VSRS Sodba I Ips 17871/2014

Jedro

Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja, zato služi listina za dokaz v pravnem prometu. Namen določbe je v varstvu zaupanja v dokazno vrednost in resničnost vsebine javnih listin, ki jih izdajajo pristojni organi ali notarji. Neutemeljen je zato očitek vložnikov, da izrek sodbe ni konkretiziran z navedbo, v kolikšnem znesku je bilo posojilo dejansko dano, zaradi česar ni mogoče ugotoviti zneska oškodovanja. Zakonski znak tega kaznivega dejanja namreč ni oškodovanje upnikov in morebitno njihovo dejansko oškodovanje za obstoj tega kaznivega dejanja sploh ni relevantno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni S. Č. je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Cerknici je s sodbo z dne 10. 4. 2018 A. K. in S. Č. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo jima je pogojni obsodbi, v katerih je vsakemu določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let ter jima naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Oškodovanca S., d. o. o. je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe obsojenega S. Č. in zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojenega S. Č., v kateri uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), z očitkom nezadostne konkretiziranosti izreka sodbe glede višine dejansko danega posojila ter navedbami glede motiva obsojencev pa nakazujejo na kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenega S. Č. oprosti obtožbe ali izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ugotavlja, da vložniki pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da je sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih navedlo izčrpno obrazložitev, ki je logično utemeljena, pri čemer so razlogi jasni in si med seboj ne nasprotujejo. O zaključkih sodbe pa se je ustrezno opredelilo tudi višje sodišče. Tožilka se tem razlogom pridružuje in predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenemu S. Č. in njegovim zagovornikom. Obsojeni se o njem ni izjavil, zagovorniki pa v izjavi ponavljajo navedbe iz zahteve in izražajo nestrinjanje s stališčem tožilstva, da z zahtevo po vsebini izpodbijajo pravilnost pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja.

B.

5. Vložniki trdijo, da iz zagovorov obeh obsojencev, izpovedb prič, predvsem notarja M., izhaja, da obsojeni S. Č. ob sklenitvi notarskega zapisa ni navajal okoliščin, ki bi bile lažnive ali kakšne okoliščine zamolčal. Glede vsebine notarske hipotekarne posojilne pogodbe iz leta 2009 navajajo, da ta govori o čisti vrednosti posojila, danega od leta 2003 dalje, v katerega so vštete tudi obresti in gre tako za kapitalizirano glavnico. To sta po navedbah vložnikov konsistentno pojasnila tudi oba obsojenca v zagovorih, čemur ni nasprotovala izpovedba notarja. Pojasnjujejo, da je šlo pri pogodbi iz leta 2009 za novacijo pogodbenega razmerja glede na posojilno pogodbo iz leta 2006, ki je bila delno realizirana, v njej navedeni znesek pa se ni nanašal na čisto vrednost posojila. Pri tem poudarjajo, da v notarski pogodbi iz leta 2009 ni zapisano, da bi bil v pogodbi navedeni znesek dejansko izročen, temveč izrecno piše, da je bil prejet kot čista vrednost posojila. Sodišču druge stopnje vložniki očitajo, da je spregledalo navedene razlike, zaradi česar naj bi bilo podano nasprotje z listinskimi dokazi ter tudi nasprotje med najbolj bistvenimi deli obrazložitve obeh izpodbijanih sodb in notarskim zapisom. Pri tem pa iz navedb v zahtevi ni jasno razvidno, katere konkretne razlike imajo vložniki v mislih, s katerimi razlogi sodbe naj bi bila notarska listina v nasprotju in kateri del notarske listine naj bi bil v sodbi napačno povzet.

