VSRS Sklep II Ips 143/2019

Jedro

Tožnik, ki je kot kupec pravilno in pravočasno odstopil od pogodbe zaradi stvarne napake vozila, na podlagi 475. člena OZ zaradi kasneje nastalih okoliščin ne izgubi pravice do odstopa od pogodbe in pravice zahtevati vrnitev kupnine iz naslova jamčevanja prodajalca za stvarne napake. To pa ne pomeni, da je ravnanje pogodbenih strank po odstopu od pogodbe brez pomena. Če je bila kupcu stvar izročena, pa jo želi vrniti prodajalcu, ker je odstopil od pogodbe, mora stvar hraniti kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar in v ta namen ustrezno ukrepati (drugi odstavek 500. člena OZ). Kršitev obveznosti hrambe stvari za sopogodbenika se odraža v odgovornosti za nastalo škodo, ne pa v naknadni izgubi pridobljene in že uresničene odstopne pravice. Obveznost hrambe stvari je namreč posledica odstopa od pogodbe in v zvezi s tem dolžnosti vrnitve stvari, ne pa pogoj za (predhodno) pravico do odstopa.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v II. in III. točki izreka, sodba sodišča prve stopnje pa v celotnem zavrnilnem delu in o stroških postopka razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo 11.231,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2012, kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval razveljavitev kupoprodajne pogodbe, ki jo je kot kupec 9. 3. 2012 sklenil s tožencem kot prodajalcem za osebni avtomobil VW Golf GTI, ter plačilo 11.231,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2012.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in glede primarnega tožbenega zahtevka sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožencu naložilo plačilo 371,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2012 dalje. Sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. S sklepom II DoR 241/2019 z dne 5. 9. 2019 je Vrhovno sodišče na predlog tožnika dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je v konkretnem primeru pravilna presoja sodišč druge in prve stopnje, da je tožnik, ki je sicer pravilno in pravočasno odstopil od pogodbe zaradi stvarne napake vozila, na podlagi 475. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) izgubil pravico do odstopa od pogodbe in pravico zahtevati vrnitev kupnine iz naslova jamčevanja prodajalca za stvarne napake.

4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tudi preostalemu delu pritožbe ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožencu naloži še plačilo 10.221,126 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrnitev vseh stroškov pravdnega postopka.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencu, ki je v odgovoru nanjo predlagal, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

Dejanski in pravni okvir spora

6. Tožnik je 9. 3. 2012 od toženca kupil rabljeni osebni avtomobil VW Golf GTI, letnik 2005. Avtomobil je imel stvarno napako,¹ o njej je tožnik toženca ustrezno in pravočasno obvestil, 26. 3. 2012 pravilno odstopil od pogodbe in obvestil toženca, da je vozilo na avtoservisu A.. Vozilo je bilo ves čas (od marca 2012) v hrambi na tem avtoservisu na prostem. V tem času so propadli tudi drugi deli avtomobila, ki z napako (okvaro glave motorja, vozilo sicer drugih napak ni imelo) nimajo nobene povezave.² Motor je bil razstavljen prvič po prodaji zaradi ugotavljanja napake in drugič na zahtevo izvedenca zaradi izdelave mnenja, nazaj pa ni bil sestavljen kvalitetno in po pravilih stroke, ker niso bila zamenjana tesnila med razstavljenimi deli. Tak motor bi puščal olje in hladilno tekočino. Sestavljanje na tak način (tožnik je naročil sestavljanje z najmanjšimi možnimi stroški) ni smiselno, ker je treba postopek ponoviti z novimi tesnili.

7. Tožnik je toženca ovadil zaradi kaznivega dejanja goljufije. Pravdni postopek je bil od 17. 7. 2014 do 25. 5. 2016 prekinjen zaradi kazenskega postopka, ki se je končal z oprostilno sodbo.

8. Tožnik je s primarnim zahtevkom zahteval vrnitev kupnine 9.850,00 EUR in povrnitev škode (stroškov v zvezi z diagnosticiranjem napake in nepotrebnega prepisa vozila ter zavarovanja) kot posledice odstopa od pogodbe zaradi stvarne napake, s podrejenim pa razveljavitev prodajne pogodbe zaradi prevare, vrnitev kupnine in stroškov.

9. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Zato v nadaljevanju navaja samo razloge, ki so v zvezi z dopuščenim vprašanjem, navedenim v 3. točki te obrazložitve, ki se tiče pravilnosti odločitve o primarnem tožbenem zahtevku.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

10. Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, ker vozila ni mogoče vrniti v stanju, v kakršnem je bilo izročeno, razlogi za to pa so na strani tožnika, ki ni ustrezno in z zadostno skrbnostjo poskrbel za njegovo hrambo. Motor ni bil ustrezno sestavljen, ker niso bila zamenjana tesnila, hramba na prostem pa ni ustrezna, saj močan negativen vpliv vremenskih pogojev na vozilo povzroča propadanje plastike, notranje opreme, karoserije, podvozja, zavornega sistema itd. Hramba v zaprtem prostoru bi bila sicer dražja, vendar pa bi tožnik te stroške lahko, če bi se izkazalo, da je zahtevek utemeljen, zahteval od toženca na podlagi 468. člena OZ. S tem, da je izbral neustrezen način hrambe, ki je popolnoma razvrednotil predmet hrambe, je nastala situacija, ko je kupec izgubil pravico odstopiti od pogodbe (prvi odstavek 475. člena OZ). Ne gre za situacijo iz drugega odstavka 475. člena OZ (ker sedanje stanje avta ni posledica zunanjega dogodka ali napake same, ampak ravnanja tožnika po odkritju napake) ali iz tretjega odstavka tega člena (res je bilo treba zaradi odkritja napake razdreti motor, to pa ni povzročilo propada avta, ampak dejstvo, da motor ni bil sestavljen nazaj oziroma je bil sestavljen le provizorično brez ustreznega tesnjenja, predvsem pa je propadel v z motorjem nepovezanih delih, ker je bil ves čas puščen na prostem in brez kakršnekoli zaščite).

11. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi le glede zahtevka za povrnitev refleksne škode, v zvezi z zavrnitvijo pritožbe v preostalem delu pa pojasnilo, da je toženec, ki ni želel sprejeti tožnikove izpolnitve (izročitve vozila), prišel v zamudo (300. člen OZ). Nevarnost naključnega poškodovanja ali uničenja stvari z zamudo je prešla nanj, vendar pa poškodbe na vozilu, zaradi katerih ga ni mogoče vrniti v enakem stanju, kot ga je tožnik prejel, niso nastale naključno, ampak so posledica tožnikovih ravnanj. Tožnik je bil dolžan poskrbeti za primerno hrambo vozila, stroške pa bi lahko prevalil na toženca (tretji odstavek 300. člena OZ). Dolžnik ima po 302. členu OZ v primeru upnikove zamude možnost, da stvar položi pri sodišču in se s tem razbremeni dolžnosti hrambe in izpolnitve, a te možnosti ni izbral, pri drugi osebi pa se stvar lahko položi le, če je ni mogoče položiti pri sodišču, in le prek sodišča (z ustreznim sklepom). Tožnik se zato neutemeljeno sklicuje na določbe OZ o položitvi stvari pri drugi osebi. Ker nevarnost poškodovanja in uničenja (razen za naključje) z nastopom zamude ni prešla na toženca, tožnik neutemeljeno vztraja, da bi bilo treba upoštevati stanje vozila na dan odstopa od pogodbe. Hramba na prostem ni bila primerna in tožnik odgovarja za škodo na vozilu v času hrambe, ko je bilo razstavljeno in (šele čez čas) sestavljeno, in to neskladno s pravili stroke, ter puščeno na prostem 6 let.

