<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba I Ips 23382/2014

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2020:I.IPS.23382.2014
Evidenčna številka:VS00036285
Datum odločbe:04.06.2020
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba VII Kp 23382/2014
Datum odločbe II.stopnje:23.08.2018
Senat:Branko Masleša (preds.), Vesna Žalik (poroč.), Mitja Kozamernik, mag. Kristina Ožbolt, Barbara Zobec
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - nasilništvo - zalezovanje - omejevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin - osebna varnost - osebna integriteta - analogija znotraj pravnega pravila (analogia intra legem)

Jedro

Navedbe v zakonskem tekstu, povzetem v abstraktnem delu opisa „ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih pravic“ (spravlja v podrejen položaj), pomenijo dovoljeno analogijo intra legem. Pri analogiji intra legem je potrebno presoditi, ali so konkretna ravnanja, ki so opisana v opisu dejanja, dovolj podobna tistim, ki so navedena v zakonskem tekstu, torej, ali gre za dejanja, ki predstavljajo posamezne izvršitvene oblike kaznivega dejanja nasilništva. Nasilno omejevanje enakih pravic mora pomeniti tudi nasilen poseg v varnost oškodovanca.

Ravnanje, opisano v prvi alineji v pravnomočni sodbi, predstavlja zalezovanje, to je ravnanje, ki je sestavni del kaznivega dejanja po členu 191. KZ-1 in je bilo kaznivo, še preden je bilo zalezovanje inkriminirano kot samostojno kaznivo dejanje, seveda v povezavi s spravljanjem drugega v podrejen položaj. Sodišče prve stopnje je zalezovanje obrazložilo v točki 13 sodbe, ter ga ocenilo kot eno od ravnanj, s katerim je bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj, v točki 27 sodbe. Po navedenem je zalezovanje mogoče umestiti v nasilno omejevanje oškodovankinih enakih pravic, kot eno izmed ravnanj, ki je po svoji vsebini enako(vredno) tistim ravnanjem, ki so navedena v zakonskem tekstu in ki predstavljajo izvršitvene oblike kaznivega dejanja nasilništva.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati na 400,00 EUR odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 10. 1. 2018 obsojenega R. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri je določilo kazen desetih mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let ter v okviru varstvenega nadzorstva navodilo prepoved približevanju oškodovanki na razdaljo 200 metrov in prepoved dostopa na kraje, kjer se giba, zlasti mesto njene zaposlitve; če bo obsojenec namenoma prekršil prepoved približevanja dostopa na posamezne kraje, pa bo lahko pogojna obsodba preklicana. Na podlagi določbe 56. člena KZ-1 je obsojencu v določeno kazen zapora vštelo čas, prebit v pridržanju. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23. 8. 2018 delno ugodilo pritožbi obsojenčeve zagovornice in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbah o krivdi in kazenski sankciji tako, da je iz opisa dejanja izpustilo četrto alinejo (dogodek z dne 17. 5. 2014) ter obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osmih mesecev zapora s preizkusno dobo v treh let. Odločilo je še, da se obsojencu v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen všteje čas, ki ga je prebil v pridržanju. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane. Uveljavlja pa tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

4. O odgovoru državnega tožilca se obsojenec in zagovornik nista izjavila.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

6. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbami, da v opisu dejanja niso konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja nasilništva. Ni konkretizirano „nasilno omejevanje enakih pravic oškodovanke“ in tudi ne, za katere „enake pravice“ naj bi šlo. Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča poudarja, da morajo biti v opisu dejanja konkretizirani zakonski znaki določenega kaznivega dejanja. Pomanjkljiv opis onemogoča obsojencu učinkovito obrambo in pravico do izvajanja razbremenilnih dokazov, zato je kršena tudi pravica iz 29. člena Ustave. Ne strinja se z odgovorom sodišča druge stopnje na enake navedbe v pritožbi v točkah 5 in 6 obrazložitve sodbe ter citira nekatere stavke iz obrazložitve. Zagovornik tudi meni, da je sodišče druge stopnje v točki 6 poskušalo nadomestiti nezadostno konkretizacijo v opisu dejanja s citiranjem, v katere oškodovankine pravice je bilo poseženo.

