VSRS Sklep I Up 49/2020

Jedro

Izpodbijana odločba tožene stranke kot pritožbenega organa, s katero je odpravila sklep prvostopenjskega organa o zavrnitvi zahteve za priznanje položaja stranskih udeležencev in jim tak položaj priznala, je samo odločitev procesne narave v postopku izdaje uporabnega dovoljenja pritožnici v tem upravnem sporu, s katero navedeni postopek ni bil končan, zato ne more uživati samostojnega pravnega varstva v upravnem sporu.

Ni sporno, da je bilo pritožnici (še pred vložitvijo tožbe) izdano uporabno dovoljenje za sporni objekt. S tem je dosegla izdajo odločbe o pravici oziroma pravni koristi, kar je bil njen cilj. Ne glede na to pa bi morala, vložiti tožbo po ZUS-1 zoper odločitev o glavni stvari, če je menila, da je s priznanjem položaja stranskih udeležencev v postopku izdaje uporabnega dovoljenja kakorkoli poseženo v njene pravice ali pravne koristi in če bi si s tem lahko izboljšala svoj pravni položaj.

Pritožnica je pravni interes za samostojno tožbo zoper odločitev o priznanju položaja stranskih udeležencev utemeljevala z zatrjevanjem obstoja odškodninskega zahtevka zoper državo in ker naj bi zaradi nepravilnega razlogovanja v izpodbijani odločbi, ki, kot navaja, v pravni red vnaša nejasnost in pravno nevarnost, ostala brez pravnega varstva do tretjih. Ta zatrjevani interes pa je zgolj pritožničin dejanski in ne pravni interes.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke, št. 35110-9/2019-11 z dne 29. 8. 2019. S to odločbo je tožena stranka odpravila sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center, št. 351-1189/2019-25 z dne 20. 6. 2019¹ (1. točka izreka odločbe), zahtevam tam naštetih oseb za vstop v postopek izdaje uporabnega dovoljenja za uporabo stanovanjsko poslovnega objekta A., s pripadajočo zunanjo ureditvijo ter prometno in komunalno infrastrukturo na tam navedenih zemljiščih, ki se vodi na zahtevo tožeče stranke v tem upravnem sporu, ugodila in jim v tem postopku priznala status stranskih udeležencev (2. točka izreka odločbe).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ob sklicevanju na 2. in 5. člen ZUS-1 pojasnjuje, da je izpodbijana odločba o odpravi sklepa prvostopenjskega organa in priznanju lastnosti stranskih udeležencev odločitev procesne narave, s katero ni bilo odločeno o nobeni materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Tudi postopek odločanja o vlogi tožeče stranke za izdajo uporabnega dovoljenja v času izdaje izpodbijane odločbe še ni bil končan in v njem bi tožeča stranka lahko ugovarjala priznanemu položaju stranskih udeležencev. Postopek se je končal z izdajo uporabnega dovoljenja, zoper katerega pa ni vložila tožbe. Sodišče prve stopnje se pri tem sklicuje na enako stališče, ki ga je sprejelo v primerljivih zadevah. Tožeča stranka pravni interes utemeljuje z odškodninskim zahtevkom zoper državo, vendar to glede na navedeno pomanjkljivost ne zadošča, ji pa zavrženje tožbe ne onemogoča sproženja civilnih postopkov. Doda še, da napačen pravni pouk v izpodbijani odločbi (da je zoper odločbo dovoljen upravni spor) stranki ne more dati več pravic, kot ji gredo po zakonu.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) zoper izpodbijani sklep vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja razloge, zakaj navedenim osebam ne bi smela biti priznana lastnost stranskega udeleženca, in zakaj ni pravilen zaključek, da ne gre za odločitev o njeni materialnopravno določeni pravici. Pojasni, da je bila glede na obrazložitev izpodbijane odločbe dolžna sanirati tujo škodo, kar je bil pogoj za izdajo uporabnega dovoljenja, zato je z vlagatelji zahteve za vstop v postopek sklenila dogovor. Razlaga, da bi se morala pritožiti zoper uporabno dovoljenje, je napačna, saj za tako pritožbo ni imela pravnega interesa. Pravni interes za ta upravni spor pa pritožnica izkazuje ne le zaradi odškodninskega zahtevka do države, temveč tudi zato, ker odločba v pravni red vnaša nejasnost oziroma pravno nevarnost, ker pritožnico, kot aktualnega investitorja zavezuje za sanacijo škode, ki je ni povzročila ona. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma odpravi izpodbijano odločbo, oziroma podrejeno, da spremeni izpodbijani sklep tako, da spremeni izpodbijano odločbo in samo odloči o pritožbi vlagateljev zahteve zoper sklep prvostopenjskega organa tako, da pritožbo zavrne oziroma, da ugotovi nezakonitost odločbe tožene stranke. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

