VSRS Sodba in sklep II Ips 8/2020

Jedro

Tožnika sta trdila tudi, da bi drugi tožnik in priče potrdili, da sta predstavnika prve toženke vsem podizvajalcem v pogajanjih zagotovila, da bodo dobili dovolila za izbris hipotek na izročenih nepremičninah, če bodo predložili ustrezno dokumentacijo in dokončali gradnjo z namenom, da bodo B. pridobili uporabno dovoljenje, ki je bilo nujno za nadaljnjo prodajo stanovanj in poslovnih prostorov. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da bi bilo to dejstvo pravno nepomembno, ker dogovori in obljube, če niso sestavljeni v obliki zavezovalnega posla, ne morejo predstavljati podlage za izdajo izbrisnega dovoljenja. Dodalo je še, da pa tudi iz drugih, listinskih dokazov izhaja, da zavezovalni posel ni bil sklenjen. Sodišče druge stopnje je te razloge potrdilo kot pravilne.

Prvi tožnik v reviziji utemeljeno opozarja, da je to stališče sodišč materialnopravno zmotno. Tožnika od sodišča zahtevata, naj tožencema naloži izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke na nepremičninah (izbrisna pobotnica). Zemljiškoknjižno dovolilo (intabulacijska klavzula) je izrecna nepogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo (23. člen SPZ). Ta mora biti izdana v predpisani obliki (33. člen ZZK-1), iz nje pa mora glede na 29. člena ZZK-1 izhajati tudi pravni temelj za prenehanje pravice. To pa ne pomeni, da bi moral biti v enaki obliki sklenjen tudi dogovor o izstavitvi izbrisne pobotnice. Določba 52. člena OZ, ki določa, da mora biti pogodba, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini ali s katero se ustanavlja druga stvarna pravice na nepremičnini, sklenjena v pisni obliki, se namreč nanaša le na dogovore o pridobivanju stvarnih pravic. Dogovori o razbremenitvi nepremičnine pa so veljavni, čeprav so sklenjeni le ustno. Po prvem odstavku 51. člena OZ se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon drugače določa.

Izrek

I. Revizija drugega tožnika se zavrne.

II. Reviziji prve tožnice se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se glede njenega tožbenega zahtevka razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji postopek

1. Tožnika sta s tožbo z dne 25. 1. 2018 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da sta jima toženca dolžna izstaviti zemljiškoknjižna dovolila za izbris hipotek na petih nepremičninah. Zatrjevala sta, da je bila prva tožeča gospodarska družba podizvajalka pri gradnji B. in je z investitorjem gradnje, družbo A., d. o. o., sklenila dogovor, da bo namesto plačila za opravljeno delo prejela v last dve stanovanji in poslovni prostor s pripadajočimi parkirišči v zgrajeni soseski. Na teh nepremičninah pa so po trditvah tožnikov še vedno vknjižene hipoteke za zavarovanje terjatve, ki jo ima kreditodajalec, to je prva tožena banka proti investitorju A., d. o. o. Tožnika trdita, da sta, potem ko se je izkazalo, da je treba za pridobitev uporabnega dovoljenja za zgrajeno sosesko še dokončati nekaj obrtniških del in od podizvajalcev pridobiti ustrezno dokumentacijo, predstavnika prve toženke v pogajanjih s podizvajalci in investitorjem zatrdila, da bo prva toženka podizvajalcem v zameno za izpolnitev pogojev za uporabno dovoljenje izstavila zemljiškoknjižna dovoljenja za izbris hipotek. V teh pogovorih naj bi v imenu prve toženke sodelovala vodja poslovne enote C. C.. in takratni član uprave banke D. D., sodelovala pa naj bi tudi odvetnik E. E. in eden od podizvajalcev F. F.. Prva tožnica je najprej zatrjevala, da obstaja tudi že pisna zaveza prve toženke, ki je del splošnih prodajnih pogojev SV 137/08 notarja ..., ki so bili sprejeti v zvezi z gradnjo B. Po tem, ko se je izkazalo, da splošni prodajni pogoji SV 137/08 takšne zaveze ne vsebujejo, sta tožnika predložila podobno izjavo banke Banke in zatrdila, da je obstajala enaka pisna zaveza prve toženke. Na zadnjem naroku sta predlagala, naj o obstoju zaveze za izstavitev izbrisnih pobotnic sodišče poleg že prej predlaganega drugega tožnika zasliši še priče G. G., F. F. in odvetnika E. E.

