VSRS Sodba II Ips 128/2019

Jedro

Z vidika (ne)pravilne uporabe materialnega prava je sklicevanje na 147. člen OZ eksistencialno odvisno od trditvene podlage oziroma na njej temelječe ugotovitve dejanskega stanja.

Res je, da pri uporabi 147. člena OZ po sodni praksi ni ključen le obstoj pogodbe o zaposlitvi, a mora vseeno iti vsaj za dejanskega delavca oziroma delodajalca v takem pomenu. To pomeni, da zahteva spodnja premisa sodniškega silogizma - veliko več kot le to, kar uveljavlja v reviziji (tj. ugotovitve glede zastopanja oziroma prejema končne koristi).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik mora prvi toženki v 15 dneh povrniti 894,50 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

O dosedanjem poteku postopka

1. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbe o nepremičninskem posredovanju pri nakupu nepremičnine v P.; in sicer solidarno od prve toženke kot delavke oziroma podjemnice ter druge toženke kot gospodarske družbe oziroma nepremičninske agencije, v korist katere je prva toženka delovala.

2. Gre za ponovljeno sojenje pred sodiščem druge stopnje. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožebni zahtevek in tožniku naložilo v plačilo pravdne stroške. Z zavrnitvijo tožnikove pritožbe je tako odločbo potrdilo tudi sodišče druge stopnje (I Cp 601/2016). Zoper to odločbo je tožnik vložil dovoljeno revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo (II Ips 262/2017), razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo v novo sojenje temu sodišču. V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje (I Cp 694/2018) s sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo, kolikor se nanaša na prvo toženko, ter v tem obsegu potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje, medtem ko je odločbo v delu, ki se nanaša na drugo toženko, s sklepom razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper sodbo je tožnik vložil revizijo, na katero je toženka odgovorila; oba pa sta priglasila revizijske stroške.

Presoja nižjih sodišč

4. Sporno pogodbo je podpisala prva toženka kot direktorica oziroma zakonita zastopnica nepremičninske agencije. Odgovornost za škodo tako bremeni nepremičninsko družbo kot samostojno pravno osebo. Ni dokazano, da bi prva toženka ravnala naklepno. Cena sporne parcele ni bistveno odstopala od cen drugih prodanih parcel. Obstoj pogojev iz drugega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni izkazan, zato neposredni odškodninski zahtevek zoper prvo toženko ni utemeljen. Škodo sestavljajo stroški, ki jih je imel tožnik s sklenitvijo sporne pogodbe in urejanjem kupljene nepremičnine. Glede na to, da je bila pogodba realizirana, stroški niso nastali protipravno oziroma so bili v neposredni zvezi z načinom izvrševanja lastninske pravice na sporni nepremičnini. Posledično ni podana niti vzročna zveza. Druga toženka je preverila dejansko in pravno stanje zemljišča. Tožnik je bil seznanjen z območjem zemljišča, na katerem je mogoče postaviti hišo, pri ogledu nepremičnine pa mu je prva toženka pravilno pokazala lego zazidalnega območja. Kupljena nepremičnina ima tako vse potrebne lastnosti in ni bila obremenjena s stvarno napako.

5. Sodišče druge stopnje je delno pritrdilo sodišču prve stopnje. Kot pravilno je ocenilo neizvedbo spornih dokazov, kar enako velja tudi za zaključek o prvi toženki. Njena pasivna legitimacija ni podana. Tožnik je sklenil pogodbo z drugo toženko, ki jo je prva toženka kot zakonita zastopnica le zastopala. Ugotovitev, da prva toženka z drugo toženko ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi oziroma je delovala kot njena zakonita zastopnica, tožnik v pritožbenem postopku ni izpodbijal. Odškodninska odgovornost bremeni nepremičninsko agencijo, ki je bila tožnikova sopogodbenica. Glede na to se ni bilo treba posebej ukvarjati še z vprašanjem njenega naklepa. Nasprotno pa razlogi glede druge toženke niso prepričljivi. Sodišče prve stopnje bi moralo za vsak strošek posebej ugotavljati, ali je bil povezan z očitanimi kršitvami. Če je tožniku kot naročniku nastala škoda, zanjo odgovarja nepremičninska agencija ne glede na to, ali je bila sklenjena kupoprodajna pogodba. Sodišče prve stopnje je tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, kar mora z odpravo določenih postopkovnih nepravilnosti odpraviti v ponovljenem sojenju.