Navedbe strank v revizijskem postopku

12. Tožnik v reviziji navaja, da je zadostil vsem obveznostim kupca, ki je odstopil od pogodbe, in tudi varovalni dolžnosti. S položitvijo dolgovane stvari se je razbremenil odgovornosti (prvi odstavek 306. člena OZ) in so tveganja v zvezi s spremembo stanja prešla na toženca. Po obvestilu o odstopu od pogodbe in o nahajališču oziroma položitvi stvari je toženec prišel v zamudo. Nanj je prešlo breme poslabšanja stvari, zato ni izpolnjen zakonski stan iz prvega odstavka 475. člena OZ. To določilo v povezavi z določili o položitvi pri sodišču (302. in 304. člen OZ) ne nalaga kupcu obveznosti deponiranja stvari pri sodišču. Kupec to lahko stori, ni pa nujno. Vozilo je hranil pri pooblaščenem servisu vozil, motor pa je bil razstavljen le, kolikor je bilo potrebno zaradi ugotovitve okvare. Sodišči sta napačno šteli, da je odločilno stanje vozila v času odločanja. Ugotovitev, da je tožnik odstopil od pogodbe 26. 3. 2012, terja presojo stanja vozila v tem času. Z odstopom od pogodbe je pogodba razvezana po samem zakonu in v poštev pridejo učinki razvezane pogodbe vključno z reparacijskimi zahtevki (111. člen OZ), s temi pa tožnik utemeljeno zahteva vrnitev kupnine. Sodbi sta sami s sabo v nasprotju. Ob ugotovitvi, da „je vozilo imelo skrito stvarno napako in da je tožnik pravilno odstopil od pogodbe“, te pravice (za nazaj) ne more izgubiti. Če je pravilno izkoristil odstopno upravičenje, ga ni mogoče istočasno negirati. Sodišči bi lahko njegov zahtevek zavrnili le, če ne bi pravilno odstopil od pogodbe ali če v času odstopa ne bi mogel vrniti vozila v stanju, kot ga je prejel. Tako pa sta ex tunc posegli v razmerje, ki je bilo že prej razdrto. Pravico odstopiti od pogodbe sta pogojevali z varovalno dolžnostjo, ki pa je posledica uveljavitve odstopnega upravičenja. Po 500. členu OZ je dolžan kupec izročeno stvar, ki jo želi vrniti prodajalcu, ker je odstopil od pogodbe, hraniti kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar in v ta namen ustrezno ukrepati. Posledice neustrezne hrambe ga lahko zadenejo na odškodninskem področju, neprimerna hramba pa ne more biti vzrok za odrekanje pravice do odstopa od pogodbe in za sankcije, ki bi z učinkom za nazaj posegle v že razvezano pravno razmerje. Nasprotuje stališču, da hramba vozila pri avtoservisu ni bila ustrezna. Večina lastnikov vozila parkira na prostem in takšna hramba ne vpliva negativno na stanje vozila v primerjavi z vozili, ki so garažirana. Tudi sodišča zasežena oziroma deponirana vozila hranijo na prostem in enako tudi proizvajalci nova vozila. Prvi odstavek 475. člena OZ ne terja od kupca, da vrne stvar v vrednostno enakem stanju, ampak da jo vrne v enakem stanju, v kakršnem jo je prejel. Če je stvar zaradi poteka časa po naravi stvari izgubila vrednost, to ne pomeni, da je ni mogoče vrniti v stanju, kot je bila prejeta. Stanje vozila se je poslabšalo zaradi poteka časa, ne pa zaradi ravnanj ali opustitev tožnika. Stroške dražje hrambe bi tožnik načeloma lahko zahteval od toženca na podlagi 468. člena OZ kot dodatno premoženjsko škodo, vendar bi bilo tako ravnanje nesmotrno, negospodarno, v nasprotju z načeloma prepovedi povzročanja škode ter vestnosti in poštenja, toženec pa bi bil ekonomsko na slabšem, saj bi stroški hrambe presegli obseg zmanjšanja vrednosti vozila. Razstavitev motorja ni vplivala na njegove lastnosti, namestitev novih tesnil pa zahteva zgolj ponovno sestavljanje motorja in pomeni zanemarljiv strošek, ki je posledica odkrivanja napake. Stanje vozila bi bilo povsem enako, če bi bilo vozilo položeno pri sodišču. Tožnik je ravnal kot dober gospodar in hrambo prepustil avtoservisu, ki se profesionalno ukvarja z vozili in ga zavezujejo pravila shranjevalca.

