<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sklep II Ips 120/2019

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2020:II.IPS.120.2019
Evidenčna številka:VS00036097
Datum odločbe:12.06.2020
Opravilna številka II.stopnje:VSC Sodba Cp 570/2018
Datum odločbe II.stopnje:13.03.2019
Senat:mag. Nina Betetto (preds.), Karmen Iglič Stroligo (poroč.), dr. Ana Božič Penko, dr. Mateja Končina Peternel, Tomaž Pavčnik
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:zavarovalna pogodba - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - dodatno zavarovanje - prostovoljno premoženjsko zavarovanje - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - zavarovalno kritje - razlaga splošnih zavarovalnih pogojev - delovno vozilo - traktor kot delovni stroj oziroma pogonsko sredstvo - poškodba s traktorskim priključkom - sodna praksa Sodišča Evropske unije - dopuščena revizija

Jedro

Traktor v škodnem dogodku ni bil v uporabi kot vozilo, ampak kot delovni stroj za poganjanje traktorskega priključka - hidravličnega cepilnika, pri delu s katerim se je tožnik poškodoval.

S klavzulo KL 2505 ("Jamstvo za razširitev zavarovalnega kritja za škode, ki izvirajo iz dejavnosti delovnih vozil") je bilo očitno dogovorjeno širše kritje, kot ga nudi obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Pri dodatni klavzuli gre za prostovoljno zavarovanje, v kar Evropsko pravo ne posega. Pri presoji dogovorjene dodatne klavzule je treba izhajati iz pogodbene avtonomije strank (3. člen OZ in za zavarovalno pogodbo specialni 924. člen OZ) in splošnih predpisov obligacijskega prava (OZ).

Traktor je motorno vozilo, konstruirano tako, da vozi, vleče ali potiska traktorske priključke in se uporablja za njihov pogon ali za vleko priklopnega vozila. Razlaga zavarovalne klavzule na način, kot ga ponuja tožeča stranka, se izkaže za povsem mogočo in tudi logično prepričljivo. Če je škoda, ki nastane zaradi uporabe traktorja kot (delovnega) vozila, zajeta z obveznim avtomobilskim zavarovanjem, se mora razširitvena klavzula raztezati na škodo, nastalo na nek drugačen način uporabe traktorja. Drugače je z razlago, ki jo ponuja tožena stranka, saj vodi v sklepanje, da naj bi dodatno zavarovanje le odpravilo negotovost, kaj pomeni uporaba (delovnega) vozila, v resnici pa naj bi zavarovalcu kljub plačilu dodatne premije ne prinašala nobenih dodatnih ali večjih ugodnosti od obveznega avtomobilskega zavarovanja. Tako se izkaže, da vsebina dodatne (prostovoljne) klavzule ni jasna.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, naj mu tožena stranka plača 55.874,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. S sklepom II DoR 243/2019 z dne 17. 6. 2019 je Vrhovno sodišče na predlog tožnika dopustilo revizijo glede vprašanja: ali dodatna klavzula KL 2505 (P-PR 13, D-Škode iz dejavnosti) zajema vse škode, ki nastanejo v zvezi z dejavnostjo traktorja, ali so s to klavzulo krite tudi škode, ki nastanejo v zvezi s tem, ko traktor obratuje le kot delovni stroj oziroma ko služi le kot pogonski vir za hidravlični cepilnik, ki je priključen na (delujoči, a mirujoči) traktor.

4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugotovi, da je podan temelj odškodninske odgovornosti, podrejeno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki je v odgovoru nanjo predlagala, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

Dejanski in pravni okvir spora

6. Tožnik se je 8. 9. 2014 pri zavarovancu tožene stranke poškodoval, ko mu je pomagal pri cepljenju drv s pomočjo hidravličnega cepilca, ki je bil preko kardanskega priključka nameščen na traktor. Traktor je miroval, nihče ga ni upravljal, bil je v prostem teku z zategnjeno ročno zavoro in z zadnjo delovno osjo preko kardana poganjal priključek – hidravlični cepilec.

