<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sklep I Up 108/2018

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2020:I.UP.108.2018
Evidenčna številka:VS00036125
Datum odločbe:08.07.2020
Opravilna številka II.stopnje:UPRS (zunanji oddelek v Mariboru) Sklep II U 352/2017
Datum odločbe II.stopnje:13.02.2018
Senat:Peter Golob (preds.), Marko Prijatelj (poroč.), Nataša Smrekar
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŠTVA - UPRAVNI SPOR
Institut:društva - prepoved delovanja društva - aktivna legitimacija za vložitev tožbe - stranka v postopku - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe - stroški upravnega spora - pritožba zoper sklep o stroških postopka - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - zavrženje pritožbe kot nedovoljene

Jedro

ZDru-1 (kot lex specialis v razmerju do pravil ZUS-1) ureja specifično situacijo, ki izključno državnemu tožilcu dopušča vložitev tožbe za prepoved delovanja društva. Preprečevanje uresničevanja nedovoljenih namenov, ciljev ali dejavnosti društva je namreč v javnem interesu, zato lahko tako tožbo v skladu z ZDru-1 vloži le organ, ki ima zakonsko podeljeno pooblastilo za ščitenje takega interesa.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožba tožene stranke se zavrže.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo, s katero je iz razloga po tretjem odstavku 41. člena Zakona o društvih (ZDru-1) predlagala, da se toženi stranki prepove nadaljnje delovanje (1. točka izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe po navedeni določbi ZDru-1, ker lahko tožbo za prepoved delovanja društva vloži le državni tožilec.

2. Tožeča stranka je zoper izpodbijani sklep vložila pritožbo. Navaja, da v tretjem odstavku 41. člena ZDru-1 ni izrecno zapisano, da je državni tožilec edini organ kateremu je omogočena vložitev takšne tožbe. Meni, da bi morala imeti tožeča stranka v primeru, kakršen je obravnavani - ko je Vrhovno državno tožilstvo zavrnilo prijavo tožeče stranke in ni vložilo tožbe v skladu z ZDru-1 - pravno možnost zahtevati izbris društva, ki deluje protiustavno in protizakonito. Navaja, da je vsaka pravna ali fizična oseba upravičena zahtevati vložitev tožbe na prenehanje društva, zaradi česar naj bi bilo zakon potrebno tolmačiti tako, da lahko tožbo vloži katerakoli prizadeta stranka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, sklep prvostopenjskega sodišča razveljavi in o tožbi vsebinsko odloči, stroške pa naloži toženi stranki.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe v skladu z 41. členom ZDru-1. Predlaga, da se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Tožena stranka s pritožbo izpodbija odločitev o stroških postopka. Navaja, da v obravnavanem primeru pravila ZUS-1 niso ustrezna, zato je treba pri odmeri stroškov uporabiti pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni dovoljena.

K I. točki izreka:

6. V skladu z določbo 41. člena ZDru-1 se društvu, ki izvaja dejavnost iz 3. člena zakona,1 delovanje s sodno odločbo prepove. Upravni organi in nosilci javnih pooblastil, ki za razloge iz prejšnjega odstavka izvedo pri izvrševanju svojih pooblastil, morajo državnemu tožilcu podati prijavo o takem delovanju društva (drugi odstavek). Državni tožilec vloži pri Upravnem sodišču RS tožbo za prepoved delovanja društva, če na podlagi prijave organov oziroma nosilcev javnih pooblastil iz prejšnjega odstavka, fizičnih ali pravnih oseb oziroma po uradni dolžnosti oceni, da so razlogi dejansko podani (tretji odstavek). Določbe prejšnjih odstavkov tega člena pa ne veljajo za primere, ko je podana odgovornost društva za kaznivo dejanje po določbah predpisov, ki urejajo odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja (peti odstavek).

7. Glede na takšno zakonsko ureditev je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnik za vložitev tožbe na prepoved delovanja društva ni aktivno legitimiran. Aktivna legitimacija za vložitev take tožbe je v skladu s tretjim odstavkom 41. člena ZDru-1 dana le državnemu tožilcu. Vrhovno sodišče zato soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen vložiti take tožbe.

8. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da v obravnavanem primeru ne gre za "tipičen" upravni spor, zato pri presoji aktivne legitimacije ni mogoče uporabiti pravil ZUS-1 (prvi do četrti odstavek 17. člena ZUS-1), ki določajo, kdo je lahko tožnik v upravnem sporu. Ta se namreč uporabljajo (predvsem) v sporih o zakonitosti dokončnega upravnega akta, kjer sodišče deluje v razmerju pravne nadrejenosti in nadzora nad pravno pravilnostjo odločitev, sprejetih s strani uprave, s ciljem varstva pravic in pravno varovanih interesov oseb, ki so s temi odločitvami sprejete. V obravnavanem primeru ZDru-1 (kot lex specialis v razmerju do pravil ZUS-1) ureja specifično situacijo, ki izključno državnemu tožilcu dopušča vložitev tožbe za prepoved delovanja društva. Preprečevanje uresničevanja nedovoljenih namenov, ciljev ali dejavnosti društva je namreč v javnem interesu, zato lahko tako tožbo v skladu z ZDru-1 vloži le organ, ki ima zakonsko podeljeno pooblastilo za ščitenje takega interesa.

9. Upoštevaje navedeno je stališče prvostopenjskega sodišča v tu obravnavanem primeru pravilno. Ker tožbe na prepoved delovanja društva ni vložila upravičena oseba, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

10. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (prvi odstavek 82. člena v zvezi s 76. členom ZUS-1).

K II. točki izreka:

11. Vrhovno sodišče je že v sklepu I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018 odstopilo od dotedanje sodne prakse,2 ki je (z izjemo odločbe I Up 110/2016 z dne 13. 12. 2017) v upravnem sporu dopuščala pritožbe zoper sklep o stroških, sklicujoč se na prvi odstavek 166. člena ZPP. Pri tem se je oprlo na določbo prvega odstavka 82. člena ZUS-1, ki ureja pritožbo zoper sklep in ki določa, da se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. Navedlo je, da je pritožba zoper sklep zato dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb. Posledično sklicevanje na ureditev v drugih zakonih, ki takšne pritožbe dopuščajo, ni mogoče (npr. na ZPP, ki se ga v upravnem sporu v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače). Do takšnega razumevanja 82. člena ZUS-1 vodi tako jezikovna razlaga, ki kaže na to, da je pritožba dovoljena le v primerih, predvidenih v ZUS-1, kot tudi teleološka razlaga po namenu zakona, saj je dostop do Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi dopuščen le v najbolj utemeljenih primerih. Med tovrstne primere ne sodi odločanje o stroških postopka, saj slednji predstavljajo stransko terjatev, ki je po pravnem pomenu, praviloma pa tudi po višini, manj pomembna od odločitve o glavni stvari.

12. Navedena stališča tako pomenijo, da lahko Vrhovno sodišče poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari. Tako ne morejo biti predmet samostojne presoje pritožbene navedbe glede stroškov postopka pred upravnim organom in sodiščem prve stopnje. Vrhovno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa kot nedovoljeno zavrglo.

K III. točki izreka:

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR (625 točk po 4. točki v zvezi z drugo alinejo 1. točke tarifne št. 30 Odvetniške tarife, administrativne stroške v višini 2 % po tretjem odstavku 11. člena te tarife, oboje povečano za 22 % DDV po drugem odstavku 12. člena te tarife). Zakonske zamudne obresti tečejo od naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

-------------------------------
1 Navedeni člen ZDru-1 (z naslovom: Omejitve) določa, da ni dovoljeno ustanoviti društva, katerega namen, cilji ali dejavnost merijo na nasilno spremembo ustavne ureditve, na izvrševanje kaznivih dejanj ali spodbujajo k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti, razpihovanju narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti oziroma spodbujajo k nasilju ali vojni (prvi odstavek). Prav tako ni dovoljeno ustanoviti društva, katerega namen je ustvarjanje dobička ali društva, katerega izključna dejavnost je pridobitna dejavnost, niti ni dovoljeno delovanje takšnega društva. (drugi odstavek).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o društvih (2006) - ZDru-1 - člen 41, 41/3
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 17, 22, 22/1, 36, 36/1, 36/1-3, 82, 82/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 166, 166/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5MTA5