VSRS Sklep I Up 224/2019

Jedro

Prvostopenjski organ tudi ob pritožnikovem uspehu v tem upravnem sporu in odpravi izpodbijane odločbe, v ponovnem postopku ne bi mogel izdati nove in zanj bolj ugodne odločbe, s katero bi ugodil njegovemu predlogu, saj je predlagano obdobje prekinitve prestajanja kazni zapora oziroma zdravljenja (tj. do 31. 5. 2019) že preteklo, kar pomeni, da nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, ker morebitna ugoditev obravnavani tožbi ne bi mogla izboljšati njegovega pravnega položaja.

Predmet novot so lahko le dejstva, ki so obstajala oziroma so nastala do konca upravnega postopka pred upravnim organom prve stopnje, saj sodišče v upravnem sporu pri sojenju lahko upošteva le tisto, kar je oziroma bi moral upoštevati prvostopenjski upravni organ in je obstajalo v času odločanja tega upravnega organa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana, št. 720-789/2018/262 z dne 2. 4. 2019, s katero je bila tožnikova vloga za prekinitev prestajanja kazni zapora zavrnjena kot neutemeljena.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožnik v svojem predlogu za prekinitev kazni z dne 6. 3. 2019 navedel, da je predviden čas zdravljenja, zaradi katerega se predlaga prekinitev, do 31. 5. 2019. V zvezi s tem je predložil zdravniško potrdilo dr. A. A. z dne 14. 2. 2019, v katerem je navedeno, da mu je kot obsojencu iz v potrdilu navedenih zdravstvenih razlogov potrebna prekinitev oziroma podaljšanje prekinitve izvrševanja kazni zapora za obdobje od izdaje potrdila do predvidoma 31. 5. 2019. Kolikor bi bilo tožnikovi vlogi ugodeno, bi se odločbo o prekinitvi po četrtem odstavku 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) izdalo za čas trajanja razlogov za prekinitev, torej na podlagi vloge in potrdila dr. A. A. najdlje do 31. 5. 2019. Ker je navedeni rok že pretekel, tožnik, četudi bi s svojimi pravnimi sredstvi uspel, več ne bi mogel biti deležen z vlogo z dne 6. 3. 2019 predlagane prekinitve prestajanja kazni, saj je obdobje, za katerega je predlagal prekinitev, že minilo. V tožnikov pravni položaj se z izpodbijano odločbo torej več ne posega, zato nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka. Tega ne morejo spremeniti niti v tem upravnem sporu podane tožnikove navedbe, da se njegovo stanje še naprej slabša in v tej zvezi predložena dokumentacija, saj v upravnem sporu ni mogoče spreminjati oziroma dopolnjevati vlog iz upravnega postopka.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da mu je sodišče z odločitvijo v tem upravnem sporu onemogočilo pravno varstvo ter kršilo njegove ustavne pravice. Ne more namreč vplivati na to, za koliko časa mu je bilo izdano potrdilo o prekinitvi/podaljšanju prekinitve izvrševanja kazni zapora oziroma koliko časa traja upravni postopek in upravni spor v tej zadevi. Ker je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo dejansko stanje glede obstoja pravnega interesa, bi mu moralo dati možnost, da se izjavi o teh dejstvih in okoliščinah. V medsebojnem nasprotju so tudi razlogi sodišča prve stopnje, da njegove navedbe in predložena dokumentacija o tem, da se njegovo stanje slabša, ne morejo spremeniti odločitve v zvezi z obstojem pravnega interesa, saj v upravnem sporu ni mogoče spreminjati oziroma dopolnjevati vlog iz upravnega postopka. V tem upravnem sporu je res zaradi poteka časa navajal določene novote, vendar gre za dopustne novote. Meni, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka. Glede na procesne roke in trajanje upravnih postopkov je nemogoče, da bi se upravni postopek in spor zaradi prekinitve prestajanja kazni zapora zaključila v treh mesecih, zato stranke teh svojih pravic nikdar ne bi mogle uveljavljati v upravnem sporu. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo z njegove strani predložene zdravstvene dokumentacije, mu je onemogočilo pravico do izjave. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da s strani pritožnika navedenih dokazil v pritožbi ni mogoče obravnavati kot dopustnih novot, ampak so lahko le razlog za uvedbo novega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je temeljno vprašanje, ali je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožnikove tožbe, ker izpodbijana odločba o zavrnitvi vloge za prekinitev prestajanja kazni zapora z dne 2. 4. 2019 očitno ne posega v pritožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist.

7. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.¹

8. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za izpodbojno tožbo (tj. tožbo na odpravo upravnega akta po prvi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1), ki jo je vložil zoper izpodbijano odločbo. V tej zadevi je pritožnik vložil predlog za prekinitev prestajanja kazni zapora iz razloga po 1. točki prvega odstavka 82. člena ZIKS-1, na podlagi katere lahko direktor zavoda na prošnjo obsojenca, kadar za to ne obstajajo varnostni zadržki, prekine prestajanje kazni zapora, če obsojencu zavod zaradi njegove hude bolezni, poškodbe ali potrebnega zdravljenja, ki ni bolnišnično zdravljenje, ne more zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe. V skladu s četrtim odstavkom 82. člena ZIKS-1 se odločba o prekinitvi izda za čas trajanja razloga iz prvega odstavka tega člena. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da iz pritožnikovega predloga za prekinitev prestajanja kazni zapora, na podlagi katerega je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo, izhaja, da je predviden čas njegovega zdravljenja, zaradi katerega predlaga prekinitev, do 31. 5. 2019. Nadalje je iz zdravniškega potrdila dr. A. A. o razlogih za prekinitev izvrševanja kazni zapora z dne 14. 2. 2019 razvidno, da je zaradi hude bolezni in zdravljenja, ki ni bolnišnično zdravljenje, potrebna prekinitev izvrševanja kazni zapora za obdobje od 14. 2. 2019 do predvidoma 31. 5. 2019.

