VSRS Sodba II Ips 50/2019

Jedro

Čeprav je toženki gotovo mogoče očitati neskrbno ravnanje glede obveščanja, pa je sklad s tem, ko se je o stanju njenega študija sam pozanimal pri univerzi, sam saniral njeno kršitev oziroma dosegel namen, ki ga je obveznost obveščanja zasledovala. Nato pa je bil dolžan tako pridobljeno informacijo ponovno ovrednotiti v luči javnega interesa. Pri tem je težko sprejemljiva teza, da ne bi bilo več v javnem interesu vztrajati pri pogodbi, katere glavni pogodbeni smoter bi bil z veliko verjetnostjo uresničen čez manj kot mesec dni.

Toženkino dolžnost, da v celoti izpolni svoje pogodbene obveznosti in se za dogovorjeni čas tudi zaposli v RS, je zato treba presojati od trenutka, ko je bilo dokončno razjasnjeno, ali je tožnik od pogodbe veljavno odstopil, torej od trenutka konca te pravde. Toženka ima še vedno pravico in dolžnost, da svojo preostalo obveznost izpolni in vse dotlej, dokler se ne izteče rok za njeno izpolnitev, tožnik še ne more terjati vračila štipendije.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani (COVL) opr. št. VL 167587/2014 z dne 9. 12. 2014 v 1. odstavku izreka razveljavi tudi za znesek 44.646,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 44.085,11 EUR od 8. 11. 2014 dalje in od zneska 561,09 EUR od 5. 12. 2014 dalje, ter se tožbeni zahtevek s tem v celoti zavrne.

II. Sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tudi v njunih stroškovnih delih, tako da je sedaj tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške celotnega postopka (vključno z revizijskim postopkom) v višini 11.869,25 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik je od toženke zahteval vračilo štipendije za doktorski študij v tujini v skupnem (revaloriziranem) znesku 44.646,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je (po ponovljenem sojenju) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani (COVL) opr. št. VL 167587/2014 z dne 9. 12. 2014 vzdržalo v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 44.646,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 44.085,11 EUR od 8. 11. 2014 dalje in od zneska 561,09 EUR od 5. 12. 2014 dalje. Toženki je naložilo povračilo stroškov postopka.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženki je naložilo povračilo tožnikovih stroškov pritožbenega postopka.

4. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 365/2018 z dne 22. 11. 2018 je toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške revizijskega postopka.

Dejanski in pravni okvir spora

6. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva:

- tožnik kot štipenditor in toženka kot štipendistka sta (na podlagi uspešne kandidature toženke na Javnem razpisu za podelitve štipendije za podiplomski študij na EUI za študijsko leto 2008/2009² ter na tej podlagi izdane odločbe tožnika o upravičenosti do štipendije) dne 1. 10. 2008 sklenila Pogodbo o štipendiranju št. 11500-14/2008-8 (v nadaljevanju „pogodba“);

- tožnik se je s pogodbo zavezal, da bo toženki za tri leta študija plačeval mesečno štipendijo v višini 1.100,00 EUR mesečno, toženka pa, da bo doktorski študij zaključila do konca avgusta 2012 in se po zaključku študija za štiri leta zaposlila v Sloveniji;

- na podlagi pogodbe je toženka od tožnika prejela tri nakazila po 13.674,04 EUR;

- osnutek doktorske naloge je toženka oddala februarja 2012;

- toženka je tožnika (šele po njegovem pozivu) februarja 2013 obvestila, da bo zagovor naloge opravila šele maja 2013, a se to ni zgodilo, o čemer ga toženka (zopet) ni obvestila;

- tožnik je (po zapletih z vročanjem več obvestil toženki) dne 2. 9. 2014 odstopil od pogodbe in zahteval vračilo prejete štipendije;

- toženka je zagovor doktorske naloge uspešno opravila 23. 9. 2014;

- februarja 2015 se je toženka za pol leta zaposlila v Republiki Sloveniji (ne za polni, temveč za skrajšan delovni čas), nato pa se je zaposlila v tujini.

7. Za obravnavani spor so upoštevne določbe:

- 1. alineje 6. člena pogodbe, ki določa, da bo štipendistka glede na 1. člen pogodbe do 31. 8. 2012 uspešno zaključila študij,

- 2. alineje 6. člena pogodbe, ki določa, da bo štipendistka štipenditorja v roku 8 dni obveščala o vsaki spremembi stanja v zvezi s štipendijskim razmerjem in obveznostmi po pogodbi, ki je bistvenega pomena za izvajanje pogodbe,

- 4. alineje 6. člena pogodbe, ki določa, da bo štipendistka skrbela za ažurnost vseh podatkov, potrebnih za izplačevanje štipendije, svojih kontaktnih podatkov in drugih informacij,

- 6. alineje 6. člena pogodbe, ki določa, da bo štipendistka v osmih dneh predložila potrdilo institucije o uspešnem zaključku študija,

- 7. alineje 6. člena pogodbe, ki določa, da bo štipendistka po uspešno zaključenem študiju v 30 dneh sklenila delovno razmerje s polnim delovnim časom pri delodajalcu v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) vsaj za štiri leta,

- 7. člena pogodbe, ki določa, da je štipenditor upravičen od pogodbe odstopiti, če bi štipendistka iz krivdnih razlogov oziroma po svoji volji kršila določene pogodbene obveznosti (med njimi obveznost, da štipenditorja v roku 8 dni obveščala o vsaki spremembi stanja v zvezi s štipendijskim razmerjem in obveznostmi po pogodbi, ki je bistvenega pomena za izvajanje pogodbe – 2. alineja prvega odstavka 7. člena pogodbe), štipendistka pa mora v tem primeru povrniti celotni znesek prejete štipendije v revalorizirani vrednosti.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

8. Tožnik je svoje upravičenje do odstopa od pogodbe utemeljeval s toženkino kršitvijo obveznosti iz 1., 2., 4., 6. in 7. alineje 6. člena pogodbe.

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženki mogoče očitati zakrivljeno kršitev obveznosti iz 2. alineje 6. člena pogodbe (neobveščanje o spremembah glede zaključka študija), ne pa tudi krivde za kršitev obveznosti iz 1., 4. in 6. alineje navedenega člena. Na okoliščine v zvezi z zagovorom doktorske naloge toženka namreč ni imela vpliva. Osnutek naloge je oddala pravočasno, a jo je morala zaradi kasnejšega razvoja raziskovanega področja po navodilih mentorja naknadno dopolniti, datum zagovora pa je bil odvisen od postopkovnih predpisov na univerzi, razpoložljivosti članov komisije za zagovor ipd. Tožnik tudi ni izkazal, da ne bi imel toženkinih ažurnih kontaktnih podatkov; slednja torej ni kriva za tožnikove težave pri vročanju pisanj toženki. Toda ker za odstop od pogodbe zadostuje že ena izkazana kršitev, je bil ta utemeljen, posledično pa tudi zahtevek za vračilo štipendije. Do zatrjevane kršitve 7. alineje 6. člena pogodbe se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo.