2. Tožnika sta v zvezi z aktivno legitimacijo drugega tožnika navedla, da se je prva tožeča gospodarska družba zavezala, da bo po ureditvi ureditvi zemljiškoknjižnega stanja lastninsko pravico na nepremičninah prenesla na drugega tožnika. Glede pasivne legitimacije druge toženke pa, da je bila prva toženka banka investitor gradnje in ima še vedno na nepremičninah vknjižene hipoteke, druga toženka pa je na podlagi zakonite cesije vstopila v pravni položaj prve toženke. Zato zahtevek uveljavljata oba tožnika zoper oba toženca.

3. Sodišče prve stopnje je tožbena zahtevka obeh tožnikov zoper oba toženca zavrnilo. Ugotovilo je, da je po zemljiškoknjižnih podatkih le prvi tožnik lastnik nepremičnin in je zato le on aktivno legitimiran za vložitev zahtevka, ne pa tudi drugi tožnik, ki ima s prvo tožnico zaenkrat sklenjeno le predpogodbo. Po podatkih zemljiške knjige je ugotovilo tudi, da je imetnica hipotek druga toženka in je zato lahko le ona pasivno legitimirana, ne pa tudi prva toženka. Ker iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da je prva toženka že izstavila izbrisni pobotnici za hipoteki pri dveh nepremičninah in že tečeta zemljiškoknjižna postopka, je zahtevek prvega tožnika glede teh dveh nepremičnin zavrnilo. Zahtevek za izstavitev pobotnic za izbris ostalih hipotek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ocenilo, da prvi tožnik ni dokazal sklenitve dogovora, da bo prva toženka izdala izbrisne pobotnice tudi v primeru plačila kupnine za stanovanja s kompenzacijo.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pojasnilo je, da je obrazložitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaznega predloga tožnikov skopa, da pa skupaj s preostalim delom obrazložitve omogoča pritožbeni preizkus. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da sta tožnika predlagala zaslišanje strank in prič, da bi potrdile, da je prva tožena banka podala izjavo z identično vsebino, kot jo je podala Banka H. V tej izjavi pa se je Banka H. zavezala, da bo izdala izbrisno pobotnico po prejetju celotne kupnine na račun banke kot delno poplačilo dolga, ki ga ima kreditojemalec. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da tudi če bi drugi tožnik in priče potrdile obstoj take izjave, to ne bi moglo vplivati na ugoditev zahtevku, saj ob takšni izjavi plačilo kupnine s kompenzacijo med kreditojemalcem/prodajalcem in kupcem ne bi zadoščalo za izdajo izbrisnega dovoljenja. Dodalo je, da tudi če bi drugi tožnik in priče potrdile, da sta predstavnika prve toženke C. C. in D. D. podizvajalcem obljubila, da bodo prejeli izbrisna dovoljenja, obljuba še ne more predstavljati veljavnega zavezovalnega posla, na podlagi katerega bi bila prva toženka dolžna izdati izbrisne pobotnice.

5. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 421/2019 z dne 3. 10. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je odločitev pritožbenega sodišča o potrditvi zavrnitve izvedbe zaslišanj pravdnih strank in predlaganih prič, pravilna s stališča določila 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 22. člena Ustave RS? (v nadaljevanju Ustava) ¹

