VSRS Sklep in sodba II Ips 93/2019

Jedro

Priposestvovanje stvarne služnosti poti ni teklo v času, ko je bila trasa poti kategorizirana kot javna cesta z odlokom občine, ki je bil protiustaven, čeprav lastnik zemljišča uporabi poti ni nasprotoval.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se

- sodba sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bila potrjena odločitev sodišča prve stopnje o ugotovitvi služnostne pravice spremeni tako, da se pritožbi ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek zavrne;

- sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, v katerem je odločeno o zahtevku za prepoved vznemirjanja in za plačilo uporabnine razveljavita in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Bistvena vsebina sporov in zahtevkov

1. Tožnik je lastnik parcel št. 221/1 in 221/2 k. o. ..., ki sta nastali iz parcel 221 in 223, ti pa iz parcele št. 220/2 k. o. .... Lastninsko pravico je pridobil na podlagi prodajnih pogodb, s katerimi so mu svoje deleže v letih 2014 oziroma 2015 prodali dotedanji solastniki. Parceli sta nezazidano stavbno zemljišče. Ob robu teh parcel poteka dostopna pot do parcel št. 201/5 in 201/6 k. o. ..., ki sta last toženke. Prejšnji solastniki so ji svoje deleže prenesli v last s pogodbami, sklenjenimi v času od leta 2001 do 2006.

2. Tožnik je trdil, da so z izjavo z dne 10. 11. 1963 njegovi pravni predniki dovolili pravnim prednikom toženke pot uporabljati do preklica in proti plačilu nadomestila ter da je sam soglasje za uporabo poti preklical 13. 6. 2016. Ker toženka preklica ni upoštevala, je s tožbo zahteval prepoved vznemirjanja, od preklica dalje pa tudi uporabnino. Toženka se je zahtevku upirala in uveljavljala priposestvovanje stvarne služnosti hoje in vožnje v korist svojih parcel preko tožnikovih parcel po obstoječi trasi. Z nasprotno tožbo je zahtevala ugotovitev navedene služnosti.

Odločitvi sodišč prve in druge stopnje in ključni razlogi zanje

3. Sodišče prve stopnje je tožbena zahtevka za prenehanje vznemirjanja in za plačilo uporabnine zavrnilo. Zavrnilo ju je zato, ker je ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe in ugotovilo, da na parcelah tožnika obstoji stvarna služnost poti v korist toženkinih parcel. Ugotovilo je, da je razmerje, ki je nastalo z izjavo z dne 10. 11. 1963, po svoji pravni naravi ali osebna služnost ali prekarij, v vsakem od teh primerov prenehalo najpozneje v letu 1988 s smrtjo upravičencev. Ker so njihovi neposredni pravni nasledniki in za njimi toženka pot uporabljali še nadalje in brez plačila nadomestila, je tedaj pričelo teči priposestvovanje, priposestvovalna doba pa je iztekla v letu 2008. Toženka je bila dobroverna, prav tako njeni neposredni pravni predniki, saj za izjavo z dne 10. 11. 1963 niso vedeli. Preklic soglasja za uporabo poti zato nima učinkov. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov ugovor, da priposestvovanje ni nastopilo, ker je bila trasa sporne poti v času od 1. 1. 1973 do 23. 8. 2016 kategorizirana kot javna občinska pot. Presodilo je namreč, da je bil podzakonski akt (odlok pristojne občine), s katerim je bila kategorizirana, v nasprotju z Ustavo (vsaj kolikor poteka po tožnikovem zemljišču), zato ga ni dovoljeno uporabiti. Dodatno je pojasnilo, da je bila po njegovih ugotovitvah sporna pot kategorizirana kot javna občinska cesta od 16. 12. 1996 do 23. 8. 2016, medtem ko za obdobje od 1973 do 1996 to »iz predloženega odloka na l. št. A9 ni (jasno) razvidno,«¹ da pa to zaradi uporabe intituta exceptio illegalis za odločitev ni pomembno. Ovire za priposestvovanje tako ni bilo. Ker je tožnik kupil s stvarno služnostjo obremenjeni nepremičnini, za služnost pa je vedel, uporaba poti ne pomeni nedovoljenega posega v njegovo lastninsko pravico, katere varstvo zato zahteva neutemeljeno, in ni upravičen do uporabnine zanjo.

4. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo.

Dopustitev revizije

5. Vrhovno sodišče je na predlog tožnika zoper sodbo pritožbnega sodišča dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali gre lastniku nepremičnine lahko v škodo dejstvo, da uporabi svoje nepremičnine ni nasprotoval v času, ko je navidez veljal (protiustaven) odlok o kategorizaciji.

Povzetek bistvenih revizijskih navedb

6. Toženec je v reviziji uveljavljal revizjski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Navaja, da je bila pot v delu, ki leži na praceli št. 223 k. o. ... z več odloki Občine Radlje ob Dravi določena kot javna cesta od 1. 1. 1973 do 23. 8. 2016, ko je bila z odlokom ukinjena. Taki ureditvi ne tožnik ne pred njim njegovi pravni predniki niso nasprotovali. Opisan status po tožnikovem prepričanju pomeni oviro za priposestvovanje stvarne služnosti poti. Ustavno sodišče je že v več desetih zadevah odločilo, da so občinski odloki o kategorizaciji javnih cest, ki potekajo po zemljiščih v zasebni lasti, v neskladju z 69. členom Ustave, in jih je razveljavilo. Glede na sodno prakso Ustavnega sodišča je neustaven tudi odlok o kategorizaciji parcele 223 k. o. ..., zato nima statusa javne ceste in ni javno dobro, saj občina ni od lastnika pridobila lastninske pravice pravnoposlovno (z odkupom) ali izpeljala postopka razlastitve in kategorizacije. Tožena stranka ni v enem letu od sprejema odloka, s katerim je bila javna cesta na parceli št. 223 k. o. ... ukinjena oziroma odkar je izvedela za škodljive posledice ukinitve, na Ustavno sodišče vložila pobude po tretjem odstavku 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, naj to ugotovi, da občina za ukinitev ceste ni imela ustrezne podlage. S tem je toženka pristala na pravne posledice ukinitve javne poti. Ravno zato stvarne služnosti, ki poteka po trasi bivše javne ceste, ki je izven pravnega prometa, ni bilo mogoče priposestvovati. V nasprotnem primeru bi lahko vsakdo uveljavljal služnost na javnih cestah, katerih lastnici nista država ali občina, kar bi bila pravno nevzdržna posledica neustavnosti ureditve javnih cest, ki bi povzročila neustavnost lastnikom teh zemljišč glede varstva njihove lastninske in drugih iz nje izhajajočih pravic.

8. Ustavno sodišče je v vseh odločbah v zvezi z javnimi cestami, ki potekajo po zemljiščih v zasebni lasti, dajalo varstvo lastninske pravice lastnikom zemljišč (najprej tako, da je izdajalo ugotovitvene odločbe o neskladnosti odlokov o kategorizaciji javnih cest na zemljiščih v zasebni lasti z Ustavo in določilo enoletni rok za uskladitev, nato je odloke razveljavljalo z odložnim rokom enega leta in nato pol leta, v katerem naj občine sklenejom pogodbe o pridobitvi zemljišča ali zahtvajo razlastitev, nazadnje pa je odloke razveljavljalo brez odložnega roka, s takojšnjim učinkom). Ustavno sodišče ni dajalo varstva tistim, ki so na teh cestah uveljavljali priposestvovanje služnosti s sklicevanjem na neveljavnost zakonske omejitve priposestvovanja zaradi neustavnosti podzakonskega predpisa (odloka).