13. Toženec v odgovoru na revizijo trdi, da je bilo vozilo že pred tožnikovim poskusom odstopa od pogodbe razstavljeno in nato (šele čez čas) sestavljeno, in to neskladno s pravili stroke in po posegih, ki jih je naročil tožnik, ni bilo več vozno in zares uporabno. Sodišči prve in druge stopnje sta upoštevali tudi stanje vozila v času (poskusa) odstopa od pogodbe in torej opravili presojo s časovnega vidika, ki pa ni nič drugačna kot presoja (zaradi neprimerne hrambe še slabšega) stanja vozila ob zaključku glavne obravnave. Tožnik je namreč še pred želenim odstopom od pogodbe večkrat razstavil vozilo in ga ni sestavil nazaj v skladu s pravili stroke. Toženec je med postopkom opozarjal še na več drugih okoliščin, ki kažejo na neprimerno ravnanje tožnika z vozilom, vendar pa zaradi uspeha v pravdnem postopku ni imel interesa grajati posameznih nepravilnih ali nepopolnih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek itak zavrnilo. Tožnik je očitno hotel odpraviti napako – zvok, ropot, s katerim je bil predhodno izrecno seznanjen, a se je ob seznanitvi s pričakovanimi stroški popravila odločil za drugačno pot, v nekem trenutku odredil ustavitev del, nestrokovno sestavljanje vozila in nato njegovo hrambo na prostem, od toženca pa pričakoval, da bo tako razstavljeno in sestavljeno ter že nevozno vozilo sprejel nazaj. Tožnik je prejel vozilo v voznem stanju in ga v nobenem trenutku ni bil sposoben vrniti v enakem stanju. Motor je bil po prodaji vsaj trikrat razstavljen, nato pa na hitro s starim potrošnim materialom sestavljen nazaj v nasprotju s pravili stroke. V takih okoliščinah tožnik ni mogel pravno pravilno odstopiti od pogodbe. Toženec je podrejeno in iz previdnosti podal tudi ugovor sočasnosti izpolnitve v smislu 101. člena OZ, saj ne more biti dolžan, da plača karkoli (vrne kupnino), dokler mu tožnik ne vrne vozila v stanju, kot ga je prejel.

Odločitev Vrhovnega sodišča

14. Revizija je utemeljena.

15. Odstopno upravičenje (pravica do odstopa od pogodbe) je pravica pogodbi zveste stranke, da z enostransko izjavo volje naslovljeno na drugo stranko povzroči prenehanje pogodbe. Gre torej za oblikovalno upravičenje, za katerega uresničitev ni potrebno niti sodno uveljavljanje niti sodelovanje druge stranke, ampak (če zakon ne določa kakšnih dodatnih pogojev) učinkuje samo po sebi, ko nasprotna stranka to izjavo volje prejme.

16. Tudi odstopno upravičenje, ki ga ima stranka zaradi stvarnih napak stvari, je enostransko oblikovalno upravičenje pogodbene stranke, z uresničitvijo katerega doseže razvezo pogodbe. Glede na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje je tožnik svoje oblikovalno upravičenje uveljavil pravilno (zaradi stvarne napake vozila, za katero je bilo jasno, da je prodajalec ne bo odpravil, torej je šlo za situacijo iz drugega odstavka 470. člena OZ) in pravočasno (v rokih, ki jih zakon določa za uveljavljanje stvarnih napak), toženca obvestil o tem, kje se nahaja vozilo, s tožbo pa (s primarnim zahtevkom) zahteval vrnitev kupnine kot posledico razdrte pogodbe. Sodno varstvo sta mu sodišči prve in druge stopnje odrekli na podlagi 475. člena OZ, ki nosi naslov „Izguba pravice do odstopa“ in določa:

(1) Kupec izgubi pravico odstopiti od pogodbe zaradi napake stvari, če stvari ne more vrniti ali je ne more vrniti v stanju, v kakršnem jo je prejel.

