<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba in sklep II Ips 47/2019


pomembnejša odločba

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2020:II.IPS.47.2019
Evidenčna številka:VS00035858
Datum odločbe:05.06.2020
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba in sklep II Cp 119/2018
Datum odločbe II.stopnje:12.09.2018
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), dr. Mateja Končina Peternel (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Ana Božič Penko, Vladimir Horvat
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:posojilna pogodba - vračilo posojila - stvarna legitimacija - navideznost pogodbe - izvršba na denarno terjatev - rubež in prenos terjatve v izterjavo - cesija terjatve - oderuštvo - oderuške obresti

Jedro

Za cesijo v izterjavo v izvršilnem postopku je značilno, da se na upnika prenese upravičenje, da terjatev izterja. Ker se upravičenje zahtevati plačilo prenese na upnika, dolžnik z njim ne razpolaga več; zanj lahko terjatev veljavno iztoži in nato vodi izvršbo samo še izvršilni upnik. V že tekočo pravdo ali izvršbo vstopi upnik kot stranka, njegov dolžnik pa se je lahko udeležuje le še kot stranski intervenient. Poleg tega je s sklepom o rubežu terjatve dolžnikovemu dolžniku izrecno prepovedano, da bi zarubljeno terjatev poravnal dolžniku, dolžniku pa je prepovedano terjatev od svojega dolžnika izterjati ali kako drugače razpolagati z njo.

Bistvena značilnost oderuštva je namreč subjektivni element, pa čeprav se ta (kot v obravnavanem primeru) domneva. Subjektivni element pa je lahko podan le ob sklenitvi pogodbe. Oderuštvo je namreč posledica zavestnega ravnanja in pri njem nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno. Iz tega razloga lahko do oderuštva pripelje le zavestno ravnanje (ene od) pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe, ne more pa oderuštva naknadno povzročiti objektivna sprememba predpisane obrestne mere.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi:

„I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi:

1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1.395.485,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 12. 2015 dalje do plačila.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.“

1. „Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške, vključno s pritožbenimi stroški, v znesku 3.739,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške revizijskega postopka v znesku 388,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik je s tožbo z dne 1. 12. 2015 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženec dolžan plačati 1.691.635,80 EUR, kar obsega plačilo glavnic po treh posojilnih pogodbah v skupnem znesku 820.000,00 EUR, pogodbene zamudne obresti v skupnem znesku 744.000,00 EUR ter plačilo zamudnih obresti od dneva zapadlosti (od 1. 1. 2014 do dneva vložitve tožbe) v višini 127.635,80 EUR. Od kapitalizirane glavnice je zahteval tudi plačilo procesnih obresti od dneva vložitve tožbe do plačila.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki v letu 2008 sklenili tri posojilne pogodbe in anekse k tem pogodbam. Ugovor navideznosti posojilnih pogodb (ki naj bi prikrivale družbeno pogodbo) je zavrnilo, ker je ugotovilo, da se je tožnik glede posojila pogovarjal le s tožencem, da tudi iz izjave v davčnem postopku izhaja, da je bil denar dan kot posojilo, da je toženec del posojila vrnil, da se je toženec, ki dela na banki, zagotovo zavedal pravnih posledic podpisa posojilne pogodbe, in da samo vedenje tožnika, da je denar namenjen za nakup družbe A., d. d., še ne zadošča za navideznost posojila. Sodišče je ugotovilo še, da toženec ni zanikal, da je s strani tožnika prejel 820.000,00 EUR. Ocenilo je, da glede na pogodbeni dogovor tožnik utemeljeno terja tudi pogodbene obresti, zaradi zamude s plačilom pa tudi zamudne obresti od zapadlosti terjatve dalje. Sodišče je zavrnilo ugovor oderuških obresti, saj je ugotovilo, da so v obdobju sklenitve posojilnih pogodb za oderuške veljale obresti, ki so presegale 18% letno. Opozorilo je, da je bil toženec tisti, ki je iskal posojilodajalca, in se je z višino obresti ob podpisu pogodbe strinjal. Sodišče je zavrnilo tudi ugovor stvarne legitimacije tožnika (ker je bil s sklepom o prenosu terjatev VL 17250/2015 z dne 11. 11. 2015 na upnico in mater tožnika B. B. v izterjavo prenesen znesek 296.150,23 EUR). Obrazložilo je, da v zadevi ni mogoče uporabiti 190. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in da je imetnik terjatve, čeprav je ta delno prenesena v izterjavo, tožnik. Na vsebinsko odločitev v tem sporu bi vplivala le okoliščina, če bi toženec preneseno terjatev B. B. (intervenientki na strani tožeče stranke) plačal, vendar ta tega ni zatrjeval.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo in sklep o dopustitvi stranske intervencije. Ocenilo je, da ima B. B. pravno korist, da se pridruži tožniku v tej pravdi, saj je bila v izvršilnem postopku na podlagi sklepa o rubežu denarne terjatve nanjo prenesena terjatev, ki je predmet te pravde. Sodišče druge stopnje je odločilo, da tožnik ostaja aktivno legitimiran za vložitev tožbe za plačilo obveznosti, saj s tem ne razpolaga z zarubljeno terjatvijo, temveč šele odpira možnost, da to terjatev izterja. Obrazložilo je, da z rubežem in prenosom terjatve pride do nekakšne prisilne cesije, po sodni praksi pa dolžnik ostane primarno legitimiran za izterjavo svoje terjatve. K argumentom sodišča prve stopnje o (ne)oderuških obrestih je sodišče druge stopnje še dodalo, da nobena od strank ni zatrjevala, da bi tožnik izkoristil gmotno stanje dolžnika, da bi bil ta nezadostno izkušen, lahkomiseln ali odvisen, oz. da je korist, ki si jo je upnik izgovoril zase, v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal. Sodišče druge stopnje je presodilo tudi, da ne drži, da bi se morale pogodbene obrestne mere med izvrševanjem pogodbe spreminjati, če bi višina dovoljenih obresti padla. Glede navideznosti pogodbe je sodišče druge stopnje opozorilo, da toženec ni dokazal obstoja tihe družbe. Ugotovilo je tudi, da do zatrjevanih procesnih in ustavnih kršitev ni prišlo.

