VSRS Sodba in sklep II Ips 60/2019

Jedro

Voznik je vozil z občutno manjšo hitrostjo, kot je bila omejena z obstoječo signalizacijo. Poleg tega voznik tožnika pred zaviranjem ni videl, saj je, kot to izhaja iz ugotovitev nižjih sodišč, tožnik prečkal cesto nenadoma. Drugačno presojo bi terjala situacija, v kateri bi voznik tožnika lahko opazil že prej, na primer, če bi ta pred tem hodil ali stal (z namenom prečkanja) ob cesti.

Izrek

I. Revizija prvega stranskega intervenienta na strani tožene stranke se zavrže.

II. Revizija tožeče stranke se zavrne.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva plačilo odškodnine v višini 91.532,53 EUR s pripadki za škodo, ki mi je nastala v posledici prometne nesreče z dne 30. 10. 2010, po podlagi utemeljen do 30 %.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe obeh pravdnih strank in prvega stranskega intervenienta na strani tožene stranke ter izpodbijano sodbo potrdilo (I. točka izreka), odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo do končne odločitve (II. točka izreka).

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta revizijo vložila tožnik in prvi stranski intervenient na strani tožene stranke. Tožnik v reviziji zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga, da reviziji ugodi, sodbi spremeni v skladu z revizijo, podredno pa sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša revizijske stroške. Prvi stranski intervenient vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, revizijskemu sodišču predlaga, da njegovi reviziji ugodi, izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da ugotovi drugačen delež odgovornosti po podlagi (10 %).

4. Reviziji sta bili vročeni v odgovor vsem udeležencem postopka. Tožnik je odgovoril na revizijo prvega nasprotnega udeleženca na strani tožene stranke, predlagal njeno zavrnitev in priglasil revizijske stroške.

Dejanski okvir spora

5. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva:

- prometna nesreča se je zgodila v soboto, 30. 10. 2010, okoli 7.00 ure zjutraj na lokalni cesti D. – E., pri dovozu do hiše na naslovu ...;

- na tem mestu se ob cesti nahajajo tri stanovanjske hiše, posamezne stanovanjske hiše se nahajajo tudi ob nadaljevanju ceste v smeri proti E.;

- prvi stranski intervenient je pripeljal z osebnim vozilom Renault Clio reg. št. ... iz smeri D. proti E.;

- pred cestnim odsekom, na katerem je prišlo do prometne nesreče, ni bil postavljen prometni znak za omejitev hitrosti ali znak za naselje, zato je veljala splošna omejitev hitrosti 90 km/h;

- pred mestom trčenja je bil ob cesti postavljen prometni znak „otroci na cesti“ skupaj z dopolnilno tablo „v dolžini 1 kilometer“;

- znak v času prometne nesreče ni bil zaraščen in ga je stranski intervenient lahko opazil, minimalno je bila z okrasnim rastlinjem zakrita dopolnilna tabla;

- stranski intervenient je pred zaviranjem vozil s hitrostjo 54,7 km/h oziroma 56 km/h;

- v trenutku, ko je stranski intervenient pripeljal v bližino dovoza, je tožnik začel prečkati cesto brez ustavljanja in ne da bi se prepričal, če lahko to stori varno;

- v bližini ni bilo prehoda za pešce;

- tožnik bi lahko stranskega intervenienta opazil na razdalji 140 m, medtem ko je lahko stranski intervenient tožnika zaznal na razdalji približno 50 m;

- stranski intervenient je na prisotnost tožnika na cestišču reagiral z močnim zaviranjem, vendar je kljub temu prišlo do trčenja;

- v trenutku trčenja se je tožnik gibal prečno na smer vožnje stranskega intervenienta z leve proti desni, s približno hitrostjo 7,2 km/h;

- vozilo stranskega intervenienta se je bo trčenju v celoti nahajalo na desni polovici vozišča v smeri njegove vožnje;

- vozilo je tožnika zadelo v desno stran telesa;

- vozilo se je ustavilo ob zaviranju in pri tem ni trčilo v nobeno oviro;

- stranski intervenient ni imel možnost obvoziti tožnika;

- vozilo stranskega intervenienta ni imelo tehnično brezhibnih zavor;