Revizijske navedbe

6. V postopku so bile zagrešene bistvene kršitve določb postopka, tudi materialno pravo pa je bilo uporabljeno zmotno. Vrhovno sodišče naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku revidenta ugodi oziroma razveljavi odločbi nižjih sodišč in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. S tem, ko sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič, je prišlo do kršitve načel neposrednosti, ustnosti in kontradiktornosti. Sodišče je le nepravilno prebralo zapisnike o njihovem zaslišanju iz drugega postopka. Gre za zahtevo iz 4. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je konkretizirana v 217. členu ZPP. Ta načela narekujejo neposredno soočenje sodnika in priče, ki sodniku omogoča oblikovanje vtisa o verodostojnosti priče oziroma njeni prepričljivosti. Vsaka stranka mora imeti tudi možnost, da s postavljanjem vprašanj prepriča sodišče v neverodostojnost določene priče ali stranke oziroma se izjavi do izvedenega dokaza. Z branjem zapisnikov tega ni mogoče nadomestiti. Sodišče je tako ravnalo kljub izrecni tožnikovi zahtevi za ponovno zaslišanje teh prič, kar je tožnik v svoji vlogu tudi obrazložil. Sodišče je prezrlo, da je bilo zaslišanje priče A. A. ključno za ugotavljanje prvotoženkinega naklepa, s katero sta ravnala usklajeno. Enako velja za druge priče, ki bi lahko izpovedale o čem drugem, kar bi se lahko izkazalo za upoštevno. Nihče ne more predvideti, kaj vse bi lahko priče ob odgovarjanju na vprašanja še povedale. To velja še toliko bolj, ker je tožnik v predmetni zadevi zatrjeval neverodostojnost nekaterih prič, to pa bi mu omogočilo primerjavo njihovih izpovedi v različnih postopkih. Po povedanem je bila revidentu odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

8. Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje določenih prič je pomenila tudi nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodišče pri uporabi 286. člena ZPP ne sme ravnati samovoljno. To pomeni, da zavrnitve izvedbe dokaza ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo oceno tega dokaza, saj bi to pomenilo kršitev pravice do poštenega postopka iz Ustave in Evropske konvencije o človekovih pravicah ter citirane sodne prakse Vrhovnega in Ustavnega sodišča. Tožnik je v vlogi z dne 26. 1. 2016 natančno obrazložil, o čem bi lahko sporne priče izpovedale, s čimer je zadostil svojemu bremenu. Že zaradi zadostne substanciranosti dokaznega predloga bi moralo sodišče izvesti njihovo zaslišanje, ne pa vnaprej oceniti, ali bi lahko izpovedale o čem novem. Določene priče je predlagal tudi zaradi dokazovanja dejstev, ki v postopku P 517/2012 niso bila podrobneje obravnavana, a so bila med strankami nedvomno sporna (na primer glede naklepa iz vloge z dne 27. 8. 2015). Enako velja za nepravilno zavrnitev zaslišanja prič glede višine le iz razloga, ker je sodišče ocenilo, da zahtevek ni bil utemeljen po temelju.

