VSRS Sklep II Ips 7/2020

Jedro

Ob zaključku, da je tožnik vnaprej plačal dela, za katera sta se pravdni stranki dogovorili s pogodbo, kasneje pa je prišlo do razveze pogodbe in dela niso bila opravljena, je zahtevek za vrnitev danega tipični kondikcijski zahtevek zaradi odpadle podlage za izpolnitev (condictio od causam finitam), imenovan tudi reparacijski zahtevek. Njegova pravna podlaga je v 190. členu OZ kot splošnem pravilu o neupravičenih pridobitvah, in v 111. členu OZ kot temu specialnejši določbi, ki ureja učinke, ki nastanejo v primeru razveze pogodbe. Ne gre torej za zavestno izpolnitev nedolga brez pridržka pravice zahtevati nazaj ali za katerokoli drugo situacijo iz 191. člena OZ, v kateri se ne more zahtevati vrnitve danega, ampak za plačilo glede na podlago, ki je kasneje odpadla.

Ob ponujeni trditveni in dokazni podlagi pravdnih strank je z novo kvalifikacijo spora na podlagi 191. člena OZ in spremembo odločitve po uradni dolžnosti na drugi stopnji prišlo do sodbe presenečenja, saj v dani situaciji ne stranki (ne sodišče prve stopnje) take možnost nista mogli predvideti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v II. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Na predlog tožnika (tedaj upnika) je bil izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim je bilo tožencu (dolžniku) naloženo, naj plača tožniku 3.744,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2013 ter izvršilne stroške. Toženec je ugovarjal zoper sklep o izvršbi, v pravdnem postopku, ki se je nadaljeval po ugovoru, pa vložil nasprotno tožbo za plačilo 4.368,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2011 dalje. V obrazložitvi Vrhovno sodišče kot tožnika označuje tožnika po tožbi (ki je toženec po nasprotni tožbi), kot toženca pa toženca po tožbi (ki je obenem tožnik po nasprotni tožbi), torej enako kot izhaja tudi iz uvoda te odločbe.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, s katerim je bilo tožencu naloženo plačilo zneska 1.638,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2013 in izvršilnih stroškov (I. točka izreka), v preostalem delu pa je sklep o izvršbi razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.106,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Delno je ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi in tožniku naložilo, da tožencu plača 4.339,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi 10. 11. 2015 dalje (III. točka izreka), v presežku pa nasprotni tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je tudi o pravdnih stroških (V. točka izreka).

3. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbama delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v I. točki izreka za znesek 1.535,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilne stroške ter v V. točki izreka glede pravdnih stroškov ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v II. točki izreka pa sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tudi ta del nasprotnega tožbenega zahtevka zavrnilo. V ostalem delu je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo.

4. S sklepom II DoR 498/2019 z dne 14. 11. 2019 je Vrhovno sodišče na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede vprašanj:

- ali je sodba pritožbenega sodišča obremenjena s kršitvijo 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP);

- ali je ob obstoju dvostranske pogodbe, ki za tožečo stranko ustvarja obveznost plačila, za toženo pa izpolnitev s storitvijo (gradbena dela), ob med strankama nesporno izkazani razvezi pogodbe in iz le te izhajajočih posledic, sploh mogoče trditi, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi plačala nekaj, česar ni bila dolžna in uporabiti določilo 191. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

5. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato toženec pravočasno vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava.

6. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožniku, ki je v odgovoru nanjo predlagal, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

Dejanski in pravni okvir spora

7. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Zato v nadaljevanju svojo obrazložitev osredotoča le na z dopuščenima vprašanjema povezan relevantni dejanski in pravni okvir spora. Ta se nanaša na odločitev o tistem delu nasprotnega tožbenega zahtevka, ki ga je zavrnilo sodišče druge stopnje in je vsebovana v II. točki izreka sodbe druge stopnje. Le na ta del odločitve sodišča druge stopnje se je nanašal predlog za dopustitev revizije in je izpodbijan z revizijo.

