VSRS Sodba I Ips 2113/2018

Jedro

V ZKP ni izrecnih določb (kot je tista v četrtem odstavku 227. člena ZKP, po kateri se lahko obdolžencu dovoli, da pri zaslišanju uporablja svoje zapiske), ki bi urejale vprašanje osvežitve pričinega spomina. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da ni nobenega razloga, da sodišče priči pri izpovedbi ne bi dovolilo uporabljati njenih zapiskov. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru ključno, da sta obsojenec in njegova zagovornica imela možnost spremljati izvedbo tega dokaza in priči zastavljati vprašanja ter na takšen način preizkusiti njeno verodostojnost.

Iz vidika poštenega postopka še toliko bolj pomembno, da imajo obdolženci možnost neposredno izpodbijati izjave drugih obdolžencev. Vendar pravilo, da mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, ni absolutno oziroma so dopuščene določene izjeme. Od splošnega načela pravice do soočenja z obremenilno pričo se lahko odstopi v primerih, če priča umre, ali če ne upa pričati zaradi strahu pred maščevanjem, ali če obstajajo drugi tehtni razlogi, da se priča ne more udeležiti obravnave. V tem primeru je treba presojati ostale tako imenovane podporne dokaze ter poštenost postopka kot celote.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 2113/2018 z dne 22. 3. 2018 obsojenega F. R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige ali spisa po prvem odstavku 265. člena v zvezi s 27. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let in šestih mesecev ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 2113/2018 z dne 10. 5. 2018 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornica, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve trdi, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje, da so v zapisniku predobravnavnega naroka „takšne napake, ki zahtevajo razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti“, da je izpovedba priče M. Š. nezakonit dokaz, ter da je v obravnavanem primeru podana kršitev obdolženčeve pravice do zaslišanja obremenilne priče. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče oprostilno sodbo, oziroma da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlagal njeno zavrnitev. Meni, da napake v zapisniku predobravnavnega naroka niso takšne narave, da bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe, da ne drži vložničina navedba, da je priča M. Š. obremenilno izpovedbo prebrala iz zapisnikov, ki jih je imela pri sebi med zaslišanjem, ter da zahteva uveljavlja tudi razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegova zagovornica seznanjena. Slednja je v izjavi navedla, da je odgovor Vrhovnega državnega tožilstva nekonkretiziran, da je v obravnavanem primeru, upoštevaje sodno prakso Vrhovnega sodišča, podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje, da napake v zapisnikih na katere opozarja zahteva za varstvo zakonitosti, kažejo na „popolno zmešnjavo pri vodenju glavnih obravnav“, da je sodnica priči M. Š. dovolila, da je brala iz listin, ter da uveljavljana kršitev obsojenčeve pravice do obrambe v zvezi z opiranjem sodbe na izpovedbo priče J. K., ne predstavlja nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izjavo je sklenila z navedbo, da je bilo v celotnem postopku zoper obsojenega F. R. storjeno toliko napak, da bi moral tudi vrhovni državni tožilec, v skladu z načelom iskanja materialne resnice, „primerno reagirati in vsaj konkretno obrazložiti svoje stališče“.

B.

5. Kazenskopravni očitek obsojencu v obravnavani zadevi je, da je naklepoma pomagal uradni osebi, da je v uradno listino vpisala lažne podatke in s pečatom potrdila tako uradno listino z lažno vsebino s tem, da je preko D. D., S. Š., referentki na Upravni enoti S. s pooblastilom za vodenje in odločanje v upravnih postopkih izdaje vozniških dovoljenj, torej uradni osebi, na območju S. pomagal tako, da je dal na razpolago sredstva za izvršitev kaznivega dejanja ponareditve uradne listine, tako da je D. D. v mesecu juniju 2008 S. Š. predložil zdravniško spričevalo in fotografije J. K., ki jih je D. izročil obsojenec in S. Š. s tem omogočil, da je v vozniško dovoljenje J. K. vpisala, da je upravičen do vožnje vozil B kategorije, čeprav je vedela, da vozniškega izpita te kategorije ni opravil in da je priloženo potrdilo izpitnega centra ponarejeno, nato pa je D. D. ponarejeno vozniško dovoljenje izročil obsojencu, ta pa J. K.

6. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je v sodbi sodišča prve stopnje podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev utemeljuje z navedbami, da iz izreka sodbe izhaja, da je S. Š. vpisala lažne podatke, da je J. K. upravičen do vožnje vozil B kategorije v veljavno vozniško dovoljenje J. K., v 28. točki razlogov sodbe pa sodišče ugotavlja, da J. K. ob izdaji vozniškega dovoljenja v S., ni imel še nobenega vozniškega dovoljenja in je bilo vozniško dovoljenje v celoti ponarejeno.

7. Zatrjevana kršitev ni podana. Iz kazenskopravnega očitka obsojencu v izreku sodbe sodišče prve stopnje ni razvidno, da je uradna oseba v veljavno vozniško dovoljenje J. K. vpisala lažne podatke, temveč je v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja določno opredeljeno, da je šlo v obravnavanem primeru za ponarejeno vozniško dovoljenje, ki ga je D. D. izročil obsojencu, ta pa J. K. Upoštevaje takšen opis kaznivega dejanja, razlogi sodbe sodišča prve stopnje, da J. K. ob izdaji vozniškega dovoljenja v S. še ni imel vozniškega dovoljenja, ter da je do vpisa dodatne kategorije za vožnjo traktorja prišlo šele na Upravni enoti AA., niso v nasprotju z izrekom sodbe. V obravnavni zadevi je ključno, da je ob pomoči obsojenca uradna oseba v vozniško dovoljenje vpisala podatek, za katerega je vedela, da je lažen, saj se je zavedala, da J. K. vozniškega izpita B kategorije ni opravil, ter da je priloženo potrdilo Izpitnega centra P. ponarejeno.

8. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi uveljavlja kršitev določbe 314. člena ZKP. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je iz zapisnika predobravnavnega naroka razvidno, da naj bi bil sestavljen dne 19. 4. 2017, čeprav je bil narok v resnici opravljen dne 4. 5. 2017, ter da je na prvi strani tega zapisnika navedeno, da obsojenec na predobravnavni narok ni pristopil, da je zanj vabilo izkazano, ter da izostanka ni opravičil, na drugi strani zapisnika pa je navedeno, da je obsojenec na predobravnavni narok pristopil.

9. Na enake pritožbene trditve je v 7. točki razlogov sodbe obširno odgovorilo že pritožbeno sodišče, ki je presodilo, da gre za očitno pomoto v navedbi datuma predobravnavnega naroka, ter da je iz celotne vsebine zapisnika predobravnavnega naroka očitno, da obsojenec na predobravnavni narok ni pristopil, zaradi česar je sodišče štelo, da krivde ne priznava. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izkazala in obrazložila vpliva zatrjevanih kršitev na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Zgolj trditev, da gre za „takšne napake, ki zahtevajo razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti“, za presojo, ali je zaradi navedene kršitve določbe kazenskega postopka pravnomočna sodba nezakonita, ne zadostuje. Zato Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti, ali zatrjevana kršitev določbe 314. člena ZKP predstavlja kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

10. Prav tako se ni mogoče strinjati z obsojenčevo zagovornico, da je izpovedba priče M. Š. nedovoljen dokaz. Vložnica zatrjevano kršitev utemeljuje za navedbami, da je priča med izpovedbo brala iz listin, ki jih je imela pred seboj, ter da si pri izpovedbi ni pomagala z lastnimi zapiski, temveč je brala uradna pisanja sodišča in tožilstva - izjavo pokojnega J. K., ki jo je dal policistom in njegov zagovor pred preiskovalnim sodnikom. Zatrjevano kršitev sklene z navedbo, da je neutemeljen zaključek pritožbenega sodišča, da je v obravnavanem primeru šlo zgolj za to, da je priča resničnost svojih navedb o tem, kaj ji je povedal brat, dokazovala s sklepom o preiskavi.

11. V ZKP ni izrecnih določb (kot je tista v četrtem odstavku 227. člena ZKP, po kateri se lahko obdolžencu dovoli, da pri zaslišanju uporablja svoje zapiske), ki bi urejale vprašanje osvežitve pričinega spomina. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča¹ je razvidno, da ni nobenega razloga, da sodišče priči pri izpovedbi ne bi dovolilo uporabljati njenih zapiskov.

12. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče v 8. točki razlogov sodbe, v obravnavanem primeru izpovedba priče M. Š. ne predstavlja nedovoljenega dokaza, na katerega sodišče ne bi smelo opreti izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je namreč na podlagi vpogleda v zapisnik o zaslišanju navedene priče zaključilo, da je priča M. Š. z uradnimi dokumenti, s katerimi je razpolagala, zgolj hotela podkrepiti resničnost svojih navedb o tem, kar ji je povedal pokojni brat J. K. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru ključno, da sta obsojenec in njegova zagovornica imela možnost spremljati izvedbo tega dokaza in priči zastavljati vprašanja ter na takšen način preizkusiti njeno verodostojnost. Obsojenčeva zagovornica je to možnost tudi izkoristila, saj je priči postavila številna vprašanja.

13. Nestrinjanje vložnice zahteve z vsebino izpovedbe priče M. Š. ter navajanje, da iz druge strani prepisa zvočnega posnetka izhaja, da se je priča izrecno sklicevala na zapisnik o zaslišanju njenega brata, da je med izpovedbo brala tudi iz sklepa Okrožnega sodišča v Kopru in sklepa o uvedbi preiskave zoper S. Š., ter da priča „v tako kratkem času ni mogla podati svoje lastne izjave in na to resničnost svojih navedb o tem, kar ji je povedal brat, dokazovati s sklepom o preiskavi“, izpodbija zanesljivost izpovedbe priče, torej uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14. Bistveni očitek zahteve je kršitev obsojenčeve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS (Ustava) in šestega odstavka Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Obsojenčeva obramba kršitev utemeljuje z navedbo, da je sodišče kot dokaz dopustilo izjavo J. K., ki je bila dana na policiji in njegov zagovor pred preiskovalnim sodnikom, čeprav obsojenec zaradi smrti J. K. ni imela možnosti, da v zvezi s temi izjavami zasliši njihovega avtorja. Kršitev utemeljuje z navedbo, da obsojenec ni mogel uveljavljati svoje pravice do zaslišanja obremenilne priče oziroma soobdolženca, zato se obsodilna sodba ne bi smela v odločilni meri opreti na njegovo izjavo.

15. Iz podatkov kazenskega spisa so razvidna naslednja procesnopravna relevantna dejstva:

- obdolženi J. K. je bil na zaprosilo Okrožnega sodišča v Kopru v fazi kazenske preiskave zaslišan pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu dne 20. 12. 2011. V zagovoru je obremenil obsojenega F. R., ki mu je med drugim dejal, da mu lahko za 2.000.000,00 SIT uredi vozniški izpit, da je obsojenemu J. R. v zameno za vozniški izpit izročil 4.000.000,00 SIT, da mu je R. naročil, naj opravi še zdravniški pregled in podobno;

- iz kazenskega spisa ni razvidno, da bi bila obsojeni J. R. in njegova zagovornica vabljena na zaslišanje obdolžena J. K. pred zaprošenim sodiščem;

- Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom II Ks 36157/2011 z dne 23. 2. 2016 kazenski postopek zoper obdolženega J. K. ustavilo ter odločilo, da stroški ustavljenega dela kazenskega postopka bremenijo proračun, ker je ugotovilo, da je obdolženi J. K. dne 15. 3. 2015 umrl;

- sodišče je v kazenskem postopku zoper obsojenca na glavni obravnavi prebralo zapisnik o zaslišanju obdolženega J. K. pred zaprošenim sodiščem.

16. V skladu z ustaljeno (ustavno) sodno prakso mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priča oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz, torej dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič ali zagovorov soobsojencev oziroma ima pravico, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, to je tedaj, kot priča ali soobdolženec daje izjavo. Pri presoji, ali je bilo obdolžencu omogočeno, da se sooči z omejeno izjavo, je ključno, ali takšna obremenilna izjava priče ali soobdolženca predstavlja edini ali odločilni dokaz. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 58924/2011 z dne 30. 5. 2013 presodilo, da se vprašanje, ali gre za odločilen dokaz, zmeraj presoja zelo ozko in to s pomočjo dopolnilnih dokazov. Močnejši kot so podporni dokazi, manj verjetno je, da bo dokaz obravnavan kot odločilen.

17. Evropsko sodišče za človekove pravice poudarja, da ima pojem „priča“ po EKČP samostojen pomen in se razteza na vsakega avtorja obremenilnih izjav, torej tudi na (so)obdolženca. Pri tem je treba opozoriti, da je verodostojnost izjav, ki jih poda (so)obdolženec, v primerjavi z izjavami prič, lahko dvomljiva. Obdolženec zaradi privilegija zoper samo obtožbo, ki ga Ustava zagotavlja v 4. alineji 29. člena, ni dolžan po resnici povedati vsega, kar ve o zadevi, prav tako pa ima lahko v konkretnem primeru tudi interes izpovedati v škodo (so)obdolžencem. Zato je iz vidika poštenega postopka še toliko bolj pomembno, da imajo obdolženci možnost neposredno izpodbijati takšne izjave drugih obdolžencev.