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tako pritožnik v obravnavanem primeru nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, saj je čas trajanja razloga po 1. točki prvega odstavka 82. člena ZIKS-1, za katerega je pritožnik v svoji vlogi predlagal prekinitev prestajanja kazni zapora in v zvezi s tem predložil zdravniško potrdilo, v času odločitve sodišča prve stopnje že prenehal. Glede na navedene dejanske in pravne okoliščine primera torej odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponoven postopek ne more voditi do izboljšanja pritožnikovega pravnega položaja, saj drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta niti ne bi bilo mogoče doseči. Prvostopenjski organ namreč tudi ob pritožnikovem uspehu v tem upravnem sporu in odpravi izpodbijane odločbe, v ponovnem postopku ne bi mogel izdati nove in zanj bolj ugodne odločbe, s katero bi ugodil njegovemu predlogu, saj je predlagano obdobje prekinitve prestajanja kazni zapora oziroma zdravljenja (tj. do 31. 5. 2019) že preteklo, kar pomeni, da nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, ker morebitna ugoditev obravnavani tožbi ne bi mogla izboljšati njegovega pravnega položaja.

10. Na drugačno presojo Vrhovnega sodišča v tej zadevi ne morejo vplivati niti pritožnikove navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni upoštevalo njegovih trditev v zvezi s poslabšanjem zdravstvenega stanja in presojalo zdravstvene dokumentacije, ki jo je predložil v upravnem sporu, bistveno kršilo določbe postopka in zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj naj bi šlo za dopustne novote. Na podlagi 52. člena ZUS-1 se namreč lahko nova dejstva in novi dokazi upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Glede na navedeno je za dopustnost tožbenih novot določen vsebinski pogoj, ki se nanaša na časovno dimenzijo nastanka (obstoja) dejstva in dokaza ter v skladu s katerim se zahteva, da gre za trditev o dejstvu ali predlogu dokaza, ki je obstajal v času izdaje izpodbijanega upravnega akta. Predmet novot so tako lahko le dejstva, ki so obstajala oziroma so nastala do konca upravnega postopka pred upravnim organom prve stopnje, saj sodišče v upravnem sporu pri sojenju lahko upošteva le tisto, kar je oziroma bi moral upoštevati prvostopenjski upravni organ in je obstajalo v času odločanja tega upravnega organa.² Ker s strani pritožnika predložena zdravstvena dokumentacija (npr. zdravniško potrdilo z dne 6. 6. 2019, izvid z dne 14. 8. 2019, zdravniško potrdilo z dne 20. 8. 2019,...) in trditve v zvezi s tem v času postopka odločanja upravnega organa oziroma ob izdaji izpodbijane odločbe z dne 2. 4. 2019 še ni obstajala, gre torej za nedovoljene novote, ki jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje glede obstoja pravnega interesa, zato bi mu moralo na podlagi 21. člena ZUS-1³ pred izdajo izpodbijanega sklepa dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Sodišče prve stopnje namreč v obravnavani zadevi ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, ampak je zgolj na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v upravnem postopku in izhajajo iz pritožnikovega predloga za prekinitev prestajanja kazni zapora in zdravniškega potrdila dr. A. A. z dne 14. 2. 2019, zaključilo, da pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo, zato jo je v skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

12. Ob tem Vrhovno sodišče še pripominja, da imajo obsojenci na prestajanju kazni zapora v skladu s prvim odstavkom 58. člena ZIKS-1 pravico do zdravstvenih storitev po splošnih predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Iz 59. člena ZIKS-1 nadalje izhaja, da mora imeti vsak zavod za prestajanje kazni zapora pogoje za zagotavljanje osnovne zdravstvene dejavnosti, da se zdravstvena dejavnost za obsojence lahko opravlja tudi v ustreznih zdravstvenih ustanovah zunaj zavoda in da o napotitvi obsojenca na zdravstveni pregled ali zdravljenje v ustrezno zdravstveno ustanovo zunaj zavoda odloča zdravnik, ki opravlja v zavodu zdravstveno dejavnost. Pritožnik torej ima skladno z navedenimi določbami ZIKS-1 v zvezi s svojimi zdravstvenimi težavami oziroma poslabšanjem zdravstvenega stanja pravico do zdravstvenega varstva, ki mu jo je dolžan zagotoviti zavod za prestajanje kazni zapora. Ob tem pa tudi ne gre spregledati, da ima vsakdo na podlagi 51. člena Ustave Republike Slovenije pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon.

13. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

-------------------------------
¹ Npr. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 30/2018 z dne 9. 5. 2018 in I Up 68/2017 z dne 20. 6. 2017.
² Prim. Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 311 in 420.
³ Če je sodišče samo ugotovilo dejansko stanje, je treba pred izdajo odločbe strankam dati možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, če ta zakon ne določa drugače (21. člen ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

17.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep I U 918/2019-36
• VSRS Sklep I Up 49/2020
• VSRS Sklep I Up 156/2020