Revizija

6. Na podlagi tega sklepa tožnika vlagata revizijo. Opozarjata, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo njun dokazni predlog za zaslišanje drugega tožnika in prič. Navedlo je le, da je ostale dokazne predloge zavrnilo, ker je bilo dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno z izvedenimi dokazi in bi nadaljevanje izvajanja predlaganih dokazov predstavljalo zavlačevanje postopka. Sodišče druge stopnje pa je ugotovilo, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu skromna, da pa je skupaj s preostalim delom obrazložitve in upoštevaje podane trditve tožnikov takšna, da omogoča pritožbeni preizkus. Po mnenju tožnikov tudi sodišče druge stopnje ni navedlo prepričljive obrazložitve (19. in 20. točka obrazložitve), zlasti ne glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje drugega tožnika, ki bi povedal, da je obstajala in mu je bila predočena pisna izjava tožencev o sprejemu zaveze za izstavitev izbrisnih pobotnic. Opozarjata, da če drugi tožnik takšne zaveze ne bi videl, se za nakup nepremičnin sploh ne bi odločil. Tudi predlagane priče direktorica investitorja G. G., podizvajalec F. F. in odvetnik E. E. bi potrdili obstoj pisne izjave toženk o sprejemu zaveze izdaje izbrisnih pobotnic. Tožnika opozarjata, da bi navedene priče potrdile tudi obstoj dodatnega temelja za ugoditev zahtevku – obljube poslovodje Banke I., d. d., D. D., ki je skupaj z vodjo poslovne enote Banke I. regije ... C. C. vsem izvajalcem gradnje v B. v letu 2010 zagotovil, da bodo dobili izbrisne pobotnice za svoje nepremičnine, če bodo predložili ustrezno dokumentacijo in dokončali gradnjo z namenom, da bi B. kot gradbena nepremičnina s strani nadzornih inšpekcijskih organov pridobili uporabno dovoljenje. Dano obljubo potrjuje tudi predložena izjava, ki jo je sestavil odvetnik E., predlog za njegovo zaslišanje pa je sodišče prav tako zavrnilo. Tožnika menita, da je s takšnim ravnanjem sodišče druge stopnje nedopustno poseglo v njuno pravico do izjave, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in pravico do enakega varstva iz 22. člena Ustave. Tožnika zato predlagata, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Sodišče je revizijo vročilo toženkama, ki sta nanjo odgovorili. Obe opozarjata, da je sodišče ugotovilo, da je bil pogoj za izdajo izbrisnega dovoljenja plačilo kupnine na račun kreditodajalca, kot delno plačilo dolga, ki ga ima kreditojemalec. V obravnavani zadevi pa je bilo plačilo kupnine izvedeno s kompenzacijo med prvo tožnico in družbo A. S tako plačano kupnino pa se ni izpolnil zahtevani pogoj, to pa pomeni, da tudi če bi drugi tožnik in priče potrdili obstoj zgoraj navedene zaveze, to ne bi vodilo k ugotovitvi, da je treba tožbenemu zahtevku ugoditi. Toženki poudarjata, da ima sodišče druge stopnje prav, da je iz obrazložitve sodišča prve stopnje mogoče razbrati, zakaj je sodišče predlog za zaslišanje drugega tožnika in prič zavrnilo kot nepotreben. Opozarjata, da sodišče lahko zavrne dokazne predloge, tudi za zaslišanje strank, če ima zato utemeljene razloge, da pa mora verodostojnost izvedenih dokazov in svojo dokazno oceno utemeljiti. Navajata, da besedna zveza „izjava strank“ pomeni celotno procesno gradivo, ki ga slednja da v spis, in ne le izvedbeno fazo zaslišanja stranke na glavni obravnavi. Obe toženki poudarjata, da je sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da so sicer med pravdnima strankama potekala pogajanja, vendar do sklenitve dogovora o izstavitvi pobotnic na podlagi plačila s kompenzacijo ni prišlo. Strinjata se z odločitvijo sodišča, da obljube, če niso sestavljene v obliki zavezovalnega posla, ne morejo predstavljati podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku, še zlasti, ker druga toženka pri teh pogajanjih ni sodelovala. Obe menita, da sodišči nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so bili predlagani dokazi utemeljeno in obrazloženo zavrnjeni. Zato predlagata, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne in jima povrne njune stroške revizijskega postopka.