18. Vendar pravilo, da mora imeti obsojenec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, ni absolutno oziroma so dopuščene določene izjeme. V odločbi Evropskega sodišča za človekove pravice (zadeva Stefančič proti Sloveniji z dne 25. 10. 2012) je uvodoma poudarjeno pravilo, da mora imeti obdolženec v kazenskem postopku učinkovito možnost, da izpodbija dokaze zoper sebe, ko obsodba temelji izključno ali večinoma na izjavah prič, ki jih obsojenec ne more izprašati na nobeni stopnji postopka. Od splošnega načela pravice do soočenja z obremenilno pričo se lahko odstopi v primerih, če priča umre, ali če ne upa pričati zaradi strahu pred maščevanjem, ali če obstajajo drugi tehtni razlogi, da se priča ne more udeležiti obravnave. V tem primeru je treba presojati ostale tako imenovane podporne dokaze ter poštenost postopka kot celote. Dopustno je torej opreti sodbo na posreden edini ali odločilen dokaz, če je izvedeni postopek mogoče oceniti kot pošten in če zaslišanje take priče nikakor ni (več) mogoče zaradi smrti, strahu ali drugih razlogov, torej kot skrajno možnost, pri čemer se seveda presoja ta dokaz v povezavi z ostalimi podatki in dokazi v spisu.

19. V obravnavanem primeru je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče svojo odločitev o obsojenčevi krivdi res oprlo tudi na zagovor obdolženega J. K., še zdaleč pa ta dokaz ne predstavlja edinega oziroma odločilnega dokaza, na katerem temelji izpodbijana pravnomočna sodba. Sodišče je namreč zagovor obdolženega J. K. presodilo tudi z vidika drugih dokazov, zlasti izpovedbe priče A. Š., ki je izpovedal, da mu je pokojni J. K. povedal, da je vozniško dovoljenje kupil od obsojenca in izpovedbo priče M. Š., ki je prav tako izpovedala, da je pokojni J. K. pridobil vozniško dovoljenje preko obsojenca in zanj plačal, sodbo pa je oprlo še na podatke uradnih evidenc - pokojnemu J. K. je bilo na Upravni enoti AA. zaseženo krivo vozniško dovoljenje, dopis Odvetniške druge XY, preko katere je pokojni J. K. od obsojenca zahteval vračilo denarja za priskrbljeno vozniško dovoljenje, ki mu je bilo zaseženo, ter izpis prometa na računu pokojnega J. K., iz katerega je razvidno, da je dne 26. 5. 2008 dvignil 16.400,00 EUR gotovine.

20. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča zagovor obdolženega J. K. ni edini oziroma ključni dokaz, na katerega je sodišče oprlo svoj zaključek, da je obsojeni F. R. naklepoma pomagal uradni osebi, da je v vozniško dovoljenje J. K. vpisala, da je upravičen do vožnje vozil B kategorije, čeprav je vedela, da vozniškega izpita te kategorije ni opravil.

21. Z navedbami v zahtevi, da sodišče sploh ni upoštevalo, da je bil A. Š. še otrok, ko naj bi mu J. K. povedal o nakupu vozniškega dovoljenja, da je nelogično, da bi se starejši moški zaupno pogovarjal z otrokom o nakupu ponarejenega vozniškega dovoljenja, ter da sodišče izpovedb F. G. in M. J. ni upoštevalo, ker sta bili v nasprotju z izjavo in zagovorom J. K., obsojenčeva zagovornica ne uveljavlja kršitve zakona, temveč ponovno v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP izpodbija s pravnomočno odločbo ugotovljeno dejansko stanje.

C.

22. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

23. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

-------------------------------
¹ Prim. npr. Sodbe v zadevah I Ips 220/2002 z dne 11. 3. 2004, I Ips 127/2007 z dne 17. 5. 2007, II Ips 157/2016 z dne 24. 11. 2016.

Datum zadnje spremembe:

05.08.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 136/97
• VSM Sodba II Kp 29706/2017
• VSM Sodba II Kp 25625/2010