Bistvo revizijskih navedb

4. Toženec vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje iz revizijskih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Vztraja pri svojem ugovoru neobstoja stvarne legitimacije za del vtoževane terjatve in se ponovno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 104/2008, katero naj bi sodišče druge stopnje napačno razlagalo. Revident opozarja, da je do prenosa dela vtoževanih terjatev na stransko intervenientko prišlo še pred začetkom te pravde, zato ne gre za primer iz 190. člena ZPP. Odločitev sodišč prve in druge stopnje naj bi tudi nasprotovala določbam Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), da je po vročitvi sklepa o prenosu dolžnikovemu dolžniku zarubljena terjatev prenesena na upnika. Opozarja, da enako velja za prenos zarubljene terjatve v izterjavo kot tudi za prenos zarubljene terjatve namesto plačila. Po mnenju tožnika je napačen zaključek sodišča druge stopnje, da v delu ZIZ, ki ureja prenos v izterjavo, ni najti določbe, ki bi utemeljila stališče, da tožnik oziroma dolžnik ne more več izterjati posojila od svojega dolžnika. Glede tega opozarja na prvi odstavek 107. člena ZIZ. Nadalje se sklicuje na relevančno teorijo, ob smiselni uporabi katere bi moral tožnik za del prenesenih terjatev postaviti tožbeni zahtevek tako, da bi zahteval izpolnitev v korist stranske udeleženke. Navaja, da to velja za tožbeni zahtevek v višini zneska zamudnih obresti od glavnice terjatve B. B. do tožnika, ki so se natekle od dneva vročitve tožbe tožencu do konca glavne obravnave. Ker se sodišče druge stopnje do tega ni opredelilo, naj bi bistveno kršilo določbe ZPP. Glede oderuških pogodbenih obresti revident opozarja na napačno uporabo materialnega prava. Ker so bili k posojilnim pogodbam v l. 2009 sklenjeni aneksi, bi za predpisano obrestno mero sodišče moralo upoštevati obdobje po l. 2009, ko so bile obrestne mere nižje od 12%. Vsaj od takrat naprej, so bila po njegovem mnenju pogodbena določila o obrestih nična. Revident opozarja tudi na domnevno napačen argument sodišča druge stopnje glede odsotnosti trditev, da je tožnik izkoristil njegovo gmotno stanje, neizkušenost ali lahkomiselnost, saj za negospodarske pogodbe velja domneva oderuških obresti. V tem delu izpostavlja odločbo II Ips 289/2009, na katero se je sklicevalo že sodišče druge stopnje. Glede navideznosti pogodbe revident meni, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njegovega ugovora, da je med strankami sklenjena družbena pogodba kot pogodba civilnega prava, in je napačno razlagalo, da ni nastala tiha družba v smislu gospodarskega statusnega prava. Meni, da je dokazna ocena sodišč prve in druge stopnje napačna. Vztraja pri stališču, da mu je sodišče druge stopnje kršilo ustavni pravici do enakega varstva pravic in do pravnega sredstva.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano, je mogoče strniti v naslednje točke:

− pravdni stranki sta dne 7. 1. 2008 sklenili posojilno pogodbo št. 4, dne 19. 2. 2008 posojilno pogodbo št. 5 in dne 3. 3. 2008 posojilno pogodbo št. 6;

− na podlagi posojilne pogodbe št. 4 si je toženec od tožnika izposodil znesek 100.000,00 EUR in se zavezal posojilo vrniti do 17. 1. 2010, pri čemer sta se stranki dogovorili, da se prejeto posojilo obrestuje po 18% pogodbeni obrestni meri. Dne 15. 1. 2010 sta pravdni stranki sklenili aneks št. 01/2010 k posojilni pogodbi št. 4, s katero sta podaljšali rok vračila posojila do dne 31. 12. 2012 ter dne 3. 6. 2013 še dogovor o podaljšanju roka vračila posojil, s katerim sta kot zadnji dan za poravnavo obveznosti po posojilni pogodbi št. 4 določili 31. 12. 2013;

− na podlagi posojilne pogodbe št. 5 si je toženec od tožnika izposodil znesek 520.000,00 EUR in se zavezal posojilo vrniti do 19. 2. 2010, pri čemer sta se stranki dogovorili, da se prejeto posojilo obrestuje po 18% pogodbeni obrestni meri. Dne 17. 2. 2010 sta pravdni stranki sklenili aneks št. 01/2010 k posojilni pogodbi št. 5, s katero sta podaljšali rok vračila posojila do dne 31. 12. 2012 ter dne 3. 6. 2013 še dogovor o podaljšanju roka vračila posojil, s katerim sta kot zadnji dan za poravnavo obveznosti po posojilni pogodbi št. 5 določili 31. 12. 2013;

− na podlagi posojilne pogodbe št. 6 si je toženec od tožnika izposodil znesek 200.000,00 EUR in se zavezal posojilo vrniti do 3. 3. 2010 z 18% dogovorjeno obrestno mero. Dne 2. 3. 2010 sta pravdni stranki sklenili aneks št. 01/2010 k posojilni pogodbi št. 6, s katero sta podaljšali rok vračila posojila do dne 31. 12. 2012 ter dne 3. 6. 2013 še dogovor o podaljšanju roka vračila posojil, s katerim sta kot zadnji dan za poravnavo obveznosti po posojilni pogodbi št. 6 določili 31. 12. 2013;

− toženec je po posojilni pogodbi št. 4 vrnil znesek 76.000,00 EUR, ostalih obveznosti iz naslova danih posojil pa ni poravnal;

− s sklepom o prenosu terjatev opr. št. VL 17250/2015 z dne 11. 11. 2015, ki je bil izdan na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 17250/2015 z dne 19. 2. 2015, je bila na upnico in mater tožnika B. B. (stransko udeleženko v tem postopku) v izterjavo prenesena v tej pravdi vtoževana terjatev, in sicer v višini 296.150,23 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je ocenilo tudi, da so ostale nedokazane toženčeve trditve o tem, da naj bi se pred sklenitvijo posojilnih pogodb pravdni stranki z drugimi poslovnimi partnerji dogovarjali, da bodo skupaj izvedli nakup družbe A., d. d., in sicer na način, da bi skupaj postali družbeniki gospodarske družbe z omejeno odgovornostjo s sedežem v Srbiji, ki bi nato izvedla nakup, finančna sredstva za nakup pa naj bi zagotovil tožnik, in sicer kot posojilo novoustanovljeni družbi, ki bi zapadlo v vračilo šele po uspešni prodaji družbe A., d. d.