10. Pritožbeno tezo, da toženka tožnika sploh ni bila dolžna obveščati o zaključku študija (oziroma o zapletih v zvezi s tem), ker je sama ravnala v skladu z akademskimi pravili, tj. pravočasno oddala osnutek doktorske naloge, do zamude pri zaključka študija pa je prišlo iz razlogov na strani fakultete, je sodišče druge stopnje zavrnilo. Zaključek študija pomeni pridobitev doktorskega naziva, kar brez uspešnega zagovora doktorske naloge ni mogoče. Oddaja osnutka naloge ne zadošča. Pridobitev doktorata je bila ena od toženkinih temeljnih pogodbenih obveznosti, zato je bilo obvestilo o tem bistvenega pomena za izvajanje štipendijskega razmerja. Zamuda izrecno dogovorjenega roka o zaključku študija (tj. do 31. 8. 2012) je terjala najmanj obvestilo o okoliščinah glede zamude. Toženka pa je tožnika o predvidenem poznejšem datumu zagovora obvestila šele na njegov poziv, in to kar pol leta po izteku roka; o tem, da naloge tudi maja 2013 ni zagovarjala, pa ga sploh ni obvestila. To je storila šele po zagovoru, ki je bil več kot dve leti po izteku prvotnega roka (23. 9. 2014), a je tožnik že pred tem odstopil od pogodbe.

11. Po presoji sodišča druge stopnje vračilo celotne štipendije zaradi kršitve obveznosti obveščanja iz 2. alineje 6. člena pogodbe v konkretnem primeru ni nesorazmerna sankcija, saj se v luči vseh v nadaljevanju navedenih okoliščin izkaže, da dolžnost obveščanja ni bila zgolj neznaten del obveznosti. Obveščanje o spremembah stanja je bilo bistveno za izvajanje štipendijskega razmerja, toženka pa je to obveznost kršila po lastni volji (krivdi). Vprašanje zaključka študija je bilo povezano tudi s toženkino nadaljnjo pogodbeno obveznostjo, tj. zaposlitvijo v Republiki Sloveniji po končanem študiju za štiri leta in polni delovni čas (7. alineja 6. člena pogodbe), ki je toženka prav tako ni izpolnila v dogovorjenem obsegu niti ni o njeni (ne)izpolnitvi obvestila tožnika. Pritožbeno sodišče poudarja, da gre pri dolžnosti obveščanja za pomožno obveznost, ki je funkcijsko usmerjena k izvajanju drugih temeljnih pogodbenih obveznosti, zaradi česar jo je treba obravnavati v povezavi z njimi. Ni bila namenjena sama sebi, temveč pravočasni, kvalitetni in učinkoviti izvedbi pogodbenega smotra, vključno s toženkino dolžnostjo zaposlitve. Tožnik je svojo temeljno obveznost z izplačilom štipendije izpolnil, poleg tega si je dlje časa po izteku dogovorjenega roka prizadeval pridobiti informacije s strani toženke, ta pa ga o zaključku študija in zaposlitvi ni obveščala niti se ni za dogovorjeni čas zaposlila v RS, kar je še dodatna, samostojna in huda kršitev pogodbe.

Dopuščeni revizijski vprašanji

12. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku³ (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

13. Revizija je bila dopuščena glede vprašanj:

− ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da kršitev dolžnosti obveščanja iz 2. alineje 6. člena Pogodbe o štipendiranju ni neznatnega pomena, in ali je bila tožnica upravičena zaradi te kršitve odstopiti od pogodbe;− ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tožnica upravičeno odstopila od pogodbe zaradi kršitve pogodbene obveznosti v skladu s 7. alinejo 6. člena Pogodbe o štipendiranju.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

Revizijske navedbe

14. Revidentka vztraja, da je bila dolžnost obveščanja zgolj neznaten del obveznosti, katere kršitev ne utemeljuje odstopa od pogodbe (110. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ⁴). Tako naj bi bilo tudi stališče v zadevah VSL I Cp 2767/2016 in I Cp 1573/2016, od katerega naj bi pritožbeno sodišče neutemeljeno odstopilo. Pogodba o štipendiranju je naštevala primere informacij, ki štejejo kot spremembe, ki so bistvenega pomena za izvajanje pogodbe, in med njimi ni bilo informacije glede datuma zagovora doktorske naloge. Revidentka se zaveda, da je dolžnost obveščanja kršila, a to zato, ker jo je spregledala oziroma se – ker je svojo doktorsko nalogo sicer oddala v skladu s pravili in roki doktorskega študija na EUI – ni zavedala, da bi morala tožnika o zamudi roka obvestiti. Vsekakor pa naj bi bila sankcija vračila celotne štipendije nesorazmerna kršitvi. Pojasnilo pritožbenega sodišča glede tega, zakaj ne gre za neznaten del obveznosti, naj bi bilo pomensko prazno. Ni pojasnjeno, katere okoliščine konkretnega primera so bile upoštevane, izpostavljeni sta zgolj toženkina krivda za kršitev in nadaljnja kršitev obveznosti zaposlitve. Toda to je vse del dogovorjene vsebine pogodbe in ne more biti upoštevna okoliščina pri presoji neznatnosti dela obveznosti (tako naj bi bilo stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 390/2011). Po revidentkinem mnenju naj bi bilo treba upoštevati naslednje okoliščine: da je redno izpolnjevala pogoje za štipendiranje vseh treh letnikov študija; da je študij uspešno zaključila; da ni bila kriva za zamudo z zaključkom študija; da je na tožnikov poziv iz februarja 2013 takoj posredovala vse zahtevane informacije in podala predlog za podaljšanje roka za dokončanje študija; da je tožnika pooblastila za pridobivanje informacij o stanju študija pri EUI (kar je ta tudi storil) in da je tožnik ohranil zahtevo, da se toženka po končanem študiju zaposli v RS, torej namen pogodbe ni bil onemogočen. Revidentka še dodaja, da v primeru izpolnitve dolžnosti obveščanja o zamudi z zaključkom študija tožnikov položaj ne bi bil nič drugačen, kot je sedaj. Ker do zamude ni prišlo po toženkini krivdi, namreč tožnik v primeru pravočasnega obvestila o zamudi od pogodbe ne bi mogel odstopiti. Interes, ki ga tožnik pričakuje od pogodbe, ni v ničemer spremenjen.

