nepremičnine s strani toženca sploh ni bila neutemeljena. Zato niso primerljive zadeve II Ips 508/2006, II Ips 215/2012 in II Ips 201/2015, na katere se sklicuje revident, češ da tožnik ni izkazal prikrajšanja (ker ni trdil, da je želel nepremičnino sam uporabljati - jo oddati v najem). V konkretnem primeru tožnik (drugače kot v citiranih zadevah) v svoje prikrajšanje ni pristal, saj je takoj, ko je izvedel za namestitev reklamnih panojev, sporočil, da tega ne dovoli, oziroma, da se lahko dogovorijo glede delitve dobička (28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).15 Tožnik torej v neupravičeno uporabo ni privolil, saj je svoje prikrajšanje poskusil preprečiti z zahtevo za prenehanje uporabe (odstranitev reklamnih plakatov) oziroma z zahtevo glede delitve dobička – najemnin.

- glede višine uporabnine

19. Revident se je z neupravičenim (protipravnim) posegom v tožnikovo lastninsko pravico okoristil, pri čemer ni bilo veljavnega pravnega temelja da bi prejeto obdržal. Po ustaljeni sodni praksi je nadomestilo za takšno korist (t. i. uporabnina) enako znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno nepremičnino,16 kar se šteje za ceno gole rabe. V sodni praksi se je nadalje izoblikovalo stališče, da je lahko predmet uporabnine potencialna korist (tj. korist, ki bi jo neupravičeni uporabnik lahko dosegel); uporabnina se dolguje že na temelju neupravičene posesti tudi za čas, ko neupravičeni uporabnik tuje stvari dejansko ni uporabljal.17 Zmotno je torej stališče revidenta, da bi sodišče moralo upoštevati le višino njegove dejanske obogatitve, tako da bi povprečno tržno najemnino (ki jo je enačilo s pogodbeno dogovorjeno najemnino) znižalo za njegove stroške (vzdrževanja, adaptacije – investicije v vzpostavitev oglaševalskega prostora, najema nepremičnin ter poslovanja in pogajanj z naročnika) ter ugotoviti, ali je vsa plačila v resnici prejel. Za tovrstno znižanje tržne najemnine ni podlage. Po sodni praksi ni odločilna dejanska korist, ki jo je posestnik dejansko prejel - tržno najemnino dolguje neodvisno od dejanskega koriščenja stvari. Drugačna razlaga bi bila v nasprotju z določbo prvega odstavka 6. člena OZ, ki zahteva gospodarno ravnanje (na obligacijskem področju) in s stvarnopravno ureditvijo, ki nedobrovernemu posestniku nalaga povrnitev tudi vrednost neobranih, uničenih, odtujenih in porabljenih plodov (drugi odstavek 96. člena SPZ).18 Trditve, da del najemnin ni prejel oziroma da jih je porabil (npr. za plačilo najemnine, kot stroške pogajanj z naročniki) zato niso relevantne. Toženec (kot nedobroverni posestnik) mora namreč tožniku (lastniku) izročiti vse najemnine (civilne plodove), ki izhajajo iz najemnih pogodb, tudi neizterjane ali porabljene – gredo mu vse koristi in ne le tiste, ki jih v resnici (še vedno) ima.

20. Namen prava neupravičene obogatitve je vzpostavitev prejšnjega stanja, kadar pride do prehoda premoženja brez veljavnega pravnega temelja.19 Namen restitucije iz naslova neupravičene obogatitve je torej prenos neupravičeno pridobljene koristi (vključno z dobičkom) z obogatenega nazaj na prikrajšanega. Toženec, ki je najemnine pridobil s protipravnim ravnanjem, nima pravne podlage, da bi jih obdržal.20 Po 193. členu OZ mora nedobroverni pridobitelj vrniti plodove (kamor sodi tudi dobiček - najemnine kot civilni plod) od dneva pridobitve. Dobiček sicer samodejno ne pripade prikrajšanemu tožniku, kadar je obogateni posestnik dobroveren. Ureditev v 193. členu OZ je izhodiščno namenjena le povrnitvi objektivnih koristi, ki same po sebi izhajajo iz predmeta obogatitve – pri stvareh, oddanih v najem v obliki povprečne tržne najemnine (ne pa tudi tistih koristi, ki presegajo objektivno in so rezultat posebnih naporov, odločitev, vložka toženca). Vzročna zveza med obogatitvijo in neupravičeno uporabo nepremičnine bi lahko bila z ravnanjem dobrovernega posestnika pretrgana, kadar bi bil dobiček izključno (ali pretežno) posledica vloženega dela in sredstev obogatenega toženca. Vendar toženec ni trdil, da je pogodbeno dogovorjena najemnina višja od običajne tržne najemnine - ni trdil, da bi pogodbeno dogovorjene najemnine presegale objektivno vrednost uporabe, ker bi nastale pretežno zaradi njegovega dela in vložka. Zlasti pa velja nepoštenemu pridobitelju (revident je nepremičnino oddal v najem brez soglasja tožnika, čeprav je vedel za njegovo solastništvo) dobiček v vsakem primeru odvzeti, saj bi nasprotno stališče pomenilo spodbudo k posegom v tujo pravno sfero računajoč, da bo (protipravno pridobljeni) dobiček mogoče obdržati.21