9. Tehtati je treba upravičenji iz dveh izključujočih se pravnih interesov: lastninske pravice, ki je ustavna kategorija, in priposestvovanja stvarne služnosti. Lastnik nepremičnine, po kateri je potekala z občinskim odlokom kategorizirana cesta in je na javno rabo te ceste pristal, po ukinitvi kategorizacije pa ne pristaja več, ne more trpeti negativnih posledic glede priposestvovanja, še posebej ne, če tisti, ki je pot uporabljal, po ukinitvi ni uveljavljal ustavnosodnega varstva. Absurdno bi bilo, da bi v primeru, če bi se lastnik občini ali državi v zvezi s kategorizacijo upiral, priposestvovanje uporabnikom ceste teklo.

10. Sodišči prve in druge stopnje sta institut exceptio illegalis uporabili zmotno, ko sta se postavili na stališče, da je priposestvovalna doba tekla od leta 1988 in iztekla leta 2008, in to navkljub temu, da je bil takrat sporni del tožnikove parcele del kategorizirane javne ceste, češ da je bil (vsakokratni) odlok, ki je določil tak njen status, neustaven. Tožnik v reviziji poudarja, da ni uveljavljal nobenega zahtevka iz naslova omejitve lastninske pravice. Sodišči bi morali uporabiti Zakon o cestah (v nadaljevanju ZCes), ki je v 3. členu določal, da na cestah ni mogoče pridobiti služnosti, v 2. členu pa, da cesta postane javna cesta, ko se razvrsti in izroči v promet, kar je veljalo tudi za občinske ceste. Smiselno enako je določal Zakon o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), ki je pričel veljati leta 1997 in Zakon o cestah (ZCes-1), ki velja od leta 2011 dalje.

11. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Presoja utemeljenosti revizije

12. Revizija je utemeljena.

13. Toženka za dostop do svojih nepremičnin (tudi stanovanjske hiše) uporablja pot, katere trasa poteka deloma po parcelah tožnika. Odločitev o zahtevkih obeh pravdnih strank je odvisna od presoje, ali bila v korist toženkinih parcel in v breme tožnikovih parcel priposestvovana stvarna služnost poti. Po presoji sodišč nižjih stopenj je bila priposestvovana, in sicer zaradi izvrševanja v 20-letni dobi od leta 1988 do leta 2008.

14. Pojem in status javnih cest ureja 3. člen ZCes-1. Javne ceste so prometne površine, ki so splošnega pomena za promet in jih lahko vsakdo prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo ceste, in pravili cestnega prometa. V prvem odstavku 39. člena ZCes-1 je določeno, da so javne ceste državne in občinske. Na podlagi drugega odstavka 39. člena ZCes-1 so državne ceste v lasti Republike Slovenije, občinske ceste pa v lasti občin. Občina določeno cesto kategorizira, če je za takšno kategorizacijo izkazana javna korist in če cesta ustreza merilom za kategorizacijo javnih cest. Če so zemljišča, po katerih naj bi potekala javna cesta, ki jo občina namerava kategorizirati, v zasebni lasti, mora občina takšna zemljišča pred kategorizacijo pridobiti s pravnim poslom oziroma v postopku razlastitve. Javne ceste so javno dobro in so izven pravnega prometa. Na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic.²

15. Pravno vprašanje, glede katerega je bila dopuščena revizija, je pomembno za odločitev le v primeru, če je imela sporna pot vsaj del obdobja od leta 1988 do leta 2008, ko naj bi po presoji sodišč nižjih stopenj tekla priposestvovalna doba, status javne poti oziroma ceste, to je, če je bila kot taka kategorizirana z občinskim odlokom. Povedano drugače: ne bi bilo pomembno, če niti v delu tega obdobja ne bi bila kategorizirana z občinskim odlokom.³ A je bila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila sporna pot kategorizirana kot javna občinska cesta (najpozneje) od 16. 12. 1996 (do 23. 8. 2016).⁴

16. Ustavno sodišče je obravnavalo številne zadeve, v katerih so bili izpodbijani občinski predpisi o kategorizaciji javnih cest; v njih je sprejelo vsebinsko enake odločitve in stališče, da so takšni predpisi v neskladju z Ustavo, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma lastnika ni razlastila. Razvoj ustavnosodne prakse je prikazan v odločbi U-I-289/12 z dne 24. 1. 2013 in jo Vrhovno sodišče iz navedene odločbe v naslednji točki obrazložitve povzema.

