VSRS Sodba II Ips 85/2019

Jedro

Zemljiškoknjižni lastnik, ki ga dediči tožijo na izročitev nepremičnin, ki so bile pridobljene na podlagi dedovanja, se lahko uspešno brani z ugovorom priposestvovanja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 897,43 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikoma pripada po vstopni pravici po pok. A. A. dedna pravica na podlagi oporočnega dedovanja na več nepremičninah (vse k. o. ...), ki so bile predmet dednega dogovora, ki so ga sklenili dediči po pok. B. B. pred Občinskim sodiščem v Tolminu pod opr. št. O 216/70 z dne 18. 8. 1970 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da sta tožnika lastnika nepremičnin, vsak do ½, da je dolžna toženka izdati ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo ter da se vse nepremičnine izročijo v posest tožeči stranki (II. točka izreka), odločilo pa je tudi o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženke, izpodbijano sodbo pa spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, odločilo je tudi o stroških postopka.

3. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 176/2019 z dne 6. 6. 2019 je tožeča stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži plačilo stroškov, podredno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, priglasila je tudi revizijske stroške.

Dejanski okvir spora

5. Dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano, je mogoče strniti v naslednje točke:

− B. B. je dedek tožnikov (oče njunega pokojnega očeta A. A.) in oče toženkinega pokojnega moža C.

− B. B. je za časa svojega življenja napravil oporoko, ki je bila sprejeta v sodno hrambo leta 1957. Umrl je leta 1970.

− V oporoki je bil oče tožnikov (A.l) naveden kot glavni dedič zapustnikovega premoženja.

− V zapuščinskem postopku, ki se je vodil in zaključil leta 1970, oporoka ni bila upoštevana, čeprav se je ves čas nahajala na Okrajnem sodišču v Tolminu. Najdena je bila 45 let po smrti zapustnika in zaključku zapuščinskega postopka.

− Ker se za oporoko ni vedelo, je prišlo do zakonitega dedovanja. K dedovanju je bilo poklicanih zapustnikovih pet otrok, med njimi tudi oba pravna prednika strank. Dediči so sklenili dedni dogovor, tako da sta dve dedinji svoja dedna deleža odstopili toženkinemu pravnemu predniku, nepremičnine pa so si razdelili zapustnikovi sinovi C., D. in A.

− Toženka je edina dedinja po C. C.

− Toženka je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica nepremičnin.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

6. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da priposestvovanje naknadno sanira prvotno neveljavno pridobitev lastninske pravice s strani priposestvovalca. V konkretnem primeru pa gre za dediščinsko tožbo, s katero tožnika zahtevata od toženke vzpostavitev takšnega stanja, kakršnega je pridobil njun pravni prednik s smrtjo zapustnika, torej uskladitev dejanskega stanja s pravnim. Tožnika v tem postopku uveljavljata močnejšo pravico (oporočna dediča) od tiste, na katero se opira toženka (zakonito dedovanje in na njegovi podlagi sklenjen dedni dogovor), zato je z ugovorom priposestvovanja neuspešna. Navsezadnje tudi priposestovovalna doba ni mogla teči, saj je toženka zemljiškoknjižna lastnica in ne le posestnica. Tožnika zato utemeljeno zahtevata od toženke izročitev zapuščine, ki je bila izročena pravnemu predniku toženke. Gre torej za vzpostavitev premoženjskega stanja, do kakršnega bi prišlo, če bi bila oporoka upoštevana že v zapuščinskem postopku.

7. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da dejstvo, da je toženka vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica spornih nepremičnin, ne more predstavljati ovire, da bi se branila z ugovorom priposestvovanja. Pravna varnost oziroma varnost pravnega prometa zahtevata, da domnevni dedič ni predolgo v negotovosti. Pred tem ga varuje zastaralni rok iz 141. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Če se domnevni dedič ne bi mogel braniti z ugovorom priposestvovanja, bi bil njegov položaj vedno negotov, tudi po preteku vseh rokov, ki jih sicer zakon določa za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Oporoka se lahko najde tudi po petdesetih ali več letih, zato se lahko tudi domnevni dedič, ki je vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik, upre zahtevku za izročitev zapuščine s sklicevanjem na priposestvovanje. V primeru kolizije med utemeljenim dednopravnim zahtevkom in utemeljenim ugovorom priposestvovanja ima prednost priposestvovanje.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

8. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

9. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali se lahko zemljiškoknjižni lastnik, ki ga dediči tožijo na izročitev nepremičnin, ki so bile pridobljene na podlagi dedovanja, uspešno brani z ugovorom priposestvovanja. Revizijsko sodišče se je zato omejilo le na presojo revizijskih navedb, ki se nanašajo na stališče nižjih sodišč, o koliziji med dednopravnim zahtevkom in ugovorom priposestovanja, ob strani pa je pustilo revizijske očitke o bistvenih kršitvah postopka, ki jih revidenta prav tako uveljavljata.

