VSRS Sklep II Ips 145/2019

Jedro

Tožnik ima prav, da pravnomočna odločitev o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka po zavarovalni pogodbi, sklenjeni s podizvajalcem, tožnikovim delodajalcem, v ničemer ne zavezuje sodišča pri odločanju o tožbenem zahtevku po zavarovalni pogodbi, sklenjeni s stranskim intervenientom, domnevnim glavnim izvajalcem. Tako je utemeljen tožnikov ugovor, da je treba pravni interes tožene stranke za vložitev revizije presojati izključno z vidika možnosti, da, ob morebitni ugoditvi reviziji (spremembi ali razveljavitvi), na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene z delodajalcem, doseže za sebe ugodnejšo odločitev.

Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje to res ni mogoče. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da bi pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik, znašala 182.000,00 EUR. Ob upoštevanju 30 % tožnikovega prispevka (s 70 % odškodninsko odgovornostjo se je tožena stranka strinjala) bi šlo tožniku (182.000,00 EUR-54.000,00 EUR) 127.400,00 EUR. Od tega bi bilo treba odšteti že izplačanih 69.830,42 EUR, torej bi po najugodnejši možnosti tožena stranka morala plačati 57.569,58 EUR.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki tudi v reviziji ni izpodbijana, da omejitev zavarovalnega jamstva iz naslova civilne odgovornosti delodajalca po sklenjeni pogodbi znaša 91.520,00 EUR, pa je tožena zavarovalnica, ker je že izplačala 69.830,42 EUR, v vsakem primeru dolžna plačati še največ 21.689,58 EUR, kolikor ji je sodišče tudi že naložilo.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.008,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik je s tožbo z dne 22. 4. 2015 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica na podlagi dveh sklenjenih pogodb o zavarovanju odgovornosti, prve z domnevnim glavnim izvajalcem del, družbo A., d. o. o. (stranskim intervenientom na strani tožene stranke), in druge s podizvajalcem, tožnikovim delodajalcem, dolžna plačati 153.469,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Trdil je, da sta oba zavarovanca zato, ker nista poskrbela za varstvo pri delu, solidarno odškodninsko odgovorna za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala, ko se je 7. 9. 2011 poškodoval na delovišču pri padcu z betonskega zidu ob nameščanju zaščitne ograje.

2. Tožena zavarovalnica se je strinjala, da je podana 70 % odškodninska odgovornost tožnikovega delodajalca. Ugovarjala je, da je s 30 % tožnik sam prispeval k nastanku škode. V celoti pa je ugovarjala solidarni odgovornosti družbe A., d. o. o. Trdila je, da jo je treba obravnavati le kot naročitelja del, po 187. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pa naročitelj in izvajalec del odgovarjata solidarno (le) tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del. Trdila je, da tožnika ni mogoče obravnavati kot tretjega po navedeni določbi.

3. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe z delodajalcem. Toženi zavarovalnici je naložilo plačilo 23.550,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ustreznega dela stroškov postopka. Sledilo je ugovoru toženke, da je treba stranskega intervenienta obravnavati le kot naročitelja del, ne pa kot glavnega izvajalca in je odločilo, da upoštevajoč 187. člen OZ ni podana njegova solidarna odgovornost. Obrazložilo je, da odškodninska odgovornost delodajalca temelji na določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o objektivni odgovornosti zaradi izvajanja nevarne dejavnosti, pri čemer pa ni podlage za tožnikovo deljeno odgovornost, saj delodajalec delavcem ni zagotovil potrebne varovalne opreme. Upoštevajoč obseg nepremoženjske škode (vrsta poškodb je pri tožniku zapustila trajne posledice v obliki hudih osebnostnih motenj zaradi poškodb glave, božjasti z epileptičnimi napadi, naglušnosti in rigidnosti telesa, zaradi česar je tožnik invalid I. kategorije), je tožniku iz naslova nepremoženjske škode prisodilo 182.000,00 EUR, glede na že opravljena izplačila ter omejitev zavarovalnega jamstva po pogodbi, sklenjeni z delodajalcem, pa naložila toženki le še plačilo 21.689,58 EUR. Ker je bil že s tem zneskom dosežen limit po zavarovalni pogodbi, je v celoti zavrnilo tudi zahtevek za plačilo premoženjske škode.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Opozorilo je, da je tožnik zatrjeval, da je bil stranski intervenient glavni izvajalec in tako tudi njegov dejanski delodajalec, in bi tožena stranka glede na to izhodišče morala izkazati, da po sklenjeni zavarovalni pogodbi za zahtevke delavcev ne odgovarja. Tako je ugotovilo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

5. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi toženkine pritožbe s sklepom II DoR 375/2019 z dne 29. 8. 2019 dopustilo revizijo v smeri preizkusa materialnopravne in procesne pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje o obstoju objektivne odgovornosti toženkinega zavarovanca ter materialnopravne pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje o neobstoju tožnikovega soprispevka k nastanku škode.

Revizija

6. Tožena zavarovalnica zoper odločitev sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Utemeljuje, da je sodba sodišča druge stopnje pomanjkljivo obrazložena, da mu zato ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic (22. člen Ustave) in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V nadaljevanju pa z navajanjem primerov iz sodne prakse utemeljuje, da bi ob pravilni uporabi 153. in prvega odstavka 171. člena OZ sodišče moralo odločiti, da je podan vsaj 30 % tožnikov soprispevek k nastanku škode. Primarno predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločitev razveljavi, podredno pa, naj jo spremeni tako, da je podan 30 % tožnikov soprispevek, kar pomeni, da je treba tožniku prisojeno odškodnino zmanjšati za 52.600,00 EUR z ustrezno stroškovno posledico.

