VSRS Sklep II Ips 4/2020

Jedro

Oporočno razpolaganje je mogoče izpodbijati zaradi zmote v nagibu.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu (v še nerazveljavljenem delu glede razveljavitve oporoke) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Oris zadeve in vsebina zahtevka

1. Pravdni stranki sta brat in sestra. Njuna mati A. A. je 8. 10. 2010 s toženko sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju; z oporoko z dne 2. 12. 2011 ji je zapustila še tisto premoženje, ki ni bilo predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, tožnika pa je razdedinila.

2. Tožnik je v prepričanju, da je bila oderuška in fiktivna, sklenjena z edinim namenom izključiti ga od dedovanja, zahteval ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri nepremičninah, ki so bile njen predmet. Trdil je, da je toženka izkoristila materino stisko in čustveno odvisnost in jo napeljala k sklenitvi pogodbe. Kar je mati na pogodbeni podlagi izročila toženki, je, kar naj sodišče ugotovi, kvečjemu darilo, ki ga je treba slednji vračunati v njen dedni delež. Zahteval je tudi razveljavitev oporoke in trdil, da je bil neupravičeno razdedinjen; toženka je namreč mater spravila v zmotno prepričanje, da tožnik z njo noče imeti več stikov, čeprav je v resnici stike preprečevala in konflikte s tožnikom povzročala prav ona (toženka).

Odločitev sodišč nižjih stopenj

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevka za ugotovitev ničnosti in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in za ugotovitev, da je šlo za darilo. Zahtevku za razveljavitev oporoke je ugodilo v delu, s katerim je zapustnica tožnika razdedinila, sicer pa je tudi ta zahtevek zavrnilo.

4. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišče prve stopnje v celoti potrdilo.

Dopuščeno vprašanje

5. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 340/2019 z dne 19. 9. 2019 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali se lahko oporočno razpolaganje izpodbija zaradi zmote v nagibu.

Povzetek bistvenih revizijskih navedb

6. V reviziji tožnik poudarja, da je bila po letu 2010 mati pravdnih strank v zmoti glede dejstev in okoliščin, ki jih je zmotno zamerila tožniku ter da je zaradi in v posledici te zmote oblikovala nov namen po svoji smrti vse premoženje prepustiti toženki, tožniku pa ničesar. Ta namen je udejanjila v dveh pravih poslih: najprej prikrito, v simulirani pogodbi o dosmrtnem preživljanju, sklenjeni s toženko, nato pa še odkrito, v oporoki. Ponavlja trditve, ki jih je v zvezi z zmoto zapustnice in posledično z oblikovanjem oporočne volje podal v postopku pred nižjimi sodišči, o svoji vsestranski (finančni in drugi) pomoči materi do leta 2010, predvsem pri skrbi za obnovo hiše v B. in bivšega hotela C. ter o ravnanju toženke, ki je tožniku preprečevala stike z materjo, slednji pa to prikrivala in jo prepričala, da tožnik stikov z njo ne želi.

7. Glede vprašanja zmote pri oblikovanju oporočne volje je obrazložitev izpodbijane sodbe izrazito skopa. Pove le, da oporoke zaradi zmote v nagibu ni mogoče izpodbijati, ker bi to pomenilo nedopusten poseg v svobodo testiranja. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča nepomembno, ali je bilo dejansko stanje v zvezi z zmoto v nagibu ugotovljeno pravilno in popolno in ali so bila kršena pravila postopka.

8. Sodišče druge stopnje je s stališčem, da oporočnih razpolaganj ni mogoče izpodbijati zaradi zmote v nagibu, kršilo določbi tretjega odstavka 60. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in 47. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča, izražene na primer v zadevah II Ips 474/2009, II Ips 675/2005, II Ips 611/2000, ne da bi obrazložilo argumente za odstop.

9. Pravna teorija je enotna, da zakonodaja, ki kot pravno posledico zmote pri sklepanju neodplačnih pravnih poslov, predpisujejo njihovo neveljavnost, še dodatno varujejo pogodbeno svobodo oziroma svobodo testiranja; pogodbena oziroma oporočna volja, izražena v posledici zmotne predstave o dejstvih ali okoliščinah, ki so pogodbenika oziroma oporočitelja nagnila k določenemu razpolaganju, v resnici sploh ni svobodna: pogodbenik oziroma oporočitelj bi ravnal drugače, če bi poznal resnico. Gre torej za zakonska pravila, ki varujejo njegovo voljo in ne za pravila, ki bi posegala vanjo, kot je zmotno menilo pritožbeno sodišče.

10. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Presoja utemeljenosti revizije

11. Revizija je utemeljena.

12. Tožnikovo pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za razveljavitev oporoke matere pravdnih strank zaradi zmote v nagibu je drugostopenjsko sodišče zavrnilo z argumentom, da subjektivni razlogi glede oporočiteljeve oporočne volje ne morejo biti predmet izpodbijanja, ker pomenijo nedopusten poseg v svobodo testiranja.¹

13. Po gornjem stališču oporočnih razpolaganj ni mogoče izpodbijati zaradi zmote v nagibu. Zanj ni podlage v zakonu, niti v pravni literaturi in niti v sodni praksi.

14. Oporoka je enostranski neodplačen pravni posel mortis causa – torej izjava volje, usmerjena v nastanek nove ali v spremembo ali preklic že obstoječe oporoke. Zato je tudi za njeno veljavnost, enako kot za veljavnost ostalih pravnih poslov, nujno, da je volja v njej izražena svobodno. Oporočitelj mora oporoko, če naj sploh nastane² in če naj bo veljavna, napraviti neobremenjen z napakami volje. ZD v prvem odstavku 60. člena (med drugim) določa, da je neveljavna oporoka, če se je oporočitelj ... odločil, da jo napravi ... zaradi tega, ker je bil v zmoti.³ Njegova predstava o določeni okoliščini je drugačna od dejanskega stanja. Izjava volje ni v skladu s pravo voljo, oporočitelj je izjavil nekaj, česar v resnici ni hotel.⁴

15. Življenjskega primera, obravnavanega v tej pravdi, pa ni mogoče subsumirati pod abstraktno normo iz prvega odstavka 60. člena ZD, pač pa pod normo iz tretjega odstavka isteg člena ZD. Po njej so oporočna razpolaganja neveljavna tudi tedaj, če je bil oporočitelj v zmoti o dejstvih, ki so ga nagnila k takim razpolaganjem.⁵ A ne v vsakem primeru, temveč le, če je bila zmota kavzalna⁶ - če bi oporočitelj testiral drugače, kot je, ali pa sploh ne bi, če ne bi imel zmotne predstave o okoliščini oziroma o vzroku, ki ga je napeljal k testiranju (torej o nagibu⁷). V primeru zmote v nagibu se oporočiteljeva izjava volje ujema z njegovo pravo voljo; oporočitelj je resnično hotel prav tisto, kar je izjavil, a je njegovo voljo izzval napačen motiv.⁸

16. Je pa oporočno razpolaganje neveljavno tako v primeru zmote po prvem odstavku 60. člena ZD kot v primeru zmote v nagibu po tretjem odstavku istega člena zakona. Zato težavnost razmejitve med njima oziroma napačna razmejitev v posameznih primerih nima pomembnih posledic.

17. Tožnik utemeljeno opozarja, da se je o vprašanju upoštevnosti zmote v nagibu pri oporočnem razpolaganju srečalo Vrhovno sodišče že izreklo. Tako je v zadevi II Ips 675/2005⁹ zapisalo: »V okviru zmote kot razloga za neveljavnost oporoke po 60. členu ZD je namreč upoštevno sleherno neskladje med oporočiteljevo predstavo o kakšni za oporoko pomembni okoliščini in resničnostjo - seveda pod pogojem, da zapustnik ne bi napravil oporoke ali ne bi napravil take oporoke, kot jo je, če bi vedel za resnico o za oporoko pomembni okoliščini. Enako velja glede zmote v nagibu (tretji odstavek 60. člena ZD),« v zadevi II Ips 474/2009¹⁰ pa: »Po določbi tretjega odstavka 60. člena ZD so oporočna razpolaganja neveljavna tudi tedaj, če je bil oporočitelj v zmoti o dejstvih, ki so ga nagnila k takim razpolaganjem. To pomeni, da je zmota v nagibu (motivu) upoštevna, seveda če je bila »kavzalna« za oporočno razpolaganje.«

18. Stališče pritožbenega sodišča glede dopuščenega pravnega vprašanja je bilo po povedanem materialnopravno zmotno. Oporočno razpolaganje je mogoče izpodbijati zaradi zmote v nagibu.

19. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da oporočnega razpolaganja ni mogoče izpodbijati zaradi zmote v nagibu, drugostopenjsko sodišče tožnikove pritožbe ni izčrpalo. Sodišče prve stopnje sicer stališča pritožbenega sodišča ni delilo, pač pa je ocenilo, da je tožnik le trdil, ni pa tudi dokazal, da je bila oporočiteljica v zmoti dejstvih, ki so jo nagnila k izpodbijanemu razpolaganju, ker ni predlagal niti dokaza z izvedencem psihološke stroke, in da ni dokazal, da v primeru, če ne bila v zmoti, ne bi vsega premoženja zapustila toženki.¹¹ Tožnik je v pritožbi ocenil kot nerazumno stališče, da bi bil za dokazovanje odločilnih dejstev (to je, ali je stike med tožnikom in materjo res preprečevala toženka in mater hujskala proti njemu) primeren dokaz z izvedencem psihološke stroke, uveljavljal je tudi, da je sodišče prve stopnje dokaze o tem, da je mati do leta 2010 (stiki so se prekinili maja 2010) nameravala glede zapuščine oba otroka obravnavati enako, povsem spregledalo (izpoved priče Marije Čižman) ali ocenilo v nasprotju z zahtevo iz 8. člena ZPP (izpoved toženke). O teh očitkih se pritožbeno sodišče ni izreklo.

Odločitev o reviziji

20. Reviziji je Vrhovno sodišče ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (378. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka

21. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe: »Kar zadeva zatrjevanje tožeče stranke, glede veljavnosti oporoke zaradi zmote in trditve, da zapustnica ne bi naredila oporoke, če ne bi bila v zmoti glede tožeče stranke, pa gre za zmoto v nagibu. Zmota v nagibu je torej zmota v vzroku, ki je oporočitelja napeljal da tega, da je na določen način oporočno razpolagal. Gre za oporočiteljičine subjektivne razloge za odločitev, da je z oporoko razpolagala v korist določenega dediča; v obravnavanem primeru v korist tožene stranke. Subjektivni razlogi glede oporočiteljeve oporočne volje pa ne morejo biti predmet izpodbijanja, ker pomenijo nedopusten poseg v svobodo testiranja. Kar zadeva oporočiteljičino voljo tožečo stranko razdediniti; pa je v tej smeri sodišče prve stopnje itak ugodilo tožbenemu zahtevku.«
² Ne nastane, na primer, če gre za šalo. Glej N. Gavella, Nasljedno pravo, Drugo izdanje, Informator, Zagreb 1990, stran 158.
³ ZD v 60. členu ureja pravne posledica vseh napak volje pri testiranju. Glasi se:(1) Neveljavna je oporoka, če je bil oporočitelj z grožnjo ali s silo prisiljen, da jo je napravil, ali če se je odločil, da jo napravi zaradi zvijače ali zaradi tega, ker je bil v zmoti.(2) Grožnja, sila ali zvijača ima za posledico neveljavnost oporoke tudi tedaj, če izvira od tretje osebe.(3) Oporočna razpolaganja so neveljavna tudi tedaj, če je bil oporočitelj v zmoti o dejstvih, ki so ga nagnila k takim razpolaganjem.(4) Če so samo nekatera določila oporoke napravljena pod vplivom grožnje ali sile, zaradi zvijače ali v zmoti, tedaj so samo ta določila neveljavna.
⁴ M. Kerč in Đ. Pavić, Komentar Zakona o nasljeđivanju (sa sudskom praksom), Zagreb 1964, stran 192, kot primer zmote navajata primer, ko je oporočitelj v oporoki klavir zapustil osebi A v prepričanju, da gre za osebo B. Njuno mnenje je, da je vsaka oblika in stopnja zmote razlog za ničnost oporoke ali njenih posameznih odredb (tudi pravna zmota).
⁵ Glej besedilo v opombi 3.
⁶ Glej K. Zupančič in V. Žnidaršič, Dedno pravo, Tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, stran 120.
⁷ Primerjaj N. Gavella, prav tam ter N. Gavella in V. Belaj, Nasljedno pravo, III. bitno izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2008, stran 132.
⁸ M. Kreč in Đ. Pavić, navedeno delo, stran 192, zmoto v oporočiteljevem nagibu ilustrirata s primerom, ko oporočitelj klavir zapusti določeni osebi, ki ji ga je hotel zapustiti, ker je bil zmotno prepričan, da je pianist.
⁹ Sodba z dne 29. 3. 2007.
¹⁰ Sodba z dne 9. 12. 2019, 9. točka obrazložitve.
¹¹ Glej 30. točko obrazložitve na 14. in 15. strani prvostopenjske sodbe.

Datum zadnje spremembe:

13.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 340/2019
• VSM Sklep I Cp 464/2020
• VSC sodba in sklep Cp 781/95