9. Zmotno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo iz drugega odstavka 147. člena OZ. S pojmoma delavca in delodajalca je treba razumeti širše, tudi v pomenu drugih pravnih podlag, na podlagi katerih je delovala prva toženka. To izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 660/20003, v kateri je to navedlo, da je pomemben končni rezultat, ki mora biti v interesu delodajalca. Enako, tj. da ni ključna terminologija delovnega prava, izhaja tudi iz sodne prakse Višjega sodišča v Ljubljani (I Cpg 1070/2015). Tožnica je delovala v koristi in interes druge toženke, za katero je pridobila plačilo provizije. Nižji sodišči sta spregledali določbo 4. člena Zakona o nepremičninskem posredovanju (v nadaljevanju ZNPosr), ki omogoča tako pogodbo o zaposlovanju kot druge pravne podlage, na katerih lahko deluje nepremičninski posrednik. Te določbe tako zavezujejo nepremičninsko agencijo, da za opravljanje tovrstnih poslov zagotovi osebo, ki pri njej opravlja posle. Kombinacija določb pokaže, da je v tem pomenu delovala tudi prva toženka. Napačno je stališče, da bi moral revident izkazati obstoj delovnopravnega razmerja med obema toženkama. Da je prva toženka na določeni pravni podlagi opravljala posle za drugo toženko, je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja dokazano. Ne ZNPosr ne OZ ne določata obligatornega obstoja delovnega razmerja. Sodišči tožnikovih navedb nista preizkusili na vseh pravnih podlagah, ki jih poznata po uradni dolžnosti.

10. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo tudi določbe o edicijski dolžnosti. Toženkama ni naložilo predložitve pogodbe o zaposlitvi, češ da sta njen obstoj zanikali. Tožnik je v zadostni meri utemeljil svojo zahtevo, česar toženki nista izrecno prerekali. Navedli sta le, da je prva toženka delovala kot direktorica ne pa kot zaposlena. Negativnega dejstva tako nista niti zatrjevali, zato bi jima moralo sodišče na podlagi 227. člena ZPP naložiti, naj pogodbo predložita. V vsakem primeru sta sodišči zmotno uporabili pravila o dokaznem bremenu, saj zadošča vsakršno pogodbeno pravno razmerje, ne le pogodba o zaposlitvi.

O utemeljenosti revizije

11. Revizija ni utemeljena.

12. Tožnikove revizijske navedbe je mogoče strniti v dva dela; v prvem očita, da sta nižji sodišči z vnaprejšnjo dokazno oceno nepravilno zavrnili zaslišanje predlaganih prič, v drugem pa graja dejanski status prve toženke. S slednjim revident, ker preskakuje vsebinsko neizkoriščeno pravno sredstvo oziroma izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, v revizijskem postopku ne more (več) uspeti.

13. Sodišče druge stopnje je potrdilo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik sklenil sporno pogodbo samo z drugo toženko kot nepremičninsko agencijo, ki za kršitve edina odškodninsko odgovarja, njo pa je prva toženka kot direktorica oziroma zakonita zastopnica le zastopala. Pri tem je dodalo, da tožnik v pritožbi sploh ni izpodbijal ugotovitev o njenem statusu, tj. glede pogodbe o zaposlitvi oziroma položaju zakonite zastopnice. V izpodbijani sodbi tudi ni ugotovitev, da bi prva toženka delovala (še) kako drugače ali na drugi pravni podlagi in še manj na kakšni (npr. kot nepremičninska posrednica na podlagi določene podjemne pogodbe). S tem v zvezi pa revident v pritožbenem postopku tudi ni uveljavljal nobenih kršitev.