- če bi imelo vozilo brezhibne zavore, bi stranski intervenient lahko ustavil, če bi vozil s hitrostjo 42,1 km/h, upoštevaje stanje vozila pa bi lahko ustavil, če bi vozil 37,2 km/h;

- tudi s povsem brezhibnimi zavorami stranski intervenient v podani okoliščinah trčenja ne bi mogel preprečiti;

- obrabljene pnevmatike na dolžino zavorne poti niso vplivale;

- stranski intervenient v času neposredno pred in ob nesreči ni uporabljal mobilnega telefona.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

6. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljen potek prometne nesreče zaključilo, da je tožnik bistveno prispeval k njenemu nastanku, njegovo ravnanje pa ni bilo nepredvidljivo, zato je odgovornost, upoštevaje izhodiščno objektivno odškodninsko odgovornost voznika avtomobila, razporedilo v razmerju 70 % (tožnik), 30 % (voznik).

7. Višje sodišče je po opravljeni pritožbeni obravnavi zaključilo, da je voznik objektivno odškodninsko odgovoren, da bi lahko kljub odsotnosti znaka za omejitev hitrosti na 40 km/h vozil še previdneje, tožnik pa je cestišče prečkal nenadno, ne da bi se pred tem prepričal, ali lahko to varno stori, s čimer je bistveno prispeval k nastanku škode. Ker dejanje tožnika ni bilo nepričakovano, je sodišče kot primerno potrdilo razporeditev deležev odgovornosti 70 % (tožnik), 30 % (voznik), kot neutemeljene pa je zavrnilno vse očitke o s strani prvostopenjskega sodišča storjenih procesnih kršitvah.

Povzetek revizijskih navedb

8. Tožnik v reviziji navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo njegovo pravico do izjave, ker ni zaslišalo več prič, ki jih je predlagal v zvezi z okoliščino, da je bil na dan škodnega dogodka postavljen znak za omejitev hitrosti, poleg tega zavrnitve ni obrazložilo. To pomanjkljivost v obrazložitvi je poskusilo z dopolnjevanjem razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov odpraviti sodišče druge stopnje, s čimer je bila tožniku odvzeta pravica do pritožbe, saj odločba druge stopnje vsebuje razloge, ki jih sodišče prve stopnje ni navedlo. Nadalje tožnik navaja, da je sodnica v zadevi poskušala onemogočiti učinkovito pravdanje, postavljala sugestivna vprašanja in bila žaljiva, s čimer je storila kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kršena je bila tudi tožnikova ustavna pravica do nepristranskega sojenja, obrazložitev sodišča druge stopnje v zvezi z opisano kršitvijo pa je pomanjkljiva in neprepričljiva, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nezadostno se je sodišče druge stopnje opredelilo tudi do pritožbenih navedb glede pomanjkljivosti izvedenskega mnenja, na katere izvedenec niti na zaslišanju ni zadovoljivo odgovoril. Tožnik nadalje izpostavlja, da je bil v prometni nesreči kot pešec šibkejši udeleženec v primerjavi z voznikom osebnega avtomobila. Posledic prometne nesreče, ki so nastale zaradi opustitve sanacije prometne signalizacije, zato ne bi smel trpeti on. Šibkejši status bi moralo sodišče upoštevati tudi pri uporabi dokaznega standarda v zvezi z vsebino zapisnika. Sodišče druge stopnje je okoliščine, ugotovljene v policijskem zapisniku, ki so bile v prid tožniku, ocenilo kot neverodostojne, nasprotno pa je storilo glede okoliščin, ki so tožniku v škodo. Ni jasno, koliko mora biti napak v policijskem zapisniku, da bi sodišče lahko zaključilo, da je ta v celoti neverodostojen. Nadalje tožnik izpostavlja, da je materialnopravno napačna ugotovitev sodišča, da je bila omejitev hitrosti na spornem odseku cestišča 90 km/h, čeprav je bila že v letu 2010 tam odrejena postavitev znaka za omejitev hitrosti 40 km/h, ki je bil 19. 6. 2010 tam tudi postavljen. Ugotovitev se ne sklada z dejstvom, da je bil pred tem odsekom postavljen znak „otroci na cesti,“ ki že sam po sebi tudi zahteva, da se vozi s hitrostjo, da se lahko vozilo vsak hip ustavi. Napačen pa je tudi zaključek, da na dan nesreče znaka za omejitev hitrosti 40 km/h tam ni bilo. Voznik, drugače kot je zaključilo sodišče druge stopnje, ni vozil s primerno hitrostjo, njegovo vozilo ni bilo brezhibno, tožnik pa se je zanašal na to, da je na odseku omejitev hitrosti 40 km/h, zato je soprispeval k nastanku škodnega dogodka največ 10 % (pri tem se sklicuje na odločitve v zadevah II Ips 1160/2008, II Ips 387/1998, VSL I Cp 3853/2010, II Ips 18/2011, VSL II Cp 3371/2011).