O utemeljenosti revizije

8. Revizija je utemeljena.

9. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E.

O ugovoru navidezne pogodbe

10. Ni res (kot zatrjuje revident), da naj bi sodišče druge stopnje pri presoji navideznosti pogodbe obrazložilo le, da ni nastala tiha družba v smislu gospodarskega statusnega prava. V 13. točki obrazložitve je sicer res opozorilo na to, da tožnik ni dokazal vložitve premoženjskega vložka v družbo, vendar je pritožbeno sodišče v nadaljevanju ocenilo tudi, da iz dokazov ne izhaja sklenitev družbene pogodbe, in da je tožnik uspel dokazati, da se je prvotno poslovno dogovarjanje na koncu omejilo le na dano posojilo. Ta ugotovitev je bistvena za odločitev, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena družbena pogodba (societas), temveč posojilna pogodba. Čeprav je tožnik vedel, da bo toženec posojilo porabil za nakup družbe A., d. d., nobena od zaslišanih prič ni potrdila toženčeve teze, da naj bi šlo za dejansko kapitalsko udeležbo tožnika v tej družbi. Pravilna je ocena obeh sodišč, da sámo vedenje, kam bo toženec naložil prejeti denar, še ne pomeni, da je bila dejansko sklenjena družbena pogodba. Materialnopravna presoja pritožbenega sodišča je zato v tem delu pravilna in do zatrjevane procesne kršitve iz razloga neobrazloženosti ni prišlo.

O ugovoru stvarne legitimacije

11. V zvezi z učinki prenosa terjatve v izterjavo v izvršilnem postopku Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da se izvršba na denarno terjatev opravlja z rubežem in prenosom (104. člen ZIZ). Izvršilno sodišče izda najprej sklep o rubežu terjatve (107. člen ZIZ), po pravnomočnosti tega sklepa pa še sklep o prenosu zarubljene terjatve na upnika, bodisi v izterjavo (kar je predmet konkretne zadeve) bodisi namesto plačila (114. in 115. člen ZIZ). S prenosom terjatve v izterjavo dobi upnik pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izplačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu, če je ta znesek zapadel, ter storiti vse, kar je potrebno za ohranitev in uveljavitev prenesene terjatve ter uveljavljati pravice v zvezi z zastavo, ki je bila dana v njeno zavarovanje (prvi odstavek 120. člena ZIZ). Upnik, na katerega je sodišče preneslo terjatev v izterjavo, je poplačan toliko, kolikor je terjatev izterjal (125. člen ZIZ). Ko vloži tožbo za izterjavo prenesene terjatve, mora o tem nemudoma obvestiti dolžnika; sicer mu odgovarja za škodo, ki mu jo s tem povzroči (123. člen ZIZ). Vendar pa izvršilni upnik v svojem razpolaganju ni neomejen. Zakon določa, da ne pridobi pravice, da bi v breme dolžnika sklenil poravnavo, da bi dolžnikovemu dolžniku odpustil dolg, ali da bi s preneseno terjatvijo sicer razpolagal, niti pravice, da bi z dolžnikovim dolžnikom sklenil pogodbo, naj o terjatvi, če je ta sporna, odloči arbitraža (drugi odstavek 120. člena ZIZ).

12. S citiranimi določbami ZIZ ureja procesna pravila (prisilne) cesije v izterjavo. Res je, da s prenosom terjatve v izterjavo dolžnikov dolžnik ni potisnjen v položaj upnikovega dolžnika, ampak v materialnem smislu upravičenec še vedno ostane dolžnik. Za cesijo v izterjavo je namreč značilno, da terjatev ne preide iz cedentovega premoženja.1 Vendar pa je za cesijo v izterjavo v izvršilnem postopku značilno, da se na upnika prenese upravičenje, da terjatev izterja. Ker se upravičenje zahtevati plačilo prenese na upnika, dolžnik z njim ne razpolaga več; zanj lahko terjatev veljavno iztoži in nato vodi izvršbo samo še izvršilni upnik.2 V že tekočo pravdo ali izvršbo vstopi upnik kot stranka, njegov dolžnik pa se je lahko udeležuje le še kot stranski intervenient.3