6. Tako imenovana protispisnost po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, ko sodišče napačno reproducira dokaz (navedbe priče, listinske dokaze). V primeru, ko se očitek nanaša na napačno presojo teh dokazov, pa gre le za drugačno presojo ugotovljenega dejanskega stanja oziroma za uveljavljanje kritike dejanske presoje dokazov, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Tako tudi z vsemi navedbami o dejanskem pomenu izraza čista vrednost posojila, uporabljenem v spornem notarskem zapisu in o resničnosti navedb, podanih notarju o višini posojila ter sicer nekonkretiziranim zatrjevanjem nasprotij z ugotovitvami sodišč v izpodbijanih sodbah, vložniki podajajo zgolj svojo drugačno presojo ugotovljenega dejanskega stanja glede neresničnosti v notarskem zapisu navedene višine posojila, ki je drugačno od tistega kot ga je ugotovilo in obsežno obrazložilo sodišče prve in potrdilo sodišče druge stopnje.

7. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta oba obsojenca v zagovoru navedla, da je znesek 1.500.000 EUR obsegal dana posojila v nominalnem znesku okoli 800.000 EUR ter dogovorjene nagrade in obresti. Sodišče pa je ugotovilo, da se ne v notarskem zapisu, ne v njemu priloženi posojilni pogodbi z dne 29. 5. 2006, obdolženca nista dogovorila za plačilo nagrad, niti nista teh nagrad konkretizirala in navedla njihove višine. Pri tem bi nagrada glede na izračunane pogodbene obresti znašala vsaj 512.921,92 EUR, kar je nesorazmerno veliko za postavko, ki v nobeni od pogodb ni niti omenjena, zaradi česar je sodišče ocenilo, da vsebina zagovorov v tem delu nasprotuje listinskim dokazom v spisu in zato zagovoru ni sledilo. Tudi če bi bil zagovor glede posojila 800.000 EUR resničen, pa bi glede na jasnost obeh pogodb glede višine prejetega posojila bila v notarskem zapisu še vseeno potrjena lažna vsebina. Sodišče je zavrnilo zagovor obsojencev tudi v delu, ko navajata, da sta kot laika vsebino notarske pogodbe razumela tako kot sta to navedla v zagovoru. Ugotovilo je namreč, da je obsojeni Č. zelo sposoben finančni strokovnjak, K. pa je tudi mogoče šteti za strokovnjaka, zato bi, če bi med obsojencema obstajalo takšno pravno razmerje kot zatrjujeta, to tudi ustrezno prenesla v sporni notarski zapis. Tudi notar je potrdil, da če bi bil tak dogovor med strankama kot ga zatrjujeta obsojenca v zagovorih, ne bi nikoli potrdil notarskega zapisa s takšno vsebino, temveč bi bilo jasno navedeno, kaj predstavlja glavnico, kaj nagrado in kaj obresti. Sodišče je ugotovilo tudi, da ni bilo mogoče realno pričakovati, da bi obsojeni K. glede na zatrjevane projekte