(2) Kupec pa vendarle lahko odstopi od pogodbe zaradi kakšne napake, če je bila stvar popolnoma ali delno uničena ali pa poškodovana zaradi napake, ki opravičuje odstop od pogodbe, ali zaradi kakšnega dogodka, ki ne izvira niti od njega niti od koga drugega, za katerega bi on odgovarjal.

(3) To velja tudi, če je bila stvar popolnoma ali delno uničena ali poškodovana zaradi obveznosti kupca, da pregleda stvar, ali če je kupec, še preden je bila napaka odkrita, porabil ali zamenjal del stvari med njeno običajno rabo, kot tudi, če je poškodba ali zamenjava nepomembna.

17. Sodišči prve in druge stopnje sta navedeno določilo razlagali v smislu naknadne izgube pravice do odstopa. Obe sodišči sta namreč najprej ugotovili, da je bil odstop tožnika z dopisom 26. 3. 2012 pravilen, da pa je to pravico – očitno naknadno – izgubil zaradi nemožnosti vrnitve vozila v stanju, v kakršnem ga je prejel, pri čemer je na stanje vozila bistveno vplivala zlasti po njunem mnenju nepravilna hramba vozila v času po odstopu od pogodbe, kar je do odločitve sodišča prve stopnje trajalo kar 6 let. Tožnik torej pravilno opozarja, da sta mu pravico do odstopa od pogodbe najprej priznali, naknadno pa zanikali oziroma odrekli za nazaj. Vrhovno sodišče pritrjuje graji takšnega stališča kot materialnopravno zmotnega.

18. Kot je bilo navedeno, odstopno upravičenje učinkuje, ko pogodbena stranka prejme izjavo upravičenca (nasprotne pogodbene stranke) o odstopu od pogodbe (prvi odstavek 21. člena OZ). S tem trenutkom je (ob predpostavki, da so izpolnjeni tudi morebitni posebej predpisani pogoji za konkreten primer) pogodba razvezana. Posledice (učinke) razvezane pogodbe določa 111. člen OZ, in sicer imata v primeru, ko je bila pogodba že izpolnjena, obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, za vzajemno vračanje pa veljajo pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb (tretji odstavek navedenega določila), zlasti torej tudi pravilo sočasnosti (101. člen OZ), na katerega opozarja toženec v odgovoru na revizijo. Obveznost vrnitve (stvari in kupnine) torej nastane ob razvezi (prodajne) pogodbe in toženec naj bi po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje v tem trenutku obenem ponudil vrnitev vozila. Zato Vrhovno sodišče sodi, da je to tudi trenutek, po katerem se presoja možnost vrnitve stvari v stanju, v katerem jo je kupec prejel. Z zahtevo po vrnitvi stvari v stanju, v kakršnem jo je prejel, določilo 475. člena OZ ne odvzema kupcu pravice do odstopa, ki/če jo je že (pravilno) uveljavil, ampak ta zahteva pomeni pogoj, ki mora biti izpolnjen za uspešno uveljavitev odstopnega upravičenja. Povedano drugače, kupec lahko odstopi od pogodbe (le), če v času (učinkovanja) izjave o odstopu lahko vrne stvar v stanju, v kakršnem jo je prejel (z izjemami, določenimi v drugem in tretjem odstavku 475. člena OZ). Tako se izkaže, da je relevantno stanje vozila ob odstopu od pogodbe in ne ob zaključku sojenja. Slednje ne more biti relevanten trenutek, saj lahko sodni postopek zaradi različnih vzrokov traja različno dolgo, stanje stvari pa se, kot opozarja tožnik, lahko spreminja že zaradi samega poteka časa. Tako je v konkretnem primeru sodni postopek (ki ga je tožnik z vložitvijo tožbe 30. 4. 2012 začel takoj po odstopu od pogodbe) trajal dlje časa tudi zaradi skoraj dveletne prekinitve zaradi vzporedno potekajočega kazenskega postopka.