8. Revizija drugega tožnika ni utemeljena, revizija prve tožnice pa je utemeljena.

O neutemeljenosti revizije drugega tožnika

9. Sodišči prve in druge stopnje sta tožbeni zahtevek drugega tožnika zavrnili zato, ker sta ugotovili, da je po zemljiškoknjižnih podatkih le prva tožnica lastnica nepremičnin in je zato le ona aktivno legitimirana za vložitev zahtevka, ne pa tudi drugi tožnik, ki ima s prvo tožnico zaenkrat sklenjeno le predpogodbo. Teh razlogov drugi tožnik v predlogu za dopustitev revizije ni izpodbijal in revizija glede pravilnosti teh razlogov tudi ni bila dopuščena. Drugi tožnik v reviziji tudi ne zatrjuje, da bi lahko neutemeljena zavrnitev dokaznih predlogov kakorkoli vplivala na odločitev o njegovi aktivni legitimaciji. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo njegovo revizijo v delu, ki se nanaša na potrditev odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka.

O utemeljenosti revizije prve tožnice

10. ZPP v 5. členu uveljavlja načelo kontradiktornosti, ki je neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. V kontradiktornem postopku mora biti vsaki stranki omogočeno, da navaja dejstva, dokaze, da sodeluje v postopku in se izjavi o vsem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Iz te pravice strank izhaja tudi načelna dolžnost sodišča, da predlagane dokaze izvede, razen, če obstajajo utemeljeni razlogi za njihovo zavrnitev.² Te razloge mora sodišče tudi navesti v obrazložitvi svoje odločbe. Obveznost obrazložitve izhaja tako iz pravice do izjave kot tudi iz pravice do pravnega sredstva, ki je zagotovljena v 25. členu Ustave.

11. Vrhovno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča druge stopnje, da ni nujno, da sodišče prve stopnje razloge za zavrnitev dokaznega predloga navede pri obrazložitvi dokaznega sklepa. Zadošča, da razlogi za zavrnitev dokaznega predloga dovolj jasno izhajajo iz nadaljnjih materialnopravnih utemeljitev. Čeprav sodišče prve stopnje tega izrecno ni zapisalo, je sodišče druge stopnje pravilno povzelo, da je bil predlog za zaslišanje drugega tožnika in treh prič zavrnjen zato, ker je bil podan za ugotavljanje dejstva, ki po skladni oceni obeh sodišč ni bilo pravno pomembno.

12. Tožnika sta trdila, da je obstajala pisna izjava prve tožene banke, da bo izdala izbrisne pobotnice, pri čemer sta izrecno trdila, da naj bi bila ta izjava po vsebini enaka kot izjava banke Banke H., ki je bila pri gradnji soseske X. v podobni vlogi kot prva toženka pri gradnji soseske B. (XII. točka pripravljalne vloge z dne 20. 6. 2018 na list. št. 51). Tudi Banka H. je investitorju/prodajalcu dala namensko posojilo za gradnjo in svojo terjatev zavarovala z ustanovitvijo hipoteke na zgrajenih nepremičninah. Kot sta ugotovili sodišči, je podala izjavo (A 17), da bo za vsak prodani posamezni del (stanovanje, poslovni prostor, garažo) izdala izbrisno pobotnico za izbris vknjižene in predlagane hipoteke, vendar le, če bo prejela celotno kupnino za vsak prodani posamezni del stavbe na svoj račun kot delno poplačilo dolga iz posojilne pogodbe (g točka 3. člena splošnih pogojev prodaje). Pravilnosti teh ugotovitev tožnika v reviziji ne izpodbijata. Sodišči imata prav, da tudi če bi drugi tožnik in priče potrdili, da je tudi prva tožena banka podala enako izjavo, to dejstvo ne bi bilo pravno pomembno, ker ne bi moglo biti podlaga za ugoditev zahtevku. Med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da prvi tožnik kupnine ni nakazal na račun prve toženke kot delno poplačilo dolga investitorja/prodajalca, ki ga ima ta do prve toženke, ampak je investitor nepremičnine izročil prvemu tožniku namesto plačila za delo, ki ga je ta opravil pri gradnji B. Sodišči imata prav, da pogoj iz izjave tako ne bi bil izpolnjen, zato je obstoj takšne izjave v obravnavanem primeru pravno nepomemben.