15. V zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem revidentka navaja, da odstop od pogodbe ne more biti utemeljen s kršitvijo toženkine dolžnosti zaposlitve v RS, saj bi ta obveznost nastopila šele po zaključku študija, tožnik pa je od pogodbe odstopil že pred tem. Ker je bila pogodba potemtakem že z 2. 9. 2014 razvezana, sta bili obe stranki prosti svojih obveznosti. Ne glede na to pa revidentka meni, da je svojo obveznost zaposlitve izpolnila, saj je bila pol leta zaposlena v RS. Četudi je zaposlitev trajala manj kot 4 leta in za krajši delovni čas, to ne more pomeniti razloga za zahtevo za vračilo štipendije, saj tožnik ne more hkrati terjati vračila in še zaposlitve v RS. Nenazadnje pa pogodbena obveznost zaposlitve v RS nedopustno posega v določbe Pogodbe o delovanju EU o prostem pretoku delavcev, zaradi česar je Evropska komisija sprožila tudi postopek proti RS, posledično pa je bila sprejeta novela Zakona o štipendiranju⁵ (v nadaljevanju ZŠtip-1), kjer je bil določen desetletni rok za izpolnitev obveznosti zaposlitve v RS. Po sodni praksi (npr. zadeva VSL II Cp 2557/2016) ta rok sedaj velja tudi za pred novelo sklenjene pogodbe in bo v konkretnem primeru potekel šele leta 2024.

Navedbe iz odgovora na revizijo

16. Tožnik meni, da obveznost obveščanja ni neznatna in da kaže na skrbnost pogodbene stranke. Revizijske navedbe o tem, da naj bi toženka to obveznost spregledala, so novota. Toženka naj bi svojih obveznosti ne imela namena izpolnjevati oziroma naj bi se jim poskušala izogniti. Izogibala naj bi se vročitvam in kontaktu s tožnikom. S tem naj bi hkrati kršila tudi načelo vestnosti in poštenja pri izvrševanju pravic in obveznosti. Če dolžnik nič ne stori za izpolnitev obveznosti (toženkina pasivnost je trajala kar dve leti), ni mogoče govoriti o neznatni izpolnitvi; še manj ob dejstvu, da se kasneje tudi ni zaposlila v RS za dogovorjeno obdobje. Že ob razvezi pogodbe naj bi bilo jasno, da se toženka v RS ne namerava zaposliti, saj je na to kazala njena popolna prekinitev komunikacije s tožnikom. Že od leta 2013 naj bi toženka opravljala delo v ZDA. Če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da tudi v dodatnem roku ne bo izpolnil obveznosti, lahko upnik odstopi brez dodatnega izpolnitvenega roka (106. člen OZ). Okoliščine drugih zadev, na katere se toženka sklicuje, naj bi bile neprimerljive.

Presoja utemeljenosti revizije

17. Revizija je utemeljena.

O prvem dopuščenem revizijskem vprašanju

18. Za odločitev v obravnavani zadevi je najprej bistveno vprašanje glede obveznosti obveščanja – kakšna je bila njena narava v konkretnem primeru in kakšne so bile pravne možnosti pogodbenih strank v primeru njene kršitve. Stališči pravdnih strank sta si diametralno nasprotni. Tožnik, ki mu pritrjujeta tudi sodišči nižjih stopenj, trdi, da ne gre za neznatno obveznost in da njena kršitev utemeljuje odstop od pogodbe in posledično vračilo štipendije. Toženka pa, nasprotno, trdi, da ni izpolnila le neznatnega dela obveznosti in da je taka sankcija pretirana.

Pravna narava pogodbe o štipendiranju

19. Konkretna pogodba o štipendiranju vsebuje elemente instituta, ki ga pravna teorija imenuje „upravna pogodba“ in ga kvalificira z naslednjimi elementi: 1) najmanj ena pogodbena stranka je oseba javnega prava in 2) pogodba mora biti sklenjena v javnem interesu (kriterij cilja) oziroma (alternativno) mora vsebovati določbe, ki pomenijo prevlado osebe javnega prava v pogodbi in jih v zasebnopravni pogodbi druga pogodbena stranka običajno ne bi sprejela (kriterij vsebine).⁶ Tožnik je pravna oseba javnega prava, javni sklad, ki (med drugim) že dlje časa podeljuje slovenskim študentom štipendije za študij v tujini. Tudi v konkretnem primeru je pogodbo o štipendiranju s toženko sklenil na podlagi njenega uspeha na javnem razpisu za podelitev konkretne štipendije. Tovrstno štipendijsko razmerje je pogodbeno razmerje, v katerem je neposredna ekvivalenca dajatev nasprotnih strank ni zagotovljena oziroma je težko merljiva. Tožnik (javni sklad) je zavezan izplačati določeno količino denarja iz javnih sredstev, korist, ki jo dobi za svoje plačilo, pa ni nasprotna dajatev v klasičnem smislu, ampak se preko izpolnjevanja štipendistovih obveznosti uresničuje javni interes, za podpiranje katerega je bil sklad ustanovljen. To pa je interes spodbujanja rasti intelektualnega kapitala,⁷ razvoja človeških virov in kadrov za večjo zaposljivost, vseživljenjsko učenje, konkurenčnost, prenos znanja in povezovanja znanstveno-raziskovalne sfere in univerz z gospodarstvom, izobraževalnega sistema s potrebami trga dela in za štipendiranje.⁸ Drugače povedano: javni interes, ki se preko štipendiranja slovenskih državljanov za študij v tujini uresničuje, je v tem, da se s finančno pomočjo v tujini usposobijo visoko izobraženi strokovnjaki, ki bodo nato svoje znanje lahko nudili delodajalcem v Republiki Sloveniji, in s tem prispevali k vsestranskemu razvoju svoje domovine. Štipendisti so zato s pogodbo običajno tudi zavezani, da se po končanem študiju za določen čas (praviloma za vsaj toliko časa, kot jih je država v času študija finančno podpirala) zaposlijo doma.

20. Obravnavano štipendijsko razmerje torej ni klasično civilnopravno pogodbeno razmerje, temveč gre za posebno vrsto javnopravnega pogodbenega razmerja.⁹ Slovensko pozitivno pravo sicer „upravnih pogodb“ posebej ne ureja, zato je v sodni praksi sprejeto stališče, da se zanje uporabljajo določbe splošnega pogodbenega prava (torej zlasti OZ), razen kolikor javnopravni elementi določene pogodbe ne zahtevajo, naj nekatere določbe OZ za tako razmerje ne veljajo.¹⁰

21. Glavne pogodbene obveznosti, torej obveznosti, preko katerih se uresničuje glavni pogodbeni interes in ki so značilne za posamezno vrsto pogodbe, so v takem pogodbenem razmerju, kakršno je bilo razmerje med pravdnima strankama v obravnavani zadevi, izplačilo štipendije na strani sklada, na štipendistovi strani pa uspešno dokončanje študija, za katerega prejema štipendijo, in nato zaposlitev v Republiki Sloveniji. Konkretna pogodba je vsebovala tudi številne dodatne obveznosti, med njimi štipendistovo obveznost obveščanja sopogodbenika o vsaki spremembi stanja v zvezi s štipendijskim razmerjem in obveznostmi po pogodbi, ki je bistvenega pomena za izvajanje pogodbe.

