VSRS Sodba I Ips 58198/2013

Jedro

Zaslišanje je bilo opravljeno v skladu z mednarodno pogodbo na podlagi zaprosila za zaslišanje, zato ni mogoče pritrditi zagovorniku, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati na 600,00 EUR odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 7. 5. 2018 obsojenega A. A. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazni eno leto zapora in sedem mesecev zapora ter nato po določbah o steku enotno kazen petnajst mesecev zapora (eno leto in tri mesece zapora), s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v znesku 1.108,49 EUR in sodno takso v znesku 360,00 EUR. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 23. 1. 2019 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter kršitve Ustave iz 22. in 29. člena. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja zagovornik, ni podana. Sodba sodišča prve stopnje ima ustrezne razloge, pritožbeno sodišče pa je odgovorilo na pritožbene navedbe, sodišči prve in druge stopnje sta razumno utemeljili zavrnitev predlaganega dokaza za postavitev izvedenca računalniške stroke, zato ni utemeljena trditev, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe. V zvezi s fotokopijami bančnih potrdil o denarnem nakazilu na račun oškodovanca N. T. pa državni tožilec ocenjuje, da zahteva neutemeljeno izpostavlja dvome o neskladnosti in neobrazloženosti v obeh sodbah sodišč glede različnih fotokopij potrdil o vplačilu, ki ga obsojenec ni izvedel v višini prejetega denarja 9.800,00 EUR, ampak le v višini 300,00 EUR. Poudarja, da sta se sodišči do navedenega opredelili, prvostopenjsko v točki 12 sodbe, drugostopenjsko pa v točkah 6 in 9 sodbe. V zvezi s fotokopijo „internega naloga za gotovinsko vplačilo“ na listovni številki 25 spisa, ki ga obramba šteje kot ključni dokaz, opozarja, da iz primerjave višine vplačila, ki je naveden v rubriki „znesek“, kjer je vpisan znesek 9.800,00 EUR in in izpisa v spodnjem delu za (bančno) računalniško odtisnjenim datumom, ki sledi oznaki pred navedbo prejetega plačila, izhaja, da je odtisnjen znesek 5, ne pa znesek 9.800,00 EUR. Spodaj odtisnjen znesek bi se moral ujemati z zgoraj navedenim v posebnem okvirju. Poudarja, da razlika med 9.800,00 in 5 samo še dodatno potrjuje, kar je bilo že izpostavljeno v obeh sodbah in kar je izpovedala tudi priča T. E. glede „drugačne pisave“, da ne gre za izvirno, verodostojno bančno potrdilo. Za ostale navedbe v zahtevi pa ocenjuje, da ali niso dovolj konkretizirane, ali pa predstavljajo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. O odgovoru državnega tožilca se je izjavil obsojenčev zagovornik. Navedbam v odgovoru nasprotuje, ter vztraja pri zahtevi za varstvo zakonitosti.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

6. Zagovornik v zahtevi navaja, da pravnomočna sodba temelji tudi na izpovedbi oškodovanca T. T., ki je bil zaslišan v okviru mednarodne pravne pomoči na Oddelku kriminalistične policije v Šali na Slovaškem. Zaslišanje oškodovanca na policiji, čeprav v okviru izvajanja mednarodne pravne pomoči, v fazi, ko je zoper obsojenca že tekel kazenski postopek pred sodiščem v Sloveniji, ni dopusten dokaz, na katerega bi sodišče lahko oprlo našo sodno odločbo, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka v 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ocenjuje, da je odgovor sodišča druge stopnje na enake pritožbene navedbe, da je izvedba mednarodne pravne pomoči v okviru sodnega postopka stvar zakonodaje zaprošene države in da iz zapisnika o zaslišanju oškodovancev izhaja, da je potekalo ob številnih podanih pravnih poukih, ki sta jih bila deležna in sta se o njih izjavila, ter da iz zapisnika ne izhaja, da bi obstajala kakšna pomembna razlika med zaslišanjem, ki bi ga morebiti opravil sodnik in zaslišanjem oškodovanca, posplošen in nezadosten. Po oceni zagovornika iz sodb sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, ali je sodišče vsebinsko preverjalo ravnanje zaprošene države, ki je izvedla zaslišanje po zaprosilu. Sodišče druge stopnje je le pavšalno odgovorilo, da je stvar zakonodaje zaprošene države na kakšen način izvede zaprosilo in ni ponudilo vsebinskega odgovora, ali je zaprošena država zaprosilo izvedla pravilno in v skladu s svojo zakonodajo. Sodbe sodišča druge stopnje tako ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Posplošena stališča brez ustreznih argumentov pa tudi ne ustrezajo zahtevi po primerno obrazloženi sodni odločbi v smislu 22. člena Ustave, niti ne zadostijo pogoju potrebne presoje pritožbenega sodišča, ki ga nalaga določba prvega odstavka 395. člena ZKP.

