VSRS Sodba II Ips 3/2020

Jedro

Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ob stališču, da je bila prvotno, s sodno poravnavo določena preživnina za ml. drugega toženca dogovorjena v prenizkem znesku, to preživnino zvišalo, čeprav je prvostopenjsko sodišča ugotovilo, da se potrebe toženih strank in zmožnosti tožeče stranke niso spremenile.

Izrek

1. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba drugega toženca v celoti zavrne ter se tudi v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, pravdni stranki pa krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

2. Drugi toženec sam krije lastne revizijske stroške, medtem ko mora tožniku povrniti njegove stroške revizijskega postopka v višini 475,98 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik je s tožbo zahteval znižanje preživnine, ki jo je na podlagi sodne poravnave opr. št. IV P 69/2013, sklenjene dne 20. 11. 2013 pred Okrožnim sodiščem na Ptuju, zavezan plačevati svojima otrokoma (tožencema), in sicer iz dosedanjih 180,00 EUR na 50,00 EUR mesečno za vsakega otroka.

2. Toženca sta z nasprotno tožbo zahtevala zvišanje preživnine, in sicer iz dosedanjih 180,00 EUR na 250,00 EUR mesečno za vsakega.

3. Sodišče prve stopnje je (po ponovljenem sojenju) zavrnilo tako zahtevek po tožbi kot po nasprotni tožbi. Odločilo je, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo, delno pa je ugodilo pritožbi tožencev (tožnikov po nasprotni tožbi) in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je za drugega toženca zvišalo dosedanjo preživnino na 250,00 EUR mesečno. Odločilo je, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

5. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 540/2019 z dne 7. 11. 2019 je tožnik zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po tožbi ugodi, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne. Priglaša revizijske stroške.

6. Revizija je bila vročena tožencema, ki predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške revizijskega postopka.

Dejanski okvir spora in odločitev sodišč nižjih stopenj

7. V postopku je bilo treba ugotoviti, ali so se v času po določitvi prvotne preživnine bistveno spremenile zmožnosti preživninskih zavezancev (očeta in matere) in potrebe preživninskih upravičencev (otrok). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima oče (tožnik) sedaj sicer res nižjo plačo, a bi glede na svoje izkušnje in sposobnosti lahko dosegel tudi bistveno višja sredstva; poleg tega je v tem času pridobil dodatno premoženje (delež od delitve skupnega premoženja, izplačani potni stroški, sredstva od prodaje avtov), stroškov z najemnino pa nima. Materialne zmožnosti matere so se v času po določitvi prvotne preživnine nekoliko zvišale. Potrebe otrok (tožencev) se niso spremenile; ima pa prva toženka tudi lasten zaslužek, saj občasno dela preko študentskega servisa. Sodišče je presodilo, da do bistvenih sprememb, ki bi utemeljevale znižanje ali zvišanje preživnine, ni prišlo.

8. Sodišče druge stopnje je pritrdilo ugotovitvi, da se potrebe otrok niso bistveno spremenile. V času sklenitve sodne poravnave so bile namreč ocenjene pretirano visoko, dejansko pa so bile že takrat enake kot sedaj. Prav tako je sodišče pritrdilo ugotovitvam, da so se materine zmožnosti izboljšale, očetove zmožnosti pa se niso poslabšale, temveč ostale najmanj enake, če ne celo boljše. Ocenilo je namreč, da (poleg pridobljenega premoženja) tožnikovi dejanski zaslužki iz naslova plače znašajo znatno več, kot je to izkazano s plačilnimi listami (plačo prejema v gotovini), saj ima očitno vpliv na poslovanje podjetij v lasti nekdanje partnerke A. A. Izboljšane materine zmožnosti ne narekujejo znižanja preživnine, saj se že tako s tožnikovo preživninsko obveznostjo ne krije niti tretjina ugotovljenih potreb otrok, prav tako otroka večino časa preživita pri materi. Ob upoštevanju premoženjskih razmer tožnika, izhajajoč iz načela koristi otrok in upoštevaje načelo izravnalne pravičnosti, pa je treba po presoji sodišča zvišati preživnino za mladoletnega drugega toženca, ki je bila že s prvotno poravnavo določena prenizko. Preživnine za prvo toženko sodišče ni zvišalo, saj je že polnoletna in ima tudi lasten zaslužek.

9. Dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijani del sodbe in ki je ključno za rešitev revizijskega vprašanja, je torej mogoče povzeti v naslednje točke:

- sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se od sklenitve poravnave pa vse do odločanja o zahtevku tožencev iz nasprotne tožbe za zvišanje preživnine »[z]možnosti tožnika […] niso bistveno spremenile«;

- glede preživninskih stroškov je sodišče prve stopnje ugotovilo, »da je večina stroškov enakih«, medtem ko je glede njune matere ugotovilo, »da so se materialne zmožnosti zakonite zastopnice od prvotne določitve preživnine zvišale«;

- tudi pritožbeno sodišče je sprejelo ugotovitev »prvostopenjskega sodišča, da se potrebe otrok od določitve preživnine s sodno poravnavo do izdaje […] sodbe niso odločilno spremenile«;

- pritožbeno sodišče je še navedlo, da so »[p]remoženjske razmere očeta (tožnika) […] ostale najmanj enake, če ne že boljše«.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

10. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

11. Revizija je bila dopuščena glede pravnega vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob stališču, da je bila prvotno, s sodno poravnavo določena preživnina določena prenizko glede na mesečne potrebe otroka ter premoženjske in pridobitne zmožnosti tožeče stranke kot očeta, preživnino za ml. drugega toženca zvišalo, čeprav je prvostopno sodišče ugotovilo, da se potrebe toženih strank in zmožnosti tožeče stranke niso spremenile.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

12. Revident zatrjuje kršitev 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), na podlagi katerega se lahko prej določena preživnina spremeni le, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca. Taka naj bi bila tudi enotna sodna praksa, na katero se sklicuje. Poudarja, da prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo sprememb v potrebah otrok in zmožnostih tožnika, pa je pritožbeno sodišče (ne da bi na glavni obravnavi samo drugače ugotovilo dejansko stanje) preživnino kljub temu zvišalo. Načelo izravnalne pravičnosti, na katero se je sklicevalo, naj bi bilo v preživninskih sporih doslej neuporabljeno; njegova uporaba pa niti ni dopustna.

13. Toženca v odgovoru na revizijo navajata, da je bilo v postopku ugotovljeno, da so se tožnikove premoženjske razmere izboljšale. Pritožbeno sodišče naj bi med drugim ugotovilo, da se „niso poslabšale, kvečjemu izboljšale“; da „tožnikovi dejanski zaslužki iz njegovega dela znašajo znatno več, kot je izkazano s plačilnimi listi“; „da ni življenjsko sprejemljivo, da bi tožnik kot organizator dela [...] mesečno zaslužil manj kot monterji“; „da lahko tožnik glede na svoje izkušnje in sposobnosti doseže bistveno višja sredstva za preživljanje“. Obe sodišči naj bi zmotno uporabili materialno pravo z ugotovitvijo, da tožnik ni več v zunajzakonski zvezi s A. A. Po mnenju tožencev gre za pravno vprašanje, ki ga revizijsko sodišče lahko reši drugače od sodišč nižjih stopenj. S pomočjo podjetij, ki jih imata s A. v skupni lasti, naj bi tožnik sedaj luksuzno živel, hkrati pa formalno prikazoval slabo premoženjsko stanje. Toženca še navajata, da ob sklepanju sodne poravnave sodišče preverja zgolj, ali je poravnava v skladu z interesi otroka in ne preverja natančno vseh otrokovih potreb in zmožnosti zavezancev. Sodišče naj bi bilo zato v morebitni naknadni pravdi za spremembo preživnine v skladu z načelom oficialnosti upravičeno presojati tudi primernost s poravnavo določene preživnine oziroma naj bi jo bilo vedno upravičeno spremeniti, če je bila določena prenizko, ne glede na vzrok, zakaj je bilo tako.

Presoja utemeljenosti revizije

14. Revizija je utemeljena.

15. Dopuščeno revizijsko vprašanje izhaja iz premise, da se potrebe tožencev (tožnikovih otrok) in tožnikovih zmožnosti niso spremenile. Glede na kontekst obravnavane zadeve to pomeni, da se od trenutka sklenitve sodne poravnave o preživninah¹ niso spremenile bistvene okoliščine (potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca).² Pri iskanju odgovora na revizijsko vprašanje se je treba v prvem koraku ozreti na samo besedilo 132. člena ZZZDR,³ ki se glasi: »Sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena.« Za razrešitev vprašanja je ključen tisti del zakonskega besedila, ki pravi: »[…] če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena«. Jezikovno sporočilo teh besed je jasno in določno ter pušča zelo ozko polje razlage. Pomeni namreč, da morajo za višino preživnine bistvena dejstva in okoliščine nastopiti kasneje, po nastanku izvršilnega naslova, s katerim je določena prvotna preživnina.⁴