8. Tožnik je bil izvajalec gradbenih del na toženčevi stanovanjski hiši. Običajno ni izdajal računov za opravljena dela in toženec mu je storitve plačeval z gotovino na roke. Tožnik je 14. 12. 2010 izstavil račun št. 10/10 za 6.510,00 EUR, 4. 1. 2011 pa sta stranki sklenili pisno pogodbo in se dogovorili za plačilo 7.500,00 EUR + DDV. Toženec je naslednji dan 5. 1. 2011 plačal 6.510,00 EUR. Račun se nanaša na pogodbeno dogovorjena dela, ki pa niso bila v celoti izvedena (od v pogodbi naštetih del ni bila izvedena ureditev dvorišča in okolice). Plačani znesek pomeni delno plačilo s pogodbo določenega zneska. Ker je med strankama prišlo do spora in je bilo jasno, da tožnik del ne namerava dokončati, je toženec nedokončana dela opravil v lastni režiji, od tožnika pa zahteva vrnitev zneska, ki presega vrednost opravljenih del.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

9. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je šlo za vnaprejšnje plačilo, toženec pa ob plačilu ni vedel, da se dvorišče ne bo uredilo. Glede na okoliščine in voljo strank „pogodba v delu, ki se nanaša na izvedbo dvorišča in okolice, zaradi odpadle pravne podlage ni več zavezovala“¹, podlago uveljavljenega zahtevka pa je videlo v 190. členu OZ. S pomočjo izvedenca je ugotovilo vrednost pogodbeno dogovorjenih del (2.170,78 EUR), kar je odštelo od plačanega zneska (6.510,00 EUR) in za razliko (4.339,22 EUR) ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku, saj „izračunani znesek predstavlja preplačilo, katerega je toženec plačal tožniku za pogodbeno dogovorjena dela, za katera je kasneje odpadla pravna podlaga.“²

10. Sodišče druge stopnje je pritrdilo ugotovitvam sodišča prve stopnje o povezavi računa št. 10/10 s kasneje sklenjeno pisno pogodbo. Tožnikovi pritožbi zoper del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku, pa je ugodilo iz razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti zahtevka na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi spregledalo 191. člen OZ, po katerem kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Ker ni podana nobena od naštetih izjem (toženčeve trditve, da nikoli ni privolil v prikrajšanje, pa ne zadostujejo), toženčev nasprotni tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Navedbe strank v revizijskem postopku

11. Toženec v reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje najprej pritrdilo ugotovljenemu dejanskemu stanju, potem pa ga je ocenilo povsem drugače. Potrdilo je obstoj pogodbe in obveznosti strank, ki iz nje izvirajo, in da plačilo računa pomeni plačilo pogodbene zaveze toženca, ne pa plačila nečesa, kar toženec ni bil dolžan plačati. Če je zaveza kasneje odpadla, je primerna uporaba določila 190. in ne 191. člena OZ. Ne tožnik ne toženec nista trdila, da bi toženec s plačilom 6.510,00 EUR plačal nekaj, kar ni bil dolžan. Nobena stranka torej ni podala trditev, ki bi sodišče napeljale na uporabo 191. člena OZ. O razlogih sodbe druge stopnje je težko razpravljati, ker jih sodišče ni napisalo, zato toženec trdi le, da gre za zelo očitno zmotno uporabo materialnega prava. Odločitev je konfuzna, saj sodišče druge stopnje ne dvomi v povezavo med pogodbo, računom in plačilom računa na eni strani ter izpolnitvijo, neizpolnitvijo in razvezo pogodbe na drugi strani. Ne polemizira z dejstvom, da tožnik ni izpolnil pogodbe v celoti, toženec pa jo je. Toženec ne sprejema argumentacije, da je plačal nekaj, česar ni bil dolžan. Izpolnil je svojo pogodbeno zavezo in tudi tožnik je priznal, da mu je plačal račun. Ob obstoju dvostranske pogodbe, izpolnitvi k plačilu zavezane stranke in delni neizpolnitvi pogodbe ni mogoče uporabiti določila 191. člena OZ.