7. V točkah 5 in 6 sodbe je pritožbeno sodišče odgovarjalo na zagovornikove navedbe, da zakonski znaki kaznivega dejanja nasilništva, to je nasilno omejevanje enakih pravic oškodovanke in katere so te enake pravice, niso dovolj konkretizirane. Očitno je, da je sodišče druge stopnje, ko je v točki 5 povzelo posamezna obsojenčeva ravnanja in opisano posledico, da je obsojenec oškodovanko spravil v podrejen položaj, v točki 6 obrazložilo, da posamezne pravice niso poimensko navedene, vendar pa je iz vsebine opisa dejanja in iz obsojenčevih ravnanj (zalezovanje, oprezanje ali je oškodovanka v službi, klicanje, pošiljanje SMS sporočil, izrečene grožnje), razvidno, da je poseženo v pravico oškodovanke do osebne integritete, osebne varnosti ter svobode gibanja in utemeljilo, da celotno ravnanje obsojenca pomeni nasilno omejevanje enakih pravic oškodovanke. Poudarilo je tudi, katere pravice so predmet napada pri kaznivem dejanju nasilništva.

8. V abstraktnem delu opisa dejanja se obsojencu očita, da je z grožnjami z neposrednim napadom na življenje in telo oškodovanko preganjal ter jo kako drugače z nasilnim omejevanjem njenih enakih pravic spravljal v podrejen položaj (če kateri izmed abstraktnih zakonskih znakov, ki je povzet v opis kaznivega dejanja v opisu dejanja ni konkretiziran, to še ne pomeni, da dejanje ni kaznivo dejanje, če so seveda konkretizirane tudi druge izvršitvene oblike, navedene v abstraktnem delu opisa). V obravnavani zadevi so grožnje z neposrednim napadom na življenje in telo v opisu dejanja navedene v drugi in tretji alineji: pošiljanje sporočil „da bo prišlo do streljanja“ in da ji je (oškodovanki) preko P. Z. grozil, da jo bo ubil (česar zagovornik ne problematizira), v drugi alineji je opisano tudi, da je obsojenec oškodovanko obsojenec večkrat klical na njen stacionarni telefon in poizvedoval, kje se nahaja, kljub izrecnemu opozorilu naj je ne kliče, v alinejah pet, šest in sedem pa so opisana obsojenčeva SMS sporočila in njegovi ponovni telefonski klici oškodovanki na njen osebni telefon in v bencinski servis, ko je obsojenec zahteval oškodovanko na telefon in trdil, da se bo pri njej oglasil, po pojasnilu R. K., da je ni v službi. Vsa ravnanja je potrebno presojati v celotnem kontekstu, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ko je peto, šesto in sedmo alinejo ocenilo kot ravnanje obsojenca, ki so bila ogroževalna za oškodovanko in kar se je tudi odrazilo v končni posledici spravljanja v podrejen položaj.

9. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da je objekt varstva pri kaznivem dejanju nasilništva osebna varnost, telesna in duševna celovitost ter svoboda gibanja posameznika (kot poseg v osebno varnost in svobodo gibanja je v prvi alineji opisa navedeno, da je obsojenec s svojim osebnim avtomobilom krožil okoli bencinskega servisa, kjer je oškodovanka delala in oprezal, ali je v službi, kar v nadaljevanju zahteve tudi problematizira zagovornik v zvezi z navedbo, da je obsojenec oškodovanko večkrat zalezoval; v drugi alineji pa je tudi opisano obsojenčevo klicarjenje na stacionarni telefon bencinskega servisa, kjer je oškodovanka delala in poizvedovanje, kje se oškodovanka nahaja, kljub izrecnemu opozorilu lastnika bencinskega servisa, naj ne kliče). Navedbe v zakonskem tekstu, povzetem v abstraktnem delu opisa „ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih pravic“ (spravlja v podrejen položaj), pomenijo dovoljeno analogijo intra legem. Pri analogiji intra legem je potrebno presoditi, ali so konkretna ravnanja, ki so opisana v opisu dejanja, dovolj podobna tistim, ki so navedena v zakonskem tekstu, torej, ali gre za dejanja, ki predstavljajo posamezne izvršitvene oblike kaznivega dejanja nasilništva. Nasilno omejevanje enakih pravic mora pomeniti tudi nasilen poseg v varnost oškodovanca oziroma v obravnavanem primeru oškodovanke. Kot je navedlo že drugostopenjsko sodišče, ni potrebno z ustavo zavarovanih pravic do varnosti, telesne celovitosti in svobode gibanja, ki so varstven objekt pri kaznivem dejanju nasilništva, poimensko navesti v opisu dejanja, kar naj bi po mnenju zagovornika šele pomenilo zakonski znak kaznivega dejanja nasilništva. Gre za ravnanja, ki so v svojem bistvu podobna ostalim ravnanjem, ki so navedena kot zakonski znaki kaznivega dejanja nasilništva.