9. Stranski intervenient na strani tožene stranke v reviziji navaja, da so podani pogoji za popolno oprostitev njegove odgovornosti, saj je tožnikovo prečkanje cestišča v soboto zjutraj, ko na cesti ni otrok, in sicer brez ustavljanja in ne da bi se pri tem prepričal, če lahko to varno stori, popolnoma nepričakovano. Tožnik namreč ni hodil ob cesti, pač pa je čez cesto pritekel za psom. Intervenient je pri tem vozil s praktično polovično dovoljeno hitrostjo, kljub temu pa nesreče ni mogel preprečiti. Slednje bi lahko storil le, če bi vozil s hitrostjo 37 km/h, česar pa ni mogoče pričakovati pri vožnji zunaj naselja, saj bi bilo takšno ravnanje ne samo nerazumno, pač pa bi lahko s tem ogrožal tudi ostali promet. Intervenient je prvič vozil po tej cesti, zato je vozil defenzivno. Ker dopolnilna tabla k znaku „otroci na cesti“ ni bila v celoti vidna, intervenient niti ni mogel računati, da opozorilo na odseku, kjer se je zgodila nesreča, še vedno velja. Pri tem se sklicuje na odločitvi v zadevah II Ips 616/2000, II Ips 619/2008.

10. Tožnik v odgovoru na revizijo stranskega intervenienta na strani tožene stranke opozarja na dejstva, ki jih je intervenient izpustil v svoji reviziji. Meni, da pogoji za oprostitev odgovornosti voznika niso podani, sodna praksa, na katero se sklicuje intervenient, pa ni primerljiva z obravnavano zadevo, pri tem pa navaja odločitve v več zadevah, ki bi jih moralo upoštevati revizijsko sodišče.¹

Presoja dovoljenosti revizije

11. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP) ali če je predhodno dopuščena (tretji odstavek 367. člena ZPP).

12. V obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine v višini 91.532,53 EUR. Z izpodbijano sodbo je bilo pravnomočno odločeno o podlagi zahtevka, in sicer, da je ta utemeljen do 30 %. Tožnik z revizijo primarno zahteva spremembo izpodbijane odločbe tako, da se ugotovi, da je tožnik prispeval k škodi največ 10 %. Revizija tožnika presega revizijski prag 40.000 EUR in je dovoljena.² Drugače pa velja za revizijo prvega stranskega intervenienta na strani tožene stranke. Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 40.000 EUR, pač pa znaša 27.459,76 EUR, revizija pa predhodno ni bila dopuščena, ta ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Presoja utemeljenosti revizije

13. Revizija tožeče stranke ni utemeljena.

O procesnih kršitvah:

14. Tožnik navaja, da je sodnica storila več procesnih kršitev (onemogočanje učinkovitega pravdanja, postavljanje sugestivnih vprašanj), kar kaže na njeno pristranskost pri sojenju. Domnevne procesne kršitve je tožnik neuspešno uveljavljal že z zahtevo za izločitev sodnice in s pritožbo zoper vmesno sodbo. Tožnik sicer skuša z argumentacijo navedene kršitve umestiti pod ustavno zagotovljeno pravico do nepristranskega sojenja, vendar pa procesne kršitve, ki jih lahko stranka uveljavlja z rednimi pravnimi sredstvi, po sodni praksi Vrhovnega sodišča³ niso razlog, ki bi vzbujal dvom v nepristranskost sodnika. Revizijsko sodišče pritrjuje tudi stališču višjega sodišča, da je treba pri presoji primernosti zasliševanja vsebino komunikacije med sodiščem, zaslišanim in ostalimi udeleženci postopka ovrednotiti celovito, ne pa zgolj izpostavljati posamezne, iz konteksta iztrgane izseke pogovora.⁴ Pravilen je zato tudi zaključek v izpodbijani sodbi, da z načinom vodenja postopka in zaslišanj tožniku ni bila kršena pravica do nepristranskega sojenja. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do izjave s strani sodeče sodnice na prvi stopnji kot posledico opisanih (zatrjevanih) procesnih kršitev tožnik ne navede, za katere dodatne navedbe je bil prikrajšan oziroma kako so nepravilnosti vplivale na pravilnost in zakonitost odločbe. Zgolj pavšalnih očitkov revizijsko sodišče niti ne more preizkusiti. Kot neutemeljena se izkaže tudi v zvezi s tem očitana absolutna bistvena kršitev sodišča druge stopnje, ker naj izpodbijana odločba v tem delu ne bi bila zadostno obrazložena oziroma naj bi bila obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Drugostopenjsko sodišče se je namreč izčrpno ukvarjalo z očitki in jih jasno, natančno, logično skladno in vsebinsko pravilno obrazložilo.⁵