16. Kdaj kasneje, nam v tem primeru, ko je bila prvotna preživnina določena s sodno poravnavo, v drugem razlagalnem koraku pove sistemska razlaga (ta izhaja iz domneve o legislativni in normativni harmoniji),⁵ natančneje civilno procesno pravo, ki ureja sodno poravnavo, njene učinke in časovne meje pravnomočnosti. Tako v domači teoriji kot sodni praksi je nesporno, da ima sodna poravnava učinke pravnomočnosti.⁶ Pomeni namreč procesno oviro (prim. 308. člen ZPP), izpodbijati pa jo je mogoče le z izrednimi pravnimi sredstvi. Tako kot za pravnomočno sodbo tudi za sodno poravnavo velja načelo ne bis in idem. Zato je vselej podana absolutna bistvena kršitev postopka, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava (prim. 12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zaradi učinkov pravnomočnosti je pravno razmerje, urejeno s sodno poravnavo, nespremenljivo in nedotakljivo. Izpodbijati jo je mogoče samo s posebnim, sodni poravnavi prilagojenim izrednim pravnim sredstvom, tj. s tožbo za razveljavitev sodne poravnave (392. in 393. člen ZPP) ter v zelo omejenem obsegu z zahtevo za varstvo zakonitosti.⁷ Določbe 132. člena ZZZDR, po kateri lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, zato ni mogoče razlagati kot možnost spreminjanja že prisojene ali s sodno poravnavo dogovorjene preživnine ali kot ponovno odmero preživnine, torej kot poseg v pravnomočnost, temveč kot možnost spremembe pravnomočno urejene preživnine zaradi okoliščin, na katere pravnomočnost ne seže. Katere so te okoliščine, nam povedo t. i. časovne meje pravnomočnosti. Ugotovitev, da ima sodna poravnava učinek pravnomočnosti, je treba namreč upoštevati tudi glede časovnih mej pravnomočnosti.⁸

17. Časovne meje pravnomočnosti dajo odgovor na vprašanje, na kateri trenutek se nanaša sodna odločba ali – v obravnavanem primeru – sodna poravnava. Gre za vprašanje, katera dejstva, gledano s časovnega vidika njihovega nastanka, so zajeta s pravnomočnostjo. Pravnomočnost sodne poravnave se že po naravi stvari lahko nanaša le na trenutek, ko je bila sklenjena.⁹ To je časovna točka, ki razmejuje dejstva, na katera se lahko stranke sklicujejo v pravnem sredstvu, s katerim izpodbijajo sodno poravnavo, od dejstev, ki jih lahko uveljavljajo s tožbo za zvišanje, znižanje ali odpravo s sodno poravnavo dogovorjene preživnine. Določba 132. člena ZZZDR je le materialnopravni odsev procesnih učinkov pravnomočnosti in spoznanj o njihovih časovnih mejah. Tožba za zvišanje preživnine zato tako po materialnem kot po procesnem pravu ni in tudi ne more biti pravno sredstvo zoper odločbo ali sodno poravnavo o prvotni določitvi preživnine. S tožbo za spremembo ali odpravo preživnine se ne izpodbija pravnomočna sodba ali sodna poravnava o preživnini, temveč se z njo uveljavlja sprememba zaradi spremenjenih okoliščin, nastalih po trenutku, na katerega se nanaša pravnomočnost odločbe ali sodne poravnave o prvotni določitvi preživnine. Te okoliščine namreč niso zajete s pravnomočnostjo.

18. Argument sodnega precedensa v tretjem koraku le še potrdi, da je taka razlaga 132. člena ZZZDR pravilna in tudi edina možna. Tako je Vrhovno sodišče v sodbi št. II Ips 333/2015 z dne 23. 6. 2016 že izreklo: »Razlog (pogoj) za spremembo preživnine je torej sprememba okoliščin, ki so bile podlaga za njeno določitev. Če spremenjenih potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca sodišče ne ugotovi, ne more spremeniti preživnine ne glede na to, da ta morebiti ni ustrezna in ne krije vseh potreb preživninskega upravičenca. Institut spremembe z izvršilnim naslovom določene preživnine namreč ne zagotavlja spreminjanja preživnine zgolj zato, ker ni ustrezna in tako tudi ne predstavlja „pravnega sredstva“ zoper odločbo, s katero je bila preživnina določena.«¹⁰

19. Odgovor na zastavljeno revizijsko vprašanje je zato negativen. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ob stališču, da je bila prvotno, s sodno poravnavo določena preživnina za ml. drugega toženca dogovorjena v prenizkem znesku, to preživnino zvišalo, čeprav je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da se potrebe toženih strank in zmožnosti tožeče stranke niso spremenile.

Odločitev o reviziji

20. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je pritožbo drugega toženca (v zvezi z nasprotno tožbo) v celoti zavrnilo in tudi v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP) (I. točka izreka).