10. Tako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, zagovornik problematizira opis v izreku pravnomočne sodbe, da je obsojenec oškodovanko zalezoval. Ocenjuje, da bi bilo potrebno ta očitek izpustiti iz opisa dejanja. Po oceni zagovornika, bi lahko šlo za zakonske znake kaznivega dejanja po 134.a členu KZ-1, saj vsebina očitka, da je obsojenec oškodovanko večkrat zalezoval, tako da je s svojim osebnim vozilom krožil okrog Bencinskega servisa XY, kjer je delala in oprezal, ali je v službi, pomeni konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja zalezovanja. To dejanje pa v času storitve kaznivega dejanja še ni bilo inkriminirano. V zakon je bilo vneseno z novelo KZ-1C, ki se je začela uporabljati dne 20. 10. 2015, skoraj leto in pol po obravnavanih dogodkih. V opisu dejanja v pravnomočni sodbi, je opisano ravnanje, ki v času storitve dejanja še ni bilo kaznivo, s čimer je prekršen tudi 28. člen Ustave (načelo zakonitosti v kazenskem pravu).

11. Kaznivo dejanje zalezovanja po 134.a členu KZ-1 v času storitve kaznivega dejanja še ni bilo inkriminirano, ampak je bilo vneseno v KZ-1 z novelo KZ-1C, kot poudarja zagovornik, oktobra leta 2015. Zakonski znaki kaznivega dejanja zalezovanja predstavljajo določeno ponavljajoče se ravnanje kot opazovanje, zasledovanje in vsiljivo prizadevanje vzpostavitve neposrednega stika, ki pri oškodovancu ali pri njegovem bližnjem povzroči prestrašenost ali ogroženost. Zagovornik ocenjuje, da opis v prvi alineji konkretizira zakonske znake kaznivega dejanja po členu 134.a KZ-1. Ne držijo pa zagovornikove navedbe, da zalezovanja, kot kaznivega ravnanja KZ-1 do novele KZ-1C ni poznal. Zalezovanje predstavlja enega izmed zakonskih znakov, izvršitvenih oblik kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-1 (uzakonjen s KZ-1 1. 11. 2008). Tudi kaznivo dejanje po 191. členu KZ-1 vsebuje posledico, da storilec osebo, s katero živi (ali je živel) v družinski ali drugi trajnejši skupnosti, spravi v podrejen položaj. Ravnanje, opisano v prvi alineji v pravnomočni sodbi, predstavlja zalezovanje, to je ravnanje, ki je sestavni del kaznivega dejanja po členu 191. KZ-1 in je bilo kaznivo še preden je bilo zalezovanje inkriminirano kot samostojno kaznivo dejanje, seveda v povezavi s spravljanjem drugega v podrejen položaj. Sodišče prve stopnje je zalezovanje obrazložilo v točki 13 sodbe ter ga ocenilo kot eno od ravnanj, s katerim je bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj v točki 27 sodbe. Po navedenem je ravnanje opisano v prvi alineji opisa dejanja mogoče umestiti v nasilno omejevanje oškodovankinih enakih pravic, kot eno izmed ravnanj, ki je po svoji vsebini enako(vredno) tistim ravnanjem, ki so navedena v zakonskem tekstu in ki predstavljajo izvršitvene oblike kaznivega dejanja nasilništva. Gre za nasilen poseg v varnost oškodovanke in omejitev svobode gibanja.

