VSRS Sodba II Ips 136/2019

Jedro

Tla, kjer je padla pri delodajalcu zaposlena tožnica, niso postala zdrsna naključno, nepredvidljivo in neodvrnljivo oziroma kaotično naključno - življenjsko nepričakovano glede na proces, kakršen se sicer opravlja v delovnih prostorih pekarne, ko lahko odletijo določene kapljice, ki povzročijo zdrsnost tal, ne da bi to delavci oziroma zaposleni lahko opazili oziroma bili na to pozorni (dejanske ugotovitve obeh sodišč). Zato ne gre za primer naključno nastale škode in posledične nepravilno uporabljene objektivne odgovornosti, kot meni revidentka. Skrbnost dobrega strokovnjaka je s strani delodajalca v konkretnem primeru terjala preprečitev nastale situacije, ki je sicer lahko nastala hipno, vendar pa vnaprej predvidljivo in v nastalem rizičnem trenutku tudi odvrnljivo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 983,32 EUR, v petnajstih dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 18.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2010 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo obveznost plačila tožničinih pravdnih stroškov v višini 3.458,39 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki povrne stroške pritožbenega postopka v znesku 779,34 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

3. Revizija je bila dopuščena s sklepom VS RS II DoR 218/2019 z dne 27. 6. 2019 in sicer glede pravnega vprašanja - ali je v obravnavani zadevi, upoštevaje vse okoliščine primera, podana krivdna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke.

Povzetek navedb v dopuščeni reviziji

4. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga toženka dopuščeno revizijo. Poudarja, da je sodba sodišča prve stopnje materialnopravno napačna, kar predstavlja revizijski razlog iz 3. točke 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj Vrhovno sodišče ugotovi, da je revizija utemeljena in sodbo višjega sodišča ustrezno spremeni ter glede na uspeh v pravdi spremeni tudi izrek o stroških postopka, tožeči stranki pa naloži tudi revizijske stroške tožene stranke v 15 dneh od prejema odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za izpolnitev do plačila.