- glede vlaganj toženca

21. Toženec je (med drugim) zahteval znižanje uporabnine za strošek opravljenih del na nepremičnini. Uveljavljal je torej povrnitev vlaganj, opravljenih v nepremičnino tožnika, in trdil, da je bil tožnik z opravljenimi obnovitvenimi deli (ki naj bi bila nujna vzdrževalna dela) na hlevu in stanovanjski hiši obogaten, ker je bilo ustavljeno nadaljnje propadanje objektov in se je povečala vrednost nepremičnin. Opravljena dela je specificiral, opredelil njihovo vrednost in predlagal postavitev izvedenca gradbene stroke za ugotovitev vrednosti del in okoriščenja tožnika. Sodna praksa sicer šteje za nesklepčne zahtevke, s katerimi vlagatelj zahteva povrnitev vloženih sredstev, češ da s tem ne zahteva obogatitve - vrednost dosežene koristi pri obogatenemu lahko pomeni le povečana vrednost nepremičnine. Vendar za sklepčnost zadošča, da tožnik zatrjuje, da je nepremičnina več vredna vsaj za vrednost vlaganj.22 Revident je postavil ustrezne navedbe, saj je trdil, da naj bi bil toženec obogaten za vrednost opravljenih nujnih vzdrževalnih del, s katerimi se je ustavilo propadanje objektov in povečala vrednost nepremičnine.

22. Pridobitelj, ki mora povrniti koristi, ima tudi pravico do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi s prejeto koristjo, pri čemer je obseg povrnitve odvisen od njegove dobro- oziroma slabovernosti. Nedobroverni toženec lahko zahteva povračilo potrebnih stroškov, koristnih pa le, če pomenijo povečanje vrednosti stvari ob vrnitvi (194 OZ).23 Drugačno (za toženca manj ugodno) ureditev vsebuje 96. člen SPZ, ki v razmerju med tožnikom (lastnikom) in tožencem (nepoštenim posestnikom) kot kasnejši in specialnejši predpis izključuje uporabo po vsebini drugačnih pravil OZ.24 Po 96. členu SPZ je nedobroverni posestnik do povračila potrebnih stroškov upravičen le, če bi jih imel tudi lastnik, do koristnih pa le, če so koristni tudi za lastnika. Pri verzijskih zahtevkih zaradi vlaganj v tuje premoženje je merilo subjektivna vrednost za obogatenega, če ta v vlaganja ni privolil (gre za t. i. „vsiljeno obogatitev“). V konkretnem primeru, ko so bila vlaganja opravljena brez soglasja in vednosti tožnika, se torej uporabi subjektivno merilo obogatitve.25 Čeprav 194. člen OZ nedobrovernemu prejemniku priznava pravico do povračila koristnih stroškov do višine povečanja vrednosti stvari, ima pri vsiljeni obogatitvi tožnik ugovor, da vlaganja zanj subjektivno niso imela nobene koristi.