K I. točki izreka

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem pritožbenem postopku je sporna pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da izpodbijana odločba ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, in posledično zavrženje tožbe iz navedenega razloga. Predmet tega postopka pa ni presoja pravilnosti odločitve tožene stranke o priznanju položaja stranskih udeležencev v postopku izdaje uporabnega dovoljenja pritožnici.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pravilna.

7. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, ZUS-1 v prvem odstavku 2. člena določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Pri tem upravni akt opredeljuje kot upravno odločbo in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek istega člena). Nadalje pa je v prvem odstavku 5. člena ZUS-1 določeno, da se v upravnem sporu lahko akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan.

8. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je s tožbo izpodbijana odločba tožene stranke kot pritožbenega organa, s katero je odpravila sklep prvostopenjskega organa o zavrnitvi zahteve za priznanje položaja stranskih udeležencev in jim tak položaj priznala, samo odločitev procesne narave v postopku izdaje uporabnega dovoljenja pritožnici v tem upravnem sporu, s katero navedeni postopek ni bil končan, zato ne more uživati samostojnega pravnega varstva v upravnem sporu. Po naravi stvari je zahteva zainteresiranih oseb za vstop v določen upravni postopek vezana na obstoj tega postopka, v konkretnem primeru torej postopka izdaje uporabnega dovoljenja.

9. Pritožnica v pritožbi priznava, in to v zadevi ni sporno, da ji je bilo (še pred vložitvijo tožbe) izdano uporabno dovoljenje za sporni objekt.² S tem je dosegla izdajo odločbe o pravici oziroma pravni koristi, kar je bil njen cilj. Ne glede na to pa bi morala, kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, vložiti tožbo po ZUS-1 zoper odločitev o glavni stvari, če je menila, da je s priznanjem položaja stranskih udeležencev v postopku izdaje uporabnega dovoljenja kakorkoli poseženo v njene pravice ali pravne koristi in če bi si s tem lahko izboljšala svoj pravni položaj.

10. Pritrditi pa je treba tudi razlogom izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo na zatrjevani pravni interes za samostojno tožbo zoper odločitev o priznanju položaja stranskih udeležencev. Tega je pritožnica utemeljevala z zatrjevanjem obstoja odškodninskega zahtevka zoper državo in ker naj bi zaradi nepravilnega razlogovanja v izpodbijani odločbi, ki, kot navaja, v pravni red vnaša nejasnost in pravno nevarnost, ostala brez pravnega varstva do tretjih. Ta zatrjevani interes pa je tudi po presoji Vrhovnega sodišča zgolj pritožničin dejanski in ne pravni interes.

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka

12. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ S tem sklepom je bila zahteva teh oseb za vstop v navedeni postopek izdaje uporabnega dovoljenja zavrnjena oziroma jim lastnost biti stranka v postopku ni bila priznana.
² Že iz tožbe izhaja, da je to dosegla s sklenitvijo dogovora z osebami, ki jim je bila z izpodbijano odločbo priznana lastnost stranskih udeležencev.

Datum zadnje spremembe:

14.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 163/2020
• UPRS Sklep I U 980/2020-7
• VSRS Sklep I Up 17/2020