12. Opisana ravnanja v sodbenem izreku, glede na dalj časa trajajoče ravnanje obsojenca do oškodovanke zadostijo konkretizaciji zakonskih znakov nasilništva in jih je mogoče uvrstiti v kategorijo izvršitvenih ravnanj po prvem odstavku 296. člena KZ-1.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenčeva pravica do obrambe ni bila prekršena, saj je obsojenec imel možnost, da se v okviru očitanega kaznivega dejanja zagovarja in so zakonski znaki kaznivega dejanja nasilništva v opisu dejanja dovolj konkretizirani, da omogočajo učinkovito obrambo.

14. V zvezi z zakonskim znakom - posledico nasilništva „spravljanje v podrejen položaj“ zagovornik navaja, da ravnanja obsojenca objektivno niso mogla povzročiti navedene posledice. Sklicuje se na izvedensko mnenje izvedenke psihiatrinje za oškodovanko, ga ocenjuje ter meni, da na podlagi mnenja, v katerem je izvedenka ugotovila določene specifičnosti pri oškodovanki (točka 25 sodbe sodišča prve stopnje - povzetek izvedenskega mnenja) kot pretirano občutljivost in slabšo kontrolo, da obravnavanega dogajanja ni mogoče ločiti do drugih dogodkov v oškodovankinem življenju (razveza), da so bile reakcije oškodovanke posledica različnih faktorjev, ni mogoče trditi, da so v izreku pravnomočne sodbe opisana ravnanja obsojenca, lahko oškodovanko prestrašila in spravila v podrejen položaj. Navaja pravno opredelitev resne grožnje in da zgolj dejstvo, da se oškodovanka zaradi domnevne grožnje prestrašila in počutila ogroženo, ni dovolj za izpolnitev znakov tega kaznivega dejanja. Po oceni zagovornika ni mogoče vsakega storilca presojati po drugačnih merilih glede na osebnostne lastnosti oškodovanca in bi bilo takšno ravnanje tudi sporno z vidika predvidljivosti prava. V skladu z 28. členom Ustave morajo biti zakonske norme jasno opredeljene in ne morejo biti odvisne od osebnosti ali pretiranih reakcij oziroma čustvovanja oškodovanke in njene subjektivne zaznave dogodkov.

15. Zagovornik predvsem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, vrednoti opis dejanja in ravnanje oškodovanke in njene reakcije ter ocenjuje ravnanje obsojenca. V opisu dejanja je opisana posledica obsojenčevega ravnanja, ki konkretizira spravljanje v podrejen položaj, to je, da je bila oškodovanka zaradi obsojenčevega ravnanja v podrejenem položaju, da je bila objekt nasilja in da je šlo za poseg v oškodovankino integriteto in občutek varnosti, ki se je odrazil v psihičnem stanju (bojazen, strah za življenje, napadi panike), odpovedi delovnega razmerja ter iskanju pomoči v kriznem centru. Opisano je spravljanje oškodovanke v stisko, kar pomeni nasilje in ne le subjektivnega občutka ogroženosti oziroma pretirane reakcije na ravnanje obsojenca. O tem imata sodbi sodišč prve stopnje, točki 15 in 27 in druge stopnje, točka 7, obširne in razumne razloge.

16. Dejansko stanje zagovornik uveljavlja tudi z ostalimi navedbami, ki se nanašajo na zalezovanje, da oškodovanka in zaslišane priče niso potrdile, da je obsojenec oškodovanko zalezoval, da dokazni postopek potrjuje zagovor obsojenca, da se je po oktobru 2013 izogibal stikom z oškodovanko, da je na bencinski servis hodil le po gorivo, da ni podlage za zaključek, da je oškodovanko zalezoval in za njo oprezal. Zagovornik trdi, da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena, torej uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

17. Po oceni zagovornika njegovi interpretaciji izvedenih dokazov pritrjujejo razlogi sodišča druge stopnje v točki 9 obrazložitve, da zaslišane priče sicer niso potrdile, da je obsojenec stalno hodil na bencinski servis in redno klical na stacionarni telefon. Zato ni mogoče razumeti zaključka v sodbah sodišč prve in druge stopnje, da je obsojenec kljub temu storil kaznivo dejanje nasilništva. Tak zaključek je protispisen, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

18. Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, takoimenovane protispisnosti, ne predstavlja zaključek sodišča, ampak napačno povzemanje dokazov in na tej podlagi napravljen sklep o odločilnih dejstvih. V opisu dejanja je navedeno, kar problematizira zagovornik, da je obsojenec prihajal na bencinski servis in da je večkrat klical na stacionarni telefon. Po oceni zagovornika so zato tudi ta dejstva relevantna. Tudi presoja sodišča druge stopnje v točki 9 sodbe ni v nasprotju z opisom dejanja o obsojenčevih večkratnih klicih in o prihodih na bencinski servis. V točki 9 sodbe na strani 7 je pritožbeno sodišče pojasnilo, da stalno prihajanje na bencinski servis oziroma redno klicanje po telefonu na bencinski servis ni relevantno glede na obseg očitkov v obtožbi, v katerih se takšna izvršitvena ravnanja s „frekvenco“, kot jih navaja pritožba, ne očitajo. Odgovor pritožbnega sodišča na pritožbene navedbe je razumen, saj v izreku pravnomočne sodbe v opisu dejanja ni naveden, da je obsojenec stalno hodil v bencinski servis in opazoval oškodovanko, ali da bi redno klical na bencinski servis, kot je bilo zatrjevano v pritožbi.

19. Po oceni zagovornika sodbi sodišč prve in druge stopnje ne vsebujeta razlogov o presoji SMS sporočil, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Z zagovornikom se ni mogoče strinjati, saj imata sodbi sodišč prve in druge stopnje o presoji SMS sporočil razumne razloge, v sodbi sodišča prve stopnje v točkah 15, 17, 23 in 27, v zvezi z odgovorom na navedbe v pritožbi pa so navedeni v točkah 10 in 11 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

20. Zagovornik citira SMS sporočilo z dne 26. 5. 2014 „ti je trda tokla tega trpljenja, če bi se hotela pogovoriti z mano, bi bilo vse drugače, zdaj pa naj te rešujejo tvoji prijatelji policaji in prijatelj ZZ, se vidiva kmalu“. SMS sporočilo nima grozilne vsebine in ni jasno, kaj pomeni „ti je trda tokla tega trpljenja“, ter tega tudi sodba ne pove. Zagovornik se ne strinja z odgovorom drugostopenjskega sodišča v točki 11 sodbe, da ne gre za odločilno dejstvo, ter ocenjuje, da je dejstvo odločilno, ker se obsojencu to sporočilo očita kot eno izmed izvršitvenih ravnanj.

21. Sodišče druge stopnje je v točki 11 sodbe, ko je odgovarjalo na pritožbene navedbe navedlo, da je obsojenec v zagovoru pojasnil, da pomeni navedba „če je treba toliko trpljenja“. Ugotovilo je, da se sodba sodišča prve stopnje, do obsojenčevega pojasnila ni opredelila, ter presodilo, da to pojasnilo ne pomeni odločilnega dejstva, to je dejstva, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja, in da zato tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je tako kot sodišče prve stopnje v okviru presoje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, obsojenčeva SMS sporočila presojalo kot celoto. Navedba drugostopenjskega sodišča se nanaša le na del sporočila „ti je trda tokla tega trpljenja“ in na pojasnilo obsojenca, kaj to pomeni. V točki 11 sodbe na straneh 8 in 9 je pritrdilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje in presodilo, da SMS sporočil ni mogoče obravnavati le iztrgano, posamično, ampak jih je treba umestiti v celoten kontekst dogajanja. Po navedenem se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da je v pravnomočni sodbi storjena zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker sodba nima razlogov, ter da je sodišče kršilo obsojenčevo domnevo nedolžnosti in načelo in dubio pro reo.

22. V zahtevi zagovornik še navaja, da telefonskih klicev in SMS sporočil ni bilo veliko, sklicuje se na izpovedbe prič in podaja analizo posameznih SMS-ov, kar pomeni nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zagovornik uveljavlja z navedbo, da so razlogi v izpodbijanih sodbah popolnoma nejasni. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje na takšen način bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni bila uveljavljena.