12. V zvezi z dopuščenim vprašanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP toženec navaja, da pravica do poštenega in pravičnega obravnavanja, pravica do pravične in poštene sodbe pomeni tudi posredovanje razlogov zanjo. Sodišče mora jasno obrazložiti, zakaj je tako odločilo. Ta obveznost omejuje samovoljo. Sodišče druge stopnje je ob sklicevanju na iste dokaze, ki jim je pripisalo enako vsebino kot sodišče prve stopnje, spremenilo dejansko stanje (iz izpolnitve pogodbene obveznosti v izpolnitev nečesa, kar ni bil dolžan) na pritožbeni seji in brez obrazložitve zakaj. Če pritožbeno sodišče odloča na seji senata, je vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Če meni drugače, mora razpisati obravnavo. Da se je lahko sklicevalo na 191. člen OZ, je moralo spregledati pogodbo in zaveze, ki iz nje izvirajo. Če bi imel toženec možnost obravnavanja pred sodiščem, bi temu nasprotoval, saj je plačal nekaj, kar je bil dolžan. Obrazložitev sodišča druge stopnje ne daje razlogov, zakaj je sprejelo takšno odločitev, čemu ni sledilo tožencu in v čem se moti pri opredelitvi razmerja med strankama. Odločitev je nerazumljiva in protislovna. Podana je tudi protispisnost, saj je sodišče druge stopnje pri ugotavljanju odločilnih dejstev napačno ne le povzelo navedbe strank, ampak tožencu „dodalo“ navedbe z vsebino, ki je ni. Nobena od strank ni trdila, da naj bi toženec plačal nekaj, kar ni bil dolžan. Izpolnil je svojo pogodbeno zavezo in pričakoval, da jo bo tudi tožnik, ki je bil za to vnaprej plačan. Opustitev obrazložitve pomeni kršitev pravice do izjave in do pravnega sredstva. V primerih, ko sodišče druge stopnje poseže v ugotovitve prvostopenjskega sodišča, mora obrazložitev sodišča druge stopnje doseči standard, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje. Izpodbijana sodba kot neobrazložena odločitev pomeni nevarnost za pravno varnost. Sodišče druge stopnje je pritrdilo, da je toženec podpisal pogodbo, plačal račun na podlagi te pogodbe, plačal svojo obveznost pred pričetkom del, ki jih tožnik ni opravil v celoti, nato pa toženca okrcalo, da je plačal nekaj, kar ni bil dolžan. Odločitev ne vsebuje razlogov, kako je sodišče lahko povezalo določilo 191. člena OZ z ugotovljenim dejanskim stanjem, kateremu samo pritrjuje v 17. in 18. točki obrazložitve.

13. Tožnik v odgovoru na revizijo opozarja, da je drugo dopuščeno revizijsko vprašanje toženec zastavil tako, da vsebuje tudi neresnično trditev, da naj bi bila nesporno izkazana razveza pogodbe med pravdnima strankama. S to predpostavko tožnik ne soglaša, čeprav je bila revizija na tak način dopuščena. Iz stanja spisa izhaja, da je toženec vedel, da spornega zneska ni dolžan plačati in ni izrazil nestrinjanja s plačilom in tega sporočil tožniku. Za ta znesek se je začel zanimati šele po več kot treh letih, ko je tožnik začel s postopkom zaradi neplačila izvedenih del na terasi in pri postavitvi električnega stebra. Toženec je razpolagal z vsemi podatki glede poslovnega razmerja med pravdnima strankama in plačanega ne more zahtevati nazaj. Dela v začetku januarja 2011, ko je toženec plačal za dvorišče, niso bila izvedena. Zato se zastavlja vprašanje, zakaj je to storil, saj ni bil dolžan. Ob plačilu ni izjavil ničesar (ni izrazil pridržanja „zahtevati nazaj“), čeprav je vedel, da dvorišče ni narejeno. Pravdni stranki sta bili obravnavani enako, nobena ni bila privilegirana. Sodišče druge stopnje sme zaradi materialnega prava sodbo prve stopnje spremeniti. Toženec izpostavlja svoj vidik spora, ko trdi, da sta račun št. 10/10 in pisna pogodba povezana in da je pretežni del pogodbenega zneska predstavljala ureditev dvorišča. To ne drži. Toženec je vedel, da papirja (pogodba in račun) ne odražata resničnega dejanskega stanja, vedel je, kaj plačuje in je plačal dela, ki so bila že opravljena, dvorišča pa ni plačal. O ureditvi dvorišča sta se pogovarjala v zelo omejenem obsegu za vrednost približno 1.500,00 EUR, ker pa dela niso bila opravljena, toženec ni plačal 7.500,00 EUR, ampak le 6.000,00 EUR (neto). Pravni temelj glede dvorišča ni odpadel, saj ni bilo niti opravljeno delo niti izvršeno plačilo. Plačila toženca se nanašajo na druga dela, ne na dvorišče. Tožnik se strinja z odločbo drugostopenjskega sodišča glede uporabe 191. člena OZ.