13. Poleg tega je s sklepom o rubežu terjatve dolžnikovemu dolžniku izrecno prepovedano, da bi zarubljeno terjatev poravnal dolžniku, dolžniku pa je prepovedano terjatev od svojega dolžnika izterjati ali kako drugače razpolagati z njo (prvi odstavek 107. člena ZIZ). V tem (da dolžnikov dolžnik zarubljene terjatve ne more več veljavno izpolniti dolžniku) se prisilni odstop v izterjavo po ZIZ razlikuje od navadnega, ki ga ureja 425. člen Obligacijskega zakonika (OZ). OZ v četrtem odstavku 425. člena dopušča, da dolžnik odstopljene terjatve izpolni svojo obveznost tudi odstopniku. Glede vprašanja posledic za veljavnost dolžnikove izpolnitve je torej prvi odstavek 107. člena ZIZ lex specialis glede na določbo četrtega odstavka 425. člena OZ.

14. Že s sklepom o izvršbi VL 17250/2015 z dne 19. 2. 2015 o dovolitvi izvršbe z rubežem denarne terjatve je izvršilno sodišče dolžniku (tožniku v obravnavanem primeru) prepovedalo terjatev do svojega dolžnika (toženca) izterjati ali kako drugače razpolagati z njo, dolžnikovemu dolžniku (tožencu) pa je prepovedalo poravnati terjatev dolžniku (tožniku). Sledil je sklep o prenosu terjatve v izterjavo (sklep VL 17250/2015 z dne 11. 11. 2015), s katerim je upnica (stranska udeleženka v tem primeru) pridobila pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izplačilo zneska, ter storiti vse potrebno za ohranitev in uveljavitev prenesene terjatve.

15. Stališče sodišča druge stopnje, da pri prenosu terjatve v izterjavo dolžnik ostane primarno legitimiran za izterjavo svoje terjatve, po povedanem ni pravilno.4 Medtem ko dolžnik ohranja legitimacijo za ugotovitev obstoja sporne terjatve, je za dajatven zahtevek (izterjavo) izključno legitimiran upnik, ki razpolaga z izvršilnim sklepom o prenosu terjatve v izterjavo. V nasprotnem primeru bi namreč dolžnik lahko s samostojno izterjavo izigral učinke izpeljanega izvršilnega postopka, njegov upnik pa bi moral na tako pridobljenih sredstvih dolžnika predlagati novo izvršbo. Z vložitvijo obravnavane tožbe je v delu, v katerem je bila njegova terjatev prenesena v izterjavo njegovi upnici, tožnik ravnal v nasprotju s sodno odločbo (izvršilnim sklepom), ki mu prepoveduje, da terjatev izterja od toženca ali drugače razpolaga z njo.

16. Glede odločitve VSRS III Ips 104/2008, na katero se sklicujeta pritožbeno sodišče in revident, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je šlo za primer davčne izvršbe v skladu s (takrat veljavnim) Zakonom o davčnem postopku, in ne za izvršbo po ZIZ, zato s predmetno zadevo ta odločba ni primerljiva. Tako je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje ni kršilo 22. člena Ustave RS s tem, ko se do te odločbe ni opredelilo.

17. Višina prenesenih terjatev pa je seveda omejena z višino upnikove terjatve do dolžnika. To v obravnavanem primeru pomeni, da je nad zneskom terjatve stranske udeleženke do tožnika aktivna legitimacija za izterjavo njegove terjatve do toženca še vedno na tožniku. Dajatveni tožbeni zahtevek tožnika do toženca je zato neutemeljen v delu, v katerem je bila njegova terjatev v višini 296.150,23 EUR prenesena stranski udeleženki v izterjavo. Revizijsko sodišče je zato v tem delu reviziji ugodilo in tožbeni zahtevek do te višine zavrnilo. Utemeljenost preostalega zahtevka (torej za plačilo glavnice v višini 1.395.485,57 EUR in zakonskih zamudnih obresti od dne 1. 12. 2015 dalje do plačila) pa je presojalo še v luči ugovora oderuških obresti.