7. Za traktor je imel zavarovanec pri toženi stranki sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje v skladu s Splošnimi pogoji AO 07/2013 in SPPZ 12 ZM – AO MV in dodatno klavzulo KL 2505 (P-PR 13, D-Škode iz dejavnosti) „jamstvo za razširitev zavarovalnega kritja za škode, ki izvirajo iz dejavnosti delovnih vozil“ za zavarovalno vsoto 50.100,00 EUR.

8. Bistvo spora je v vprašanju, ali je s sklenjenim dodatnim zavarovanjem krita tožniku nastala škoda. Tožena stranka je trdila, da ne, ker mirujočega traktorja, ki je služil zgolj za pogon za cepilnik drv, ni mogoče zajeti v pojem „uporabe vozila“.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

9. Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je uporabo traktorja izključno v funkciji pogonske sile za hidravlični cepilec mogoče šteti za „običajno uporabo“ traktorja kot vozila na podlagi Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 9. 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti, v kateri je bila kodificirana tudi Direktiva Sveta o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (72/166/EGS) z dne 24. 4. 1972, in Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), pri tem pa upoštevalo tudi odločbe Sodišča Evropske unije (C-162/13 in C-514/16) ter domačo sodno prakso (sodba VSM I Cp 111/2018). Zavzelo je stališče, da je tudi zavarovalno kritje po klavzuli KL 2505 podano le, ko je traktor v uporabi kot delovno vozilo in ne kot delovni stroj.

10. Sodišče druge stopnje je pritrdilo pravilnosti takšne presoje. Traktor v času škodnega dogodka ni bil v funkciji vozila, ampak je kot delovni stroj le proizvajal pogonsko silo za hidravlični cepilec.

Navedbe strank v revizijskem postopku

11. Tožnik v reviziji najprej uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki (sodišči prve in druge stopnje naj ne bi upoštevali vseh njegovih navedb) in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (njuni sodbi naj ne bi imeli razlogov o odločilnih dejstvih). V zvezi z napačno uporabo materialnega prava vztraja pri stališču, da z doplačilom P-PR13, D-Škode iz dejavnosti (klavzula KL 2505) zavarovalna polica krije vse škode, ki nastanejo v zvezi z dejavnostjo traktorja. Pri tem ni pomembno, ali je traktor tedaj v gibanju oziroma ali služi kot vozilo, ampak le, da je do škode prišlo v zvezi z uporabo traktorja. Smisel klavzule je ravno v tem, da nudi večji obseg kritja kot npr. AO in AO plus oziroma celo popolni obseg kritja in krije vse škode, ki nastanejo v zvezi z dejavnostjo traktorja. V dejavnost traktorja spadajo tudi tista opravila, pri katerih je traktor pri miru in služi kot pogonski vir za traktorske priključke, saj na ta način traktor opravlja svojo dejavnost. Več kot polovico kmečkih in gospodarskih opravil se opravi na mestu preko priključkov, traktor pa daje zgolj pogonsko silo. Priključki brez traktorja namreč nimajo nobenega smisla, brez delovanja traktorja pa se dejavnost ne more opravljati. Če škoda nastane v zvezi s tako dejavnostjo traktorja, je po omenjeni klavzuli krita. Dodatna klavzula se doplača ravno zato, ker osnovno avtomobilsko zavarovanje kakšnega primera/škode ne krije. S klavzulo je zajet večji/popolni obseg kritja in zajema vse možne dogodke/škode v zvezi z dejavnostjo traktorja. Nelogično bi bilo, da bi se plačevalo dodatno kritje, ki pa ga kljub doplačilu ne bi bilo. Ob stališču sodišč prve in druge stopnje bi tovrstne klavzule izgubile pomen, dodatno kritje pa sploh ne bi obstajalo. Relevantno je samo, da je do škode prišlo v zvezi z dejavnostjo traktorja, med katere spadajo tudi škode, ki nastanejo, ko traktor deluje kot delovni stroj oziroma služi le kot pogonski vir za hidravlični cepilec. V zavarovalni polici oziroma klavzuli KL 2505 ni nobenih določil, da bi bilo kritje omejeno ali da bi se klavzula uporabljala le, če bi se traktor štel za delovno vozilo in ne za delovni stroj oziroma da naj bi bila klavzula vezana na kriterije za presojo AO zavarovanja. Sodišči zato nista imeli podlage za razlago klavzule v okviru kriterijev za AO zavarovanje in sta na ta način zožili njen pomen in vsebino. To bi moralo eksplicitno pisati v zavarovalnih pogojih. Sodišči bi morali presojati le, ali spada cepljenje na hidravličnem cepilniku v dejavnost traktorja ali ne, ne pa pogojevati uporabo omenjene klavzule s kriteriji AO zavarovanja. Če bi bil sporen pomen klavzule, bi jo morali razlagati tako, kot se glasi, ne pa ožiti njenega pomena. Zapisana je tako, da se ve, da je krita škoda iz dejavnosti traktorja. Z oženjem njenega pomena bi se izničil njen namen, kritje pa bi ostalo isto (nič večje) za večjo ceno. Če pa bi štelo, da je klavzula nejasna, pa jo je itak treba razlagati v korist šibkejšega.