14. Tožnik z revizijo v tem delu izpodbija oziroma dopolnjuje ugotovljeno dejansko stanje. Ne trdi, da bi bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, temveč, da tako ugotovljenemu dejanskemu stanju pritiče drug materialnopravni zaključek. To pa ni res. Revident ugotovljenega položaja prve toženke v pritožbenem postopku sploh ni problematiziral, zanemaril je tudi njeno edicijsko dolžnost. V tem pomenu ni izpodbijal (ne)popolnosti ugotovitev glede dejanskega stanja (npr. glede obstoja druge pogodbe iz 4. člena ZNPos oziroma statusa prve toženke kot nepremičninske agentke) ne uveljavljal drugih, s tem povezanih procesnih kršitev (npr. glede trditvene podlage). To pomeni, da je višje sodišče na pritožbeni stopnji v to smer neprerekanemu dejanskemu stanju le prilagodilo tudi zgornjo premiso sodniškega silogizma (uporabo materialnega prava). Če nižji sodišči kakšne njegove izjave, ki jo je v pravdi pravočasno podal,¹ nista upoštevali ali pa sta zmotno upoštevali določene izjave toženke,² ne gre za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ali zmotno uporabo materialnega prava, temveč bistveno kršitev določb pravdnega postopka kot kršitev ali razpravnega načela (7. člen ZPP) ali pravice do izjave (8. točka drugega odstavak 339. člena ZPP). Šele to je, če že, nato privedlo do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in smiselno pomanjkljive uporabe materialnega prava, kar pa bi moral tožnik pred sodiščem druge stopnje v tem pomenu najprej pravočasno uveljavljati in v želeni smeri popolniti upoštevno dejansko stanje. Z vidika (ne)pravilne uporabe materialnega prava je tako sklicevanje na 147. členom OZ eksistencialno odvisno od trditvene podlage oziroma na njej temelječe ugotovitve dejanskega stanja; zato v tako utirjenem revizijskem postopku ni napačno ne presenetljivo poznejše materialnopravno osredotočenje sodišča druge stopnje na status prve toženke (le) z vidika njene (ne)zaposlitve. Tudi to pa si revident razlaga prepoenostavljeno. Res je, da pri uporabi 147. člena OZ po sodni praksi ni ključen le obstoj pogodbe o zaposlitvi, a mora vseeno iti vsaj za dejanskega delavca oziroma delodajalca v takem pomenu.³ To pomeni, da zahteva spodnja premisa sodniškega silogizma - za s strani tožnika želeno uporabo materialnega prava - veliko več kot le to, kar uveljavlja v reviziji (tj. ugotovitve glede zastopanja oziroma prejema končne koristi).

15. To pomeni, da tožnik upoštevnega dejanskega stanja ne more poljubno popolniti oziroma (pre)oblikovati šele v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Na dejstveno podstat je, enako kot Vrhovno sodišče, v celoti vezan, in to ne glede na to, kako (ne)popolna oziroma (ne)všečna je. V pomenu preskakovanja oziroma vsebinskega neizčrpanja predhodnih pravnih sredstev pa revident tudi ne more uspeti z očitki (novotami), ki izvirajo iz postopkovnih nepravilnosti, a jih je prvič izpostavil šele v revizijskem postopku, ne da bi poprej z njimi najprej soočil sodišče druge stopnje; kar je tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča že ustaljeno stališče.⁴ Posledično pa se, ker niso samozadostni in revidentovega položaja ne morejo izboljšati, Vrhovnemu sodišču ni treba opredeljevati do očitkov glede (ne)pravilnega zaslišanja izpostavljenih prič.

Odločitev o reviziji

16. Izkaže se, da revizija ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

17. Tožnik z revizijo ni uspel, zato mora v skladu z načelom uspeha kriti svoje in revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prvi toženki se prizna nagrada za vložitev odgovora na revizijo v višini 1200 točk (tar. št. 21/3 v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife⁵), materialni izdatki v višini 22 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,6 EUR znaša 733,20 EUR, povečano za 22 % DDV pa 894,50 EUR. Navedeni znesek mora tožnik prvi toženki povrniti v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila. Znesek mora tožnik poravnati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (prvi odstavek 165. člena ZPP, 313. člen ZPP, 378. člen OZ).

-------------------------------
¹ Na primer te, ki naj bi jo podal v drugi pripravljalni vlogi z dne 4. 11. 2015.
² Npr. glede zanikanja obstoja pogodbe o zaposlitvi.
³ Primerjaj z VIII Ips 204/2008. Elementi delovnega razmerja pa so razvidni iz 4. člena Zakona o delovnih razmerjih.
⁴ Primerjaj z II Ips 326/2015.
⁵ Ur. l. RS, št. 2/2015, 28/18 in 22/19; v nadaljevanju OT.

Datum zadnje spremembe:

13.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba I Cp 601/2016
• VSRS Sklep II Ips 262/2017
• VSL Sodba II Cp 49/2018