Navedbe strank v revizijskem postopku

10. Tožnika v reviziji navajata, da je lahko priposestvovanje le uspešno orodje tistega, ki se še ne more sklicevati na lastništvo, ker še niso izpolnjene vse predpostavke za pridobitev te pravice. Toženka (oziroma njen pravni prednik) pa je na podlagi sklepov o dedovanju že postala zemljiškoknjižna lastnica. Priposestovalna doba zemljiškoknjižnemu lastniku zato ne more teči oziroma je ta čas pravno nerelevanten. Če bi obveljalo stališče sodišča druge stopnje, bi s tem bila toženka neutemeljeno favorizirana, saj če ne bi bila zemljiškoknjižna lastnica, potem tožnika ne bi dopustila izteka potrebne priposestvovalne dobe. Tožnikoma je bila s tem odvzeta možnost obrambe pred priposestovanjem, saj sta se zanašala na vpis v zemljiško knjigo, za katerega noben od njiju ni vedel, da ne ustreza vsebini založene oporoke zapustnika. Stališče sodišča druge stopnje zato posega tudi v ustavno pravico tožnikov do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče je tudi prezrlo 41. člen ZD, po katerem je oče tožnikov s trenutkom smrti zapustnika kot oporočni dedič postal lastnik spornih nepremičnin. Toženkin pravni prednik tako ni mogel legitimno dobiti tistega, kar v resnici ni bilo njegovo že od trenutka smrti zapustnika. Iz 141. člena ZD nadalje jasno izhaja, da pravica tožnikov, da zahtevata zapuščino, ni zastarana, izpolnitev pogojev za priposestvovanje pred potekom tega roka ne more biti pravno odločilna, določba pa niti ne more biti podlaga za uveljavljanje priposestvovanja. Glede na to, da je pravica do dedovanja varovana z Ustavo (33. člen), je ta pravica močnejša od pravice toženke kot dobroverne posestnice do pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem, ki temelji na Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ).

11. Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da dejstvo, da je bila vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica, le še bolj poudarja njeno dobrovernost. Priposestvovanje sanira neuspelo pridobitev lastninske pravice, do katere lahko pride tudi zaradi napak v zapuščinskih postopkih, kot je bilo tudi v konkretnem postopku. Pravna varnost terja, da dedič ni predolgo v negotovosti. Če bi bilo zavzeto stališče, da se lahko tudi po 45 letih dedovanja nepremičnine dedičem zaradi najdene oporoke odvzame, bi bila močno kršena pravna varnost toženke (2. člen Ustave). Pri tem se toženka sklicuje na dve odločbi¹ ter načelo zaupanja v zemljiško knjigo, opozarja pa tudi na neveljavnost oporoke.

Presoja utemeljenosti revizije

12. Revizija ni utemeljena.

13. Tožnika s tožbo uveljavljata, da jima na podlagi dedne pravice pripada lastninska pravica na spornih nepremičninah in da naj toženka prizna njuno lastništvo (izda zemljiškoknjižno dovolilo). Toženka se pri tem brani z ugovorom priposestvovanja, s čemer uveljavlja ugovor ugasle pravice.² Spor se na revizijski stopnji ne osredinja na presojo nastanka dedne pravice tožeče stranke in njene pravne moči v razmerju do domnevne dedne pravice toženke, pač pa na presojo utemeljenosti ugovora toženke, da je lastninsko pravico priposestvovala.

14. Priposestvovanje je eden od možnih načinov pridobitve lastninske pravice na nepremičninah, za katerega se zahteva daljše obdobje dobrovernega izvrševanja lastniške posesti. Nanj se lahko sklicuje tisti, ki je pridobil lastniško posest stvari, vendar pa hkrati s posestjo ni pridobil tudi lastninske pravice, ker niso bile izpolnjene vse predpostavke za njeno pridobitev.³ V obravnavani zadevi je toženka (pred njo pa njen pravni prednik) pridobila lastniško posest nepremičnin na podlagi zakonitega dedovanja in na tej podlagi sklenjenega dednega dogovora, vendar pa hkrati s posestjo ni pridobila tudi lastninske pravice, saj se je kasneje izkazalo, da toženkin pravni prednik ni bil pravi dedič, pač pa je bil pravi dedič oče tožnikov, ki ga je zapustnik B. B. določil kot glavnega dediča v svoji oporoki. Opisani položaj tako ustreza izhodiščnemu položaju, ki se zahteva za priposestvovanje, da je torej priposestvovalka pridobila lastniško posest nepremičnin, zaradi »napak« v pridobitnem načinu pa ni pridobila tudi same lastninske pravice.

