VSRS Sodba I Ips 61606/2012

Jedro

Navedbe vrhovne državne tožilke v zahtevi temeljijo na napačni podmeni, zakaj je bila obtožencema izrečena oprostilna sodba. Gre za primer, ko zahteva govori mimo argumentacije, na kateri temelji pravnomočna sodba. Oba obtoženca je sodišče oprostilo obtožbe, ker ni dokazano, da bi storila kaznivo dejanje zlorabe položaja po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ s posebnim naklepom (namenom), da v inkriminiranem triletnem obdobju pridobita premoženjsko korist v obliki bilančnega dobička družbi AA. Glede na takšno argumentacijo je jasno, da obtoženca nista bila oproščena, ker bi opis očitanega jima dejanja ne vseboval kakšnega od zakonskih znakov kaznivega dejanja, ampak zaradi pomanjkanja dokazov, da sta kaznivo dejanje storila z zakonsko predpisano krivdno obliko.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II Kr 61606/2012 z dne 10. 10. 2017 obtožena J. Č. in V. L. spoznalo za kriva kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena in v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po 50. členu KZ jima je izreklo pogojni obsodbi in vsakemu od njiju po drugem odstavku 244. člena KZ določilo dve leti zapora in preizkusno dobo štirih let. Po prvem odstavku 95. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obtoženca dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe. V skladu s 95., 96. in 98. členom KZ je prejemnici premoženjske koristi družbi AA, d. o. o. (v nadaljevanju AA), odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem tako, da ji je naložilo v plačilo 1,493.959,00 EUR v korist proračunskih sredstev na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Mariboru, v roku 60 dni od pravnomočnosti te sodbe, pod izvršbo.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 61606/2012 z dne 4. 9. 2018 ugodilo pritožbam zagovornikov obtoženih J. Č. in V. L. ter ob reševanju pritožbe okrožnega državnega tožilca sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je oba obtoženca iz razloga po 3. točki 372. člena ZKP oprostilo obtožbe. Po prvem odstavku 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov in zagovornice, nastali na drugi stopnji proračun.

3. Zoper to pravnomočno sodbo je zaradi kršitev določb prvega in drugega odstavka 244. člena KZ v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP vložila zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ne da bi posegalo v pravnomočno sodbo, ugotovi, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje prekršena določba prvega in drugega odstavka 244. člena KZ.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril zagovornik obtoženega V. L. odvetnik Stojan Zdolšek. Izpostavlja, da pravnega stališča, zaradi katerega je vložena zahteva za varstvo zakonitosti, višje sodišče ni sprejelo, zato kršitve kazenskega zakona, tako kot se navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni storilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

5. Višje sodišče je oba obtoženca oprostilo na podlagi 3. točke 372. člena ZKP, ki se nanaša na kršitev kazenskega zakona, če je ta prekršen v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, zlasti pa, ali je kazenski pregon zastaran, ali izključen zaradi amnestije ali pomilostitve, ali pa je stvar že pravnomočno razsojena. Glede na vsebino utemeljitve sprejete odločitve je očitno, da jo je sodišče druge stopnje oprlo na oprostitveni razlog iz 3. točke 358. člena ZKP, ker obtožencema ni dokazano, da sta storila dejanje, katerega sta bila obtožena. V tem pogledu zahteva za varstvo zakonitosti pravnomočne sodbe ne izpodbija.

6. Vložnica v zahtevi navaja, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da bi moralo biti dejanje v sodbi opisano tako, da bi bilo jasno razvidno, da je bilo ravnanje obtožencev zgolj manever za pridobitev protipravne premoženjske koristi družbi AA. Po videnju vrhovne državne tožilke je višje sodišče ugotovilo, da ima opis v izreku prvostopenjske sodbe vse znake po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ, da pa je bil kršen kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja kaznivo dejanje, saj se je sodišče postavilo na stališče, da iz opisa kaznivega dejanja obtožencema ne izhaja opis posebnega oškodovalnega namena, s čimer naj bi bila po oceni drugostopenjskega sodišča izključena protipravnost dejanja. Takšna obrazložitev v zahtevi meri na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

7. Očitno je, da navedbe vrhovne državne tožilke temeljijo na napačni podmeni, zakaj je bila obtožencema izrečena oprostilna sodba. Gre za primer, ko zahteva govori mimo argumentacije, na kateri temelji pravnomočna sodba. Zaradi umanjkanja tega minimalnega skupnega imenovalca pa se vsebinski pravni diskurz med pravnomočno sodbo in zahtevo sploh ne more razviti. Zagovornik obtoženega V. L. pravilno navaja, da sta bila obtoženca oproščena zaradi nedokazanosti zakonsko zahtevanega direktnega naklepa, ne pa zaradi pomanjkljivega opisa, v katerem naj bi izostala konkretizacija katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja. Iz razlogov drugostopenjske sodbe povsem določno izhaja, da sta bila obtoženca oproščena, ker jima ni bilo dokazano, da sta kaznivo dejanje storila z obarvanim naklepom, to je z namenom, da bi družbi AA pridobila premoženjsko korist. Tako je višje sodišče v utemeljitvi sodbe v 64. točki navedlo, da je treba dvomom zagovornikov obtožencev pritrditi, ko sta izpodbijala dokazanost posebnega namena po pridobitvi premoženjske koristi sebi ali drugim, v 73. točki pa da ni bilo mogoče zanesljivo potrditi, da se je za ravnanjem (manevrom) obtožencev skrival namen za pridobitev koristi družbi AA. V sklepnem delu je v 75. točki jasno zapisalo, da je obtožena J. Č. in V. L. oprostilo obtožbe, ker ni dokazano, da bi storila kaznivo dejanje zlorabe položaja po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ s posebnim naklepom (namenom), da v inkriminiranem triletnem obdobju pridobita premoženjsko korist v obliki bilančnega dobička družbi AA. Glede na takšno argumentacijo je popolnoma jasno, da obtoženca nista bila oproščena, ker bi opis očitanega jima dejanja ne vseboval kakšnega od zakonskih znakov kaznivega dejanja, ampak zaradi pomanjkanja dokazov, da sta kaznivo dejanje storila z zakonsko predpisano krivdno obliko.

8. Kršitev kazenskega zakona je podana, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ne uporabi. Po presoji drugostopenjskega sodišča v konkretnem primeru obtožencema subjektivna plat kaznivega dejanja ni dokazana. Oprostilne sodbe, izrečene zaradi pomanjkanja dokazov, pa s sklicevanjem na kršitev kazenskega zakona, kot je to storila vložnica, ni mogoče uspešno izpodbiti.

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevana kršitev zakona ni podana, zato je zahtevo vrhovne državne tožilke na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

19.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 13636/2016
• VSM Sodba IV Kp 16177/2020
• VSM Sodba II Kp 36843/2019