23. Tudi interpretacija SMS sporočil z dne 27. 5. in 28. 5. 2014, da „ne predstavljata grozilne vsebine“, in navajanje, da SMS sporočila zgolj potrjujejo obsojenčev zagovor, da je šlo za njegov odgovor na prejete oškodovankine klice, ne pomeni uveljavljanje kršitve zakona, ampak zatrjevanje, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

24. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik očita sodiščema prve in druge stopnje v zvezi s presojo izpovedbe priče P. Z. Ocenjuje, da so razlogi sodbe sodišča prve stopnje o izpovedbi ter priče popolnoma nejasni in da ni jasno, kaj želi sodišče prve stopnje v sodbi v točki 12 obrazložitve povedati. Izpostavlja del izpovedbe priče na eni izmed glavnih obravnav, „da se obnašanje in ravnanje obsojenca ni posebej nanašalo na oškodovanko, ampak je bilo namenjeno vsem zaposlenim ter da ji je o grožnjah govorila bolj sama oškodovanka“. Zagovornik ocenjuje, da sodišče druge stopnje sicer ponuja v obrazložitvi sodbe razlago, da je zaradi časovne distance ali kakšnih drugih razlogov priča očitno želela „zrelativizirati“. Navaja, da sodišče druge stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa to sklepa in kakšen motiv naj bi priča imela. Ker gre za golo trditev sodišča druge stopnje, ki nima podlage v dokazih, je tudi v sodbi sodišča druge stopnje storjena zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

25. Sodišče druge stopnje je odgovarjalo na enake pritožbene navedbe kot jih izpostavlja zagovornik v zahtevi o delu izpovedbe priče P. Z. na eni izmed glavnih obravnav (točka 12 sodbe sodišča druge stopnje). Pojasnilo je, da je priča P. Z., kot je zapisalo v sodbi sodišče prve stopnje v točki 12, izpovedala o grožnjah, da bo obsojenec oškodovanko ubil, ob prvem zaslišanju in je pri takšni izpovedbi, ko ji je bila predočena, vztrajala na glavni obravnavi. Drugostopenjsko sodišče je, kar izpostavlja zagovornik, obrazložilo, da je priča, ko je bila ponovno zaslišana v ponovljenem postopku dogajanje ali zaradi časovne distance ali kakšnih drugih razlogov, očitno želela zrelativizirati z navedbo, da se ravnanje in obnašanje obdolženca ni posebej nanašalo na oškodovanko, temveč je bilo namenjeno vsem zaposlenim in da ji je o grožnjah govorila bolj sama oškodovanka. Sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe v točki 12 ni navedlo le stavka, ki ga citira zagovornik. V nadaljevanju obrazložitve je pojasnilo svoje stališče, da ta del izpovedbe priče Z. sodišča druge stopnje ni prepričal, glede na celotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je tako odgovorilo na pritožbo pri kontroli sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem in presojo izpovedbe priče. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, po navedenem tudi ni storjena.

26. Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni bila uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP o presoji izpovedbe priče P. Z. v sodbi sodišča prve stopnje.

27. Navedbe v zahtevi, da groženj oškodovanki ni potrdil niti priča J. K., da grožnje niso dokazane, da je na oškodovanko imelo vpliv tudi govorjenje drugih ljudi, zbadanje gostov lokala, da ni razjasnjeno, v kakšnih okoliščinah naj bi prišlo do domnevnih groženj oškodovanki preko sodelavke P. Z., da tega oškodovanka ni pojasnila v izpovedbi, pa predstavljajo le uveljavljane zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa, kot navaja zagovornik, izostanek razlogov o odločilnih dejstvih.

28. Tudi ukvarjanje z izpovedbo priče R. N. o dogodku z dne 26. 5. 2014, poudarjanje, da tega dne ni prišlo do stika med obsojencem in oškodovanko, da obsojenec oškodovanki ni mogel groziti, navedbe, da je neutemeljen očitek o nekakšnem nasilnem omejevanju enakih pravic in spravljanju oškodovanke v podrejen položaj, ter ponavljanje, da gre zgolj za pretirano oškodovankino reakcijo in da dejanja, ki se obsojencu očitajo, niso takšna, da bi lahko povzročila hudo prestrašenost in celo panične napade ter duševno stisko, da ne gre spregledati, da se je oškodovanka po kazenskem postopku zaposlila kot varnostnica v trgovskem centru, to je, kot oseba, ki se mora vsakodnevno spoprijemati s konfliktnimi situacijami, česar ne bi bila sposobna, če bi bile posledice obsojenčevih ravnanj takšne, kot se zatrjuje, da je oškodovanka pretirano odreagirala, pa zopet predstavljajo le uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