17. Ustavno sodišče je v teh zadevah:

- najprej več let izdajalo ugotovitvene odločbe in določalo način izvršitve, po katerem so morale občine ugotovljeno neskladje odpraviti tako, da so morale v določenem roku z lastniki zemljišč skleniti pravne posle za pridobitev zemljišč oziroma v istem roku začeti razlastitveni postopek ali v skladu z zakonom izpeljati postopek za ukinitev javne ceste⁵. Zaradi pomena javnih cest za življenje v skupnosti je Ustavno sodišče ob tehtanju javne koristi in poseganja v lastninsko pravico dajalo prednost javni koristi. Kljub številnim identičnim odločitvam je vedno več posameznikov vlagalo pobude za začetek postopkov za oceno ustavnosti in zakonitosti občinskih predpisov o kategorizaciji javnih cest;

- nato je v odločbi št. U-I-195/08 z dne 9. 7. 2009 poudarilo pomen spoštovanja njegovih odločitev in opozorilo, da bi številne vsebinsko enake odločitve, ki se nanašajo na občinske predpise o kategorizaciji javnih cest, ter jasna ustavnopravna stališča v pravni državi narekovali, naj občine same odpravijo protiustavne predpise o kategorizaciji javnih cest;

- zaradi jasnih ustavnih in zakonskih obveznosti občin v zvezi s kategorizacijo javnih cest ter zaradi učinkovitejšega varstva lastninske pravice je v odločbi št. U-I-208/10 z dne 20. 1. 2011 spremenilo način odločanja in izpodbijani občinski predpis o kategorizaciji javnih cest razveljavilo z odložnim rokom enega leta;

- v naslednji odločbi št. U-I-270/09 z dne 10. 3. 2011 je odložni rok skrajšalo na šest mesecev;

- pri naslednjih odločitvah je občinske predpise o kategorizaciji javnih cest razveljavilo brez odložnega roka.⁶

18. Skladno z navedenim sta sodišči prve in druge stopnje presodili, da je neustaven tudi odlok, s katerim je bil kot javna cesta kategoriziran del parcel, ki so zdaj last tožnika, ne da bi občina na njem predhodno pridobila lastninsko pravico. Revizijsko ni sporno, da kadar sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti (exceptio illegalis), saj je vezan le na ustavo in zakon (125. člen Ustave in 3. člen Zakona o sodiščih). To pomeni, da sporno zemljišče na podlagi občinskega odloka o kategorizaciji javne ceste ni postalo javno dobro in je ostalo last tožnika oziroma njegovih pravnih prednikov.

19. Nepravo priposestvovanje stvarne služnosti je urejeno v drugem odstavku 217. člena SPZ. Ta določa, da stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval.

20. V konkretnem primeru tožnik ali njegovi pravni predniki toženki ali njenim pravnim prednikom uporabe poti do leta 2016 niso nikoli branili, torej ne prej in ne po sprejemu odloka o kategorizaciji javne ceste v letu 1996. Priposestvovanje je tako nedvomno lahko teklo v času do uveljavitve tega odloka,⁷ po presoji Vrhovnega stališča pa zaradi posebnih okoliščin obravnavanega primera ne tudi v času po uveljavitvi navedenega odloka.

21. Prva posebnost je, da je de facto obstajal odlok, na podlagi katerega je sporno zemljišče brez odkupa ali razlastitve v korist občine, ki ga je izdala, postalo javno dobro. Pot je dejansko (ne pravno) obstajala kot javna pot. Izvrševanje javnopravnega upravičenja (uporaba javne poti) na podlagi odloka pa ne pomeni izvrševanja upravičenja iz civilnopravnega razmerja (uporabe služnostne poti). Izvrševanje putativnega javnega interesa je izključevalo priposestvovanje služnostne pravice na toženkini strani.