5. Ne soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da je podan element protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke in s tem obstoj krivdne odgovornosti za škodni dogodek. Sklicuje se na izpovedbo priče A. A., da sta se v delavnici nahajala skupaj s tožnico ter da je ta pripravljal surovine za pripravo testa in ker mu je ena od surovin zmanjkala, jo je šel iskat v klet. S pripravo surovin za testo pred odhodom v klet ni zaključil. Predno je šel v klet, ni opazil, da bi bilo kaj olja na tleh, v nasprotnem primeru bi tla pobrisal, ali pa bi za to prosil tožnico. Kapljice olja se na tleh niso nahajale več ur ali cel dan, temveč zgolj nekaj minut. Na njih ni že predhodno padel A. A., ki se je pri pripravi surovin za testo sam gibal okoli tehtnice, kjer so se tehtale surovine, med njimi tudi olje. Tudi ni šlo za večjo količino olja na tleh. S strani sodišča druge stopnje ugotovljene opustitve v obravnavanem primeru ni možno opredeliti kot nedopustno ravnanje. Stališče, da je delodajalec kršil obvezno zagotavljanje varnega delovnega okolja, ker delavec pred odhodom v klet, pri čemer delovni proces še ni bil zaključen, ni preveril brezhibnosti tal, pomeni, da sodišče šteje, da so delovne razmere nevarne med opravljanjem običajnih delovnih nalog na običajnem delovnem mestu. Pomeni pod videzom krivdne odgovornosti uveljavljanje objektivne odgovornosti, saj tako vsak škodni dogodek na delovnem mestu avtomatično pomeni, da delavcu ni bilo zagotovljeno varno delovno okolje (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 284/2017 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 624/2018). Zahteva po neprestanem nadzoru in zagotavljanju brezhibnosti tal v delavnici oziroma pekarni pomeni, da bi delodajalec moral ves čas nadzirati, da komu kaj ne pade na tla in da se umazanija takoj pobriše, pobere s tal oziroma zagotovi nekoga, ki bi neprestano brisal tla. Takšna zahteva je neživljenjska in neizvedljiva (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 284/2017, II Ips 10/2015, sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 601/2015, II Cp 3300/2014, III Cp 2907/2010). Življenjsko in vsakdanje je, da na spolzkih tleh komu spodrsne. Tudi ni šlo za nepričakovan pojav, niti za nevarnost, ki bi presegala običajno tveganje in ki bi odstopala od običajnih oziroma še sprejemljivih delovnih okoliščin (par kapljic olja, ki so se na tleh nahajale zgolj par minut), kateremu se s primerno skrbnostjo oziroma skrbnostjo povprečno skrbnega človeka ne bi bilo mogoče izogniti. V ničemer ne presega nevarnosti, kakršni smo ljudje izpostavljeni skoraj vsakodnevno. Nemogoče in neizvedljivo je sto odstotno preprečiti padce po tleh oziroma zagotoviti popolno varno pohodno površino (glej sodno prakso Vrhovnega sodišča RS II Ips 273/2014 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 778/2010). Šlo je za običajno vsakodnevno tveganje, ki ga je mogoče nevtralizirati že z običajno pazljivostjo, kar dokazuje tudi dejstvo, da do padcev po izpovedi tožnice v pekarni ni prihajalo (tako tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 252/2009 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1284/2015, II Cp 2999/2013, II Cp 2883/2013). Če bi tožnica hodila z minimalno oziroma povprečno stopnjo pozornosti in previdnosti namesto, da je imela pogled usmerjen proti hladilniku, oziroma če bi bila vsaj povprečno pazljiva (do škodnega dogodka je prišlo v njenem običajnem delovnem okolju, seznanjena je bila z delovnim procesom A. A.), do padca ne bi prišlo. Če bi pri hoji do hladilnika gledala v oziroma bi bila povprečno pozorna na tla, bi lahko opazila kapljice olja in bi se jim lahko izognila. Šlo je za nesrečno naključje, ki je bilo posledica običajnega rizika, ne pa za protipravno ravnanje zavarovanca tožene stranke (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 313/2017, II Ips 607/2001 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 624/2018, I Cp 1284/2015).

Odgovor na revizijo

6. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev in zahteva tudi povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo.

Dejanski okvir spora in pravni razlogi sodišč prve in druge stopnje

7. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je do izlitja olja prišlo v okviru delovnega procesa pri vlivanju olja v posodo na tehtnici. Res je bila količina olja majhna - nekaj kapljic in res je bilo olje na tleh le krajše časovno obdobje - nekaj minut. Vendar prisotnost olja na tleh delovnega prostora ni bila neizogibna oziroma neodvrnljiva posledica delovnega procesa. Zahteva, da delavec pri vlivanju olja v posodo na tehtnici ravna skrbno, po zaključku tega opravila pa tla pregleda in morebiti razlito olje po potrebi takoj pobriše, ni pretirana oziroma nerazumna ali neživljenjska. Delavec, ki je pri izdelavi testa vlival olje v posodo na tehtnici, bi moral po koncu tega postopka preden se je odpravil v klet po manjkajočo surovino, preveriti brezhibnost tal in jih po potrebi pobrisati ali tožnico vsaj opozoriti na izteklo olje. Sodišče prve stopnje ugotavlja krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke kot tudi njegovo objektivno odgovornost, sodišče druge stopnje pa le krivdno odgovornost. Podlage za zaključek o tožničinem soprispevku k nastali škodi (171. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) pa po stališču obeh sodišč ni, saj ni ugotovljeno, da bi bili oljni madeži tako opazni, da bi jih tožnica, ki je svojo pozornost usmerila v delo, lahko opazila. Opustitev potrebne skrbnosti zavarovanca tožene stranke je vzrok za tožnici nastalo škodo.