Splošno o obveznosti obveščanja

22. Obveznost obveščanja v splošnem pogodbenem pravu najpogosteje pomeni stransko pogodbeno obveznost. Četudi med strankama ni izrecno dogovorjena, izhaja že iz splošnega načela vestnosti in poštenja ter dobre vere: pogodbeni stranki sta v vsakem pogodbenem razmerju dolžni med sabo pošteno in konstruktivno sodelovati in komunicirati ter stremeti k čim uspešnejšemu doseganju pogodbenih ciljev. Taka obveznost zlasti pride do izraza v dolgoročnih pogodbenih razmerjih. V razmerju do glavne obveznosti so stranske obveznosti sicer običajno manjšega pomena. V teoriji se navaja, da zgodovinsko gledano evropske kontinentalne kodifikacije pojma in posledic kršitve stranskih obveznosti najpogosteje niso izrecno urejale ali pa so jih urejale le v omejenem obsegu.¹¹ Sodobne primerjalnopravne ureditve pogodbenega prava poznajo različne rešitve: od odškodninske odgovornosti dolžnika (zlasti v primerih, kadar gre za stranske obveznosti, ki niso neposredno povezane z glavno obveznostjo ali ki niso iztožljive v naravi, npr. obveznosti varstva in integritete) do možnosti odstopa od pogodbe, kadar od upnika ni več mogoče razumno pričakovati, da bo vztrajal pri pogodbi, oziroma kadar je kršitev mogoče opredeliti kot bistveno.¹²

23. OZ med glavnimi in stranskimi obveznostmi izrecno ne ločuje. Splošno pravilo določa, da je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena OZ). Vendarle pa v domači pravni teoriji zasledimo stališča, da o neizpolnitvi kot temelju za nastop sankcij lahko govorimo samo, če se nanaša na glavno obveznost,¹³ medtem ko se neizpolnitev stranske obveznosti načeloma ne obravnava kot neizpolnitev, razen če je pogodbeni stranki ob sklenitvi ne povzdigneta v glavno obveznost.¹⁴ Glede obveznosti obveščanja OZ splošno določa, da je pogodbena stranka, ki je dolžna obvestiti drugo stranko o dejstvih, ki vplivajo na njuno medsebojno razmerje, odgovorna za škodo, ki nastane drugi stranki zato, ker ni bila pravočasno obveščena (245. člen OZ).

Splošno o upnikovem odstopnem upravičenju

24. Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka (pravočasno) ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa odstopi od pogodbe (103. člen OZ), pri čemer je način odstopa odvisen predvsem od tega, ali je bila pravočasna izpolnitev bistvena ali ne (104. in 105. člen OZ), ter od tega, ali si dolžnik sploh še prizadeva za izpolnitev oziroma ali obveznost sploh še lahko izpolni (106. in 107. člen OZ). Posebej pa zakon določa, da od pogodbe ni mogoče odstopiti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti (110. člen OZ). Smisel tega pravila pravna teorija in sodna praksa utemeljujeta s tem, da morajo za prenehanje pogodbe kot najhujšo sankcijo za njeno kršitev obstajati resni in utemeljeni razlogi, ne pa zgolj majhne pomanjkljivosti.¹⁵ Če je pri slednjih upnikove interese mogoče zavarovati z blažjimi ukrepi (denimo z jamčevalnimi in odškodninskimi zahtevki), bi bil odstop od pogodbe nemoralen.¹⁶ Neznatnost obveznosti se presoja ob upoštevanju vseh okoliščin vsebine dogovorjene pogodbene obveznosti in opravljene izpolnitve, pri čemer je treba med drugim presoditi, ali konkretna pomanjkljivost pogodbi zvesti stranki onemogoča doseganje pogodbenega namena¹⁷ oziroma ali je prišlo do znatnega odmika od pogodbeno zasnovane ekvivalence.¹⁸

Presoja konkretnega primera

25. Ob zgoraj navedenih pravnih izhodiščih je treba presoditi konkretni primer, ki ga opredeljujejo naslednje okoliščine: i) sklenjena je bila pogodba o štipendiranju, ki je po svojih značilnostih upravna pogodba; ii) v tej pogodbi je bila štipendistkina obveznost obveščanja izrecno dogovorjena, kot sankcija za njeno kršitev pa je bilo izrecno določeno tudi upnikovo odstopno upravičenje; iii) štipendistka (toženka) o zapletih v zvezi z zaključkom svojega študija (zamudi in razlogih zanjo) sopogodbenika ni obveščala; iv) sklad je nazadnje pri univerzi, kjer je toženka študirala, sam pridobil informacijo o tem, in sicer je izvedel, da bo imela zagovor doktorske naloge čez približno mesec dni; v) sklad je takoj zatem, ko je za to izvedel, od pogodbe odstopil; vi) toženka je zagovor doktorske naloge čez manj kot mesec dni uspešno opravila.

26. V klasičnih civilnopravnih pogodbenih razmerjih bi kršitev obveznosti obveščanja kot stranske pogodbene obveznosti običajno lahko pomenila le morebitno odškodninsko odgovornost (245. člen OZ), razen če bi se pogodbeni stranki – v skladu z načelom pogodbene avtonomije – dogovorili za drugačno sankcijo, lahko tudi za odstopno upravičenje. Stranki bi obveznosti obveščanja s tem pripisali večji pomen za izvajanje pogodbenega razmerja in za varstvo svojih interesov, korekturno vlogo pa bi pomenilo pravilo 110. člena OZ, ki omejuje odstopno upravičenje v primeru neizpolnitve zgolj neznatnega dela obveznosti.

27. Kadar pa imamo opravka z upravno pogodbo, konkretno s pogodbo o štipendiranju, v kateri se prepletata javni in zasebni (štipendistkin) interes in v kateri ni vzpostavljena neposredna ekvivalenca dajatev nasprotnih strank, je treba v tej luči presojati, katera pravila splošnega pogodbenega prava so uporabljiva oziroma na kakšen način jih je treba uporabiti. Tista pogodbena stranka, ki je v pogodbenem razmerju pravna oseba javnega prava, mora pri vseh svojih odločitvah v zvezi s konkretnim razmerjem zasledovati javni interes, ki v upravnih pogodbah praviloma prevlada nad drugimi pogodbenimi interesi. To pa ne pomeni le, da se njegov sopogodbenik v zameno za zadovoljitev svojega zasebnega interesa občasno mora sprijazniti s pogodbenimi določbami, na katere morda v zasebnopravni pogodbi ne bi pristal. Pomeni tudi to, da mora javnopravni subjekt pri izvrševanju svojih pogodbenih upravičenj ves čas imeti pred očmi javni interes, zaradi katerega je bila konkretna pogodba sklenjena.