23. Tak ugovor je tožnik tudi postavil - ugovarjal je, da opravljena vlaganja zanj nimajo nobene vrednosti, ker se zanje ne bi odločil. Trdil je, da z obnovo hleva ni bil obogaten, saj so bili posegi opravljeni izključno zato, da je toženec lahko začel opravljati oglaševalsko dejavnost na nepremičninah, ki so bile že od aprila 2013 objavljena za prodajo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je ugovorne trditve tožnik dokazal – da (brez tožnikove vednosti) opravljena dela na nepremičninah niso bila nujna vzdrževalna dela, temveč so bila namenjena namestitvi reklamnih panojev (31. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je zato kot nepomembno štelo trditve o vložku revidenta v nepremičnine, saj je bil opravljen brez soglasja tožnika, čeprav je vedel, da je solastnik (30. točka obrazložitve). Dokaza s postavitvijo izvedenca gradbene stroke ni izvedlo - na zadnjem naroku je (po zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke kot prepoznega) ugotovilo, da drugih dokazov ni bilo in glavno obravnavo zaključilo. Upoštevaje pravilo o takojšnjem grajanju procesnih kršitev (286.b člen ZPP), bi moral toženec opozoriti na spregledan dokaz že v trenutku, ko je sodišče razglasilo konec dokazovanja. Tega ni storil - procesne kršitve ni grajal ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbenem postopku (odgovora na pritožbo ni vložil). Zato s tem očitkom (da prvostopenjsko sodišče določenih dokazov ni izvedlo) ne more uspeti v reviziji, zlasti ker ni navedel razlogov, zakaj te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti. Drugih trditev o večvrednosti nepremičnine toženec ni postavil (npr. da bi tožnik lahko nepremičnino prodal za višji znesek, ker je na njej toženec vzpostavil oglaševalski prostor).