Odgovor na revizijo

7. Sodišče je revizijo vročilo tožniku, ki je nanjo odgovoril. Primarno predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrže, ker tožena stranka v reviziji ni navedla EMŠO in drugih identifikacijskih podatkov strank oziroma jo je (morda) vložila prepozno. Tožnik uvodoma poudarja, da tožena stranka tudi nima pravnega interesa za vložitev revizije. Navaja, da je sodišče zaradi omejene zavarovalne vsote toženi stranki naložilo bistveno nižje plačilo kot bi ji pripadalo, zato se tudi ob presoji, da je tožnik s 30 % prispeval k nastanku škode, prisojeni znesek ne bi spremenil. Sicer pa meni, da je pravilna odločitev sodišč, da je šlo zaradi dela na višini za nevarno dejavnost. Podrejeno tožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne in toženi stranki naloži plačilo njegovih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Revizija ni dovoljena.

O dovoljenosti revizije

9. Neutemeljen je ugovor tožnika v odgovoru na revizijo, da je revizija nepopolna in prepozna. Po določbah ZPP za popolnost revizije ni potrebna navedba EMŠO strank in matične številke stranskega intervenienta. Neutemeljen je tudi ugovor, da je bila revizija vložena prepozno. Sklep o dopustitvi revizije je bil toženi stranki vročen 18. 9. 2019, kar pomeni, da je bila revizija, vložena 3. 10. 2019, pravočasna.

10. Je pa utemeljen ugovor tožnika, da tožena stranka za vložitev revizije nima pravnega interesa.

11. Tožnik zoper toženo zavarovalnico uveljavlja direktni zahtevek na podlagi prvega odstavka 965. člena OZ, vendar na podlagi dveh različnih zavarovalnih pogodb: prve, sklenjene z (po njegovih trditvah) glavnim izvajalcem del, in druge, sklenjene s podizvajalcem, njegovim delodajalcem. Namesto direktne tožbe zoper zavarovalnico bi tožnik lahko vložil tožbo zoper prvega in drugega toženca in uveljavljal njuno solidarno odgovornost. Tudi če bi bilo v tem primeru ugotovljeno, da je podana solidarna odgovornost, toženca zaradi tega ne bi bila enotna sospornika.¹ Sodišče bi proti vsakemu od njiju lahko izdalo različno odločbo, ki bi bila odvisna predvsem od njunih ugovorov. Ne le, da se lahko izkaže, da eden od njiju odškodninsko odgovarja, drugi ne, lahko se izkaže, da je le eden od njiju sploh podal ugovor deljene odgovornosti. Podobno kot se toženca ne bi štela za enotno pravdno stranko (196. člen ZPP) in se učinki pravdnih dejanj posameznega toženca ne bi raztezali na drugega, bo moralo sodišče prve stopnje tudi v obravnavanem primeru v nadaljnjem postopku pri odločitvi o utemeljenosti zahtevka na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe s stranskim intervenientom upoštevati najprej vsebino z njim sklenjene pogodbe, potem pa tudi trditve, dokaze in ugovore, ki jih je tožena stranka podala v zvezi z obveznostjo stranskega intervenienta.

12. Tožnik ima tako prav, da pravnomočna odločitev o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka po zavarovalni pogodbi, sklenjeni s podizvajalcem, tožnikovim delodajalcem, v ničemer ne zavezuje sodišča pri odločanju o tožbenem zahtevku po zavarovalni pogodbi, sklenjeni s stranskim intervenientom, domnevnim glavnim izvajalcem. Tako je utemeljen tožnikov ugovor, da je treba pravni interes tožene stranke za vložitev revizije presojati izključno z vidika možnosti, da, ob morebitni ugoditvi reviziji (spremembi ali razveljavitvi), na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene z delodajalcem, doseže za sebe ugodnejšo odločitev.

13. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje to res ni mogoče. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da bi pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik, znašala 182.000,00 EUR. Ob upoštevanju 30 % tožnikovega prispevka (s 70 % odškodninsko odgovornostjo se je tožena stranka strinjala) bi šlo tožniku (182.000,00 EUR-54.000,00 EUR) 127.400,00 EUR. Od tega bi bilo treba odšteti že izplačanih 69.830,42 EUR, torej bi po najugodnejši možnosti tožena stranka morala plačati 57.569,58 EUR.

14. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki tudi v reviziji ni izpodbijana, da omejitev zavarovalnega jamstva iz naslova civilne odgovornosti delodajalca po sklenjeni pogodbi znaša 91.520,00 EUR, pa je tožena zavarovalnica, ker je že izplačala 69.830,42 EUR, v vsakem primeru dolžna plačati še največ 21.689,58 EUR, kolikor ji je sodišče tudi že naložilo.

15. Tožnik ima tako prav, da tožena stranka nima pravnega interesa za vloženo revizijo. To pomeni, da ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi 377. člena ZPP. Odločalo je v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

16. Odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožena stranka tožniku tudi povrniti njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 1.008,00 EUR (glede na v reviziji sporno vrednost 52.600,00 EUR, gre tožniku za stroške sestave odgovora na revizijo po tar. št. 18 in tar. št. 21 1350 točk po 0,6 EUR, kar znaša 810,00 EUR, 2 % materialni stroški v znesku 16,2 EUR in 22 % DDV v znesku 181,8 EUR). Vrhovno sodišče je uporabilo Odvetniško tarifo.

-------------------------------
¹ Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da solidarna obveznost več povzročiteljev nesreče, ne pomeni enotnega sosporništva. Tako na primer v zadevah II Ips 347/2004 in II Ips 384/2005.

Datum zadnje spremembe:

13.08.2020

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 568/2005
• Sklep II Ips 690/2006
• Sklep II Ips 308/2006