12. Tožena stranka v odgovoru na revizijo opozarja, da tožnik bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja mimo dovoljenega revizijskega vprašanja, v zvezi s klavzulo KL 2505 pa nedopustno širi svojo trditveno podlago. Zatrjeval je le, da je bilo sklenjeno posebno določilo P-PR 13 D škode iz dejavnosti in tudi če ne bi šlo za kritje iz zavarovanja AO, je z doplačilom in tem zavarovanjem krita škoda iz dejavnosti zavarovanega vozila, nedopustno pa širi trditveno podlago s tem, ko navaja, v čem naj bi bil smisel in namen navedene klavzule, kako se uporablja traktor in kakšno vlogo imajo priključki zanj, da naj bi bilo za presojo klavzule nepomembno, ali je traktor delovno vozilo ali delovni stroj, da klavzula ni vezana na ugotavljanje kritja AO zavarovanja in da je klavzulo, če jo bo sodišče štelo za nejasno, treba razlagati v korist šibkejšega. Pri vseh teh navedbah gre za prepovedane novote, vse pa so tudi neutemeljene. Vsebina sporne klavzule ni v kritju škode iz dejavnosti, ampak gre za kritje škode, ki izvira iz dejavnosti delovnih vozil (ko traktor deluje kot delovno vozilo). Ker je v konkretnem primeru traktor služil le kot pogonska sila za delovanje priključka in je miroval in nihče ni z njim upravljal, ni bil v funkciji delovnega vozila, zato zavarovalno kritje tudi po tej klavzuli ni podano. S klavzulo je bilo kritje razširjeno le na primere, ko gre za škode, ki nastanejo, ko je traktor v funkciji delovnega vozila. Takšna zavarovanja oziroma klavzule so bile posledica predhodne ureditve oziroma prakse, ki ni priznavala zavarovalnega kritja iz sklenjenega obveznega avtomobilskega zavarovanja, kadar je do škode prišlo pri vožnji delovnega vozila. Kasneje se je ta praksa spremenila in ni bilo več potrebe po dodatnih klavzulah. Iz vsebine dodatne klavzule izhaja, da ne zajema vseh škod v zvezi z dejavnostjo traktorja, ampak le tiste, ki nastanejo, kadar traktor nastopa kot delovno vozilo. Nikakor se ni želelo razširiti zavarovalnega kritja za vse primere nastanka škode v zvezi z dejavnostjo traktorja. Pri sklenjenem zavarovanju gre v osnovi za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti in ne za druge vrste zavarovanja. Namen obveznih avtomobilskih zavarovanj je v zavarovanju vozil v funkciji prometnega sredstva in klavzula tega ne širi, temveč izpostavlja prevozno funkcijo delovnega vozila (traktorja). Sedaj uveljavljena sodna praksa je jasno postavila kriterije za ugotovitev zavarovanja na podlagi obveznega avtomobilskega zavarovanja. Bistveno je, ali se je (delovno) vozilo v trenutku nesreče uporabljalo zlasti kot prevozno sredstvo. Ker se je v konkretnem primeru traktor uporabljal zgolj kot pogonska sila za priključek, ki je bil nanj pripet, zavarovalno kritje skupaj z omenjeno klavzulo ne krije nastale škode.