15. Tožnik izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni zavrnilo dokaznih predlogov za zaslišanje A. A. in B. B., to je storilo šele sodišče druge stopnje, s čimer sta bili tožniku kršeni pravici do izjave in do pritožbe. V zvezi z navedenim revizijsko sodišče pritrjuje tožniku, da je šele pritožbeno sodišče obrazložilo zavrnitev obeh dokaznih predlogov, vendar pa tožnik v reviziji ne navaja, v čem naj bi bila odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov napačna, na kakšen način je torej odločitev višjega sodišča vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe. Dejstva, v zvezi s katerimi je bilo predlagano zaslišanje priče B. B., je sodišče že na podlagi drugih dokazov ocenilo za dokazano, medtem ko prepozno podanega predloga za zaslišanje priče A. A. tožnik ni upravičil, pač pa je šele v reviziji navedel razloge za njegovo prepozno predlaganje (enako velja za predlog v vlogi z dne 24. 1. 2018). Odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov se tako izkaže kot vsebinsko pravilna, tožnikova pravica do preizkusa (pritožbe) zavrnitvenih razlogov pa je bila zagotovljena v revizijskem postopku.

16. Neutemeljen je nadalje revizijski očitek o nezadostni obrazloženosti izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na pravilnost in strokovnost ugotovitev v izvedenskem mnenju. Sodišče druge stopnje se je do v pritožbi uveljavljanih kršitev obsežno, predvsem pa vsebinsko celostno opredelilo.⁶ Pojasnilo o tem, zakaj verjame ugotovitvam izvedenca o poteku dogodka, zajema tudi odgovor na nekatere izpostavljene pomanjkljivosti mnenja: ker je imel izvedenec za ugotovitev poteka nesreče na voljo dovolj tehničnih podatkov, se mu ni bilo treba opredeljevati do posameznih izpovedi, ki so bile v nasprotju s tem potekom. Zavzelo pa je tudi stališče o ostalih očitanih pomanjkljivostih in nedoslednostih mnenja, zato kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

17. Policijski zapisnik je javna listina, zato se šteje za resnično vse, kar je v njem zapisano. Zapisnik vsebuje zbir dejstev, podatkov, ki jih ugotovi uradna oseba po predvidenem postopku, stranka pa ima možnost (tudi kasneje) dokazovati, da posamezna ugotovitev ne drži. Pri tem pa ne obstaja neka kritična količina nepravilnosti, pri kateri domneva ne bi več veljala. Tožnik je v konkretnem primeru poskušal določena dejstva izpodbiti, vendar svojemu dokaznemu bremenu, predvsem zaradi dokazov, ki so podkrepili zanj sporne ugotovitve v zapisniku, ni zadostil. Očitek tožnika, ki se nanaša na vprašanje pravilnosti uporabe dokaznega standarda, tako ni utemeljen.

O zmotni uporabi materialnega prava

18. V naši teoriji in sodni praksi velja, da je odgovornost imetnika motornega vozila za škodo, ki nastane v prometni nesreči, objektivna.⁷ Drugače kot pri udeležbi dveh motornih vozil, kjer izhodišče za presojo razmerja odgovornosti predstavlja intenzivnost vzročnosti ravnanja vsakega od udeležencev na nastanek prometne nesreče, je pri udeležbi vozila z motorjem in pešca kot izhodišče treba vzeti objektivno odgovornost imetnika motornega vozila. V luči tega temeljnega pravila pa je treba nato presojati in ovrednotiti okoliščine, lastne vsakokratnemu primeru, ki (dodatno) prispevajo k škodnemu dogodku, in na ta način določiti delež odgovornosti, ki ga lahko pripišemo vsakemu od udeležencev prometne nesreče.