Odločitev o reviziji

24. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka

25. Odločitev, da drugi toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njegove revizije.

26. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
1 31. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe.
2 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 71/2014 z dne 20. 8. 2015 (tč. 9), II Ips 46/2011 z dne 19. 6. 2014, II Ips 974/2008 z dne 19. 6. 2014 (tč. 6) in II Ips 251/2006 z dne 25. 9. 2008.
3 Zapis, da je spremembo oprlo (tudi) na 8. alinejo citiranega člena je očitna pisna pomota.
4 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 208/2017 z dne 5. 4. 2018, II Ips 224/2011 z dne 26. 1. 2012 in II Ips 340/2013 z dne 24. 9. 2015.
5 Ta določa: "Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe."
6 Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 206/2014 z dne 16. 10. 2014, II Ips 201/2015 z dne 16. 2. 2017 (tč. 9), II Ips 71/2014 z dne 20. 8. 2015 (tč. 15), II Ips 215/2012 z dne 4. 4. 2013 (tč. 8) in II Ips 508/2006 z dne 17. 12. 2008.
7 Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 52/2019 z dne 19. 12. 2019 in II Ips 117/2017 z dne 18. 10. 2018. Enako Lutman, K., Neupravičena obogatitev v primerjalnem in slovenskem pravu, Doktorsko delo, Pravna fakulteta, Ljubljana, 2019, str. 99, 100 in 391 (v nadaljevanju Lutman). Meni, da odsotnost privolitve ni pozitivna predpostavka obogatitvenega zahtevka – na tožniku ni dokaznega bremena, da v neupravičen prehod premoženja ni privolil, temveč se okoliščino, da je tožnik v neutemeljen premik premoženja privolil, šteje le kot razlog za ugovor toženca. Podobno Debevec, J. Denarna odmena za neupravičeno uporabo tuje stvari, Revija Odvetnik, 5 (63), 2013, str. 14. Zavzame stališče, da se za izključitev denarne odmene (na podlagi stvarnopravnih pravil) zahteva izkaz aktivne privolitve.
8 Enako sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 117/2017 z dne 18. 10. 2018.
9 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016, II Ips 90/2017 z dne 4. 10. 2018 in II Ips 295/2017 z dne 10. 1. 2019.
10 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 626/2008 z dne 7. 5. 2009. Glej tudi Z. Strajnar, Verzije – predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, Pravosodni bilten 1/2012 str. 26.
11 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 866/93 z dne 19. 1. 1994. Glej tudi Polajnar Pavčnik, A., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 46.
12 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 715/2004 z dne 7. 4. 2005 in tam citirano literaturo. Enako odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 253/2007 z dne 10. 4. 2008 in II Ips 383/2011 z dne 16. 10. 2014. Glej tudi Z. Strajnar, Verzije – predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, Pravosodni bilten 1/2012 str. 27.
13 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 90/2017 z dne 4. 10. 2018 (tč. 8), II Ips 206/2014 z dne 16. 10. 2014, II Ips 201/2015 z dne 16. 2. 2017, II Ips 503/2008 z dne 29. 9. 2011 in II Ips 71/2014 z dne 20. 8. 2015.
14 Glej Lutman, str. 393, ki meni, da tožnika že samo dejstvo, da se je drugi neutemeljeno obogatil na račun njegove solastninske pravice, upravičuje do restitucije. Uporaba tuje lastnine namreč ni brezplačna in je zato treba zanjo plačati ustrezno nadomestilo ne glede na to, ali jo je njen imetnik želel koristiti ali ne. Opozori, da se prikrajšanje ne zahteva za obstoj verzije v nemškem, švicarskem in avstrijskem pravu (str. 180, več na str. 177-180).
15 Revident sam je v odgovoru na tožbo navedel, da je tožnik z dopisom opozoril, da z namestitvijo plakata ne soglaša in zahteval delež najemnin.
16 Glej odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 307/2015 z dne 20. 4. 2017 (tč. 11), II Ips 196/2015 z dne 12. 1. 2017 (tč. 10), II Ips 305/2011 z dne 24. 7. 2014 (tč. 13), II Ips 698/2009 z dne 28. 10. 2010, II Ips 974/2008 z dne 9. 2. 2012, II Ips 626/2008 z dne 7. 5. 2009, II Ips 589/2008 z dne 10. 9. 2008, II Ips 687/2007 z dne 26. 8. 2010 (tč. 10), II Ips 715/2004 z dne 7. 4. 2005, II Ips 280/2004 z dne 17. 2. 2005 in številne druge. Enako Lutman str. 397. Z. Strajnar, Verzije – predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, Pravosodni bilten 1/2012 str. 31. Možina, D. Protipravno pridobljeni dobiček kot merilo odškodninskega in obogatitvenega zahtevka, Podjetje in delo, št. 3-4, 2015, str. 472.
17 Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 131/99 z dne 4. 11. 1999, II Ips 364/2000 z dne 1. 3. 2001, II Ips 463/2003 z dne 3. 12. 2003 in II Ips 687/2007 z dne 26. 8. 2010. Primerjaj tudi Debevec, J. Denarna odmena za neupravičeno uporabo tuje stvari, Revija Odvetnik, 5 (63), 2013, str. 15 in Lutman, str. 287.
18 Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 463/2003 z dne 3. 12. 2003 in II Ips 687/2007 z dne 26. 8. 2010. Enako Z. Strajnar, Verzije – predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, Pravosodni bilten 1/2012 str. 23 in 24 in Lutman str. 324 in 325.
19 Glej Z. Strajnar, Verzije – predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, Pravosodni bilten 1/2012 str. 11.
20 Glej Lutman str. 197 in 198. Primerjaj D. Možina, Protipravno pridobljeni dobiček kot merilo odškodninskega in obogatitvenega zahtevka, Podjetje in delo 3-4/2015, str. 470.
21 Primerjaj Lutman str. 212-214, 326, 327.
22 Lastnik nepremičnine (tožnik) mora namreč vrniti le toliko (tisto), za kar je obogaten oziroma toliko, kolikor je zaradi vlaganj prikrajšanega nepremičnina več vredna (obogatitveno načelo) in ne tega, kar je prikrajšani vložil (vrnitveno načelo). Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 125/2011 z dne 8. 12. 2011 (tč. 8), II Ips 97/2016 z dne 11. 8. 2016 (tč. 17) in II Ips 78/2014 z dne 19. 11. 2015. Lutman (str. 292, 292 in 365) meni, da za sklepčnost zadošča trditev, da je toženec vlagal v tujo nepremičnino in da je lastnik za vrednost vlaganj obogaten (obogatitev je prihranek stroškov).
23 Glej Polajnar Pavčnik, A., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 54. Enako Lutman str. 309 in Možina, D., Obresti in plodovi pri neupravičeni obogatitvi Pravni letopis 2019 str. 163 – 175.
24 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 90/2017 z dne 4. 10. 2018 (tč. 7), Z. Strajnar, Verzije – predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, Pravosodni bilten 1/2012 str. 22, Lutman str. 297.
25 Glej Polajnar Pavčnik, A., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 54. Lutman str. 296 in 299 ter Z. Strajnar, Verzije – predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, Pravosodni bilten 1/2012 str. 24.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6, 96, 96/2, 190, 193, 194, 198
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 358, 358/1, 358/1-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5NDI2