Odločitev Vrhovnega sodišča

13. Revizija je utemeljena.

14. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Tožena stranka v odgovoru na revizijo pravilno opozarja, da je bila revizija dopuščena glede materialnopravnega vprašanja obsega zavarovalnega kritja z dodatno klavzulo, zato Vrhovno sodišče na navedbe revizije, s katerimi tožnik uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne odgovarja. Revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, namreč ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP).

15. Tožena stranka pa nima prav, da tožnik v revizijskem postopku širi v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ponujeno trditveno podlago. Tožnik je navedel, da je imel sklenjeno dodatno zavarovanje, odgovornost tožene stranke pa temeljil tako na podlagi obveznega zavarovanja motornih vozil proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim, kot tudi na podlagi dodatnega zavarovanja po klavzuli KL 2505. Tudi navedbe, ki jih tožena stranka šteje za nedovoljene novote, je podal že v postopku pred sodiščem prve stopnje1, sicer pa te navedbe niti ne pomenijo navajanja dejstev, ampak tožnikovo argumentacijo (pravno utemeljevanje), zakaj meni, da je njegov zahtevek utemeljen po (obeh) navedenih podlagah. S pravno argumentacijo tožnik ne more biti prekludiran.

16. V obravnavanem primeru je bilo za traktor, pri delovanju katerega je prišlo do škodnega dogodka, sklenjeno zavarovanje po Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO 07/2013) z dodatnim razširjenim kritjem za škodo, ki izvira iz dejavnosti delovnega vozila (klavzula KL 2505). Vrhovno sodišče se strinja z argumentacijo sodišč prve in druge stopnje, da obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) ne krije škode, ki je tožniku nastala v škodnem dogodku. Ne more biti dvoma, da traktor v škodnem dogodku ni bil v uporabi kot vozilo, ampak kot delovni stroj za poganjanje traktorskega priključka – hidravličnega cepilnika, pri delu s katerim se je tožnik poškodoval. Takšna uporaba traktorja brez dvoma ne pomeni „uporabe vozila“ v smislu Direktive 72/166/EGS in sodb Sodišča EU C-514/16 z dne 28. 11. 2017 (Rodrigues De Andrade proti Joséju Manuelu Proençi Salvadorju in drugim) in C-162/13 z dne 4. 9. 2014 (Vnuk proti Zavarovalnici Triglav), ampak je šlo za uporabo traktorja kot delovnega stroja za pogonsko silo za delovanje priključka (dejansko stanje je torej podobno kot v zadevi C-514/16).

