VSRS Sodba I Ips 43956/2017

Jedro

Dokazni predlog za izvedbo rekonstrukcije, glede na dokaze, ki jih je sodišče izvedlo, ni le nepotreben, temveč tudi neprimeren za ugotavljanje odločilnih dejstev. Sodišče je namreč v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je bilo gibanje oškodovanca in obsojenca na terasi gostinskega lokala izrazito dinamično, da sta se torej med pretepom premikala po različnih delih terase, zato izvedba dokaza z rekonstrukcijo ne bi mogla dati natančnejših odgovorov v zvezi s potekom dogajanja in natančnim mestom, kjer je obsojenec zabodel oškodovanca.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Obsojeni M. B. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 43956/2017 z dne 19. 10. 2018 spoznan za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za to kaznivo dejanje mu je sodišče določilo kazen sedem let in sedem mesecev zapora, nato pa mu je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju I K 53140/2014 z dne 25. 3. 2019, v kateri mu je bila določena kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo petih let. Sodišče je obsojencu po pravilih o steku izreklo enotno kazen osem let zapora, v katero je vštela čas pridržanja in odvzema prostosti. Sodišče prve stopnje je odločilo še, da se obsojencu odvzame nož, s katerim je poskusil storiti kaznivo dejanje, ter da se oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 43956/2017 z dne 23. 4. 2019 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, „ker dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, sodišče ni izvedlo vseh dokazov, s katerimi bi lahko obramba dokazala obrambno tezo in ker je naslovno sodišče odstopilo od ustaljene sodne prakse“. V obrazložitvi zahteve trdi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga obsojenčeve obrambe za izvedbo rekonstrukcije dogodka ter postavitev izvedenca psihiatra za oškodovanca, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o tem, zakaj obsojenec dejanja ni storil v silobranu oziroma prekoračenem silobranu, ter da je sodišče v obravnavani zadevi napačno ugotovilo dejansko stanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da so bili dokazni predlogi obrambe utemeljeno in zakonito zavrnjeni, ostale trditve v zahtevi pa na obširno problematizirajo dokazne zaključke sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Kazenskopravni očitek obsojencu v obravnavani zadevi je, da je na terasi gostinskega lokala S. P. z namenom, da mu vzame življenje, z nožem zabodel v predel trebuha, pri čemer je oškodovanec utrpel vbodno rano v trebuh s perforacijo želodca in širokega črevesja ter zmerno izgubo krvi, zaradi česar je bilo v nevarnosti njegovo življenje, ker mu je bila pravočasno nudena medicinska pomoč, pa je dejanje ostalo pri poskusu.

6. Obsojenčev zagovornik s trditvami v zahtevi, da je sodišče zavrnilo dokazna predloga za izvedbo rekonstrukcije dogodka in postavitev izvedenca psihiatrične stroke, smiselno nakazuje na kršitev pravice do obrambe v zvezi z zavrnitvijo obsojenčevih dokaznih predlogov. Kršitev utemeljuje s posplošenimi navedbami, da je bila obsojenčeva obramba nad zavrnitvijo dokaznega predloga za rekonstrukcijo dogodka „povsem šokirana“, saj je z izvedbo rekonstrukcije želela dokazati, da obstaja bistvena razlika med forenzičnimi dokazi, ki so bili najdeni na kraju dogodka, da bo izvedba tega dokaza odgovorila na vprašanje, kako so se na kraju kaznivega dejanja znašli obdolženčevi športni copati in nogavice, kdaj je obsojenec prejel poškodbe, ter da je do vbodne rane oškodovanca prišlo ob ograji, ob katero je oškodovanec med napadom stisnil obsojenca. V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca psihiatra, ki bi za oškodovanca izdelal izvid in mnenje, pa vložnik navaja, da je obramba želela dokazati, da je oškodovanec agresivna oseba, ki se ga je obsojenec utemeljeno bal.

7. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno) sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava): (1) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; (3) predlagani dokazi morajo biti materialnopravno relevantni; (4) pravno relevantnost predlaganega dokaza mora stranka utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in (5) v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga mora sodišče izvesti, razen, če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka, sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že ugotovljeno ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi, tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takem primeru mora obramba v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na inštanci, ki bo odločala o pravnem sredstvu¹.