22. Druga posebnost obravnavanega primera je, da je Ustavno sodišče sicer že pred iztekom časa, ko naj bi po presoji sodišč nižjih stopenj v letu 2008 nastopilo priposestvovanje, ugotovilo neustavnost več odlokov drugih občin o kategorizaciji drugih javnih cest v enakih okoliščinah (brez odkupa oziroma razlastitve), da pa je takrat še vedno bolj kot zasebno lastnino ščitilo javni interes: kot je bilo že prikazano, je izdajalo ugotovitvene odločbe in določilo način njihove izvršitve tako, da je občinam naložilo ugotovljeno neskladje odpraviti s sklenitvijo pogodb z lastniki zemljišč oziroma z vložitvijo predlogov za razlastitev v določenem roku.⁸ Sankcije za sprejem neustavnih odlokov je stopnjevalo šele po letu 2008.⁹ Dokler je bil po ustavnosodni praksi primaren način odprave neustavnosti odlokov o kategorizaciji javnih cest ureditev lastninskih razmerij v korist občin - tako, da so kategorizirana zemljišča tudi pravno postala javno dobro, ni bilo nepredvidljivo in nerazumno pričakovanje pravnega lastnika, čeprav je vedel za neustavnost odloka, da bo izgubil tudi golo lastninsko pravico, ki mu je po dejanski razlastitivi še ostala. Zahteva, da bi moral uporabo poti, ki je bila tedaj v javni uporabi (od vseh uporabnikov samo) toženkinim prednikom braniti, da bi preprečil nepravo priposestvovanje služnosti po 217. členu SPZ, bi bilo pretirano. Zato je (še toliko bolj) nepomembno, ali so se tožnikovi predniki zanašali na to, da je sporna pot javno dobro (kar vseskozi poudarja tožnik) in je bil to razlog, da se niso uprli njeni uporabi.

23. Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej nikalen: lastniku nepremičnine ne more biti v škodo dejstvo, da uporabi svoje nepremičnine ni nasprotoval v času, ko je navidez veljal (protiustaven) odlok o kategorizaciji.

24. Sodišča so, kot izhaja iz 125. člena Ustave, pri odločanju vezana le na Ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Če ugotovijo neskladje med podzakonskim predpisom in Ustavo ali zakonom, jim je dano pooblastilo in naložena dolžnost tak podzakonski predpis spregledati.^{10 11} Namen, zaradi katerega smejo in morajo sodišča uporabiti institut exceptio illegalis, je varstvo pred neustavnimi in nezakonitimi oblastnimi predpisi. Ali je bilo pravilo exceptio illegalis v obravnavanem primeru uporabljeno utemeljeno, glede na odgovor na dopuščeno vprašanje, ni odločilno.

Odločitev o reviziji

25. Odločitev o priposestvovanju služnosti je materialnopravno zmotna. Izhajajoč iz odgovora na dopuščeno vprašanje niso bili izpolnjeni vsi pogoji iz drugega odstavka 217. člena SPZ za nepravo priposestvovanje v 20-letni priposestvovalni dobi od leta 1988 do leta 2008; v specifičnih okoliščinah obravnavanega primera ni mogoče šteti, da je bila zaradi nenasprotovanja uporabi poti vzpostavljena domneva pristanka za nastanek služnosti. Zato je Vrhovno sodišče tožnikovi reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek za ugotovitev stvarne služnosti zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

26. Zahtevka iz tožbe za varstvo lastninske pravice in za plačilo uporabnine in zahtevek iz nasprotne tožbe za ugotovitev služnostne pravice se izključujejo. Zahtevka iz tožbe sta bila zavrnjena, ker je bilo pravnomočno ugodeno zahtevku iz nasprotne tožbe. Ker je odločitev o ugotovitvi služnosti materialnopravno zmotna in jo je revizijsko sodišče spremenilo in zahtevek v tem delu zavrnilo, je moralo razveljaviti odločitev o zahtevkih za varstvo lastninske pravice in plačilo uporabnine in zadevo vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki zaradi odločitve, ki jo je sprejelo, vsebinsko še ni obravnavalo (drugi odstavek 380. člena ZPP).