28. Odstop od pogodbe je sorazmerno huda sankcija za kršitev obveznosti obveščanja, ki pri pogodbi o štipendiranju nedvomno ne pomeni glavne pogodbene obveznosti, tj. obveznosti, preko katere se uresničuje glavni pogodbeni interes in ki to vrsto pogodbe opredeljuje. Gotovo pa taka obveznost v dolgoročnem pogodbenem razmerju ni brez pomena oziroma že sama po sebi zgolj obveznost neznatnega pomena. Ni dvoma, da je posameznik, čigar zasebnopravni interes se prek take pogodbe uresničuje, zavezan k lojalnemu sodelovanju. Preveč bi bilo od javnopravne pogodbene stranke (sklada) zahtevati, da v celoti sama skrbi za iskanje informacij, ki so potrebne za pravilno in učinkovito izvajanje pogodbenega razmerja. Strogost sankcije za kršitev obveznosti obveščanja, na katero v enakopravnih pogajanjih ena stranka morda ne bi pristala, je zato treba obravnavati tudi v tej luči. S štipendijsko pogodbo se zasebni stranki zagotovi nepovratna javna sredstva za poseben namen, zato mora sklad imeti možnost učinkovitega nadzora nad namensko porabo teh sredstev, torej nad tem, da bo končni smoter njihove porabe tudi v javnem in ne le zasebnem interesu. Dolžan je preprečiti zlorabe, ko bi njen sopogodbenik javna sredstva porabil izključno za lastno korist in državi, ne bi v zameno ponudil pridobljeno znanje in izkušnje ali pa takega znanja celo sploh ne bi pridobil. Če mu sopogodbenik izvajanje takega nadzora otežuje ali onemogoča, lahko pride v poštev tudi uporaba skrajne sankcije.

29. Po drugi strani pa se tudi od sklada pričakuje določena mera kooperativnosti in prilagodljivosti, preden se posluži tako stroge sankcije, kot je odstopno upravičenje. V javnopravnem pogodbenem odnosu sklad ne zasleduje lastnih interesov, temveč javni interes, zato mora vsakič znova skrbno presoditi, ali je v primeru sopogodbenikovih kršitev ohranjanje pogodbe v veljavi še v javnem interesu ali ne. Prav zato, ker je ekvivalenca protidajatev v štipendijskem razmerju težko merljiva, ni mogoč povsem enak pristop kot v zasebnih pogodbenih razmerjih, kjer je treba varovati upnikov interes, da sodelovanje z nezanesljivim dolžnikom prekine in si želene dobrine ali storitve priskrbi drugje. Gotovo je v javnem interesu, da se prekine sodelovanje s štipendistom, ki po lastni krivdi ne izpolnjuje nobene od svojih obveznosti, ter se štipendijska sredstva namenijo nekomu drugemu, ki bo pri izpolnjevanju svojih obveznosti bolj vesten. Toda pri tem je treba upoštevati, da študijski proces in proces formiranja strokovnjaka nista linearna in enoplastna, ter da gre – še zlasti pri doktorskem študiju (kot v konkretnem primeru) – za dolgotrajen in zahteven proces, na katerega vplivajo številne zunanje, pa tudi notranje (intimne) okoliščine vsakega posameznika, kar je vse treba upoštevati pri presoji vestnosti štipendista.

30. V obravnavani zadevi je toženka res ravnala neskrbno, ko tožnika ni obveščala o okoliščinah v zvezi z zamudo z zaključkom doktorskega študija. Pritožbenemu sodišču je mogoče pritrditi, da gre gotovo za okoliščine, ki sodijo v okvir 2. alineje 6. člena sklenjene pogodbe, ki toženki nalaga obveščanje o vsaki spremembi stanja v zvezi s štipendijskim razmerjem in obveznostmi po pogodbi, ki je bistvenega pomena za izvajanje pogodbe. Prav tako tožniku ni mogoče očitati, da bi že od samega začetka postopal togo in nekooperativno. Ugotovljeno je bilo, da je – kljub toženkini pasivnosti pri obveščanju – po poteku prvotno dogovorjenega roka za zaključek študija z njo samoiniciativno stopil v kontakt in jo pozval, naj predloži dokazila o zaključku študija. Prav tako je mogoče šteti, da je po prejetem pojasnilu, da bo imela zagovor doktorske naloge šele maja 2013, rok za dokončanje študija vsaj konkludentno podaljšal. Tudi po poteku tega roka je tožnik z njo ponovno sam poskušal vzpostaviti kontakt. Tožnikovo ravnanje je bilo torej v tem pogledu skrbnejše od toženkinega, saj je bila ona tista, ki je bila o vseh teh okoliščinah dolžna obveščati njega.

31. Hkrati pa je treba presoditi tudi nadaljnje tožnikovo ravnanje. Ta je namreč (potem ko s toženko ni mogel ponovno vzpostaviti stika, kar pa – kot se je nazadnje izkazalo v pravdi – ni bila njena krivda¹⁹), opravil še poizvedbe pri univerzi, kjer je toženka študirala, pridobil podatek, da bo imela zagovor doktorske naloge čez približno mesec dni, nato pa takoj odstopil od pogodbe. To bi sicer lahko kazalo na to, da je sklad štel, da je neuspešno potekel prej že enkrat konkludentno podaljšani rok za dokončanje študija, zato ga je informacija, da ta še vedno ni dokončan, napeljala k odpovedi pogodbe. Vendar pa po presoji revizijskega sodišča tako ravnanje – predvsem v luči tega, kar je bilo prej povedanega o pomenu zasledovanja javnega interesa pri ravnanju javnopravne pogodbene stranke – ni bilo v skladu z načelom dobre vere in poštenja. Čeprav je toženki gotovo mogoče očitati neskrbno ravnanje glede obveščanja, pa je sklad s tem, ko se je o stanju njenega študija sam pozanimal pri univerzi, sam saniral njeno kršitev oziroma dosegel namen, ki ga je obveznost obveščanja zasledovala. Nato pa je bil dolžan tako pridobljeno informacijo ponovno ovrednotiti v luči javnega interesa. Pri tem je težko sprejemljiva teza, da ne bi bilo več v javnem interesu vztrajati pri pogodbi, katere glavni pogodbeni smoter bi bil z veliko verjetnostjo uresničen čez manj kot mesec dni. Z zagovorom doktorske naloge bi toženka dokončala študij, nato pa bi se bila dolžna zaposliti v RS.