Odločitev Vrhovnega sodišča

14. Revizija je utemeljena.

15. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 498/2019 dopustilo revizijo glede dveh pravnih vprašanj, prvo je procesne narave (vprašanje obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), drugo materialnopravne (pravilnost uporabe 191. člena OZ o plačilu nedolga ob istočasnih kondikcijskih zahtevkih strank kot posledice razveze pogodbe). Pri oblikovanju dopuščenega vprašanja v zvezi z materialnopravnim vprašanjem je Vrhovno sodišče sledilo toženčevemu predlogu in ga res oblikovalo na način, kot da je vprašanje razveze pogodbe med strankama nesporno. Vendar pa okoliščina, ali je nesporno, da je prišlo do razveze pogodbe, ni odločilna, ampak je odločilno, da je do razveze po zaključkih sodišč prve in druge stopnje prišlo.³ Zato taka formulacija dopuščenega revizijskega vprašanja za odločitev o reviziji ni odločilna. Sicer pa Vrhovno sodišče na obe dopuščeni revizijski vprašanji odgovarja v prid revidenta.

Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka

16. Ustava v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pomemben izraz pravice do varstva pravic je pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave v postopku. Pravica do izjave temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave) in stranki zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka, pri čemer ji mora biti dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njeni pravici, in sicer tako o dejanskih kot tudi o pravnih vidikih zadeve. Kontradiktornost se zagotavlja tudi v postopkih s pravnimi sredstvi (zaradi česar so pravna sredstva praviloma dvostranska). Pravici stranke do izjave ustreza obveznost sodišča, da se seznani z navedbami stranke, da pretehta njihov pomen in se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, tudi opredeli v obrazložitvi svoje odločbe. To velja tako za prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko sodišče, pri čemer je sicer standard obrazložitve sodba sodišča druge stopnje, kadar to pritrdi dejanskim in pravnim stališčem sodišča prve stopnje, nižji, saj mu ni treba znova ponoviti prav vseh razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Kot pravilno navaja revident, pa je to drugače, kadar sodišče druge stopnje spremeni sodbo prve stopnje zaradi drugačne rešitve bodisi pravnih bodisi dejanskih vprašanj. Tedaj mora v obrazložitvi sodbe odgovoriti ne samo na navedbe pritožbe, temveč tudi na vse upoštevne navedbe nasprotne stranke, podane med postopkom sodišča prve stopnje, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev, in (glede tistih razlogov glede katerih razlogi sodišča prve stopnje zaradi drugačnega izhodišča morda niso dovolj izčrpni) pojasniti tudi, zakaj to niso. Če sodišče druge stopnje poseže v ugotovitve dejanskega stanja, bo morala njegova obrazložitev doseči standard, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje; če pa v celoti potrdi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in spremeni le materialnopravno odločitev, mora izpostaviti tiste bistvene materialnopravne razloge, ki so ga vodili k drugačni obrazložitvi. Pravica do izjave se namreč ne izčrpa samo na področju navajanja dejstev in dokazov, pač pa ima stranka pravico do izražanja tudi glede pravnih vprašanj in stališč in na ta način vplivati na odločitev sodišča. Omogočeno ji mora biti, da ob potrebni skrbnosti spozna, s katerih pravnih vidikov bo sodišče obravnavalo zadevo.

17. V prejšnji točki obrazložitve navedeno je le zgoščen povzetek stališč teorije,⁴ ustavnosodne⁵ in sodne prakse⁶ o pravici do izjave in z njo povezano obveznostjo sodišča, da obrazloži, pojasni svojo odločbo tako v dejanskem kot v pravnem pogledu. Vrhovno sodišče podrobneje teh stališč ne povzema glede na izredno skopo argumentacijo, pravilneje glede na goli zapis sodišča druge stopnje, zajet v 19. točki obrazložitve, v kateri (potem, ko je v predhodnih točkah sodišče pritrdilo pravilnosti dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje) opozarja na 191. člen OZ in po povzetju vsebine tega zakonskega določila zaključi, da ni podana nobena od v njem predvidenih izjem, zgolj trditve, da toženec nikoli ni privolil v prikrajšanje, pa ne zadostujejo. Ob predhodni potrditvi razlogov sodišča prve stopnje, da je tožnikov račun temeljil na kasneje zapisani pisni pogodbi, tožnik pa ni opravil vseh z njo dogovorjenih del, toženec pa mu je z vnaprejšnjim plačilom vrednost opravljenih preplačal, ostajajo razlogi za uporabo 191. člena OZ v resnici nepojasnjeni: očitno ni šlo za plačilo nedolga (temeljilo je na računu in – kasneje pisno – sklenjeni pogodbi), dejstva o izogibanju sili pa sploh niso bila v trditveni podlagi nasprotne tožbe. Razen s sklicevanjem na zakonsko določbo torej ostaja obrazložitev sodišča druge stopnje „prazna“ in tožencu ne daje niti odgovora na njegove bistvene navedbe v nasprotni tožbi niti razlogov za neuspeh v pravdi; z argumentacijo toženca, da je znesek plačal na podlagi pogodbe, in argumentacijo sodišča prve stopnje, ki je temu sledilo, se v resnici sploh ne sooči. Ob ponujeni trditveni in dokazni podlagi pravdnih strank je z novo kvalifikacijo spora na podlagi 191. člena OZ in spremembo odločitve po uradni dolžnosti na drugi stopnji prišlo do sodbe presenečenja, saj v dani situaciji ne stranki (ne sodišče prve stopnje) take možnost nista mogli predvideti.

