VSRS Sodba IV Ips 10/2020

Jedro

Sodišče je storilca prekrška štelo kot „drugega voznika“ po drugem odstavku 105. člena ZPrCP, pri tem pa ni upoštevalo, da ta v kritičnem času sploh ni imel vozniškega dovoljenja, veljavnega na ozemlju Republike Slovenije, in je bil posledično brez njega. To pomeni, da je sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje (šlo je za tujega voznika, ki je vozil motorno vozilo v času izvrševanja prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije) napačno uporabilo materialno pravo, ko je ravnanje storilca opredelilo kot prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, ter storilcu poleg določene globe 1.300,00 evrov določilo še 18 kazenskih točk v cestnem prometu, namesto da bi prekršek pravno opredelilo po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP, ter storilcu določilo le globo 1.200,00 evrov.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v I/2, II. in IV. točki izreka spremeni tako, da se storilcu v I/2 točki izreka očitani prekršek pravno opredeli po 4. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o prekrških v cestnem prometu in se mu zanj določi 1.200,00 evrov globe,

ter se mu nato, ob upoštevanju že določene globe v višini 1.000,00 evrov za prekršek po enajstem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (I./1. točka izreka sodbe), na podlagi 27. člena Zakona o prekrških

izreče enotna globa v znesku 2.200,00 evrov.

II. Na podlagi 112. člena Zakona o prekrških se storilcu v izrečeno enotno globo všteje pridržanje od 20.54 ure dne 20. 1. 2020 do 8.15 ure dne 21. 1. 2020 v znesku 20,00 evrov in je tako dolžan plačati globo v znesku 2.180,00 evrov.

III. Na podlagi prvega odstavka 144. člena Zakona o prekrških mora storilec plačati sodno takso po tarifni številki 8111 Zakona o sodnih taksah v znesku 220,00 evrov.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 21. 1. 2020 storilca F. P. spoznalo za odgovornega prekrška vožnje v času, ko se mu izvršuje sankcija prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije po enajstem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz-1, I/1 točka izreka sodbe), za katerega mu je določilo globo v znesku 1.000,00 evrov in prekrška vožnje pod vplivom alkohola po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP, I/2 točka izreka sodbe), za katerega mu je določilo globo v znesku 1.300,00 evrov in 18 kazenskih točk, nato pa mu je na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izreklo enotno globo v znesku 2.300,00 evrov in stransko sankcijo 18 kazenskih točk. V II. točki izreka sodbe je storilcu na podlagi 112. člena ZP-1 v izrečeno enotno globo vštelo pridržanje od 20.54 ure dne 20. 1. 2020 do 8.15 ure dne 21. 1. 2020 v znesku 20,00 evrov, tako da je storilec dolžan plačati enotno globo v znesku 2.280,00 evrov. V III. točki izreka sodbe je sodišče vrnilo zaseženi avtomobil lastnici D. P., v IV. točki izreka sodbe pa je odločilo o stroških postopka o prekršku, med katere je štelo tudi sodno takso, ki jo mora storilec po tarifnih številkah 8111 in 8114 Zakona o sodnih taksah plačati v znesku 280,00 evrov. V zadnji točki izreka sodbe je sodišče določilo takojšnjo izvršljivost sodbe in opozorilo, da bodo v primeru neplačila globe in stroškov postopka izvedeni ukrepi za zavarovanje plačila po petem odstavku 201. člena ZP-1 oziroma bo sodba izvršena v postopku izvrševanja odločb v Republiki Hrvaški.