7. Pravnomočna sodba se opira na izpovedbo oškodovanca T. T. Oškodovanec je bil zaslišan v Republiki Slovaški na podlagi zaprosila Okrajnega sodišča na Ptuju pristojnemu organu na Slovaškem za mednarodno pravno pomoč z dne 12. 8. 2014. Sodišče je v zaprosilu navedlo, da naj se v skladu z mednarodno pravno pomočjo kot pričo zasliši oškodovanca. Zasliši naj se glede vseh relevantnih okoliščin obravnavanega kaznivega dejanja kot izhaja iz priloženega predloga državnega tožilca na Ptuju za posamezna preiskovalna dejanja, zlasti tudi o tem, ali priglaša premoženjskopravni zahtevek in ali je osumljenec škodo, ki izvira iz kaznivega dejanja, že povrnil. Zaprosilo je še, da naj oškodovanec predloži originalne obrazce plačilnih nalogov, ki jih je prejel od osumljenca.

8. Pravna podlaga za mednarodno pravno pomoč v zaprosilu ni navedena. Sodišče lahko zaprosi za mednarodno pravno pomoč na podlagi Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah (Uradni list RS – MP, št. 25/99). To konvencijo pa dopolnjuje kasnejša konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami EU (Uradni list RS – MP, št. 7/2005). Po določbi prvega odstavka 3. člena Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah zaprošena država v skladu s svojo zakonodajo ugodi vsakemu zaprosilu za pravno pomoč, iz česar izhaja, da mora zaprošena država zaprosilo izvršiti v skladu s svojim pravnim redom. Kasnejša Konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami EU v četrtem členu določa, da ravna zaprošena država v skladu s formalnimi zahtevami in postopki, ki jih država prosilka izrecno navede, če te zahteve niso v nasprotju s temeljnimi pravnimi načeli zaprošene države. Po tej konvenciji mora torej država prosilka v zaprosilu izrecno navesti zahteve. Kot je bilo že poudarjeno, Konvencija o medsebojni pravni pomoči med državami članicami EU Evropsko konvencijo o medsebojni pravni pomoči le dopolnjuje. Le v primeru, če bi bila v zaprosilu navedena kakšna zahteva, bi morala zaprošena država, če to ne bi bilo v nasprotju z njenim pravnim redom, ravnati po tej zahtevi. V zaprosilu naše sodišče ni postavilo nikakršnih pogojev za mednarodno pravno pomoč za zaslišanje oškodovancev, opredelilo je le, o čem naj zaprošeni organ v zaprošeni državi oškodovanca zasliši. Zaprošena država je torej ravnala v skladu z mednarodnimi pravnimi akti in v skladu s svojo zakonodajo ter opravila zaslišanje skladno z domačim pravnim redom. Zagovornik v ničemer ne vnaša dvoma v to, da je bilo zaslišanje opravljeno pred pristojnim organom po zakonodaji Republike Slovaške. Od druge države ni mogoče pričakovati, da bo ravnala drugače, kot v skladu s svojo zakonodajo, kot navaja sodišče druge stopnje. Vrhovno sodišče je v sodbah I Ips 75/2001 z dne 19. 5. 2005 ali Kp 16/2007 z dne 30. 5. 2008 zavzelo stališče, da so posamezna procesna dejanja, ki jih je opravil tuj organ, veljavna tudi v kazenskem postopku, ki teče pri nas, čeprav niso bila opravljena pred organom, ki po naši zakonodaji oziroma po našem zakonu o kazenskem postopku opravlja določeno procesno dejanje (v zadevi I Ips 75/2001 je bilo zaslišanje opravljeno v skladu z veljavnimi določbami v Republiki Italiji pred državnim tožilcem, v zadevi Kp 16/2007 pa je šlo za procesna dejanja, opravljena pred nemškimi organi, kjer vodi preiskovalni postopek državni tožilec, posamezna preiskovalna dejanja pa opravlja tudi policija). Država Slovaška pa je v skladu z veljavnimi mednarodnimi akti ugodila zaprosilu za mednarodno pravno pomoč. Zapisnika o zaslišanju obeh oškodovancev je s spremnim dopisom našemu sodišču posredovalo Okrajno državno tožilstvo v Bratislavi. Sodišče druge stopnje je tudi utemeljeno opozorilo, da so bili dani številni pravni pouki tako v zvezi s statusom oškodovanca kot s statusom priče, o možnosti odklonitve pričanja, v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom, ki jih določa tudi naš ZKP. Pouki priči oziroma oškodovancu so zapisani v zapisniku, zapisana je tudi izjava priče – oškodovanca o pravnih poukih, da je vse pouke razumel.