O ugovoru oderuških obresti

18. Sodišči prve in druge stopnje sta odločili, da v obravnavanem primeru ni podan objektivni element oderuštva, saj dogovorjena obrestna mera 18% v času sklenitve posojilnih pogodb ni za več kot polovico presegla v l. 2008 predpisane 12% obrestne mere. Sodišče druge stopnje je k temu dodalo še, da v konkretnem primeru ni podan subjektivni element oderuštva. Revident temu nasprotuje in opozarja, da je predpisana obrestna mera po l. 2009 znašala manj kot 12%, zaradi česar je podan objektivni element in s tem tudi domneva oderuštva, katero bi moral izpodbiti tožnik.

19. Domnevo oderuških obresti določa prvi odstavek 377. člena OZ, in sicer se obrestni dogovor šteje za oderuško pogodbo, če dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50% preseže višino predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Po splošnem pravilu, določenem v 119. členu OZ, mora pogodbenik (dolžnik), ki uveljavlja ničnost pogodbe (oziroma njenega določila), dokazati oba elementa oderuštva: objektivni element (obstoj očitne nesorazmernosti med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo) in subjektivni element (okoliščino, da je drugi pogodbenik izkoristil njegovo stisko ali težko gmotno stanje, nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost). Zaradi domneve iz prvega odstavka 377. člena OZ pa je pri presoji oderuških obresti dokazno breme prevaljeno na upnika. Če upnik domneve o oderuštvu ne uspe izpodbiti (s tem, da dokaže, da subjektivni element oderuštva ni izpolnjen), je pogodbeno določilo o višini obrestne mere nično v delu, v katerem presega obrestno mero predpisanih obresti, povečano za polovico.5

20. Revident ima zato prav, ko opozarja, da je bilo trditveno in dokazno breme glede neobstoja subjektivnega elementa oderuštva na tožniku. Vendar je v zadevi ključno vprašanje obstoja objektivnega elementa, ki pa sodi v trditveno in dokazno sfero toženca. Ta zatrjuje, da je treba oderuštvo presojati ne le v trenutku sklenjenih posojilnih pogodb (v l. 2008), temveč tudi v času sklenitve kasnejših aneksov (v l. 2009) oz. še kasneje, glede na to, da se je predpisana obrestna mera skozi čas nižala. To pa ne drži. Morebitno oderuštvo (tudi glede določil o obrestih) se presoja v sklenitveni fazi pogodbe. Bistvena značilnost oderuštva je namreč subjektivni element6, pa čeprav se ta (kot v obravnavanem primeru) domneva. Subjektivni element pa je lahko podan le ob sklenitvi pogodbe. Oderuštvo je namreč posledica zavestnega ravnanja in pri njem nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno. Iz tega razloga lahko do oderuštva pripelje le zavestno ravnanje (ene od) pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe, ne more pa oderuštva naknadno povzročiti objektivna sprememba predpisane obrestne mere.7 Nadaljnji argument za tak zaključek izvira iz dejstva, da je pravna posledica oderuštva ničnost (celotne pogodbe ali nesorazmernih pogodbenih določil). Zaradi kasnejše spremembe predpisane obrestne mere pa ne more (naknadno) postati nična določba o pogodbeni obrestni meri, ki je bila v času sklenitve pogodbe veljavna.

21. Pravdni stranki sta s sklenitvijo aneksov k posojilnim pogodbam le podaljševali rok za vrnitev danega posojila, nista pa v njih sklenili novega (drugačnega) dogovora glede pogodbenih obresti. Zato ni mogoče slediti revidentovi tezi, da bi bilo elemente oderuštva treba presojati tudi v času sklenitve vsakega od aneksov. Dogovor o pogodbenih obrestih je bil dosežen ob sklenitvi izvornih posojilnih pogodb (v l. 2008), zato je presoja sodišč prve in druge stopnje glede (ne)oderuštva teh določb materialnopravno pravilna.

Sklepno

22. Revizijsko sodišče je na podlagi zgornjih argumentov presodilo, da je revizija toženca delno utemeljena (prvi odstavek 380. člena ZPP), kar terja spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se delno ugodi pritožbi toženca in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.395.485,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 12. 2015 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

23. Temu je treba prilagoditi tudi stroškovno odločbo. Tožnik je namreč končno uspel le še z 82,5% svojega zahtevka, toženčev uspeh pa je 17,5%. Pravdni stroški tožeče stranke po ugotovitvah sodišča prve stopnje znašajo 4.796,23 EUR, čemur je treba prišteti še stroške pritožbenega postopka v višini 1.419,55 EUR (2500 točk za odgovor na pritožbo, materialne stroške v višini 35 točk (ob vrednosti točke 0,459) in 22% DDV). Glede na delni uspeh je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka na prvi in drugi stopnji v skupnem znesku 5.128,02 EUR.