2. Zoper I/2 točko izreka pravnomočne sodbe vlaga vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve po 4. točki 156. člena v zvezi z 22. členom ZP-1 in 105. členom ZPrCP. Meni, da je sodišče v obravnavanem primeru uporabilo predpis, ki ga ne bi smelo uporabiti. Storilec je storil obravnavana prekrška v času, ko se mu je izvrševala sankcija prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije po sklepu Okrajnega sodišča v Celju z dne 11. 2. 2019. To pomeni, da storilec v času storitve obravnavanih prekrškov in v času izreka sankcije zaradi izvrševanja prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije de facto ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, zato ga sodišče ne bi smelo šteti kot „drugega voznika“ po drugem odstavku 105. člena ZPrCP, temveč kot „voznika motornega vozila, ki nima vozniškega dovoljenja“ po 9. točki prvega odstavka 105. člena ZPrCP. V izpodbijani točki I/2 izreka sodbe bi zato moralo sodišče storilca obravnavati zaradi prekrška po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP in mu zanj določiti le globo v višini 1.200,00 evrov, ne pa tudi stranske sankcije 18 kazenskih točk. Na takšno obravnavo storilca napotuje tudi enajsti odstavek 56. člena ZVoz-1, ki ga je sodišče glede prekrška pod točko I/1 izreka sodbe pravilno uporabilo. Z izrekom stranske sankcije 18. kazenskih točk je bila v škodo storilcu kršena določba 22. člena ZP-1, saj zanjo niso bili izpolnjeni zakonski pogoji in je bil zato evidenčni vpis kazenskih točk nezakonit.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena storilcu, ki odgovora nanj ni podal.

B.

4. V obravnavanem primeru je okrajno sodišče storilca F. P. v točki I/2 izreka sodbe spoznalo za odgovornega prekrška vožnje pod vplivom alkohola po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, ker je dne 20. 1. 2020 ob 20.54 uri vozil osebno motorno vozilo B kategorije po avtocesti A2 iz smeri Kranja proti Šenčurju do izvoza Kranj – vzhod, pri tem pa je imel več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, saj je imel v organizmu najmanj 0,82 miligrama/liter alkohola, očitani prekršek pa je storil v času, ko se mu je po sklepu Okrajnega sodišča v Celju z dne 11. 2. 2019 od dne 25. 3. 2019 do dne 25. 3. 2020 izvrševala sankcija prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel storilec dovoljenje dne 11. 1. 2019.

5. Ob obravnavanju zahteve se kot relevantno izkazuje razmerje med 22. členom ZP-1 in 105. členom ZPrCP. Določba 22. člena ZP-1 opredeljuje kazenske točke v cestnem prometu s posledico prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in prepovedjo njegove uporabe. Po prvem odstavku 22. člena ZP-1 se kazenske točke v cestnem prometu predpišejo v višini od 1 do 18 točk v določenem številu za prekršek zoper varnost cestnega prometa, s katerim je povzročena nevarnost za nastanek hude posledice oziroma z dejanjem nastane škodljiva posledica. Kazenske točke v cestnem prometu se po drugem odstavku istega člena izrečejo vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, oziroma osebi, ki ji je začasno odvzeto vozniško dovoljenje. Če voznik v času dveh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk v cestnem prometu, mu sodišče po tretjem odstavku tega člena izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. Po osmem odstavku istega člena se vozniku, ki je imetnik tujega vozniškega dovoljenja, namesto prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja za ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta, pri čemer se za izrek takšne sankcije med drugim smiselno uporablja tretji odstavek citiranega člena.

6. Določba 105. člena ZPrCP predpisuje prekršek vožnje vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola in sankcije zanj. V prvem odstavku tega člena so taksativno naštete kategorije voznikov, ki v cestnem prometu ne smejo imeti alkohola v organizmu, med katere spada tudi voznik motornega vozila, ki nima vozniškega dovoljenja (9. točka prvega odstavka 105. člena ZPrCP). Drugi odstavek istega člena dovoljuje vsem ostalim voznikom, ki niso taksativno našteti v prvem odstavku, največ do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi ali do vključno 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, pod pogojem, da tudi pri nižji koncentraciji alkohola ne kažejo znakov motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu. Iz nadaljnjih odstavkov citiranega člena ZPrCP izhajajo sankcije, pri čemer se voznika motornega vozila, ki nima vozniškega dovoljenja, kaznuje za prekršek z globo 1.200,00 evrov, če ima več kot 1.10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka (4. točka tretjega odstavka 105. člena ZPrCP, za uporabo katere se v zahtevi zavzema vrhovni državni tožilec), medtem ko se voznika, ki ravna v nasprotju z drugim odstavkom citiranega člena (torej voznika, ki ne spada med taksativno naštete v prvem odstavku tega člena) kaznuje za prekršek z globo najmanj 1.200,00 evrov, če ima več kot 1.10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, vozniku motornega vozila pa se izreče tudi 18 kazenskih točk (to določbo je uporabilo sodišče, kar v zahtevi graja vrhovni državni tožilec).