18. Vrhovno sodišče torej zaključuje, da je sodba sodišča druge stopnje obremenjena s kršitvijo po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tako pritrdilno odgovarja na prvo dopuščeno vprašanje.

Glede uporabe materialnega prava

19. Doslej navedeno pravzaprav daje že odgovor tudi na drugo dopuščeno – materialnopravno vprašanje. Ob zaključku, da je tožnik vnaprej plačal dela, za katera sta se pravdni stranki dogovorili s pogodbo, kasneje pa je prišlo do razveze pogodbe in dela niso bila opravljena, je zahtevek za vrnitev danega tipični kondikcijski zahtevek zaradi odpadle podlage za izpolnitev (condictio od causam finitam), imenovan tudi reparacijski zahtevek. Njegova pravna podlaga je v 190. členu OZ kot splošnem pravilu o neupravičenih pridobitvah, in v 111. členu OZ kot temu specialnejši določbi, ki ureja učinke, ki nastanejo v primeru razveze pogodbe (restitucijski oziroma reparacijski zahtevek kot posledica neveljavne izpolnitve). Z razvezo pogodbe odpade podlaga za izpolnitev in za to, da prejemnik izpolnitve prejeto obdrži. „Nastanek reparacijske obveznosti je objektivna posledica razveze pogodbe. Obveznost ima obogatitveno naravo in v poštev pride tudi smiselna uporaba pravil, ki urejajo neupravičeno obogatitev. Razveza pogodbe je dejstvo, ki ustreza položaju iz tretjega odstavka 190. člena OZ. Obveznost vračanja nastane, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.“⁷ Ne gre torej za zavestno izpolnitev nedolga brez pridržka pravice zahtevati nazaj ali za katerokoli drugo situacijo iz 191. člena OZ, v kateri se ne more zahtevati vrnitve danega, ampak za plačilo glede na podlago, ki je kasneje odpadla.

20. Odgovor na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje je torej, da ob obstoju dvostranske pogodbe, ki za eno stranko ustvarja obveznost plačila, za drugo pa izpolnitev s storitvijo (gradbena dela) in kasneje izkazani razvezi pogodbe in iz nje izhajajočih posledic, ni mogoče trditi, da je stranka plačala nekaj, česar ni bila dolžna; zato ni pravilna uporaba določila 191. člena OZ. Takšna dejanska situacija narekuje uporabo tretjega odstavka 190. člena in temu specialnejšega 111. člena OZ.

21. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija utemeljeno uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (111., 190. in 191. člena OZ). Zato ji je ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

22. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

23. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ 34. točka obrazložitve sodbe prve stopnje.
² 47. točka obrazložitve sodbe prve stopnje.
³ To nedvomno izhaja iz dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje, ki govori o tem, da „pogodba ni več zavezovala“. Sodišče druge stopnje se – zaradi, kot bo še v nadaljevanju obrazloženo, izostanka razlogov za svojo odločitev – o tem ni izreklo, glede na siceršnjo potrditev dejanskega stanja, ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem, pa se je očitno tudi s takimi zaključki strinjalo.
⁴ Aleš Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 234-239.
⁵ Npr. Up-653/15, Up-1352/11, Up-570/10, Up-728/08, Up-373/97, Up-39/95 in druge.
⁶ Npr. II Ips 122/2016, II Ips 143/2014, II Ips 42/2013 in druge.
⁷ Miha Juhart v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 590.

Datum zadnje spremembe:

20.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 498/2019
• VSL Sodba II Cp 50/2018
• VSRS sodba in sklep II Ips 39/2013