24. Tožencu je revizijsko sodišče na podlagi Odvetniške tarife ter v skladu z njegovimi stroškovnimi zahtevki priznalo naslednje stroške: za odgovor na tožbo 2000 točk, za prvo pripravljalno vlogo 2000 točk, za drugo pripravljalno vlogo 1500 točk, 1000 točk za tretjo pripravljalno vlogo, za strošek overitev 1.291,85 EUR, za zastopanje na naroku 13. 2. 2017 1000 točk, za zastopanje na naroku 29. 3. 2017 prav tako 1.000 točk, za urnino na drugem naroku 250 točk, za materialne stroške pred sodiščem prve stopnje 65 točk, za pritožbo zoper sodbo 2500 točk, za materialne stroški pred sodiščem druge stopnje 35 točk. Skupno znašajo stroški toženca (upoštevajoč vrednost točke 0,459 EUR in 22% DDV) 7.931,83 EUR. Glede na 17,5% uspeh pa je toženec upravičen do povračila 1.388,07 EUR.

25. Po medsebojnem pobotanju stroškovnih zahtevkov je toženec dolžan tožniku povrniti 3.739,95 EUR pravdnih stroškov.

O revizijskih stroških

26. Tudi o revizijskih stroških je revizijsko sodišče odločilo upoštevaje deljeni uspeh med obema pravdnima strankama. Tožencu je priznalo stroške revizije v višini 3000 točk in materialne stroške v višini 30 točk, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR in dodanem 22% DDV znaša 2.217,96 EUR. Tožnik je torej dolžan tožencu (ki je z revizijo uspel v 17,5%) povrniti 388,14 EUR revizijskih stroškov.

-------------------------------
1 Juhart, M. v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, 2003, str. 603.
2 Tako tudi Starović, B., Komentar zakona o izvršnom postupku, Intermex, Beograd, 2007, str. 556, tč. III. (pri čemer naš ZIZ in srbski Zakon o izvršnom postupku izhajata iz istega Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) in so njune določbe glede prenosa terjatve v izterjavo v bistvenem enake). Tudi Dika, na katerega se sklicuje sodišče druge stopnje, predvideva, da tožbo za izterjavo terjatve vloži upnik (Dika, M., Građansko ovršno pravo, 1. knjiga, Narodne novine, str. 533).
3 Sajovic, R., Izvršilni postopnik, Tolmač k zakonu o izvršbi in zavarovanju, Pravnik, Ljubljana, 1944, str. 416.
4 Določba 120. člena ZIZ, na katero se sklicujeta sodišči prve in druge stopnje, in ki ureja prenos terjatve v izterjavo, res ne prepoveduje dolžniku (v izvršilnem) postopku, da razpolaga s terjatvijo ali jo izterja od svojega dolžnika. Pomembno pa je, da ta prepoved izhaja iz rubeža terjatve, ki je predhodno dejanje prenosu terjatve v izterjavo. Od samega rubeža je za dolžnika (tožnika v tej pravdi) prepovedano terjatev izterjati ali kako drugače razpolagati z njo, dolžnikovemu dolžniku (tožencu v tem postopku) pa je prepovedano poravnati terjatev (do višine upnikove terjatve) dolžniku.
5 Drugi odstavek 119. člena v zvezi s 88. členom OZ.
6 M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 626.
7 Podobno tudi VSRS II Ips 593/96 z dne 22. 10. 1997 (iz obrazložitve: „Po stališčih pravne teorije in sodne prakse morajo obstajati vse potrebne predpostavke oderuštva v času sklenitve pogodbe (ker gre za sklenitveno napako), vse predpostavke morajo obstajati hkrati ter morebitno pozneje nastalo nesorazmerje ni pravno relevantno“)


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 104, 107, 107/1, 114, 115, 120, 120/2, 123, 125
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 377, 377/1, 425, 425/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.10.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5MTkz