7. Iz predhodno citirane določbe 22. člena ZP-1 je razvidno, da se vozniku, ki je imetnik tujega vozniškega dovoljenja, lahko izrekajo kazenske točke v cestnem prometu enako kot vozniku, ki je imetnik vozniškega dovoljenja, izdanega v Republiki Sloveniji. Vendar pa obstaja med takima voznikoma bistvena razlika pri sankcioniranju za prekršek, s katerim v času dveh let dosežeta ali presežeta 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Ko imetnik tujega vozniškega dovoljenja zbere zadostno število kazenskih točk v cestnem prometu za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, mu te sankcije državni organ ne more izreči, saj Republika Slovenija nima pristojnosti, da bi razglasila neveljavnost dokumenta, ki ga je izdal tuj državni organ.¹ Določba osmega odstavka 22. člena ZP-1 namreč določa drugačno posledico (18 ali več) zbranih kazenskih točk v cestnem prometu, kot velja za voznike z vozniškim dovoljenjem, izdanim v Republiki Sloveniji. Sodišče imetniku tujega vozniškega dovoljenja izreče prepoved uporabe tega vozniškega dovoljenja na območju Republike Slovenije.

8. Glede na to, da je v konkretnem primeru storilec storil prekrška v času izvrševanja prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije (izrečene s sklepom Okrajnega sodišča v Celju z dne 11. 2. 2019), vrhovni državni tožilec v zahtevi utemeljeno opozarja, da storilec kritičnega dne za vožnjo motornega vozila na ozemlju Republike Slovenije sploh ni (več) imel veljavnega vozniškega dovoljenja. Storilcu je namreč Okrajno sodišče v Celju zaradi istovrstnega prekrška vožnje pod vplivom alkohola, s katerim je dosegel 18 kazenskih točk, izreklo prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel dovoljenje dne 11. 1. 2019, in sicer za dobo enega leta. Ta doba je začela učinkovati 30. dan po pravnomočnosti sklepa, in sicer dne 25. 3. 2019, iztekla pa se je dne 25. 3. 2020. To pomeni, da se dne 20. 1. 2020, ko je storilec storil (dva nova) obravnavana prekrška, še ni iztekla in je bila sankcija prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije še v teku. Pri storilcu F. P. je zato šlo za voznika, ki de facto ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, zato mu v luči drugega odstavka 22. člena ZP-1 ni bilo mogoče izreči kazenskih točk.

9. Vrhovno sodišče zato sprejema očitek vrhovnega državnega tožilca o napačni pravni kvalifikaciji prekrška po 105. členu ZPrCP. Sodišče je storilca prekrška štelo kot „drugega voznika“ po drugem odstavku 105. člena ZPrCP, pri tem pa ni upoštevalo, da ta v kritičnem času sploh ni imel vozniškega dovoljenja, veljavnega na ozemlju Republike Slovenije, in je bil posledično brez njega. To pomeni, da je sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje (šlo je za tujega voznika, ki je vozil motorno vozilo v času izvrševanja prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije) napačno uporabilo materialno pravo, ko je ravnanje storilca opredelilo kot prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, ter storilcu poleg določene globe 1.300,00 evrov določilo še 18 kazenskih točk v cestnem prometu, namesto da bi prekršek pravno opredelilo po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP, ter storilcu določilo le globo 1.200,00 evrov.