Odločitev o pritožbenih in revizijskih stroških

21. V skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče (glede na spremembo drugostopenjske sodbe) moralo ponovno odločiti o stroških pritožbenega postopka, pa tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku.

22. Ker sta obe pravdni stranki s svojima pritožbama propadli, je že po načelu uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) utemeljena odločitev, da vsaka stranka nosi lastne pritožbene stroške. Taka je bila že prvotna (sicer na podlagi pravila prostega preudarka sprejeta) odločitev pritožbenega sodišča, zato je revizijsko sodišče ni spreminjalo (I. točka izreka).

23. Tožnik pa je uspel z revizijo, zato mu je drugi toženec (glede katerega je bila odločitev s to sodbo spremenjena) dolžan povrniti njegove revizijske stroške. Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo¹¹ (v nadaljevanju OT) in upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj znašajo 475,98 EUR (450 točk za izredno pravno sredstvo po tar. št. 21/3, 375 točk za predlog za dopustitev revizije po tar. št. 21/4, kar upoštevaje določbo tar. št. 21/5¹² skupaj znaša 637,5 točk, materialni stroški v višini 2 % skupne vrednosti storitev po tretjem odstavku 11. člena OT – 12,75 točk, 22 % DDV). Stroške svojega odgovora na revizijo krije drugi toženec sam (II. točka izreka).

Sestava senata

24. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je namreč trenutek sklenitve sodne poravnave tista časovna točka, ki razmejuje časovne (in s tem objektivne) meje učinkov pravnomočnosti sodne poravnave. Dejstva, nastala po tem trenutku, so namreč onkraj meja učinkov njene pravnomočnosti.
² Ni mogoče slediti navedbam tožencev iz odgovora na revizijo, da naj bi pritožbeno sodišče ugotovilo, da so se tožnikove zmožnosti bistveno povečale. Pritožbeno sodišče je namreč izrecno ugotovilo (in na te ugotovitve je revizijsko sodišče vezano, vključno z ugotovitvijo o neobstoju zunajzakonske skupnosti, ki ni pravno, temveč dejansko vprašanje), da so tožnikove zmožnosti ostale „najmanj enake, če ne že boljše“, kar smiselno pomeni, da se gibljejo na enaki ali malenkost višji ravni, ki pa očitno (ne glede na ocene tožencev) ni bistveno višja. To smiselno izhaja tudi iz stališča pritožbenega sodišča, ki je odločitev o povišanju utemeljilo s tem, da naj bi bila preživnina prenizko določena že s poravnavo, ne pa s tem, da naj bi neustrezna postala šele kasneje (zaradi sprememb v zmožnostih zavezanca).
³ Po določbi 290. člena Družinskega zakonika se v tem postopku, ker je bil uveden pred 15. 4. 2019, uporabljajo določbe ZZZDR.
⁴ Pravni pojem »spremembe potreb ali zmožnosti« je sodna praksa razložila tako, da morajo biti te spremembe bistvene. Glej sodbi tega sodišča št. II Ips 79/2016 z dne 14. 7. 2016 (jedro ter t. 8 in 9) in št. II Ips 26/2017 z dne 11. 5. 2017 (jedro ter t. 7 in 8).
⁵ Tako zakon kot posamezne zakonske določbe ne bivajo v praznem prostoru, temveč tvorijo integralni del enotnega pravnega sistema. Sodnik si mora zato prizadevati k vzpostavitvi harmonije med zakonskimi teksti. Prim. A. Barak, Purposive Interpertation in Law, Princeton University Press, Princeton 2007, str. 160, 353-355.
⁶ Glej N. Betetto, A. Galič, v: L. Ude, A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 43, 44. Enako za Hrvaško pravo S. Triva, M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, VII. spremenjena in dopolnjena izdaja, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 573, 574.
⁷ Glej N. Betetto, A. Galič, nav. delo, str. 39.
⁸ Prav tam, str. 45.
⁹ Prav tam.
¹⁰ Glej 8. točko obrazložitve navedene sodbe. Enako sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 26/2017 z dne 11. 5. 2017 (t. 7 in 8), št. II Ips 79/2016 z dne 14. 7. 2016 (t. 8 in 9) ter tudi sodbe št. II Ips 427/93 z dne 17. 6. 1993, II Ips 296/97 z dne 11. 9. 1997, II Ips 862/2006 z dne 18. 1. 2007.
¹¹ Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami.
¹² Določba se glasi: „50 % odvetniških stroškov iz prejšnje točke se všteje v odvetniške stroške iz 3. točke te tarifne številke.“

Datum zadnje spremembe:

13.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 540/2019
• VSRS Sklep II Ips 126/2017
• Sodba II Ips 146/93