29. Zagovornik trdi, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na navedbe o ravnanju oškodovanke po končanem kazenskem postopku, to je o njeni zaposlitvi in o tem, da kot varnostnica, če bi bila res tako prizadeta kot zatrjuje, ne bi mogla delati. Zagovornik nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, da mora pritožbeno sodišče v odločbi presoditi pritožbene navedbe in kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Gre za kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ki vložniku zahteve nalaga, da mora ne le obrazložiti kršitev, ampak tudi vzročno zvezo med kršitvijo in zakonitostjo sodbe. Zagovornik pa več kot, da sodišče druge stopnje na pritožbene navedbe ni odgovorilo, ne navaja, tako da se njegove navedbe ne da niti preizkusiti.

30. Zagovornik se tudi ne strinja z odgovorom pritožbenega sodišča na navedbe o oškodovankini finančni motiviranosti v točki 14 obrazložitve sodbe ter poudarja, da je oškodovanka vložila tožbo za odškodnino zaradi obsojenčevega ravnanja pri Okrajnem sodišču v Novem mestu. S citiranimi navedbami ne uveljavlja kršitve zakona. Tudi ocenjevanje pomena izpovedbe priče J. Z. in vrednotenje ravnanja oškodovanke in priče P. Z., ki sta po obravnavanih dogodkih dali odpoved delovnega razmerja, ne utemeljuje kršitve zakona. Enako velja za vrednotenje oškodovankinih klicev obsojencu (v zvezi z mediacijo) ter vrednotenje izvedenskega mnenja izvedenke M. B. Ž. T. o obsojencu in sklep zagovornika, da mnenje potrjuje, da obsojenec ni ravnal naklepno. V čem v sodbi manjkajo razlogi o naklepu glede na ugotovitve izvedenskega mnenja, kot ga razume zagovornik, zagovornik ne pojasni.

31. Kot kršitev 31. člena Ustave zagovornik uveljavlja, da sta se sodbi sodišč prve in druge stopnje pri utemeljevanju krivde na več mestih opirali na sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu II K 50818/2014 z dne 18. 5. 2016, s katero je bil obsojenec pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena KZ-1 na škodo oškodovanke. Zagovornik meni, da sodišči okoliščino, da za obravnavano kaznivo dejanje ni dokazov, poskušata nadomestiti s sklicevanjem na obsojenčevo predhodno ravnanje, za katero je bil že pravnomočno obsojen. Ocenjuje, da sta sodišči tako prekršili prepoved ponovnega sojenja o isti stvari. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje kršitev 31. člena Ustave ni bila uveljavljena. Ker pa zagovornik očita tudi sodišču druge stopnje isto kršitev Ustave, je treba pojasniti, da se prepoved ponovnega sojenja nanaša na isti historični dogodek, za katerega je bil storilec že ali pravnomočno obsojen ali pravnomočno oproščen ali je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali pa je bila obtožba pravnomočno zavrnjena. V obravnavani zadevi za to procesno situacijo ne gre in zagovornik s trditvijo, da dejanje obsojencu ni dokazano, kar sodišči poskušata nadomestiti s sklicevanjem na prejšnjo obsodbo, kršitve načela ne bis in idem ne utemeljuje, ampak uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga je mogoče uveljavljati s pritožbo zoper sodbo, ne pa z izrednim pravnim sredstvom, zahtevo za varstvo zakonitosti.

32. Zagovornik še trdi, da bi sodišči prve in druge stopnje prejšnjo obsodbo lahko uporabili kot obteževalno okoliščino pri utemeljitvi sankcije, da ne moreta z njo utemeljevati obstoja obravnavanega kaznivega dejanja, ter da je na navedeno opozarjala že pritožba, a se drugostopenjsko sodišče do tega vprašanja ni opredelilo. Pregled pritožbe in sodbe sodišča druge stopnje pa je pokazal, da je bila v pritožbi izpodbijana izrečena kazenska sankcija, v okviru nje odmera zaporne kazni ter varstveno nadzorstvo in poudarjena odmaknjenost dejanja.

C.

33. Ker kršitve zakona po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane in ker zagovornik uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

34. Odločba o stroških temelji na 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7112, 71113 in 7152 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka in obsojenčevih premoženjskih razmer ter zmožnosti plačila, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 33 sodbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 296, 296/1.
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 372, 372-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5MDk1