9. Po oceni zagovornika vpisani pravni pouki in izjava priče, da je vse pravne pouke razumela, še zdaleč ne pomenijo, da je zaslišanje potekalo tako, kot izhaja iz zapisnika. Zagovornik se sklicuje na zapisnik o zaslišanju drugega oškodovanca N. T., ki po njegovem ni bil opozorjen na pravico do prevajalca, čeprav je po narodnostni Vietnamec, kar kaže na policijski način zasliševanja, z vnaprej vpisanimi pravnimi pouki ter samovoljnimi zapisi zasliševalca, da je zaslišani vse razumel (sodba sodišča prve stopnje se na izpovedbo drugega oškodovanca ne opira; oškodovanec pa je v svojem zaslišanju izjavil le, da ne želi sodelovati v kazenskem postopku, saj bo svoje pravice poskušal uveljaviti potom civilnega sodišča v Sloveniji, in da noče, da zadevo rešuje policija v Sloveniji, niti na Slovaškem). Oškodovanec T. T. je potem, ko je bil seznanjen, za katero zadevo gre in v zvezi, s katero zadevo bo zaslišan, izjavil, da je iz Vietnama, da na Slovaškem živi že 32 let, da se je naučil govoriti slovaško in da slovaški jezik razume in govori dovolj dobro ter da želi izpovedati v slovaščini in da tolmača ne zahteva. Zagovornikove trditve, da gre za policijsko samovoljo in za vnaprej vpisane pravne pouke tako nimajo opore v zapisniku o zaslišanju oškodovanca, po vsebini pa predstavljajo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornikovo izražanje dvoma v verodostojnost in pravilnost zapisnikov o zaslišanju oškodovanca na Slovaškem ter trditve, da zapisnik predstavlja nedovoljen dokaz, ni utemeljeno. Zaslišanje je bilo opravljeno v skladu z mednarodno pogodbo na podlagi zaprosila za zaslišanje, zato ni mogoče pritrditi zagovorniku, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedbe, da naj bi šlo za policijsko zaslišanje in da bi bilo potrebno izvesti zaslišanje pred slovaškim sodiščem, zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne utemeljujejo. Zagovornik problematizira organ, pred katerim je bil oškodovanec zaslišan - Okrajni direktorat policije, Oddelek kriminalistične policije v Šali, ki je opravil v okviru mednarodne pravne pomoči v skladu z mednarodnimi pogodbami zaslišanje oškodovanca v preiskovalni zadevi. Zagovornik ne pojasni, da oškodovancu niso bile zagotovljene in vsebinsko varovane človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih zagotavlja naša ustava (zaslišanje je bilo opravljeno v fazi preiskovalnih dejanj v skrajšanem postopku, ko se tudi po naši procesni teoriji kazenski postopek še ni začel).