17. Prav pa ima tožnik, da je bilo v konkretni zadevi s klavzulo KL 2505 očitno dogovorjeno širše kritje, in sicer (še) za „škodo, ki izvira iz dejavnosti delovnega vozila“. Obe sodišči sta tudi to klavzulo obravnavali v luči osnovnega zavarovanja avtomobilske odgovornosti in ga pogojevali z uporabo traktorja kot (delovnega) vozila. Takšno razumevanje dodatne klavzule je sicer po eni strani razumljivo, saj se dodatna zavarovanja praviloma ne sklepajo samostojno, ampak samo skupaj z osnovnim (in torej pomenijo dodatno, širše zavarovanje od osnovnega), zaradi česar se tudi sklicujejo na pogoje osnovnega zavarovanja.2 Po drugi strani pa takšno razumevanje pripelje do rezultata, da to dodatno (širše) zavarovanje v resnici ni nudilo nikakršnega dodatnega (širšega) kritja oziroma da s plačilom dodatne premije zavarovalec ni pridobil ničesar. Ne gre spregledati tudi pomembne okoliščine, da gre pri dodatni klavzuli za prostovoljno zavarovanje. Namen prostovoljnih zavarovanj pa je bistveno drugačen od namena obveznega zavarovanja lastnikov proti odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzročijo tretjim osebam; medtem ko je temeljni namen slednjega v varstvu oškodovancev prometnih nesreč (15. člen ZOZP), pa pri prostovoljnih zavarovanjih prevladuje interes zavarovatelja (948. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Poleg tega Evropsko pravo ne posega v prostovoljna zavarovanja in zato tudi Sodišče Evropske unije v tem delu ne presoja ustreznosti nacionalne zakonodaje članic EU, saj ne gre za vprašanja iz 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. Direktive in sodbe Sodišča Evropske unije, na katere se sklicujeta sodišči prve in druge stopnje, torej niso relevantna pravna podlaga za presojo prostovoljnega zavarovanja, prav tako pa tudi ne ZOZP, ki ureja le obvezna zavarovanja v prometu. Pri presoji dogovorjene dodatne klavzule je zato treba izhajati iz pogodbene avtonomije strank (3. člen OZ in za zavarovalno pogodbo specialni 924. člen OZ) in splošnih predpisov obligacijskega prava (OZ).

18. Vsebina dodatne klavzule KL 2505 v zavarovalni polici je skromna. Zapisana je kot: „KL 2505: Jamstvo za razširitev zavarovalnega kritja za škode, ki izvirajo iz dejavnosti delovnih vozil“, sklenjena pa je bila ob obveznem avtomobilskem zavarovanju lastnika motornega vozila, konkretno traktorja. Traktor je motorno vozilo, konstruirano tako, da vozi, vleče ali potiska traktorske priključke in se uporablja za njihov pogon ali za vleko priklopnega vozila (27. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o motornih vozilih3). Škoda, povzročena tretjim z delovanjem traktorja kot motornega vozila, je tako v celoti krita z obveznim zavarovanjem odgovornosti lastnikov motornih vozil; namen tega je namreč prav kritje škode, nastale z „uporabo vozila“. To sta v okviru presoje kritja škode iz obveznega avtomobilskega zavarovanja pojasnili tudi sodišči prve in druge stopnje. Zato se v razširitveni klavzuli KL 2505 bistvena zdi besedna zveza „škode, ki izvirajo iz dejavnosti“, ne pa „iz dejavnosti delovnega vozila“. Splošno znano pa je,4 da se traktorji ne uporabljajo samo kot (prevozna ali delovna) vozila, ampak v večji meri kot delovni stroji in skupaj z delovnimi priključki, katerim lahko služijo tudi le kot pogonska sila (vir energije). Razlaga zavarovalne klavzule KL 2505 na način, kot ga ponuja tožeča stranka, se tako izkaže za povsem mogočo in tudi logično prepričljivo. Če je škoda, ki nastane zaradi uporabe traktorja kot (delovnega) vozila, zajeta z obveznim avtomobilskim zavarovanjem, se mora razširitvena klavzula raztezati na škodo, nastalo na nek drugačen način uporabe traktorja. Drugače je z razlago, ki jo ponuja tožena stranka. V odgovoru na revizijo namreč trdi, da je bila ta klavzula „posledica predhodne ureditve oz. prakse, ki ni priznavala zavarovalnega kritja iz sklenjenega obveznega avtomobilskega zavarovanja, kadar je do škode prišlo pri vožnji delovnega vozila.“ Razlaga izhaja torej iz predpostavke, da v času sklepanja zavarovalne pogodbe oziroma nastanka škodnega dogodka škoda, nastala iz uporabe traktorja kot vozila, ni bila krita z obveznim avtomobilskim zavarovanjem. Očitno tožena stranka meri na odločitev Sodišča Evropske unije v zadevi C-162/13, ki je bila sprejeta (4. 9. 2014) približno sočasno z nastankom tu obravnavanega škodnega dogodka (8. 9. 2014) in s katero je sodišče pojasnilo pravilno razlago pojma „uporaba vozila“. Vendar pa so tudi pred tem sodišča razlikovala med uporabo traktorja kot delovnega stroja5 in uporabo traktorja kot prevoznega sredstva (torej vozila), pri čemer presoja uporabe prevoznega sredstva ni bila ozko vezana na javno površino in tudi ne nujno na gibanje prevoznih sredstev.6 Sodbi Sodišča Evropske unije C-162/137 in C 514/16 tako ne pomenita neke spremembe sodne prakse, kot meni tožena stranka, ampak njen nadaljnji razvoj v smeri opredelitve pojma „uporabe vozila“ in s tem obsega kritja škod iz obveznega avtomobilskega zavarovanja. Zato razlaga klavzule KL 2505, kot jo v tej zadevi ponuja tožena stranka, pravzaprav vodi v sklepanje, da naj bi dodatno zavarovanje le odpravilo negotovost, kaj pomeni uporaba (delovnega) vozila, v resnici pa naj bi zavarovalcu kljub plačilu dodatne premije ne prinašala nobenih dodatnih ali večjih ugodnosti od obveznega avtomobilskega zavarovanja. Razlaga oziroma uporaba klavzule na ta način pa ni prepričljiva in logična.

