<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba XI Ips 63499/2019

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2020:XI.IPS.63499.2019
Evidenčna številka:VS00036330
Datum odločbe:02.07.2020
Opravilna številka II.stopnje:VSK Sklep I Kp 63499/2019
Datum odločbe II.stopnje:11.05.2020
Senat:Barbara Zobec (preds.), Branko Masleša (poroč.), mag. Kristina Ožbolt
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - zahteva za izločitev dokazov - faze postopka - obstoj utemeljenega suma - ponovitvena nevarnost - begosumnost

Jedro

Okoliščina, da o zahtevah obrambe za izločitev dokazov še ni bilo pravnomočno odločeno, nima nobenega vpliva na zaključek preiskave.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je ob vložitvi obtožnice zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 294. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), poskusa kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena KZ-1 in 34. členom KZ-1 ter drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter kaznivih dejanj po prvem in tretjem odstavku 307. člena KZ-1, s sklepom I Ks 63499/2019 z dne 11. 4. 2020 podaljšal pripor zoper obdolženca B. S. iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), zoper obdolženca K. K. pa iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je pritožbi zagovornikov obeh obdolžencev zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obeh obdolžencev zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevama ugodi, pravnomočni sklep razveljavi ter obdolžencema S. in K. pripor odpravi, oziroma podrejeno, da pripor nadomesti z milejšim ukrepom prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi ali s hišnim priporom.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan v odgovoru na zahtevi, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, uveljavljane kršitve zakona zavrača in ocenjuje, da so pogoji za podaljšanje pripora podani, zato predlaga zavrnitev obeh zahtev.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena oba obdolženca in njuna zagovornika, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Zagovornika uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP z navedbami, da v obravnavani kazenski zadevi faza sodne preiskave ob vložitvi obtožnice de facto še ni bila zaključena, saj o predlogih obrambe obeh obdolžencev za izločitev dokazov še ni bilo pravnomočno odločeno, zato je obtožnica preuranjena in bi jo bilo treba zavreči, pripor zoper obdolženca pa je nezakonito podaljšan in ga je treba odpraviti.

6. Te navedbe niso utemeljene. Okoliščina, da o zahtevah obrambe za izločitev dokazov še ni bilo pravnomočno odločeno, nima nobenega vpliva na zaključek preiskave, ki je glede na določbo prvega odstavka 184. člena ZKP končana, ko preiskovalni sodnik spozna, da je stanje stvari v preiskavi zadosti razjasnjeno. Če je obdolženec v priporu in pripora pred vložitvijo obtožnice ni več mogoče podaljšati, navedena zakonska določba predpisuje, da preiskovalni sodnik državnemu tožilcu pošlje spise najpozneje petnajst dni pred iztekom pripora. Kot je pojasnilo že višje sodišče v 7. točki drugostopenjskega sklepa, je preiskovalna sodnica v obravnavani spoznala, da je stanje stvari v preiskavi dovolj razjasnjeno, ko je dne 24. 3. 2020 zbrano dokazno gradivo poslala na Okrožno državno tožilstvo v Kopru in z upoštevanjem roka iz prvega odstavka 184. člena ZKP spise pred iztekom pripora predložila tožilstvu v predpisanem roku. Pristojna državna tožilka je dne 9. 4. 2020 vložila obtožnico in še pred iztekom pripora po sklepu Vrhovnega sodišča, s katerim je bil pripor zoper oba obdolženca podaljšan do 17. 4. 2020, predlagala podaljšanje pripora. O predlogu je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom odločil senat Okrožnega sodišča v Kopru, ki je dne 11. 4. 2020 pripor zoper oba obdolženca podaljšal tudi po vloženi obtožnici (drugi odstavek 272. člena ZKP).

7. Navajanje vložnikov, da je preiskovalna sodnica po vloženi obtožnici še vedno opravljala določena procesna dejanja v konkretni kazenski zadevi, za presojo zakonitosti pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici ni odločilno. Postopanje preiskovalne sodnice, ko je po vložitvi obtožnice odločala o predlogih strank za izločitev dokazov, ne pomeni, da je preiskava po vloženi obtožnici še tekla, temveč le, da preiskovalna sodnica ni bila več stvarno pristojna za odločanje, kar s sklicevanjem na razloge sklepa Višjega sodišča v Kopru VI Kp 63499/2019 z dne 14. 5. 2020 navajata že vložnika sama. Za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa je ključna časovnica vložene obtožnice, podanega tožilskega predloga za podaljšanje pripora in sodna odločitev o podaljšanju pripora po določbi drugega odstavka 272. člena ZKP, iz katere izhaja, da so bili pri odločanju o podaljšanju pripora spoštovani vsi zakonski in ustavni roki, kar posledično pomeni, da pripor zoper obdolženca s tega vidika ni bil nezakonito podaljšan in da navedbe vložnikov, da sta obdolženca od 17. 4. 2020 dalje brez ustrezne zakonske podlage v priporu, niso utemeljene.