8. Vrhovno sodišče ob upoštevanju predstavljenih izhodišč o zavrnitvi dokaznih predlogov ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, čemur je pritrdilo pritožbeno sodišče, utemeljeno zavrnilo dokazna predloga za izvedbo rekonstrukcije in za postavitev izvedenca psihiatra, ki bi v zvezi z zatrjevano agresivnostjo oškodovanca, izdelal izvid in mnenje. V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za izvedbo rekonstrukcije je sodišče prve stopnje², čemur je v 6. točki sodbe pritrdilo pritožbeno sodišče utemeljeno presodilo, da bi bila izvedba tega dokaza materialnopravno nerelevantna, saj je sodišče na podlagi drugih dokazov ugotovilo, na kakšen način in kje na terasi gostinskega lokala je obsojenec zabodel oškodovanca. Sodišče prve stopnje je podrobno pojasnilo, da je iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke razvidno, kako je bil oškodovanec zaboden (izvedenec je pojasnil, da kri iz rane, ki jo je utrpel oškodovanec, ne brizga, da lahko poškodovanec naredi še kakšen korak, šele nato se na tleh pokaže krvni madež, upoštevaje, da nekaj krvi vpijejo oblačila), kako je pretep potekal pa se je sodišče prepričalo na podlagi izpovedb prič in skic, ki so jih priče napravile. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil oškodovanec zaboden nekaj korakov od ograje, s čimer je izpodbit obsojenčev zagovor, da je oškodovanca poškodoval, ker ga je stisnil ob ograjo. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da dokazni predlog za izvedbo rekonstrukcije, glede na dokaze, ki jih je sodišče izvedlo, ni le nepotreben, temveč tudi neprimeren za ugotavljanje odločilnih dejstev. Sodišče je namreč v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je bilo gibanje oškodovanca in obsojenca na terasi gostinskega lokala izrazito dinamično, da sta se torej med pretepom premikala po različnih delih terase, zato izvedba dokaza z rekonstrukcijo ne bi mogla dati natančnejših odgovorov v zvezi s potekom dogajanja in natančnim mestom, kjer je obsojenec zabodel oškodovanca.

9. Sodišče je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra, ki naj bi izdelal izvedensko mnenje za oškodovanca in pojasnil, da je oškodovanec agresivna oseba, ki se jo je obsojenec utemeljeno bal in se zaradi njenega napada zbal za lastno življenje. Sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo s prepričljivo utemeljitvijo³, da je relevantne podatke o oškodovančevem psihofizičnem stanju pridobilo iz ostalih pridobljenih dokazov, zlasti izpovedb prič, ki so oškodovanca poznale. Na podlagi teh dokazov je zaključilo, da oškodovančeva splošna agresivnost v relevantnem obdobju, ni izkazana. Takšnim prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca psihiatra je utemeljeno pritrdilo tudi pritožbeno sodišče v 11. točki razlogov sodbe ter presodilo, da obsojenčeva obramba, upoštevaje druge izvedene dokaze, ni izkazala materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza.

10. Vložnik zahteve navaja še, da je sodišče napačno pravno opredelilo obsojenčevo ravnanje ter kršilo kazenski zakon, ker ni uporabilo določil o silobranu oziroma prekoračenem silobranu, oziroma o tem v obrazložitvi sodbe ni navedlo ustreznih razlogov.

11. Zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka 420. člena ZKP) se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti v primeru, če je bil na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon. Obsojenčev zagovornik sicer nakazuje, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker ni uporabilo določil o silobranu oziroma prekoračenem silobranu, iz vsebine zahteve pa izhaja, da se vložnik ne strinja z dokazno oceno sodišča in izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, česar po izrecni zakonski določbi z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Sodišče je navedlo prepričljive razloge zakaj obsojenčevega ravnanja ni mogoče šteti za silobran ter pojasnilo, da oškodovanec ni napadel obsojenca, da obsojenčev napad z nožem ni bil v ničemer potreben, ter da ni podana sorazmernost obsojenčevega ravnanja, upoštevaje dogajanje, preden je obsojenec oškodovanca zabodel z nožem.

12. Obsojenčev zagovornik izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve in druge stopnje ter obširno navaja, da je sodišče samo zaključilo, da se je obsojenec poškodoval pri padcu po mizah in stolih, da je oškodovanec obsojenca prvi udaril že v notranjosti lokala, da sta izpovedbi oškodovanca in priče D. Ž. neresnični, da je potek dogajanja, kot ga opisuje sodišče nemogoč, da sodišče bolj verjame izpovedbam prič, kot forenzičnim dokazom, da ni upoštevalo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatra, da je sodišče neutemeljeno štelo za nerelevantno okoliščino, da je bil obsojenec med pretepom sezut, da je sodišče „izven konteksta povzemalo komunikacijo A. P. z B. B., da je oškodovanec agresiven človek, ki uživa prepovedane substance za večanje mišične mase, ter da so bile priče, ki so opazovale dogajanje močno alkoholizirane, kar je vplivalo na verodostojnost njihovih izpovedb. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila v pretežni meri vložena iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Vrhovno sodišče upoštevaje premoženjske razmere obsojenca, ki je po podatkih sodbe sodišča prve stopnje prejemnik denarne socialne pomoči, na podlagi določb 98a. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

-------------------------------
¹ Primerjaj na primer odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-34/93, Up-11/00, Up-3367/07, Up-203/97 in sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah I Ips 218/2008, I Ips 488/2007, I Ips 154/2006, I Ips 56417/2012 in številne druge.
² Druga alineja 3. točke in 23. točka sodbe.
³ 3. in 26. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 11. točka razlogov pritožbenega sodišča.

Datum zadnje spremembe:

19.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 44108/2015
• VSRS Sodba I Ips 56417/2012
• VSRS Sodba I Ips 40899/2015