19. Pri presoji pravno pomembnih okoliščin konkretnega primera je Vrhovno sodišče vezano na s strani nižjih sodišč ugotovljeno dejansko stanje, zato ugovori tožnika, ki se nanašajo na drugačen potek prometne nesreče, hitrost vozila, prisotnost znaka za omejitev hitrosti na 40 km/h, vpliv obrabljenosti pnevmatik na dolžino zavorne poti, vpliv (slabo delujočega) krmilnega sistema na reakcijo voznika ipd. ne morejo biti predmet revizijske presoje (370. člen ZPP).

20. Ključne za presojo razporeditve (deleža) odgovornosti se tako izkažejo okoliščine, da je voznik pred zaviranjem vozil s hitrostjo 54,7 oziroma 56 km/h po lokalni cesti, kjer v času prometne nesreče ni bil postavljen prometni znak za omejitev hitrosti ali znak za naselje, pred mestom trčenja pa je bil postavljen znak „otroci na cesti“ skupaj z dopolnilno tablo „v dolžini 1 kilometer“, da je v trenutku, ko je voznik (prvi stranski intervenient na strani tožene stranke) pripeljal v bližino dovoza, tožnik na mestu, kjer v bližini ni bilo prehoda za pešce, začel prečkati cesto brez ustavljanja, ne da bi se prepričal, če lahko to stori varno, voznik pa pri tem ni imel možnosti obvoziti tožnika. Vozilo sicer ni imelo tehnično brezhibnih zavor, vendar tudi s povsem brezhibnimi zavorami voznik nesreče ne bi mogel preprečiti.

21. Tožnik pri tem nasprotuje zaključku v izpodbijani sodbi, da je bila omejitev hitrosti na spornem odseku v času prometne nesreče 90 km/h, pač pa da je bila po pravnih pravilih odmerjena hitrost 40 km/h. Revizijsko sodišče pritrjuje nižjima sodiščema, da voznika zavezuje le obstoječa prometna signalizacija (prvi odstavek 24. člena, peti odstavek 116. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, v nadaljevanju ZVCP-1). Ker znaka za omejitev hitrosti ali naselje, kot izhaja iz ugotovitev nižjih sodišč, v času prometne nesreče na spornem odseku ni bilo, je bila omejitev hitrosti 90 km/h. V zvezi s tem tožnik izpostavlja vprašanje, ali je šibkejši udeleženec v prometu v nasprotju z uporabnikom nevarne stvari dolžan trpeti hujše posledice, ki so posledica opustitve sanacije prometne signalizacije (namestitev znaka za omejitev hitrosti), ali je dolžan voznik v okviru svoje skrbnosti sam paziti, na situacijo na cestišču in prepoznati odsek, kjer mora voziti s počasnejšo hitrostjo, da se bo lahko vsak hip ustavil, če bi se izkazalo za potrebno, pri čemer se sklicuje na četrti odstavek 153. člena Obligacijskega zakonika. Iz navedb v reviziji ni povsem jasno, ali tožnik uveljavlja solidarno odgovornost imetnika nevarne stvari za ravnanje tretje osebe, ki naj bi prispevala k nastanku škode. Ne glede na to se v konkretnem primeru izkaže, da se je tožnik šele v revizijskem postopku prvič skliceval na to pravno podlago in v zvezi s tem ponudil nekatere pred tem manjkajoče trditve v smeri soprispevka, pri tem pa ni navedel, zakaj jih ni mogel (pravočasno) podati že pred nižjima sodiščema. Navedeni okoliščini revizijskemu sodišču preprečujeta presojo (o upoštevnosti) morebitnega soprispevka tretje osebe k nastanku škodnega dogodka v konkretnem primeru.