8. Vložnika neutemeljeno zatrjujeta bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da se višje sodišče do zgornjih očitkov obrambe v pritožbenem postopku ni opredelilo. Po vsebini zahtevi v tem delu uveljavljata kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki ni podana, saj se je sodišče druge stopnje do bistvenih pritožbenih navedb z vsebinskimi razlogi opredelilo v 7. točki obrazložitve drugostopenjskega sklepa. Zahtevi višjemu sodišču očitata tudi, da je v nasprotju z določbo 376. člena ZKP odločalo le na podlagi kopije spisa, a pri tem konkretizirano ne pojasnita, kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa, kar je glede na 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP pogoj za njeno uspešno uveljavljanje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

9. Zagovornika v nadaljevanju izpodbijata obstoj temeljnih pogojev za podaljšanje pripora. Prvenstveno trdita, da obstoja utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj ni mogoče presojati, dokler ne bo odločeno o predlogih obrambe za izločitev dokazov, kar ne drži. Sodišče pri presoji, ali je utemeljen sum podan, izhaja iz podatkov spisa in se pri tem omeji na ugotavljanje, ali iz zbranih dokazov izhajajo okoliščine in dejstva, ki z določeno stopnjo verjetnosti omogočajo sklepanje, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. V fazi odločanja o odreditvi ali podaljšanju pripora je lahko obramba z zatrjevanjem nedovoljenosti posameznih dokazov uspešna le, ko gre za očitno (prima facie) nedovoljen dokaz, brez katerega pogoji za pripor ne bi bili podani,1 vendar v konkretni kazenski zadevi zagovornika v pravnih sredstvih zoper sklep o podaljšanju pripora substancirano ne utemeljita, zakaj naj bi bili posamezni dokazi v spisu nedovoljeni. S svojimi navedbami, s katerimi le posplošeno zatrjujeta, da je bila predlagana izločitev posameznih dokazov iz spisa, zato ne moreta uspešno omajati utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

10. Vložnika obstoj utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj izpodbijata z zatrjevanjem, da zbrani dokazi v spisu ne izkazujejo zahtevanega dokaznega standarda za podaljšanje pripora zoper obdolženca. V tem delu je treba glede na vsebino vloženih zahtev že uvodoma pojasniti, da je v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom mogoče uveljavljati le kršitve zakona (prvi odstavek 420. člena ZKP) in da je glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP izrecno izključeno uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena.

11. Iz razlogov pravnomočnega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje v točkah 12. do 18. prvostopenjskega sklepa določno navedlo zbrane podatke in dokaze, na podlagi katerih je sklepalo o obstoju utemeljenega suma storitve oziroma poskusa storitve očitanih kaznivih dejanj s strani obeh obdolžencev, čemur je višje sodišče v celoti pritrdilo v točkah 8. do 11. drugostopenjskega sklepa. Iz obrazložitve pravnomočnega sklepa izhaja, da obdolžena K. in S. z očitanimi dejanji povezujejo predvsem posnetki nadzornih kamer lekarne v Ankaranu, ugotovljene okoliščine o gibanju vozil dne 14. in 15. 11. 2019, ugotovitve glede najema vozil in najema sob v AA ter izpovedbe zaslišanih prič v preiskavi, ki v tej fazi postopka tudi po oceni Vrhovnega sodišča z zadostno stopnjo verjetnosti, ki se zahteva za podaljšanje pripora, potrjujejo očitke o hudodelskem združevanju obeh obdolženih z drugimi sostorilci, očitek poskusa kaznivega dejanja ugrabitve na škodo T. in očitek kaznivega dejanja ugrabitve na škodo B.

