VSRS Sodba I Ips 25680/2012

Jedro

Opisano psihično trpinčenje je šteti kot ponižujoče ravnanje, s katerim je obsojenec prizadel duševno celovitost oškodovanke. S tem sta opisana zakonska znaka tako grdega, kot tudi ponižujočega ravnanja z oškodovanko.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojencu se naloži plačilo sodne takse v znesku 400,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo II K 25680/2012 z dne 17. 5. 2018 obsojenega M. P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojenemu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 25680/2012 z dne 27. 3. 2019 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenemu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki zaradi kršitve kazenskega zakona. Uveljavljajo, da sta nižji sodišči napačno uporabili materialno pravo, ker v izreku sodbe niso konkretizirani vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja. Predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenemu izreče oprostilno sodbo oziroma podrejeno zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk je skladno z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odgovorila na zahtevo ter predlagala, da jo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Ocenila je, da je v opisu kaznivega dejanja zakonski znak podrejenosti povsem konkretiziran, saj so konkretno opisana boleča in ponižujoča ravnanja obdolženca z oškodovanko, navedeno je tudi, da je oškodovanka svoja ravnanja prilagajala temu, da se obdolženec ne bi razjezil ter da se je zaradi nekontroliranih izbruhov jeze ves čas resno bala za svoje življenje in življenje njunih otrok, kar nedvomno predstavlja zakonski znak podrejenega položaja v okviru kaznivega dejanja nasilja v družini.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili seznanjeni obsojeni in njegovi zagovorniki, o odgovoru se niso izjavili.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Na te kršitve se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

6. Zahteva je vložena iz razloga kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navedbami, da se obsojenemu očita izvrševanje kaznivih dejanj od leta 2008 dalje, pri čemer je prvo njegovo ravnanje konkretizirano z dne 18. 1. 2012, očitek, da naj bi obsojeni v letu 2011 izvrševal nasilje nad oškodovanko ni niti časovno opredeljeno, niti podrobno konkretizirano. Vložniki tudi trdijo, da opis dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, po stališču zahteve pa ni opisan niti zakonski znak spravljanja oškodovanke v podrejen položaj.

7. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so pritožbo vložili obsojenčevi zagovorniki. S tem je formalni pogoj za vložitev zahteve zahteve za varstvo zakonitosti izpolnjen. Kadar je ta pogoj izpolnjen, je potrebno presoditi še, ali je glede kršitev, ki jih uveljavlja vložnik v zahtevi, izpolnjen tudi pogoj materialnega izčrpanja pravnega sredstva (peti odstavek 420. člena ZKP). Pregled pritožbe obsojenčevih zagovornikov pokaže, da je bila ta sicer vložena iz vseh pritožbenih razlogov, vendar so v pretežnem delu obrazložili zgolj pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedeni so bili obširni razlogi da ni dokazano, da bi bila oškodovanka v podrejenem položaju, kakor tudi, da prvostopenjska sodba o tem nima zadostnih razlogov, vendar pritožniki niso trdili, da ta zakonski znak v izreku prvostopenjske sodbe ni opisan. Zato vrhovno sodišče tega očitka iz zahteve ni presojalo. Enako velja glede trditve zahteve, da je bil obsojeni spoznan za krivega za izvrševanja kaznivih dejanj od leta 2008 dalje, pri čemer njegova ravnanja niso konkretizirana vse do 18. 1. 2012, ko je opisan konkreten očitek.

8. Je pa pritožba kršitev kazenskega zakonika uveljavljala v zvezi z ravnanji obsojenega iz leta 2011. Trdila je, da ni opisano, kdaj konkretno v letu 2011 naj bi obsojeni storil izvršitvena dejanja ter da iz opisa ne izhaja psihično trpinčenje. Te očitke zahteva ponavlja s trditvijo, da očitek iz leta 2011 ni časovno opredeljen, niti podrobno konkretiziran. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da datum izvršitve kaznivega dejanja ni zakonski znak kaznivega dejanja, temveč je pomemben zaradi individualizacije historičnega življenjskega dogodka, ki ga sodišče obravnava kot kaznivo dejanje¹, s čimer se obdolžencu omogoči učinkovito obrambo. Pritrditi je treba pritožbenemu sodišču, da je opis, da je obsojeni kazniva dejanja izvrševal v letu 2011 dovolj določen, da je obsojenemu omogočal obrambo. Takšna časovna opredelitev implicira, da je obsojenec prepovedana ravnanja izvrševal skozi celotno leto 2011. Navedeno je razvidno tudi iz nadaljevanja izreka, ko je opisano obsojenčevo prepovedano ravnanje dne 18. 1. 2012, kar kaže, da je obsojeni psihično in fizično nasilje nad oškodovanko izvajal skozi celotno leto 2011 vse do kritičnega dogodka v januarju 2012.

9. Zahteva tudi ne more uspeti s trditvijo, da obsojenčevo nasilje nad oškodovanko v letu 2011 ni v zadostni meri konkretizirano. Obsojeni je bil spoznan za krivega, „da je oškodovanko v letu 2011 psihično trpinčil, da so njene domneve o njegovi nezvestobi izmišljotina in ji vzbujal občutek krivde, da bo ona tista, ki bo razdrla družino, če bo vztrajala pri njuni razvezi.“ Zanikanje nezvestobe in vzbujanje občutka krivde za razpad družine zaradi neutemeljeno zahtevane razveze, je, tudi v povezavi z nadaljnjim opisom, da je oškodovanka v telefonu obsojenega našla dokaz za njegovo nezvestobo, šteti kot dovolj določno opisano psihično trpinčenje. Opisano ravnanje je šteti kot ponižujoče, s katerim je prizadel duševno celovitost oškodovanke. S tem sta opisana zakonska znaka tako grdega, kot tudi ponižujočega ravnanja z oškodovanko. Kot je pravilno poudarilo pritožbeno sodišče, je oškodovanka pojasnila, da je bila psihično na tleh in je morala poiskati pomoč psihologa. V pritožbi je bilo uveljavljano zgolj, da iz izreka ne izhaja psihično trpinčenje oškodovanke v letu 2011, zato je Vrhovno sodišče presojalo opis dejanja samo v tem obsegu in ne tudi glede fizičnega nasilja, saj tudi v tem delu ni podan pogoj materialne izčrpanosti.

C.

10. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana, v pretežnem delu pa je zahteva materialno pravno neizčrpana, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Obsojenčevi zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, zato je Vrhovno sodišče obsojenemu ob upoštevanju njegovega premoženjskega stanja, kot izhaja iz kazenskega spisa in zahtevnosti postopka z izrednim pravnim sredstvom, naložilo plačilo sodne takse v znesku 400,00 EUR (tar. št. 7152 v zvezi s tar. št. 7113 in 7112 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------
¹ Npr. odločbe VS RS I Ips 48123/2013 z dne 13. 7. 2017, I Ips 307/2000 z dne 2. 9. 2004 in druge.

Datum zadnje spremembe:

19.08.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 7226/2009-39
• VSRS Sodba I Ips 40655/2017
• VSK Sodba II Kp 1326/2015