22. V zvezi z tožnikovimi navedbami, da bi moral voznik že zaradi znaka „otroci na cesti“ voziti s tako hitrostjo, da bi lahko v vsakem trenutku ustavil, revizijsko sodišče ugotavlja, da je treba znak otroci na cesti razlagati glede na njegov namen in smisel, ki je v opozarjanju na prisotnost otrok na cesti. Ti se kot ranljivejši udeleženci v prometu ne utegnejo povsem zavedati nevarnosti in pravil, ki veljajo v cestnem prometu, njihove reakcije pa so lahko manj razumne ali odstopajo od pričakovane, zato je treba biti ob njihovi prisotnosti v cestnem prometu še toliko bolj pozoren. Znak, ki opozarja na prisotnost otrok na cesti, za voznika torej pomeni, naj bo previden, celo bolj previden, kot se to od njega v prometu že sicer zahteva. Vendar pa je treba zahtevane učinke opozorila na vožnjo razlagati (tudi) v povezavi z verjetnostjo, da bodo otroci na cesti tudi dejansko prisotni. V konkretnem primeru, ko se je prometna nesreča zgodila v soboto zjutraj, torej na dan, ko ni šole, je manj verjetno, da bi otroci zahajali v bližino ceste. Učinki postavljenega znaka pa s tem niso povsem zanemarljivi, saj znak »otroci na cesti« nosi tudi sporočilo, da je območje poseljeno oziroma da se tam odvijajo dejavnosti, torej, da so tam prisotni ne samo otroci, pač pa tudi odrasli,⁸ kar mora voznik upoštevati pri vožnji. Tudi sicer vozniki glede hitrosti vožnje niso dolžni spoštovati le predpisanih omejitev hitrosti, pač pa morajo ves čas skrbeti za varnost sebe in drugih v prometu ter svojo vožnjo (med drugim) prilagajati vidljivosti, vremenskim in drugim razmeram na cestišču. Upoštevaje navedeno ter dejstvo, da je imelo vozilo, ki ga je vozil prvi stranski intervenient, slabše zavore, revizijsko sodišče zaključuje, da je voznik s tem, ko je na odseku, kjer je bila omejitev hitrosti 90 km/h ob ugotovljeni vidljivosti (čas zore in obcestna luč), vozil s hitrostjo 54,7 km/h oziroma 56 km/h, zahtevam po skrbnem ravnanju v prometu zadostil.

23. Pri tem je treba posebej poudariti, da je voznik vozil z občutno manjšo hitrostjo, kot je bila omejena z obstoječo signalizacijo. Poleg tega voznik tožnika pred zaviranjem ni videl, saj je, kot to izhaja iz ugotovitev nižjih sodišč, tožnik prečkal cesto nenadoma. Drugačno presojo bi terjala situacija, v kateri bi voznik tožnika lahko opazil že prej, na primer, če bi ta pred tem hodil ali stal (z namenom prečkanja) ob cesti. V teh primerih bi se od voznika pričakovalo, da hitrost še dodatno prilagodi (zmanjša), saj bi moral biti ob udeležbi pešca na oziroma ob cestišču še dodatno pozoren in previden. V konkretnem primeru pa voznik ni imel nobenih konkretnih indicev, da bo cestišče lokalne ceste ravno v času, ko bo peljal mimo, prečkal pešec. Zahteva, da bi vsak vozil tako, da bi lahko v vsakem trenutku popolnoma ustavil vozilo (v smislu prvega odstavka 30. člena ZVCP-1), bi namreč pripeljala do nevzdržne situacije, ko bi zgolj vožnja na območju, na katerem so lahko prisotni (tudi) pešci, pomenila, da bi moral biti avto popolnoma ustavljen, saj bi bilo mogoče le na ta način zagotoviti, da ob morebitnem nepredvidljivem prečkanju cestišča, voznik vozilo takoj ustavi. Določbo prvega odstavka 30. člena ZVPC-1 je zato treba razlagati v duhu njenega namena, ki ni v ohromitvi oziroma ustavitvi prometa, pač pa v razumni prilagoditvi vožnje razmeram na cesti in sposobnostim voznika.

24. Tožnik v reviziji izpostavlja, da se je sam zanesel, da je omejitev hitrosti na spornem odseku 40 km/h, saj je menil, da je tam postavljen znak. Pritožbeno sodišče te okoliščine ni štelo za relevantno, ker znak zavezuje voznika in ne pešca, tej presoji pa se pridružuje tudi revizijsko sodišče.