19. Doslej navedeno zadošča za odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje. To se glasi, da tožnik, ki je kot kupec pravilno in pravočasno odstopil od pogodbe zaradi stvarne napake vozila, na podlagi 475. člena OZ zaradi kasneje nastalih okoliščin ne izgubi pravice do odstopa od pogodbe in pravice zahtevati vrnitev kupnine iz naslova jamčevanja prodajalca za stvarne napake. To (tak odgovor) pa ne pomeni, da je ravnanje pogodbenih strank po odstopu od pogodbe brez pomena. Če je bila kupcu stvar izročena, pa jo želi vrniti prodajalcu, ker je odstopil od pogodbe, mora stvar hraniti kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar in v ta namen ustrezno ukrepati (drugi odstavek 500. člena OZ). Kršitev obveznosti hrambe stvari za sopogodbenika pa se, kot pravilno opozarja tožnik v reviziji, odraža v odgovornosti za nastalo škodo, ne pa v naknadni izgubi pridobljene in že uresničene odstopne pravice. Obveznost hrambe stvari je namreč posledica odstopa od pogodbe in v zvezi s tem dolžnosti vrnitve stvari, ne pa pogoj za (predhodno) pravico do odstopa. Iz tožnikovih navedb v postopku in tudi v reviziji izhaja njegovo stališče, da je s hrambo vozila in obvestitvijo toženca dosegel učinke položitve stvari (302. - 310. člen in 502. člen OZ), vendar pa v sedanji fazi postopka materialnopravna presoja pravilnosti tega stališča niti še ni mogoča niti ne potrebna.

20. Sodišči prve in druge stopnje sta zapisali, da je tožnik pravilno odstopil od pogodbe, na toženčev ugovor, da tožnik te pravice nima, ker vozila ne more vrniti v stanju, v kakršnem ga je prejel, pa sta napačno presojali stanje vozila v času sojenja, namesto stanje v času odstopa od pogodbe. Toženec je v postopku trdil (in tudi v reviziji ponovil), da tožnik tudi v času, ko je izjavil, da odstopa od pogodbe, vozila ni mogel vrniti v takšnem stanju, ker vozilo ni bilo v (voznem) stanju, v kakšnem mu ga je izročil. To drži, saj je tožnik po odkritju napake in seznanitvi s stroški popravila ter toženčevim stališčem, da napake ne bo odpravil, očitno na servisu odredil sestavitev motorja z zanj najmanjšimi stroški. Vendar pa Vrhovno sodišče ne more enostavno slediti zaključkom, da je takšna sestavitev motorja nestrokovna in da so zato že ob odstopu od pogodbe obstajale okoliščine iz prvega odstavka 475. člena OZ. Presoditi je namreč treba, ali vendarle ne obstaja izjema iz drugega ali tretjega odstavka navedenega določila in se je tožnik odločil za takšno sestavo motorja zato, ker bi bilo drugačno ravnanje nesmotrno glede na obstoječo napako.

21. Vrhovno sodišče je tako presodilo, da je revizija utemeljena, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Izpodbijano sodbo je zato v delu, s katerim je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in odločilo o pritožbenih stroških, razveljavilo, sodbo prve stopnje pa v celotnem zavrnilnem delu in o stroških ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Glede na to da je revizija utemeljena glede odločitve o primarnem zahtevku, je moralo sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti tudi v odločitvi o podrejenem zahtevku, saj o njem sodišče odloča šele, če spozna, da primarni zahtevek ni utemeljen (tretji odstavek 182. člena ZPP). Iz dosedanje obrazložitve je že razvidno, v čem so pomanjkljivosti ugotovljenega dejanskega stanja in v kateri smeri jih bo treba odpraviti, zato Vrhovno sodišče na tem mestu tega ne ponavlja.

22. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

23. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Glava motorja je bila huje okvarjena (obrabljena) zaradi delovanja motorja s pomanjkljivim mazanjem ali občasnim kratkotrajnim izpadom oljnega tlaka v glavi motorja („zaribanje motorja“), napaka pa je nastala v času, preden je lastnik postal tožnik.
² Slabše stanje karoserije, korodiran zavorni sistem, uničeni avtoplašči, vrednost vozila je nižja za cca 50 %.

Datum zadnje spremembe:

20.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 204/2019
• Sodba III Ips 8/2001
• Sodba II Ips 602/2009