32. Tako se izkaže, da je bil tožnikov odstop od pogodbe v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bila ta sankcija za primer kršitve obveznosti obveščanja določena. Obveznost obveščanja sicer ni vedno, sama po sebi, zgolj neznatnega pomena (denimo samo zato, ker je stranska obveznost), ki ne bi nikoli mogla utemeljevati odstopa od pogodbe. Vendar pa v konkretnem primeru dejstvo, da je tožnik potrebne informacije nazadnje pridobil sam in da so te informacije napeljevale na sklep, da toženka vendarle uresničuje svoje glavne pogodbene obveznosti, kaže na nesorazmernost uporabljene sankcije v primerjavi s težo kršitve, pri čemer je treba nastali položaj nujno presojati predvsem v luči javnega interesa. Treba je poudariti, da tožniku načeloma sicer ni mogoče nalagati nesorazmerno velikih bremen in neomejene dolžnosti poizvedovanja. Bistveni del toženkine informacijske dolžnosti bi bil ne le v obvestilu, da z zaključkom študija zamuja, temveč predvsem v pojasnilu, zakaj je do tega prišlo oziroma ali je za zamudo sama odgovorna. Neživljenjsko bi bilo pričakovati, da bo sklad tudi te informacije pridobival sam in pri drugih virih. Toda po presoji revizijskega sodišča so okoliščine konkretnega primera take, da so tožniku ob vendarle pridobljeni informaciji, da je zagovor toženkine doktorske naloge tik pred vrati, narekovale vsaj dolžnost, da toženki pred odstopom od pogodbe ponudi dodatno možnost za pojasnilo o krivdi za zamudo in to pojasnilo tudi razumno pretehta. To narekuje že sama dolgotrajnost in zahtevnost študijskega procesa, ki po naravi stvari pomeni, da v primeru odstopa od pogodbe in vračila štipendije ter namenitvi povrnjenih sredstev drugemu štipendistu država ne bo nemudoma pridobila „nadomestnega“ strokovnjaka, temveč bo ponovno potrebno daljše, z negotovostjo povezano obdobje, da se tak strokovnjak izobrazi. Zato je težko zastopati stališče, da ni v javnem interesu pogodbo vendarle ohraniti v veljavi, če se izkaže, da za zamudo obstajajo utemeljeni razlogi, ki jih ni zakrivil štipendist (to se je v tej pravdi nazadnje tudi res izkazalo²⁰), in ne zgolj nezanesljivost ter neresnost štipendista, od katerega ne bi bilo mogoče pričakovati, da bo v prihodnosti izpolnjeval svoje preostale glavne pogodbene obveznosti. Če je tožnik v slednje dvomil (na kar meri z navedbami, da naj bi bila toženka že leta 2013 zaposlena v ZDA in da naj se sploh ne bi imela namena zaposliti v RS), bi tudi s tem dvomi oziroma sumi moral toženko najmanj soočiti.

33. Nenazadnje pa je treba opozoriti še na to, da je eden od namenov štipendiranja tudi olajšanje socialnega položaja štipendista, saj stroški študija v tujini običajno presegajo študentove finančne zmožnosti in so včasih tudi edina možnost, da si študent tak študij sploh lahko privošči. V položaju, ko je študent aktivno udeležen v študijskem procesu in raziskovalnem delu, četudi določen del teh glavnih pogodbenih obveznosti izpolni z (nezakrivljeno) zamudo, ter ko je štipendijska sredstva porabil v dobri veri, bi ga vračilo celotne štipendije kot posledica kršitve zgolj stranske pogodbene obveznosti tudi z ekonomskega vidika nesorazmerno obremenilo in ga lahko postavilo v slabši premoženjski položaj kot pred sklenitvijo pogodbe.

34. Na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje je tako treba odgovoriti: v okoliščinah konkretnega primera toženkina kršitev dolžnosti obveščanja iz 2. alineje 6. člena pogodbe sama po sebi ni pomenila utemeljenega razloga za odstop od pogodbe.

O drugem dopuščenem revizijskem vprašanju

35. Sodišče druge stopnje je upravičenost tožnikovega odstopa od pogodbe utemeljilo tudi s pojasnilom, da se toženka po končanem študiju ni za dogovorjeni čas zaposlila v RS, kar naj bi (poleg kršitve obveznosti obveščanja) pomenilo dodatno, samostojno in hudo kršitev pogodbe. S to kršitvijo naj bi tudi tožnik utemeljeval svoj odstop od pogodbe, in sicer že v odstopnem dopisu z dne 2. 9. 2014 ter naprej v predpravdnih pozivih na vračilo štipendije in pravdnih navedbah.

36. Revidentka utemeljeno opozarja, da upnik svojega odstopa od pogodbe ne more utemeljevati s kršitvijo obveznosti, ki v času odstopa od pogodbe sploh še ni zapadla. 7. alineja 6. člena pogodbe je določala, da bo štipendistka po uspešno zaključenem študiju v 30 dneh sklenila delovno razmerje s polnim delovnim časom pri delodajalcu RS vsaj za štiri leta. To pomeni, da je bila obveznost zaposlitve vezana (šele) na uspešen zaključek študija. To izhaja tudi iz že prej pojasnjenega pogodbenega smotra: šele s končanim študijem je usposobljen visoko izobražen strokovnjak, ki bo v tujini pridobljeno znanje nudil delodajalcem v RS in s tem prispeval k družbenemu in gospodarskemu razvoju.

37. Zmotno je izhajati iz predpostavke (kakor je to storil tožnik), da zamuda roka za dokončanje študija hkrati pomeni tudi že zamudo z izpolnitvijo obveznosti zaposlitve. Drugače povedano: obveznost zaposlitve ni avtomatično zapadla najkasneje 30 dni po 31. 8. 2012, torej po datumu, ki je bil s pogodbo dogovorjen za dokončanje študija. Taka predpostavka namreč spregleduje, da do zamude z dokončanjem študija lahko pride (kakor v obravnavanem primeru) tudi iz nekrivdnih razlogov. Posledično štipendistu tudi ni mogoče naprtiti odgovornosti za zamudo z zaposlitvijo.

38. Očitno je sicer, da je v konkretni zadevi sklad zatrjevano kršitev obveznosti zaposlitve prvenstveno povezoval s toženkino kršitvijo obveznosti obveščanja: ker ga ta o okoliščinah glede konca študija in s tem povezane nadaljnje obveznosti zaposlitve ni obveščala, je neobveščanje in nepredložitev dokazil o izpolnjevanju obveznosti štel za dokaz o njihovi neizpolnitvi. Toda v času odstopa od pogodbe je sklad dejansko razpolagal najmanj z informacijo, da toženka študija sploh še ni končala, da pa ga bo z veliko verjetnostjo končala v roku meseca dni. Zakaj je bilo nadaljnje postopanje sklada in njegov odstop od pogodbe neustrezen, je bilo že podrobneje pojasnjeno pri presoji prvega dopuščenega revizijskega vprašanja.

39. Ker se utemeljenost odstopa od pogodbe presoja na dan odstopa, torej toženkino neizpolnjevanje obveznosti zaposlitve v RS tožnikovega odstopa gotovo (še) ni moglo upravičiti. Odgovor na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje je zato negativen.