in izkazano premoženje poplačal Č. terjatev do njene zapadlosti, česar se je zavedal tudi Č. in da K. do prve glavne obravnave tudi ni vrnil ničesar, Č. pa v tej zvezi tudi ni ničesar ukrenil, kasneje pa je z njim sklenil pogodbo o odstopu terjatev, s katero je bilo poplačanih med 80.000 in 130.000 EUR. Po presoji sodišča je neživljenjsko, da bi iz notarskega zapisa izhajajoča terjatev še skoraj 9 let po zapadlosti bila odplačana v zanemarljivo majhnem delu in je nelogično, da obsojeni Č. v 10 letih od izročitve sredstev oziroma v več kot 6 letih po zapadlosti terjatve, te ne bi izterjal, pri čemer pa naj bi bil že v letu 2009 zaskrbljen zaradi finančne situacije. Nadalje je ugotovilo, da bi lahko K. glede na izkazane stroške in druge prihodke v letih med 2003 in 2006 potreboval kvečjemu posojilo višini skupaj 260.000 EUR. Kot okoliščine, ki kažejo na neresnično navedeno višino posojila, je sodišče upoštevalo tudi ugotovitve, da Č. ni poskrbel za vpis hipoteke po pogodbi iz leta 2006 in tudi ni preveril, ali so vse nepremičnine last K., kar bi po presoji sodišča storil, če bi bilo posojilo dejansko dano v zatrjevani višini. Zatrjevano posojilo tudi odstopa po namenu in dejanskem roku odplačila od posojil, ki jih je sicer Č. dajal. Sodišče se je pri presoji, da je bila potrjena lažna vsebina, oprlo tudi na ugotovljene nelogičnosti glede primerjave obeh pogodb, v katerih je naveden enak znesek posojila kljub v vmesnem času natečenih pogodbenih obresti. Višje sodišče pa je v bistvenem v tej zvezi navedlo, da ni dvoma, da gre za vprašanje posojila v višini 1.500.000 EUR in da je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da obdolženi K. tega zneska od Č. ni prejel ter da četudi bi držal zagovor obsojencev, to v ničemer ne bi spremenilo ugotovljenega dejstva, da je vsebina notarskega zapisa neresnična, kar utrjuje izpovedba notarja, da ne bi potrdil notarskega zapisa, če bi bil seznanjen, da zneski v skupni višini 1.500.000 EUR dejansko niso bili izročeni. Sodišče je torej ugotovilo, da navedeni znesek dejansko ni bil dan kot posojilo in tudi, da ne predstavlja valorizirane glavnice kot sta to zatrjevala obsojenca v zagovorih. Glede na navedeno pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje vložniki z navedbami, s katerimi zatrjujejo, da je sodišče napačno razumelo vsebino notarske pogodbe in pomen čiste vrednosti posojila¹, ne presegajo nasprotovanja pravilnosti pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja. Enako velja za trditev v zahtevi, da Č. ob sklenitvi notarskega zapisa ni navajal nobenih lažnivih okoliščin ali kaj zamolčal.