12. Zagovornika utemeljujeta, da je šlo pri dejanju na škodo T. kvečjemu za spor oziroma pretep med udeleženci, ker da obdolženca glede na izpovedbe T., policista B. in drugih prič oškodovanca nista v ničemer zadrževala, mu zvezala rok ali mu postavljala kakšnih zahtev. Nasprotujeta tudi ugotovitvam nižjih sodišč, da je šele policija preprečila kaznivo dejanje ugrabitve, češ da za tak zaključek v spisu ni dokazne podlage, ter v bistvenem trdita, da bi konkretne okoliščine obravnavanega dogodka lahko nakazovale kvečjemu na obstoj kakšnega drugega (milejšega) kaznivega dejanja in ne očitanega poskusa ugrabitve. Vložnika s temi navedbami ne uveljavljata nobene kršitve zakona, temveč s sklicevanjem na izpovedbe zaslišanih prič podajata oceno zbranih dokazov in ponujata lastno videnje obravnavanih dogodkov, s čimer uveljavljata nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Glede očitka kaznivega dejanja na škodo D. B. zagovornik obdolženega K. trdi, da noben dokaz v spisu na ravni utemeljenega suma ne izkazuje vpletenosti K. v očitano kaznivo dejanje in da niti sodišči prve in druge stopnje v izpodbijanem sklepu ne pojasnita, na podlagi katerih dokazov gradita svoje dejstvene zaključke. Ta izvajanja so neutemeljena, saj ne upoštevajo ugotovitev pravnomočnega sklepa, da naj bi bile vloge posameznih storilcev pri izvršitvi obravnavanih dejanj medsebojno razdeljene, kot tudi ne v pravnomočnem sklepu povzetega dokaznega gradiva, ki na ravni utemeljenega suma izkazuje, da je obdolženi K. poskrbel za najem vozil, katerih gibanje je povezano s krajem napada na T. in krajem najdbe trupla B., najel sobe za sostorilce ter bil na posnetkih nadzornih kamer med ostalim opažen, kako teče za B., ko je bil ta zadnjič viden (točke 13., 16. do 18. prvostopenjskega sklepa v zvezi z 11. točko drugostopenjskega sklepa). Ob takšnih okoliščinah se izkaže sklepanje nižjih sodišč o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje na škodo B., kot razumno, zagovornikovo polemiziranje z vsebino in dokazno vrednostjo zbranih dokazov (kakovostjo posnetkov ipd.) pa zgolj kot nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

14. Zagovornica obdolženega S. utemeljuje, da je bila vloga navedenega obdolženca pri očitanih dejanjih obstranska in da nižji sodišči nanjo sklepata na podlagi domnev, ki niso podprte z nobenimi dokazi v spisu. Prepričana je, da so indici preveč pomensko odprti, da bi zadoščali za obstoj utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj, namen storilca kot ključni zakonski znak kaznivega dejanja ugrabitve pa da ni izkazan. Vrhovno sodišče tem navedbam ne more pritrditi, saj zlasti posnetki nadzornih kamer v Ankaranu ter ugotovljeno gibanje najetih vozil Opel Astra in VW Passat na območju med lokacijo ... in bližnjim gozdom, Ankaranom in AA, kjer naj bi se po ugotovitvah predkazenskega postopka nahajal obdolženi S. in kjer naj bi sobe za storilce najel obdolženi K. (zlasti 13., 16. in 18. točka prvostopenjskega sklepa v povezavi z 11. točko drugostopenjskega sklepa), tudi obdolženega S. z zadostno stopnjo verjetnosti, ki v fazi podaljšanja pripora po vloženi obtožnici zadostuje za utemeljen sum, povezujejo z vsemi očitanimi dejanji. S. zagovornica, enako kot pred njo zagovornik obdolženega K., v svojih izvajanjih ne upošteva ugotovitev nižjih sodišč, da naj bi bile vloge med obdolženci in ostalimi (neznanimi) sostorilci v posamezni fazi kriminalnega načrta ugrabitve oškodovancev razdeljene, kot tudi ne zaključka pravnomočnega sklepa, da namen ugrabitve oškodovancev z grožnjo najmanj hude telesne poškodbe na ravni utemeljenega suma izkazujeta že zahrbten način napada na T. in dejstvo, da je bil oškodovanec B. v nadaljevanju umorjen (11. točka drugostopenjskega sklepa). Iz vsebine vložene zahteve je razvidno, da tudi zagovornica obdolženega S. obstoj utemeljenega suma storitve (oziroma poskusa storitve) očitanih kaznivih dejanj na škodo T. in B. izpodbija z lastno oceno zbranih dokazov, ko skuša prepričati v drugačen potek dogodkov, kot ga na ravni utemeljenega suma ugotavljata sodišči prve in druge stopnje, kar predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). To velja tudi za navedbe, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni zakonski znaki poskusa storitve kaznivega dejanja ugrabitve na škodo T., s katerimi vložnica ne uveljavlja nobene kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, temveč na podlagi lastnega vrednotenja zbranih dokazov utemeljuje, da očitan poskus storitve kaznivega dejanja ni bil izvršen. Zagovornica obdolženega S. navaja še, da se je v obravnavani zadevi obdolžencem sprva očitalo kaznivo dejanje nasilništva po 296. členu KZ-1 in da se je pravna kvalifikacija očitanega kaznivega dejanja kasneje spremenila, na kar je bilo odgovorjeno že v sklepu Vrhovnega sodišča XI Ips 63499/2019 z dne 7. 5. 2020 v 11. točki obrazložitve, razloge v tej zvezi pa je navedlo tudi višje sodišče v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora, ki ji ob nespremenjenih ugovorih obrambe obdolženega S. ni kaj dodati.

15. Obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti zagovornika obeh obdolžencev izpodbijata z navajanjem, da ta priporni razlog že pojmovno ne more biti podan, saj ni izkazan utemeljen sum storitve očitanih dejanj. S temi navedbami glede na vse, kar je bilo doslej obrazloženo v tej sodbi, ne moreta uspeti. Zahtevi pravnomočnemu sklepu očitata tudi izostanek konkretiziranih razlogov o obstoju ponovitvene nevarnosti na strani obeh obdolžencev, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je objektivne in subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo realno nevarnost ponovitve očitanih kaznivih dejanj, nanizalo v točkah 23. do 25. sklepa, sodišče druge stopnje pa je naštetim razlogom pritrdilo v točki 12. sklepa. Specifične okoliščine so po objektivni plati vezane na konkretne historične dogodke in zadevajo težo, način in okoliščine storitve obravnavanih kaznivih dejanj, po subjektivni strani pa se tičejo predhodne kaznovanosti in osebnih lastnosti obeh obdolžencev, kar vse je v razlogih sklepa jasno prepoznavno in dovolj določno obrazloženo, da zadošča za utemeljitev obstoja pripornega razloga iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Vložnika zatrjujeta tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da se višje sodišče do istovrstnih pritožbenih navedb ni opredelilo, s čimer po vsebini uveljavljata kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, vendar brez uspeha, saj ima drugostopenjski sklep v tej zvezi zadostne razloge v 12. točki obrazložitve.

16. Zagovornica obdolženega S. izpodbija še priporni razlog begosumnosti in trdi, da je v izpodbijanem sklepu posplošeno obrazložen, obenem pa opozarja, da zgolj državljanstvo Črne gore ne more utemeljevati pripora kot najstrožjega omejevalnega ukrepa zoper obdolženca. Vrhovno sodišče po preizkusu razlogov pravnomočnega sklepa ugotavlja, da se sodišče prve stopnje pri presoji tega pripornega razloga v 26. točki sklepa ni oprlo le na tuje državljanstvo obdolženega S., temveč je kot odločilno upoštevalo, da obdolženca z Republiko Slovenijo ne povezujejo nobene trajnejše okoliščine, kar glede na predpisano kazen za očitana dejanja in dejstvo, da ga matična država slovenskim organom ne bo izročila, utemeljuje sklepanje o realni nevarnosti njegovega pobega, ki je še dodatno podkrepljena z dejstvom, da je bila pri obdolžencu najdena ponarejena češka osebna izkaznica z njegovo fotografijo. Pravnomočni sklep ima glede na navedeno povsem določno opredeljene okoliščine glede pripornega razloga begosumnosti, zakonitosti pravnomočne presoje pa zagovornica ne more omajati z navedbami, da ima obdolženec v Sloveniji sorodnike, da iz spisa ne izhaja, da bi se skrival ali bil na begu, in da so zaključki pravnomočnega sklepa dokazno neizkazani, saj s temi navedbami ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

17. Oba vložnika nazadnje trdita, da so pavšalne in vsebinsko prazne tudi navedbe nižjih sodišč glede sorazmernosti pripora, ker v sklepu ni obrazloženo, zakaj zoper obdolženca ne pride v poštev milejši ukrep. V tej zvezi je v zahtevah uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ni podana, saj je sodišče prve stopnje svojo presojo glede sorazmernosti in neogibnosti pripora z zadostnimi razlogi utemeljilo v 27. točki sklepa, ko je na podlagi vseh predhodno izpostavljenih okoliščin, ki se nanašajo na obstoj obeh pripornih razlogov, dovolj razločno presodilo, da zoper obdolžena K. in S. milejših ukrepov ni mogoče uporabiti. Presoji sodišča prve stopnje, ki ji je v 7. točki obrazložitve drugostopenjskega sklepa pritrdilo tudi višje sodišče, ni mogoče odreči razumnosti, zato zavzemanje vložnikov za odreditev milejšega ukrepa ne more biti uspešno, še posebej ne z utemeljevanjem, da je bila vloga S. pri očitanih dejanjih zgolj obstranska, saj te navedbe temeljijo na drugačni oceni okoliščin storitve kaznivih dejanj, kot se na ravni utemeljenega suma v pravnomočnem sklepu očitajo temu obdolžencu.

C.

18. Uveljavljane kršitve zakona po navedenem niso podane, zahtevi pa sta bili deloma vloženi tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

19. Če bo za obdolženca K. in S. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahtev za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

-------------------------------
1 Prim. sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 3780/2016-170 z dne 10. 3. 2016 in druge.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 184, 184/1, 272, 272/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5MTgz