10. Zagovornikove trditve, da je odgovor pritožbenega sodišča na pritožbene navedbe posplošen in nezadosten, ter da ne ustreza obrazloženi sodni odločbi v smislu 22. člena Ustave in da tudi ne zadosti pogojem o potrebni presoji, ki jo mora pritožbeno sodišče opraviti po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP, niso utemeljene. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na relevantne pritožbene navedbe in do njih zavzelo stališče.

11. Zagovornik navaja tudi, da obsojenec o zaslišanju oškodovancev v Republiki Slovaški ni bil obveščen, zato mu je bila odvzeta možnost zasliševanja prič v tem postopku in je bila v postopku izvajanja mednarodne pravne pomoči obsojencu kršena tudi pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. Sodišče pa zaradi opisane kršitve do obrambe ne bi smelo opreti sodbe na zapisnik o zaslišanju oškodovanca, zato je bila storjena še bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Teh ugovorov zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljal, zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

12. V zahtevi se zagovornik ukvarja s tremi listinami, fotokopijo potrdila na listovnih številkah 11 in 422 spisa, ki ga je sodišču predložila banka in v katerem je vpisan znesek nakazila 300,00 EUR, fotokopijo istega potrdila na listovni številki 24, na katerem je računalniško vpisan znesek pologa ročno popravljen na znesek 9.800,00 EUR in na fotokopijo potrdila z izpisom prometa računa pri banki za oškodovanca na listovni številki 25, iz katerega izhaja tudi računalniški vpis zneska 9.800,00 EUR v nalogu za gotovinsko plačilo in izpis prometa iz tega bančnega računa z istim zneskom. Zagovornik navaja, da je to listino policistom izročil oškodovanec. Poudarja, da je obsojenec opozarjal na obstoj potrdila na listovni številki 25 spisa z računalniško izpisanim zneskom pologa 9.800,00 EUR, ki potrjuje tako obsojenčev zagovor kot polog navedenega zneska na bančni račun. Po oceni zagovornika je prvostopenjsko sodišče arbitrarno, kot pristno listino ocenilo polog z zneskom 300,00 EUR in obsojencu pripisalo ročno predrugačenje te listine. Kljub drugačnemu poročilu banke pa ta listina kaže na pravilen polog gotovine na bančni račun oškodovanca. Sodišči prve in druge stopnje nista ocenili potrdila, ki se nahaja na listovni številki 25 in sta tako obsojenca prikrajšali za primerno obrazloženo sodno odločbo.

13. Zagovornik z navedbami izpodbija tudi dejansko stanje in ocenjuje listine, ki so bile vložene v spis ter izpodbija dejstva, ugotovljena v zvezi s kaznivima dejanjema. Sodišči prve in druge stopnje sta se opredelili do relevantnih listin, sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve. Poudarilo je, da bi moral biti, če bi šlo dejansko za izpis potrdila, ki bi bil izdan s strani banke, tudi na potrdilu, ki je predmet kaznivega dejanja, znesek 9.800,00 EUR izpisan računalniško, ne pa ročno (pri čemer se je sklicevalo tudi na odgovor Kreditne banke Maribor d. d). Upoštevalo je tudi prikazani izpis prometa na računu oškodovanca T. od 1. 1. 2013 do 2. 7. 2013, da razen zneska v višini 300,00 EUR, drugega prometa ni bilo ter upoštevalo, da ima originalni dokument številko 203861504 (interni nalog za vplačilo zneska v višini 300,00 EUR), to je isto številko kot interni nalog, v katerem je z roko vpisan znesek 9.800,00 EUR. Na pritožbene navedbe o navedenih listinah je odgovorilo sodišče druge stopnje v točkah 6 in 9 sodbe. Sodišče druge stopnje ni prezrlo navedb o listini na listovni številki 25 pri presoji pritožbenih navedb. Pritožbene navedbe v zvezi s to listino je izrecno povzelo v točki 7 sodbe. Na pritožbene navedbe pa je tako o zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP kot v zvezi z zatrjevanjem, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno, odgovorilo v navedenih točkah sodbe. Ugotovilo je, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, saj ima sodba sodišča prve stopnje razloge o odločilnih dejstvih (točka 6), posebej pa se je tudi opredelilo do listin v točki 9 sodbe. Z zagovornikom se ni mogoče strinjati, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, oziroma da je sodišče „prikrajšalo obsojenca za primerno obrazloženo sodno odločbo v smislu njegove ustavne pravice iz 22. člena Ustave“.