8. Neutemeljen je tudi očitek, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe, saj naj bi po razlogih sodbe Č. posodil K. 800.000,00 EUR in ne 1,5 milijona EUR. Sodišče zagovoru obsojencev, da sta si medsebojno posodila tolikšen znesek, niti ni sledilo. Tudi sicer pa takšen zaključek v obrazložitvi ne bi bil v nasprotju z očitkom v izreku sodbe, da sta obsojenca notarja spravila v zmoto, da je v notarskem zapisu navedel znesek posojila v višini 1,5 mio EUR, ki je lažen.

9. Bistvo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine je v intelektualni falsifikaciji listine, to je v potrditvi lažne vsebine v javni listini na podlagi storilčevih navajanj lažnih okoliščin ali zamolčanja takšnih relevantnih okoliščin. Kaznivo dejanje je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja, zato služi listina za dokaz v pravnem prometu. Namen določbe je v varstvu zaupanja v dokazno vrednost in resničnost vsebine javnih listin, ki jih izdajajo pristojni organi ali notarji.² Neutemeljen je zato očitek vložnikov, da izrek sodbe ni konkretiziran z navedbo, v kolikšnem znesku je bilo posojilo dejansko dano, zaradi česar ni mogoče ugotoviti zneska oškodovanja. Zakonski znak tega kaznivega dejanja namreč ni oškodovanje upnikov in morebitno njihovo dejansko oškodovanje za obstoj tega kaznivega dejanja sploh ni relevantno. Bistveno je, da bi na podlagi napačno navedenega zneska terjatve v neposredno izvršljivem notarskem zapisu in posledično v zemljiški knjigi lahko bili upniki obsojenega K. in morebitni ostali interesenti za obremenjene nepremičnine, ki so zaupali v podatke, navedene v zemljiški knjigi, „preslepljeni“, saj je bila navedena napačna višina terjatve in bi potencialno temu lahko prilagodili svoje ravnanje, upniki predvsem glede izterjave svojih terjatev do hipotekarnega dolžnika. Dejstvo, ali so upniki obsojenega K. zaradi tega spremenili svoje ravnanje in ali so bili s tem dejanjem dejansko oškodovani, pa za obstoj tega kaznivega dejanja ni bistveno. Za obstoj tega kaznivega dejanja niti ni potrebno, da se preslepljeni z listino dejansko seznani, temveč zadošča, da je potencialno preslepljenemu omogočena seznanitev z lažno vsebino.³ Gre namreč za ogrozitveni delikt, pri čemer ogrozitev postane konkretna, ko listina s ponarejeno vsebino zaokroži v pravnem prometu. Zato tudi ni bistveno, kolikšen naj bi bil resnični znesek hipotekarne terjatve in tudi ne, ali bi morebiti že ta znesek drugim upnikom onemogočal poplačilo. Pomembno tudi ni, s kakšnim motivom sta obsojenca pri tem ravnala. Bistveno je le, da znesek terjatve, zavarovan s skupno hipoteko, ni bil tolikšen kot je to navedeno v notarskem zapisu in na njegovi podlagi vpisan v zemljiško knjigo in da sta se obsojenca zavedala, da je vsebina notarskega zapisa lažna, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo pri presoji naklepa obsojencev in to potrdilo tudi višje sodišče v 11. točki izpodbijane sodbe. Kaznivo dejanje je bilo dokončano že s potrditvijo neresnične vsebine v notarskem zapisu, ki je bil nato z vpisom v zemljiško knjigo uporabljen kot dokaz v pravnem prometu. Očitek obsojencema v izreku sodbe je sicer tudi v tem, da je skupna hipoteka upnikom preprečevala njihovo poplačilo, vendar pa takšen očitek ne pomeni konkretizacije kaznivega dejanja overitve lažne vsebine in bi ga lahko sodišče iz opisa dejanja v izreku sodbe izpustilo. Vpis skupne hipoteke v zemljiško knjigo dejanskim upnikom po naravi stvari preprečuje poplačilo njihovih terjatev iz zastavljenih nepremičnin, če vrednost teh ne zadošča za poplačilo vseh terjatev, saj ima upnik, katerega terjatev je zavarovana s skupno hipoteko, pravico do prednostnega poplačila. Tako je tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi utemeljilo očitek o nezmožnosti poplačila upnikov obsojenega K. z ugotovitvami, da je vknjižba predmetne skupne hipoteke vplivala na možnost poplačila upnika S., d. o. o. in potencialnih drugih upnikov iz prodaje zastavljenih K. nepremičnin. Upnik S., d. o. o. je namreč v izvršilnem postopku ugotovil, da predmetna hipoteka preprečuje poplačilo njegove terjatve in je zato tudi vložil tožbo za ugotovitev ničnosti notarskega zapisa. Pri tem pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je bila višina lažne terjatve občutno višja od ocenjene vrednosti nepremičnin.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb kazenskega zakona in kazenskega postopka niso podane, po vsebini pa je bila zahteva v večjem delu vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Izrek o stroških kazenskega postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovorniki obsojenega S. Č. z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, zato je obsojenec po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

-------------------------------
¹ Tudi osmi odstavek 2. člena Zakona o potrošniških kreditih (ZpotK) je čisto vrednost kredita definiral kot vrednost, ko jo potrošnik prejme plačano od dajalca kredita oziroma vrednost stvari, ki je bila dana potrošniku za kredit.
² Glej tudi dr. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik, 2017, posebni del, s komentarjem, sodno prakso in literaturo, str. 563 - 565; Jan Stanjko, 253. člen, v: Damjan Korošec, Katja Filipčič in Stojan Zdolšek (ur.), Veliki znanstveni komentar, 3. knjiga, Ljubljana, 2019, str. 1205 - 1220.
³ Glej Jan Stanjko, 253. člen, nav. delo, str. 1207 - 1208.

Datum zadnje spremembe:

19.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 4762/2016
• VSM Sklep II Kp 38582/2017
• VSL Sodba VII Kp 12354/2015