O stroških revizijskega postopka

27. Ker je delno razveljavilo odločitev sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je Vrhovno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------
¹ Glej opombo št. 24 na 12. strani prvostopenjske sodbe.
² Obširneje M. Krisper Kramberger, Lastninskopravni režim javnih cest - občinske javne ceste v praksi, Podjetje in delo, št. 6-7, 2011, str. 1411.
³ Če se odlok nanjo ne bi nanašal, ne bi bilo pomembno, ali je bil sicer (glede nepremičnin, ki jih je zajemal) neustaven in ali je dovoljeno nanj opreti odločitev.
⁴ Za obdobje od 1973 do 1996 to ni bilo zanesljivo ugotovljeno; glej 3. točko obrazložitve tega sklepa.
⁵ Primerjaj odločbi št. U-I-129/03 z dne 17. 2. 2005 U-I-335/05 z dne 10. 10. 2007.
⁶ Samo do izdaje tu povzete odločbe U-I-289/12 z dne 24. 1. 2013 več kot 30. Enako je odločalo tudi v kasnejših zadevah. Glej na primer odločbe U-I-166/14 z dne 21. 4. 2016, U-I-198/14 z dne 23. 3. 2016,. U-I-182/14, U-I-183/14 z dne 23. 3. 2016 U-I-161/15 z dne 30. 11. 2017.
⁷ Da bi za sporno zemljišče veljal že v letu 1973 sprejet odlok, ni bilo ugotovljeno. Vrhovno sodišče tega samo ne more presoditi, ker opis poti, ki so se kategorizirale z njim, ne vsebuje navedbe parcelnih številk.
⁸ Glej prvo alinejo 17. točke obrazložitve.
⁹ Glej drugo in naslednje alineje 17. točke obrazložitve.
¹⁰ Glej na primer sklepa Ustavnega sodišča U-I-251/07 z dne 10. 1. 2008 in U-I-8/19 z dne 3. 4. 2019.
¹¹ Uveljavljan je na številnih področjih: v denacionalizacijskih postopkih in postopkih vrnitve zaplenjenega premoženja (uporaba uredb o ugotovitvi vrednosti podržavljenega premoženja, na primer v zadevah II Ips 42/2015 z dne 10. 9. 2015, II Ips 287/2015 z dne 15. 9. 2016 in številnih drugih), v gradbenih zadevah (na primer zavrnitev uporabe občinskega odloka o »urbanistični rešitvi območja«, ki bi morala biti del prostorskih ureditvenih pogojev (Upravno sodišče Ljubljana I U 1650/2010 z dne 9. 6. 2011), v avtorskopravnih zadevah (na primer zavrnitev uporabe določenega člena Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestila za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev fonogramov ni ključnega pomena – VSL V Cpg 284/2016 z dne 20. 4. 2016), v socialnopranih zadevah (na primer zavrnitev uporabe pravilnika o omejitvi pravice do umetne oploditve z bilomedicinsko pomočjo na starost ženske 43 let, ker nima podlage v zakonu-VDSS Psp 60/2016 z dne 19. 5. 2016 v zvezi z VIII Ips 220/2016), na področju infrastrukture (na primer zavrnitev uporabe odloka o umestitvi daljnovoda v prostor, ker je v nasprotju z ZureP-1 - UPRS II U 439/2016 z dne 4. 7. 2018), na področju davčnega prava (zavrnitev uporaba občinskega odloka o zaračunavanju nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker nima podlage v zakonu - UPRS I U 775/2016 z dne 7. 3. 2017), na področju prekrškovnega prava (na primer zavrnitev uporabe pravilnika, ki ureja red na strelišču, ker je v nasprotju z Zakonom o orožju - USRS Up-1167/18 z dne 24. 1. 2019).

Datum zadnje spremembe:

24.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 1093/2014
• Sklep II DoR 155/2012
• VSRS Sklep II DoR 674/2019