VSRS Sklep II DoR 115/2020

Jedro

Predlog se zavrže v delu, ki se nanaša na stroške postopka, sicer se predlog zavrne. Sklep o stroških postopka ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča, zato revizija zoper tak sklep ni dovoljena.

Izrek

I. Predlog se v delu, s katerim se izpodbija odločitev o stroških postopka, zavrže.

II. Sicer se predlog zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec tožniku plačati 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2009 dalje (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da mora tožencu povrniti 5.323,30 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga tožnik predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj:

1) Ali neugotavljanje zatrjevane vzročne zveze med pomanjkanjem materiala na gradbišču in delovno nezgodo tožnika oziroma zgolj pavšalna navedba, da primanjkovanje materiala ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, pomeni kršitev materialnega prava ter ali je zaradi tega sodbo mogoče preizkusiti?

2) Ali je v primeru, da se v postopku ugotovi, da je za opravo nekega dela bolj primerna uporaba mehanizacije, ki pa je ni bilo na voljo, mogoče tožniku, ki se je dela po navodilu nadrejenega lotil ročno in z danimi sredstvi, očitati, da je za nezgodo kriv izključno sam?

3) Ali je sodišče pravilno odmerilo stroške postopka, ko je toženi stranki, nad katero se je med pravdnim postopkom začel postopek prisilne poravnave, priznalo vse priglašene stroške v polni višini, čeprav je bila sama del stroškov na podlagi prisilne poravnave dolžna plačati le v višini 0,15 %?

4. V utemeljitvi predloga navaja, da je v svoji trditveni podlagi pojasnil, da je bil eden od glavnih razlogov za delovno nezgodo pomanjkanje materiala na gradbišču. Med postopkom je bilo ugotovljeno, da je na gradbišču primanjkovalo opažev, materiala za postavitev odrov in drugega materiala. Na gradbišču je bilo le eno avto dvigalo, zato so tega uporabljali le za postavljanje opažev, ne pa tudi za razopažanje. Pomanjkanje materiala je bilo razlog, da se je tožnik moral lotiti ročnega razopažanja, da bi potem odstranjeni opaž lahko uporabili naprej za predvideno opažanje tistega dne. Sodišče prve stopnje je menilo, da pomanjkanje materiala ne pomeni, da gre za protipravno ravnanje toženca in da ta okoliščina ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Sodišče druge stopnje pa je le pavšalno pritrdilo ugotovitvi sodišča prve stopnje o pomanjkanju vzročne zveze. Glede drugega postavljenega vprašanja povzema, da je izvedenec že ob prvem sojenju menil, da bi bilo treba pri demontaži opažev uporabiti mehanizacijo (npr. avtodvigalo, žerjav). Tožnik tega kljub zaprosilu ni dobil in se je dela moral lotiti ročno. Sodišču prve stopnje se je mnenje izvedenca zdelo splošno in neodločilno ter se je nato ukvarjalo le z ugotavljanjem postopka ročnega odstranjevanja opaža. V postopku se je večkrat ugotavljalo, koliko je tehtal posamezen del opaža, saj je bilo od tega odvisno, ali bi moral delodajalec zagotoviti uporabo mehanizacije. Glede na različne izpovedbe prič glede teže opaža (40-50 kg - tožnik, 50 kg – priča Đ., 80 kg – priča V.) je neživljenjsko, da je sodišče kot relevantno upoštevalo točno tisto težo (pod 50 kg), pri kateri je ročno odstranjevanje še dopustno, čeprav je povsem možno, da je teža znašala tudi več, še posebej glede na to, da opaž ni bil dostopen s tal, temveč le s provizoričnega odra oziroma plohov, pri čemer se je razopažanja lahko lotil le en delavec naenkrat. Po nezgodi je toženec zagotovil uporabo mehanizacije za razopažanje, torej je tudi sam štel to za potrebno. V času nezgode niso uporabljali mehanizacije samo zato, ker se je mudilo. Glede odločitve o stroških postopka pa je navajal, da je na podlagi sklepa o potrditvi ponovne prisilne poravnave St 5460/2016 z dne 10. 1. 2017 znašal delež poplačila navadnih terjatev, upnikov toženca 0,15 %. Kot je razvidno iz končnega seznama preizkušenih terjatev je bila pooblaščencu toženca priznana terjatev v znesku 10.189,40 EUR, del katere se nanaša tudi na zastopanje v konkretnem pravdnem postopku. Toženec je bil tako dolžan vse stroške zastopanja do začetka ponovne prisilne poravnave plačati v deležu 0,15 %. Tožnik je zavezan tožencu povrniti celotne pravdne stroške, čeprav slednji teh svojemu pooblaščencu ni dolžan poravnati v celotnem znesku, temveč le v 0,15 %. Gre za očitno kršitev načela pravičnosti in sorazmernosti – medtem ko bi tožnik v najboljšem primeru dobil okoli 20,00 EUR odškodnine, je sam zavezan k plačilu več tisoč evrov stroškov, za katere je toženec neupravičeno obogaten. Navedeno ni v skladu z ustavnim načelom enakosti pred zakonom.

5. Predlog za dopustitev revizije v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, ni dovoljen. Sicer pa predlog ni utemeljen.

6. Tožnik s tretjim postavljenim vprašanjem izpodbija odločitev nižjih sodišč glede stroškov pravdnega postopka. Sklep o stroških postopka ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Ker revizija zoper tak sklep ni dovoljena (prvi odstavek 384. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), je sodišče ob smiselni uporabi 377. člena ZPP predlog za dopustitev revizije v tem delu kot nedovoljen zavrglo.

7. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena ZPP).

8. Vrhovno sodišče je ocenilo, da v preostalem delu (glede prvih dveh postavljenih vprašanj) pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni, zato je predlog za dopustitev revizije skupaj z v njem vsebovano stroškovno zahtevo zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).

9. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

19.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 418/2022
• VSRS Sklep II DoR 48/2018
• VSRS Sklep III DoR 60/2017-8