Presoja utemeljenosti revizije

8. Revizija ni utemeljena.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje pravno odločilne dejanske okoliščine, na katere je revizijsko sodišče vezano:

– delodajalec (zavarovanec tožene stranke) je v delovnih prostorih pekarne v okviru delovnega procesa priprave testa vlival olje v posodo na tehtnici, pri čemer je nekaj kapljic olja padlo na tla;

– odšel je v klet po surovine za testo, vendar se pred tem ni prepričal ali so tla po prelivanju olja postala spolzka;

– tožnica, zaposlena pri delodajalcu, je odšla do hladilnika po potrebne sestavine za izdelavo nadeva in stopila na zaradi oljnih kapljic nastali spolzki del tal ter padla in se poškodovala;

– oljnih kapljic ni mogla opaziti, ker so bila tla temne barve.

10. Namenska prvina zakonske ureditve krivdne kot tudi - če gre za opravljanje nevarne dejavnosti - objektivne odškodninske odgovornosti delodajalca v razmerju do delavca (179. člen Zakona o delovnih razmerjih - v nadaljevanju ZDR-1) pomeni, da delodajalec ne odgovarja le za naključno nastalo škodo.¹ V konkretnem primeru, ko ugotovljene dejanske okoliščine sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP) dopuščajo le presojo obstoja krivdne odgovornosti, te omogočajo pravni zaključek, da se zavarovanec tožene stranke ni razbremenil svoje odškodninske odgovornosti dobrega strokovnjaka za tožnici povzročeno škodo na delu, kot jo zahteva cit. določba ZDR-1. Pravno pomembna sta odgovora na dve ključni vprašanji - zakaj in kdaj je prišlo do oljnega madeža na tleh. Ti okoliščini spadata v prva dva elementa krivdne odškodninske odgovornosti in sicer najprej v opis samega škodnega dogodka, ki zajema predstavitev vseh drobcev dogajanja, ki skupaj tvorijo pravno pomemben konkretni dejanski stan spodnje premise sodniškega odločanja ter pojasnjujejo nadalje tudi obstoj vseh vzrokov za oljni madež na tleh delovnega prostora (torej drugega elementa odškodninske odgovornosti - vzročne zveze). Te soustvarjajo podlago za ugotavljanje nadaljnjih elementov odškodninske odgovornosti - protipravnosti ravnanja oziroma opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke po opravljenem rizičnem opravilu - pretakanju olja in neskrbnosti oz. malomarnosti (krivdni element). Torej - ali je zavarovanec tožene stranke opuščal kakšno svojo dolžnost oziroma ravnal neskrbno, ko ni pobrisal zaradi njegovega opravila nastalega oljnega madeža še pravočasno (še predno je odšel po sestavine v klet), da ne bi prišlo do padca (prvi odstavek 131. člena OZ). Tla, kjer je padla tožnica, namreč niso postala zdrsna naključno, nepredvidljivo in neodvrnljivo oziroma kaotično naključno - življenjsko nepričakovano glede na proces, kakršen se sicer opravlja v delovnih prostorih pekarne, ko lahko odletijo določene kapljice, ki povzročijo zdrsnost tal, ne da bi to delavci oziroma zaposleni lahko opazili oziroma bili na to pozorni (dejanske ugotovitve obeh sodišč). Zato ne gre za primer naključno nastale škode in posledične nepravilno uporabljene objektivne odgovornosti, kot meni revidentka. Skrbnost dobrega strokovnjaka je v konkretnem primeru terjala preprečitev nastale situacije, ki je sicer lahko nastala hipno, vendar pa vnaprej predvidljivo in v nastalem rizičnem trenutku tudi odvrnljivo. Predmet sodne presoje torej tudi ni primer, ko bi se od zavarovanca tožene stranke terjalo, da v vsakem primeru in na vsakem delu svojih objektov zagotavlja prisotnost osebe, ki bi ves čas morala paziti, da tla v delovnih prostorih ne postanejo spolzka. Šlo je za dejanje, ki je predstavljalo predvsem predvidljiv potencialni vir za nastanek zdrsnosti tal, ki je bil preprečljiv ob potrebni skrbnosti (zavarovanec tožene stranke bi moral po opravljenem pretakanju olja skrbno pregledati oz. preveriti površino pod njim oziroma v območju, kjer je izvajal opisano opravilo in tla očistiti). V izpodbijanih sodbah ni uporabljen prestrog standard presoje skrbnosti strokovnjaka.