14. Zagovornik uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog v zvezi z dokumentom na listovni številki 25, da se postavi izvedenec računalniške stroke, ki bi opravil primerjavo med internima nalogoma za gotovinsko plačilo z različno izvedenima računalniško izpisanima zneskoma za istega oškodovanca.

15. V pravnomočni sodbi je sodišče ocenilo, da glede na izvedene dokaze in odgovor KBM o poizvedbi o tem dokumentu, da je bil na račun oškodovanca položen le znesek 300,00 EUR, izvedba dokaza ni materialnopravno relevantna, to je pomembna za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje se je v točki 9 sodbe opredelilo do zavrnitve dokaznega predloga in navedlo, da sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi za razjasnitev dejstev v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja odredilo izvedenca računalniške stroke, ki naj bi opravil primerjavo med internima nalogoma za gotovinsko plačilo z različno navedenima računalniško izpisanima zneskoma za istega oškodovanca. Na podlagi presoje listin, ki jih je opravilo sodišče prve stopnje in dejstva, da je bil na oškodovančev račun položen le znesek v višini 300,00 EUR, kar izhaja iz dopisa banke ter iz izpovedbe bančne uslužbenke T. E. in kar potrjuje tudi zapisnik o zaslišanju oškodovanca na Slovaškem (da je denar izročil obsojencu) in drugopis internega naloga za gotovinsko plačilo, ki ga je priča E. prepoznala kot pravega, kar izhaja iz odgovora iz Nove KBM d. d. ter listine, iz katere je razviden promet na računu oškodovanca T., je tudi sodišče druge stopnje presodilo, da je bilo dejansko stanje tudi glede tega vprašanja dovolj razjasnjeno, in da ima sodba zadostne razloge o tem, zakaj sodišče prve stopnje kot pristno listino ocenjuje tisti interni nalog za gotovinsko plačilo, na katerem je naveden znesek 300,00 EUR in zakaj listino, na kateri je naveden znesek 9.800,00 EUR ocenjuje kot ponarejeno listino. Sodišči prve in druge stopnje sta tako presodili, da izvedba predlaganega dokaza ni bila utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti, tako da z zavrnitvijo dokaznega predloga ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe iz 29. člena Ustave.

16. Zagovornikove navedbe, da več dokazov v tej zadevi ne potrjuje očitkov obtožbe, kot na primer izpovedba oškodovanca na glavni obravnavi, ki ni enaka izpovedbi, ki jo je podal, zaslišan v okviru mednarodne pravne pomoči, da so nasprotja med izpovedbo oškodovanca in bančne uslužbenke ter med izpovedbo bančne uslužbenke in ovadbo obeh oškodovancev o izročitvi denarja, pa ne utemeljujejo navedb o obsojenčevi kršitvi pravice obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga, ampak predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega razloga za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

17. Ker kršitve zakona in ustave, ki jih uveljavlja zagovornik, niso podane in ker uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

18. Odločitev o stroških postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo skladno s tarifnimi številkami 7113, 71113 in 7152 taksne tarife Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti te zadeve in obsojenčevih premoženjskih razmer.

Datum zadnje spremembe:

17.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Kp 1336/2006
• VSC Sklep III Kp 59397/2013
• Sodba I Ips 53/93