25. Navedene pravno pomembne okoliščine lahko tako strnemo v naslednje poudarke: tožnik je prečkal lokalno cesto, ne da bi se pred tem prepričal, ali lahko to varno stori, s svojim ravnanjem je grobo kršil cestnoprometne predpise; do prometne nesreče je prišlo ob dovozu k stanovanjski hiši, ob cesti so bile tri hiše, nekaj hiš pa je bilo tudi naprej po cesti, v bližini ni bilo prehoda za pešce, poleg tega je bil na odseku postavljen znak »otroci na cesti«, ki vsebuje (tudi) indic za bližino poseljenega območja; voznik, ki v izhodišču odgovarja za škodo zaradi nevarne stvari, ni z ničemer (dodatno) prispeval k nastanku škode. Glede na navedeno in upoštevajoč pri tem novejšo sodno prakso,⁹ revizijsko sodišče zaključuje, da v reviziji predlagana korekcija razmerja odgovornosti v smeri povečanja deleža odgovornosti voznika ni utemeljena.

Odločitev o reviziji

26. Revizija stranskega intervenienta na strani tožene stranke ni dovoljena, zato jo je na podlagi 377. člena ZPP Vrhovno sodišče zavrglo.

27. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija tožeče stranke, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (II. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

28. Ker bo končni uspeh strank znan šele ob koncu postopka, je odločitev o revizijskih stroških pridržana za končno odločbo.

29. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ VSL III Cp 2643/2014 z dne 29. 10. 2014, VS RS II Ips 282/2001 z dne 10. 1. 2002, VS RS II Ips 626/92 z dne 21. 4. 1993, VS RS II Ips 132/96 z dne 1. 12. 1997, VS RS II Ips 875/2006 z dne 7. 12. 2006, VS RS II Ips 1160/2008 z dne 29. 3. 2012, VSL II Cp 581/2006 z dne 6. 9. 2006, VS RS II Ips 234/95 z dne 12. 12. 1996, VS RS II Ips 387/98 z dne 15. 7. 1999, VSL I Cp 3591/2010 z dne 16. 2. 2011, VSL II Cp 3371/2011 z dne 4. 4. 2012, VS RS II Ips 776/2006 z dne 22. 11. 2007, VS RS II Ips 394/2000 z dne 22. 2. 2001, VS RS II Ips 18/2011 z dne 20. 6. 2013, VSL II Cp 1376/2017 z dne 10. 1. 2018, VSL II Cp 744/2017 z dne 7. 6. 2017 in VSL I Cp 3853/2010 z dne 6. 4. 2011.
² M. Ovčak Kos, Ž. Razdrih, Dovoljenost revizije z vidika vrednostnega kriterija – civilnopravni spori, v: Odvetnik, št. 3 (71)/2015, str. 17.
³ Gl npr. VS RS sklep Cp 22/2018 z dne 21. 6. 2018.
⁴ Tožnik izpostavlja npr. izjavo sodnice, ki naj bi bila žaljiva: »A ste bili vi pri zavesti sploh?«.
⁵ Tč. 12 izpodbijane sodbe.
⁶ Tč. 14 izpodbijane sodbe.
⁷ Gl. npr. VS RS II Ips 204/2013 z dne 9. 7. 2015, VS RS II Ips 992/2008 z dne 5. 4. 2012, VS RS II Ips 1160/2008 z dne 29. 3. 2012; T. Pavčnik, (Ne)dopustnost ugovora, da je za nesrečo izključno odgovoren le en voznik (člen 154/4 OZ), v: Pravni letopis 2014, str. 133 in nasl.
⁸ Na to dejstvo kažejo tudi okoliščine, da je do prometne nesreče prišlo ob dovozu k stanovanjski hiši, ob cesti so bile tri hiše, nekaj hiš pa je bilo tudi naprej po cesti, v bližini pa ni bilo prehoda za pešce.
⁹ VS RS II Ips 152/2016 z dne 22. 9. 2016, VS RS II Ips 32/2009 z dne 14. 7. 2011; prim. VS RS II Ips 204/2013 z dne 9. 7. 2015, VS RS II Ips 992/2008 z dne 5. 4. 2012, VS RS II Ips 1160/2008 z dne 29. 3. 2012.

Datum zadnje spremembe:

13.08.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 619/2008
• Sodba II Ips 241/2001
• Sodba II Ips 169/97