10. Takšen zaključek ponuja tudi jezikovna razlaga tretjega odstavka 105. člena ZPrCP. Iz te določbe je razvidno, da je zakonodajalec predpisal za prekršek vožnje pod vplivom alkohola samo sankcijo izreka globe za tri vrste voznikov, in sicer za kandidata za voznika med usposabljanjem v vožnji motornega vozila, za voznika, ki ne potrebuje vozniškega dovoljenja in za voznika motornega vozila, ki nima vozniškega dovoljenja. V vseh treh primerih gre za voznike, ki sploh (še) nimajo veljavnega vozniškega dovoljenja in bi bil zato morebiten izrek kazenskih točk v cestnem prometu nesmiseln ter bi nasprotoval splošni določbi drugega odstavka 22. člena ZP-1. Za vse ostale voznike je namreč zakonodajalec na podlagi četrtega in petega odstavka istega člena ZPrCP predvidel, da se jim poleg globe izrečejo tudi kazenske točke v cestnem prometu. Tako predpisana sankcija je smiselna, saj gre za voznike, ki imajo veljavno vozniško dovoljenje, veljavnost pa preneha, če v dveh letih dosežejo ali presežejo 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Takšno razlikovanje v predpisanih sankcijah omogoča tudi razlaga določbe 56. člena ZVoz-1, ki jo je sodišče pravilno uporabilo v točki I/1 izreka sodbe, saj tudi ta določba omogoča le izrek globe, ne pa tudi stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu tistemu vozniku, ki vozi v času, ko se mu izvršuje sankcija prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije.

11. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo (ko je prekršek iz točke I/2 izreka sodbe opredelilo po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP namesto po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP) in storilcu nezakonito izreklo stransko sankcijo 18 kazenskih točk, zaradi česar je podana kršitev po 4. točki 156. člena ZP-1.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in na podlagi prvega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno sodbo v točki I/2 izreka spremenilo tako, da je spremenilo pravno opredelitev prekrška in sankcijo zanj, posledično pa je poseglo tudi v odločbo o vštetju pridržanja v izrečeno enotno globo (II. točka izreka sodbe) in v odločbo o plačilu sodne takse (IV. točka izreka sodbe). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je storilec F. P. odgovoren storitve prekrška po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZP-1, zato mu je na podlagi iste zakonske določbe določilo globo v znesku 1.200,00 evrov. Na podlagi 27. člena ZP-1, ob upoštevanju že določene globe 1.000,00 evrov za prekršek po enajstem odstavku 56. člena ZVoz-1 (I/1 točka izreka sodbe), je storilcu izreklo enotno globo v znesku 2.200,00 evrov.

13. Na podlagi 112. člena ZP-1 je Vrhovno sodišče storilcu v izrečeno enotno globo 2.200,00 evrov vštelo pridržanje od 20.54 ure dne 20. 1. 2020 do 8.15 ure dne 21. 1. 2020 v znesku 20,00 evrov, tako da je storilec dolžan plačati enotno globo v znesku 2.180,00 evrov.

14. V odločbo o stroških postopka o prekršku Vrhovno sodišče ni poseglo, razen v delu plačila sodne takse, saj se je ta ustrezno znižala zaradi znižane enotno izrečene globe, brez izreka stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu. Tako je Vrhovno sodišče odločilo, da mora storilec plačati sodno takso samo po tarifni številki 8111, torej 10 odstotkov zneska enotno izrečene globe 2.200,00 evrov, kar znese 220,00 evrov.

-------------------------------
¹ Tako izhaja tudi iz Poročevalca Državnega zbora RS, št. 00720-19/2005/11 z dne 12. 1. 2006 o predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1C), podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 12/2019 z dne 21. 5. 2019.

Datum zadnje spremembe:

19.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba IV Ips 11/2021
• VSK sklep II Kp 40364/2013
• VSRS Sodba IV Ips 12/2019