40. Zastavlja pa se vprašanje, kakšen vpliv ima lahko na utemeljenost tožbenega zahtevka za vračilo štipendije toženkino ravnanje po uspešnem zaključku študija, ob hkratnem dejstvu, da je tožnik že pred tem odstopil od pogodbe. Toženka je študij končala 23. 9. 2014, se februarja 2015 za pol leta zaposlila v RS za skrajšan delovni čas, nato pa odšla na delo v tujino. Ni dvoma, da šestmesečna zaposlitev za skrajšan delovni čas ne ustreza izpolnitvi pogodbene obveznosti zaposlitve za štiri leta in poln delovni čas. Po presoji revizijskega sodišča pa (iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju) to še ne zadošča za ugoditev tožnikovemu zahtevku.

41. Tožnik trdi, da toženka ne more obdržati celotne štipendije, ne da bi izpolnila vse glavne pogodbene obveznosti, med katere gotovo spada dogovorjena zaposlitev v RS za najmanj štiri leta in poln delovni čas. To drži. Po drugi strani toženka trdi, da tožnik po odstopu od pogodbe od nje ne more hkrati terjati izpolnitve obveznosti zaposlitve in še vračila celotne štipendije. Tudi to drži. Če bi bil tožnikov odstop od pogodbe utemeljen in bi bila pogodba s tem razvezana, bi toženkina obveznost zaposlitve res odpadla. Toda utemeljenost odstopa od pogodbe bi seveda pomenila tudi utemeljenost tožbenega zahtevka, torej to, da je toženka dolžna vrniti celotno prejeto štipendijo.

42. Izkazalo se je, da tožnik od pogodbe ni utemeljeno odstopil. Če pogodba potemtakem še vedno velja, še vedno obstaja tudi toženkina pravica in dolžnost, da v celoti izpolni svoje pogodbene obveznosti ter se s tem izogne vračilu štipendije. Izhodišče pri presoji izpolnjevanja te njene obveznosti pa ne sme biti položaj, kot da tožnik svojega odstopnega upravičenja sploh ni nikoli uveljavljal. Tožnik je namreč toženko z odstopom od pogodbe sam postavil v negotov položaj glede njenih nadaljnjih obveznosti, zato se ne more sklicevati na to, da jih ta v tem vmesnem času ni izpolnjevala. Ker je ves čas vztrajal pri odstopu od pogodbe, ni mogel istočasno od nje zahtevati nadaljnjega izpolnjevanja obveznosti. Glede na naravo sporne obveznost pa bi bilo po presoji revizijskega sodišča neživljenjsko pričakovati od toženke, da bo kljub negotovosti glede usode sporne pogodbe svojo obveznost vendarle izpolnjevala samo zato, da bi si zavarovala položaj pogodbi zveste stranke. Obveznost zaposlitve v RS za obdobje štirih let ni nekaj, kar bi bilo le neznatnega pomena za toženkino življenje, ampak ima lahko zanjo pomembne in dolgoročne vplive. Pri tem ni mogoče spregledati, da so bili določeni vidiki te obveznosti v sodni praksi že večkrat problematizirani z vidika omejevanja pravice do proste izbire zaposlitve in (z vidika prava EU) načela prostega gibanja delavcev.²¹ Roki za izpolnitev te obveznosti, ki so bili določeni v štipendijskih pogodbah (praviloma 30 dni po koncu študija – določba, ki jo vsebuje tudi pogodba v tu obravnavani zadevi), so bili spoznani za nerazumno kratke; na podlagi postopka, ki ga je zoper RS v zvezi z dolžino tovrstnih rokov sprožila Evropska komisija, pa je bil spremenjen ZŠtip-1, tako da je bil določen desetletni rok za izpolnitev obveznosti zaposlitve po zaključku izobraževanja (druga alineja 2. točke sedmega odstavka 58. člena ZŠtip-1).

43. Glede na navedeno ni sprejemljivo stališče pritožbenega sodišča, ki pravi: »Ker je toženka sama odšla na delo v tujino, čeprav je vedela za tožnikov poziv glede dokazil o zaposlitvi in odstopni razlog zaradi kršitve 7. alineje 6. člena pogodbe ter ob upoštevanju časovnega poteka zadeve – doktorirala je 23. 9. 2014, zaposlena je bila med februarjem in julijem 2015, nato pa je odšla v tujino – ni dvoma, da je tudi s tega vidika imela dodatno možnost, da pogodbo glede obveznosti zaposlitve izpolni. Pri tem pritožbeno sodišča dodaja, da dodatni rok s tega vidika v vsakem primeru ni potreben, ker je glede na nesporna dejstva in kronologijo očitno, da toženka te obveznosti sploh ni nameravala izpolniti, kot je bilo dogovorjeno (106. in 107. člen OZ).«²² Tako stališče je pretogo, ne upošteva narave obveznosti zaposlitve ter negotovega položaja toženke, v katerega jo je tožnik postavil z odstopom od pogodbe, predvsem pa po presoji revizijskega sodišča iz ugotovljenih dejstev in kronologije ni mogoče sklepati na „očitnost“, da toženka te obveznosti sploh ni nameravala izpolniti. Nenazadnje se je takoj po koncu študija v RS vsaj za krajši čas v RS dejansko tudi zaposlila.

44. Toženkino dolžnost, da v celoti izpolni svoje pogodbene obveznosti in se za dogovorjeni čas tudi zaposli v RS, je zato treba presojati od trenutka, ko je bilo dokončno razjasnjeno, ali je tožnik od pogodbe veljavno odstopil, torej od trenutka konca te pravde. Toženka ima še vedno pravico in dolžnost, da svojo preostalo obveznost izpolni in vse dotlej, dokler se ne izteče rok za njeno izpolnitev, tožnik še ne more terjati vračila štipendije. Take (ustavnoskladne) razlage ne narekuje le že večkrat pojasnjeni pogodbeni smoter, temveč tudi načelo pravne predvidljivosti in zaupanja v pravo, ki je eno od načel pravne države (2. člen Ustave RS) in je še posebej poudarjeno pri razmerjih, ki so sklenjena med posameznikom in osebo javnega prava ter zasledujejo javni interes.

Odločitev o reviziji

45. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo (prvi odstavek 380. člena ZPP) in sodbi sodišč nižjih stopenj spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka

46. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

47. O stroških postopka se odloča po kriteriju uspeha v pravdi. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker je po spremenjeni odločitvi toženka tista, ki je v pravdi v celoti uspela, tožnik pa propadel, mora toženki povrniti njene pravdne stroške, in sicer tako stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje kot tudi postopka pred revizijskim sodiščem (II. točka izreka), medtem ko sam nosi lastne pravdne stroške.

48. Vrhovno sodišče je stroške odmerilo upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi²³ (v nadaljevanju ZOdvT), ki ga je v konkretnem primeru treba uporabiti na podlagi prehodne določbe 20. člena nove Odvetniške tarife,²⁴ in upoštevaje vrednost spornega predmeta do 45.000,00 EUR (in ne vrednosti do 50.000,00 EUR, v skladu s katero je svoje stroške priglasila toženka), saj je tožnik manjši presežek nad vrednostjo 45.000,00 EUR že takoj na začetku postopka umaknil.

49. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo, se upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Potrebni stroški toženke za postopek pred sodiščem prve stopnje so: nagrada za postopek pred sodiščem prve stopnje po tar. št. 3100 (828,10 EUR), nagrada za dva naroka (enega v prvotnem in enega v ponovljenem postopku) po tar. št. 3102 (2 x 764,40 EUR), strošek dveh sodnih prevodov po priloženih računih (822,00 EUR in 988,00 EUR), potni stroški stranke za 22. 4. 2016 in 22. 12. 2017 (38,40 EUR – 2 x povratna vozovnica za vlak NG-LJ-NG, + 20 EUR – 2 x kilometrina A.-NG-A. 2 x 27 km), potni stroški pooblaščenca za 22. 12. 2015, 2. 3. 2016, 22. 4. 2016 in 22. 12. 2017 (325,60 EUR – kilometrina NG-LJ-NG – 4 x 220 km), 2 x nagrada za pritožbo (v prvem in ponovljenem postopku) po tar. št. 3210 (2 x 1019,20 EUR), sodna taksa za obe pritožbi (2 x 939,00 EUR), nagrada za postopek s predlogom za dopustitev revizije in z revizijo (priglašenih 1.147,50 EUR²⁵), taksa za revizijo, v katero je že všteta taksa za predlog za dopustitev revizije (939,00 EUR), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 (20,00 EUR) in 22 % DDV na odvetniške stroške (1.295,45 EUR). Skupaj toženkini pravdni stroški tako znašajo 11.869,25 EUR.

50. Sodišče toženki ni priznalo stroška nagrade za ugovor zoper sklep o izvršbi po tar. št. 3468, saj se ta všteva v nagrado za postopek pred sodiščem prve stopnje,²⁶ in kilometrine za celotne strankine potne stroške, saj se stranki priznava zgolj strošek vozovnice za najcenejše sredstvo javnega prevoza. Pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev ji je priznalo le v enkratnem znesku, torej za celotni postopek in ne vsako njegovo fazo posebej.

Sestava senata in glasovanje

51. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 132/07 z dne 28. 12. 2007.
² Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami.
³ Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Ur. l. RS, št. 56/13 s spremembami in dopolnitvami.
⁵ R. Pirnat, Pravni problemi upravne pogodbe, Javna uprava, Ljubljana: Inštitut za javno upravo 2000, št. 2, str. 151. Povzema ga tudi VS RS v zadevi III Ips 31/2012 z dne 15. 10. 2013.
⁶ 6. člen Akta o ustanovitvi javne ustanove »Ad futura, znanstveno-izobraževalna fundacija Republike Slovenije, javni sklad« (Uradni list RS, št. 99/04, 107/04). Pred tem je Akt o ustanovitvi javne ustanove »Ad futura, znanstveno-izobraževalna fundacija Republike Slovenije, javni sklad« (Ur. l. RS, št. 63/01, 78/01, 59/03, 139/06) določal, da je namen ustanove podeljevanje štipendij in drugih oblik študijskih pomoči, med drugim za študij na priznanih tujih univerzah (6. člen), pri čemer sklad izvaja svoj namen skladno z nacionalnim programom visokega šolstva Republike Slovenije oziroma programom financiranja visokošolskega izobraževanja, s katerim ustanoviteljica opredeli javni interes na tem področju glede na namen ustanove in na podlagi letnega programa dela oziroma finančnega načrta ter z javnimi razpisi za dodeljevanje študijskih pomoči (7. člen).
⁷ 6. člen Akta o preoblikovanju javne ustanove „Ad futura, znanstveno-izobraževalna fundacija Republike Slovenije, javni sklad” v Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije (Ur. l. RS, št. 139/06 in nasl.)
⁸ Da ima pogodba o štipendiranju naravo upravne pogodbe, je VS RS že potrdilo v zadevi II Ips 117/2018 z dne 6. 6. 2019.
⁹ Tako npr. VS RS v zadevah III Ips 83/2002 z dne 6. 2. 2003 in III Ips 31/2012 z dne 15. 10. 2013.
¹⁰ Glej D. Možina, Kršitev pogodbe (GV Založba, Ljubljana 2006), str. 255 in nasl.
¹¹ Prav tam.
¹² S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, (Ur. l. SRS, Ljubljana 1984-1986), str. 413, ki ga povzema tudi M. Juhart v N. Plavšak et all (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem – splošni del, 1. knjiga (GV Založba, Ljubljana 2003), str. 564.
¹³ M. Juhart, nav. delo, str. 564.
¹⁴ M. Juhart, nav. delo, str. 585-586. Tudi VS RS v zadevi II Ips 82/2019 z dne 23. 1. 2020.
¹⁵ Podobno VS RS v zadevi II Ips 390/2011 z dne 15. 11. 2012.
¹⁶ M. Juhart, nav. delo, str. 586. Enako VS RS v zadevi II Ips 82/2019 z dne 23. 1. 2020.
¹⁷ Tako denimo VSL sklep I Cp 753/2015 z dne 15. 4. 2015.
¹⁸ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik ves čas razpolagal s kontaktnimi podatki toženke in bi lahko z njo kadar koli stopil v stik (njen elektronski naslov je bil ves čas enak in na vsak dopis, ki ga je po elektronski pošti prejela, se je tudi takoj odzvala), a ji je vsa pisanja poskušal vročati preko domnevne pooblaščenke (ki pa to ni več bila).
¹⁹ Ugotovljeno je bilo, da je toženka pravočasno oddala osnutek doktorske naloge, a sta bili po tem trenutku izdani dve pomembni sodni odločbi s področja njenega znanstvenega raziskovanja, zato je morala disertacijo po navodilih mentorja naknadno dopolniti, saj bi jo sicer lahko komisija zavrnila. Prav tako toženka ni imela vpliva na določitev datuma zagovora naloge, ki je bil odvisen od razpoložljivosti članov komisije.
²⁰ Glej npr. zadevo II Ips 117/2018 z dne 6. 6. 2019.
²¹ 30. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.
²² Ur. l. RS, št. 67/2008.
²³ Ur. l. RS št. 2/2015. 20. člen Odvetniške tarife določa, da se v primeru, če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tarife in po uveljavitvi ZOdvT, odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po ZOdvT. Tarifa se uporablja od 10. 1. 2015, postopek v obravnavani zadevi pa se je začel 5. 12. 2014 z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine.
²⁴ Za postopek s predlogom za dopustitev revizije in z revizijo bi toženki upoštevaje ZOdvT sicer pripadal višji znesek od priglašenega (zmotno ga je priglasila po Odvetniški tarifi), ker pa sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, jih je priznalo le priglašeni znesek.
²⁵ Glej izrecno pojasnilo ZOdvT pri tar. št. 3100.

Datum zadnje spremembe:

24.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 365/2018
• VSL Sodba II Cp 797/2023
• VSL Sodba II Cp 1731/2020