13. Tožnika sta trdila tudi, da bi drugi tožnik in priče potrdili, da sta predstavnika prve toženke vsem podizvajalcem v pogajanjih zagotovila, da bodo dobili dovolila za izbris hipotek na izročenih nepremičninah, če bodo predložili ustrezno dokumentacijo in dokončali gradnjo z namenom, da bodo B. pridobili uporabno dovoljenje, ki je bilo nujno za nadaljnjo prodajo stanovanj in poslovnih prostorov. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da bi bilo to dejstvo pravno nepomembno, ker dogovori in obljube, če niso sestavljeni v obliki zavezovalnega posla, ne morejo predstavljati podlage za izdajo izbrisnega dovoljenja. Dodalo je še, da pa tudi iz drugih, listinskih dokazov izhaja, da zavezovalni posel ni bil sklenjen. Sodišče druge stopnje je te razloge potrdilo kot pravilne.

14. Prvi tožnik v reviziji utemeljeno opozarja, da je to stališče sodišč materialnopravno zmotno. Tožnika od sodišča zahtevata, naj tožencema naloži izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke na nepremičninah (izbrisna pobotnica). Zemljiškoknjižno dovolilo (intabulacijska klavzula) je izrecna nepogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo (23. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Ta mora biti izdana v predpisani obliki (33. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1), iz nje pa mora glede na 29. člena ZZK-1 izhajati tudi pravni temelj za prenehanje pravice. To pa ne pomeni, da bi moral biti v enaki obliki sklenjen tudi dogovor o izstavitvi izbrisne pobotnice. Določba 52. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da mora biti pogodba, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini ali s katero se ustanavlja druga stvarna pravice na nepremičnini, sklenjena v pisni obliki, se namreč nanaša le na dogovore o pridobivanju stvarnih pravic. Dogovori o razbremenitvi nepremičnine pa so veljavni, čeprav so sklenjeni le ustno. Po prvem odstavku 51. člena Obligacijskega zakonika se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon drugače določa.

15. Tako imata tožnika prav, da zavrnitev predloga za zaslišanje drugega tožnika in prič z navedbo, da dogovor ni bil sestavljen v obliki zavezovalnega posla, ni pravilna. Dodatna utemeljitev obeh sodišč, da tudi elektronska pošta odvetnika E. drugemu tožniku (A15 in A16) omogoča ugotovitev, da je bil prvi tožnik stečajni upnik družbe A. in da do dogovora očitno ni prišlo, pa pomeni takoimenovano vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodišči sta namreč vnaprej, ne da bi izvedli s strani tožnikov predlagane dokaze, ocenili, da bi bila tožnika s temi dokazi neuspešna.

16. Prvi tožnik ima tako prav, da je sodišče druge stopnje nedopustno poseglo v njegovo pravico do izjave v postopku in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje glede odločitve o tožbenem zahtevku prvega tožnika zoper toženki razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločalo je v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

17. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Za senat: Iz poročila v zadevi II DoR 421/2019 izhaja, da je bila revizija dopuščena, da bi ponovno pretehtali, ali je ob noveli ZPP še pravilno naše stališče, da sodišče druge stopnje (sploh) ne more dopolniti razlogov sodišča prve stopnje za zavrnitev dokaznega predloga (čeprav jih ta dopolni pravilno). Vendar revizija sploh ne gre v to smer, pa tudi izkaže se, da sodba sodišča prve stopnje razloge ima, da jih sodišče druge stopnje ponovi, moje mnenje pa je, da so napačni in zato predlagam razveljavitev.
² Primerjaj A. Galič v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2005, str. 55 in 56.

Datum zadnje spremembe:

23.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 421/2019
• VSL Sodba I Cpg 374/2021
• VSL sklep II Cp 3275/2010