11. Ugotovljene dejanske okoliščine razločujejo predmetno zadevo od tistih, na katere se, ko citira sodno prakso, sklicuje revidentka.² V konkretnem primeru je pravno odločilna prvina, da je šlo za delovno okolje, v katerem je bilo treba pri izvajanju posameznih v naprej določenih in na zamejen delovni prostor uokvirjenih rizičnih delovnih opravil, ki lahko povzročijo nevarne okoliščine v delovnih prostorih, ravnati z visoko stopnjo profesionalne skrbnosti.

12. Revizijsko sodišče zavrača tudi revidentkine očitke, uperjene zoper premajhno skrbnost tožnice. Upoštevaje neizpodbojne dejanske okoliščine, da oljnega madeža na tleh zaradi strukture in barve tal ob običajnem pogledu ni mogla opaziti in da je padla, ko je izvajala svoje delovno opravilo, je ni mogoče obremeniti z deljeno odgovornostjo za nastalo škodo na podlagi 171. člena OZ. Nobena ugotovljena okoliščina ne narekuje s strani revidentke terjanega tožničinega ravnanja, ki naj bi se osredotočilo na skrbno opazovanje tal, preko katere je morala stopiti oziroma hoditi tožnica. Njeno ravnanje ni bilo konvergentno in primerljivo z dolžnostjo zavarovanca tožene stranke, ki je s svojim delovnim opravilom povzročil zdrsnost tal; tudi na podlagi predpostavke, da tudi sam ne bi mogel – enako kot tožnica na prvi pogled opaziti oljnega madeža, je bil dolžan neposredno preveriti zdrsnost rizičnega območja in posledično odstraniti padle oljne kapljice, ter na ta način zagotoviti varno pohodno površino po opravljeni delovni aktivnosti. Opustitev dolžnosti potrebne skrbnosti ne more niti v delu prevaliti na oškodovanko. Takšen zaključek potrjuje tudi analiza na podlagi v sodni praksi več uveljavljenih teorij vzročnosti in protipravnosti v zvezi z vprašanjem soprispevka oškodovanca.

13. Presoja protipravnosti na podlagi teorije predvidljivosti in negativne posledice kot merila protipravnosti in hkrati tudi kot merila skrbnosti (krivde) oziroma prospektivne analize vzročnosti³ le navidezno dopušča zaključek, za katerega se smiselno zavzema revidentka - o predvidljivi vzročni zvezi med dejanjem in škodnim dogodkom in o objektivni predvidljivosti negativne posledice v breme oškodovanke. Načelo pravičnosti terja ugotovitev, da je zavarovanec tožene stranke prevzel tveganje negativne posledice z opisano opustitvijo.

14. Analiza drugega elementa odškodninske odgovornosti - pravno relevantne vzročne zveze prav tako izključi deljeno odgovornost. Teorija ratio legis vzročnosti ne pripelje do rezultata, za katerega se zavzema revidentka. Zgoraj obrazložena namenska prvina zakonske ureditve krivdne odškodninske odgovornosti delodajalca v razmerju do delavca pomeni, da delodajalec ne odgovarja le za naključno nastalo škodo.⁴ Namen določbe je nedvomno postrožena skrbnost delodajalca, da vselej poskrbi za varno delovno okolje (primerjaj tudi določbi 5. in 8. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu, prav tako pravilno uporabljeni v sodbah nižjih sodišč). To pa implicite pomeni, da delavca ni mogoče obremeniti s krivdnim soprispevkom, ko opravlja svoje delo lahko v zanj hipno nastalem rizičnem okolju, na katerega ne more vplivati, še posebej če - kot v spornem primeru - škodne nevarnosti niti ne more zaznati.