15. Pri tem tožnika izhajata iz napačnega stališča, da se na priposestvovanje ne more sklicevati tisti, ki je že vpisan v zemljiško knjigo. Možnost sklicevanja zemljiškoknjižnega lastnika na priposestvovanje je uveljavljena tako v sodni praksi kot teoriji.⁴ Pritrditi gre zato toženki, da ji dejstvo vpisa njene lastninske pravice v zemljiško knjigo ne more iti v škodo. Vpis namreč le še dodatno utrjuje njeno dobrovernost,⁵ zato očitek tožnikov o napačni uporabi materialnega prava v tem delu ni utemeljen.

16. Revizijske navedbe tožnikov so usmerjene tudi v vprašljivost ustavnosti priposestvovanja kot instituta, ki posega v dedno pravico tožnikov, ki je ustavnopravna kategorija. Pri presoji tega vprašanja je treba imeti pred očmi okoliščine konkretnega primera, pri katerem je toženkino poseganje v dedno pravico tožnikov z ugovorom priposestvovanja omejeno le na vprašanje lastništva spornih nepremičnin. Gre torej za konflikt med pravnim položajem tožnikov, ki se sklicujeta na lastninsko pravico, pridobljeno z dedovanjem, in na drugi strani pravnim položajem toženke, ki svojo lastninsko pravico utemeljuje s priposestvovanjem. Presojo močnejšega pravnega naslova je posredno opravil že zakonodajalec s tem, ko je kot možen pridobitni način predvidel (tudi) priposestvovanje. Ker gre pri spremembi lastništva nujno tudi za poseg v lastninsko pravico prvega lastnika, mora imeti ta (tudi) ustavnopravne temelje.⁶ Ustava v prvem odstavku 67. člena določa, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. S tem je dano pooblastilo zakonodajalcu, da na ustavnoskladen način določi način pridobivanja lastninske pravice.

17. Priposestvovanje kot eden od pridobitnih načinov varuje interese priposestvovalca, tako da mu po daljšem času dobrovernega izvrševanja lastninske pravice to pravico tudi prizna na škodo prvega lastnika stvari.⁷ Smisel take ureditve je, da dejansko stanje stvari s potekom časa pridobi tudi pravno veljavo. V teoriji se poudarja funkcija varstva pravnega prometa, ki jo zagotavlja priposestvovanje in prihaja v ospredje predvsem pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice.⁸ V primerih, kakršen je tudi konkretni, ko se zatrjuje priposestvovanje lastninske pravice na podlagi zakonitega dedovanja kot pravnega naslova, pa je priposestvovanje predvsem v funkciji zagotavljanja pravne varnosti kot ustavno dopustnega cilja poseganja v lastninsko pravico (15. člen Ustave). Lastništvo nepremičnine, še posebej, če je ta namenjena bivanju ali kmetijskemu oziroma gospodarskemu izkoriščanju, je ključno za organizacijo življenja in načrtovanje človekove prihodnosti, zato je stabilnost lastninski pravici inherentna. Pravna varnost, ki prek varstva posameznikov uresničuje tudi javni interes, se v položajih, kakršen je tudi konkretni, zagotavlja s tem, da se negotovost, povezana z možnostjo spremembe lastniškega položaja, konča in se lahko dobroverni lastniški posestnik zanese, da po poteku določene (priposestvovalne) dobe dejansko stanje ustreza pravnemu.

18. Poseg v lastninsko pravico prvega lastnika s priposestvovanjem je zato potreben in primeren način za zagotavljanje pravne varnosti glede stabilnosti lastniških razmerij. Pri tem je pri presoji ustavne skladnosti posega odločilno, da je priposestvovanje močno omejeno, saj se za tovrstno pridobitev lastninske pravice zahteva desetletna dobroverna lastniška posest⁹ in gre torej za utrjevanje položajev, ki jih je daljše časovno obdobje izvrševal posestnik, ki je bil glede svojega lastništva ves čas v dobri veri. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da je prenehanje lastninske pravice tožnikov zaradi priposestvovanja spornih nepremičnin s strani toženke in njenega pravnega prednika ustavno skladno.