19. Tako se izkaže, da vsebina dodatne (prostovoljne) klavzule ni jasna, kot sta to očitno menili sodišči prve in druge stopnje, zlasti pa sta jo interpretirali z napačnega materialnopravnega stališča – s pomočjo pravil o obveznem zavarovanju lastnikov motornih vozil proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam, namesto s pomočjo pravil o prostovoljnem zavarovanju. Zato nista presojali in po potrebi ugotavljali vsebine prostovoljne klavzule KL 2505. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Smernice za presojo spora v ponovljenem postopku so razvidne že iz dosedanje obrazložitve.

20. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------
1 Najprej je v prvi pripravljalni vlogi z dne 3. 10. 2017 pojasnil smisel in delovanje traktorskih priključkov, zavarovanje po dodatni klavzuli pa navedel kot (obveznemu avtomobilskemu zavarovanju) podrejeno pravno podlago uveljavljenemu zahtevku; v drugi pripravljalni vlogi z dne 1. 2. 2018 (vse še pred prvim narokom za glavno obravnavo) je pojasnil, da (vsaj) dodatno zavarovanje krije škodo iz dejavnosti zavarovanega vozila; pri tem je vztrajal tudi v vlogi z dne 13. 2. 2018; na drugem naroku za glavno obravnavo pa je s podobnimi argumenti kot v reviziji pojasnil smisel in namen klavzule kot tudi način njene razlage za primer, če jo bo sodišče štelo za nejasno.
2 Tako npr. AO plus zavarovanje.
3 Enako je traktor opredeljeval prej veljavni Zakon o motornih vozilih, veljaven v času sklenitve zavarovanja.
4 Nenazadnje pa to izhaja tudi iz domače, evropske in tuje sodne prakse.
5 Npr.: II Ips 134/2000 (tožnica je pri setvi pšenice padla z deske sejalnika, priključenega na traktor), II Ips 20/2005 (tožnica je padla s traktorske prikolice, ko je na njivi nakladala bale sena), II Ips 408/2005 (tožnik se je poškodoval med oranjem na polju), II Ips 392/2007 (iz stroja za žaganje, priklopljenega na traktor s prižganim motorjem, je v tožnico priletel del polena).
6 Prim. II Ips 20/2005.
7 V njej je bil obravnavan škodni dogodek z dne 13. 8. 2007, torej bistveno pred tu obravnavanim.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 3, 924, 948
Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (1994) - ZOZP - člen 15

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5Mjc5