15. Tudi teorija (objektivne) pripisljivosti vzroka omogoča enak zaključek. Vezana je na primerjavo med konkretnim ravnanjem (opustitvijo) in namenom pravne norme (podteorija povečanja tveganja). Ne temelji predvsem na naravni vzročnosti kot temelju, temveč na normativnosti, ter holistično upošteva najširši nabor okoliščin, ki pridejo v poštev.⁵ V spornem primeru škodne posledice oziroma konkretizacije njenega rizika ni mogoče niti delno pripisati tožnici. Padla je v trenutku, ko je izvajala predpisano delovno aktivnost, ki je med drugim od nje zahtevala tudi hojo po spolzkem delu tal, kar je povzročil zavarovanec tožene stranke, ki bi lahko takoj vzpostavil varno stanje (dejanske ugotovitve obeh sodišč).

Odločitev o reviziji

16. Odgovor na dopuščeno pravno vprašanje je torej, da je zavarovanec tožene stranke izključno odgovoren za tožnici nastalo škodo. Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 378. člena ZPP.

Odločitev o revizijskih stroških

17. Glede na neuspeh v zvezi z revizijo, mora tožena stranka plačati stroške tožeče stranke v zvezi z odgovorom na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 388. členom ZPP). Natančnejša odmera stroškov je razvidna iz stroškovnika tožeče stranke.

Sestava senata

18. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj na primer Sodbo VSRS II Ips 313/2017 z dne 7. 2. 2019.
² V vseh odločbah vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje revidentka, so bile ugotovljene s konkretnim primerom neprimerljive pravno odločilne dejanske okoliščine. V zadevi VIII Ips 284/2017 je majhna grozdna jagoda povzročila zdrsnost tal, do katere pa ni prišlo v delovnem procesu zaradi neskrbnega ravnanja delavca zavarovanca tožene stranke, marveč v prostorih šolske zbornice; v zadevi II Ips 10/2015 je zavarovanec tožene stranke poskrbel za protizdrsnost in čiščenje spornega dela površine; v zadevi II Ips 273/2014 je prišlo do padca zaradi mokrote v kopalnici in torej prav tako ne v delovnem okolju; v zadevi VS RS II Ips 252/2009 se škodni dogodek prav tako ni zgodil v delovnem okolju, temveč na markirani poti, nevarnost za poškodbo pa je bila taka, kot lahko nastane v običajnem življenju; v zadevi II Ips 313/2017 je bila ugotovljena poškodba pri igri nogometa na igrišču, pri čemer delodajalec ni opustil kakšnih varnostnih ukrepov; v zadevi II Ips 617/2001 je oškodovanec padel izven delovnega procesa, prostor je bil dovolj velik in osvetljen, površina pa ni bila takšna, da bi ogrožala običajen korak.
³ Primerjaj N. Plavšak, Komentar OZ, Prva knjiga, str. 726 in nasl.; tudi D. Možina, Odgovornost države za padajoče kamenje, Pravna praksa 2011, št. 2.
⁴ Primerjaj na primer Sodbo VSRS II Ips 313/2017 z dne 7. 2. 2019.
⁵ Glej L. Varanelli:“ Vzročna zveza in naključje“, Fakulteta za management in pravo, Ljubljana 2016, Literalis d. o. o., Ljubljana, strani 163 do 169. Primerjaj tudi Sodbo VSRS Ii Ips 2/2016 z dne 19. 10. 2017.

Datum zadnje spremembe:

13.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 218/2019
• VDSS Sodba Pdp 672/2021
• Sklep II Ips 13/2002