19. Pritrditi gre pri tem stališču tožnikov, da razlog za neaktivnost glede uveljavljanja lastninske pravice na spornih nepremičninah leži zunaj njune sfere in da za neizvrševanje lastninske pravice nista odgovorna. Vendar pa vzrok njune neaktivnosti ne more vplivati na presojo (v konkretni zadevi), ali je toženka sporne nepremičnine priposestvovala. Pri prisposestvovanju je namreč v ospredju javni interes, ki je v zagotavljanju pravne varnosti s stabilnostjo lastniških razmerij in se manifestira tudi v varstvu interesov posameznikov, tako da jim ob izpolnjevanju strogih pogojev prizna pridobitev lastninske pravice. Ti (pogoji) so zato nujno usmerjeni predvsem v priposestvovalca in se osredotočajo na presojo njegove dobrovernosti glede lastniškega položaja. Bistveno je torej daljše obdobje dobrovernega aktivnega izvrševanja lastninske pravice toženke in ne (vzroki za) neaktivnost tožnikov, zato ne gre za poseg v ustavno pravico tožnikov do enakega varstva pravic.

20. Ni pa mogoče slediti argumentaciji tožnikov, da izpolnitev pogojev za priposestvovanje v času teka rokov iz 141. člena ZD ne more biti pravno odločilno. Zastaralni roki, določeni v 141. členu ZD, so namenjeni zagotavljanju pravne varnosti v položajih, ko »domnevni dedič« svojo posest temelji na dedni pravici, in ne, kot v konkretnem primeru, ko je toženka uspela z ugovorom priposestvovanja (ugovor ugasle pravice) in posest utemeljuje na originarno pridobljeni lastninski pravici.¹⁰ Namen teh rokov ni v preprečevanju kakršnihkoli lastniških sprememb na predmetnih zapuščine v določenem obdobju, pač pa v omejevanju možnosti uveljavljanja dedne pravice pravega dediča.

21. Odgovor na zastavljeno revizijsko vprašanje je zato pritrdilen. Zemljiškoknjižni lastnik, ki ga dediči tožijo na izročitev nepremičnin, ki so bile pridobljene na podlagi dedovanja, se lahko uspešno brani z ugovorom priposestvovanja.

Odločitev o reviziji

22. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

23. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, je dolžna toženki v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti njene stroške revizijskega postopka.

24. Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo¹¹ in upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj znašajo 897,43 EUR (1200 točk za odgovor na izredno pravno sredstvo po tar. št. 21/3, materialni stroški, 22% DDV).

25. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Višje sodišče v Ljubljani II Cp 665/2018; VS RS II Ips 359/2010.
² A. Božič Penko, Dediščinska tožba, v: N. Betetto in dr. (ur.), Liber amicorum Anton Gašper Frantar, Ljubljana: Vrhovno sodišče Republike Slovenije, 2020, str. 203-204.
³ M. Tratnik, v: M. Juhart in dr. (ur.), Stvarnopravni zakonik (SPZ): s komentarjem, Ljubljana: GV Založba, 2004, str. 261.
⁴ Gl. npr. VS RS sodba II Ips 304/2014 z dne 23. 6. 2016; VS RS sodba II Ips 167/2014 z dne 17. 12. 2015. M. Tratnik, nav. delo, str. 263-268.
⁵ Gl. M. Tratnik, nav. delo, str. 266.
⁶ Določba 33. člena Ustave namreč vsebuje jamstvo določene trajnosti, zanesljivosti, stabilnosti in nespremenljivosti lastninskopravnih razmerij, zato mora biti poseg vanje posebej utemeljen (odločbo US RS Up-457/09-21 z dne 28. 9. 2011, tč. 8 obrazložitve).
⁷ M. Tratnik, v: M. Juhart in dr., Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 251.
⁸ M. Tratnik, prav tam.
⁹ Pred tem je Zakon o temeljnjih lastninskopravnih razmerjih določal, da je za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah potrebna dvajsetletna dobroverna posest oziroma desetletna dobroverna in zakonita posest (28. člen).
¹⁰ Gl. A. Božič Penko, nav. delo, str. 198 in 203.
¹¹ Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami.

Datum zadnje spremembe:

19.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 176/2019
• Sklep II DoR 469/2010
• Sklep II DoR 125/2013