VSRS Sklep II Ips 121/2019

Jedro

Uporabo vrta je tako mogoče subsumirati v okvir stvarne služnosti iz 213. člena SPZ. Pri tem pa je treba vseeno ostati razumen; to namreč ne pomeni, da bi bile enako dopustne vsakršne vrtičkarske mahinacije ali okupacije tuje zemlje; kar se še posebej v primeru obsežnih javnih površin lahko hitro zgodi tudi brez prave zavesti njihovih lastnikov. Končen odgovor je tako odvisen od okoliščin konkretnega primera.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je sporno, ali je konceptualno sploh mogoča stvarna služnost – vrta. Tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnik) prebiva v večstanovanjski stavbi v A., ob kateri se nahaja zemljišče, ki ga stanovalci koristijo za vrtnarjenje. Lastnica tega zemljišča je toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženka), tožnik pa je prepričan, da je z več kot dvajsetletno uporabo svojega vrtička pridobil ex lege vrtnarsko služnost v korist vsakokratnega lastnika svojega stanovanja. Temu toženka oporeka, ker meni, da v tem primeru sploh ne more iti za stvarno služnost, zato z nasprotno negatorno tožbo zahteva, naj tožnik svoj vrtiček pospravi in z vrtnarjenjem nemudoma preneha.

2. Sodišče prve stopnje je pritrdilo tožniku. Razsodilo je, da obstoji stvarna služnost uporabe vrta v izmeri približno 150 m² toženkine parcele. Posledično je zavrnilo toženkin nasprotni negatorni zahtevek, naj tožnik vzpostavi prejšnje stanje in z vrta odstrani vsajeno drevje, grmičevje, rastlinjak in nanošeno kamenje ter se tudi v prihodnje vzdrži tovrstnega vznemirjanja njene lastninske pravice.

3. Zoper tako odločitev se je toženka pritožila. Sodišče druge stopnje ji je sledilo in njeni pritožbi ugodilo tako, da je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek glede priposestvovanja služnosti, v preostanku pa je s sklepom razveljavilo odločbo o negatornem zahtevku in v tem obsegu vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 353/2019 z dne 5. 9. 2019 ugodilo.

5. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, zakaj ni mogoče priposestvovanje stvarne služnosti vrta v korist stanovanja, ko sta izpolnjena oba pogoja za priposestvovanje stvarne služnosti, to je, da tožnik več kot 20 let dejansko izvršuje služnost vrta in lastnik služeče nepremičnine temu ni nikoli nasprotoval.

Razlogi nižjih sodišč

6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da za tožnikovo stanovanje uporaba vrta sicer res ni nujna, a bistveno prispeva h kakovosti bivanja, zato je v smislu stvarne služnosti podana zadostna funkcionalna vez. Sodišče druge stopnje je ocenilo nasprotno. Kljub temu, da izraba vrta prispeva h kakovosti življenja, to ne omogoča lažjega izvrševanja lastninske oblasti na gospodujoči nepremičnini. Pri obdelovanju vrta gre le za interes tožnika. Služnost mora objektivno koristiti vsakokratnemu lastniku gospodujoče nepremičnine ne glede na njegove individualne interese. Ne gre za funkcionalno povezanost med vrtom in stanovanjem, ki bi bila v korist gospodujoči nepremičnini.

Revizijske navedbe

7. Tožnik je pravočasno vložil dopuščeno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi tako, da potrdi odločbo sodišča prve stopnje, toženki pa naloži pravdne stroške.

8. Navaja, da je obrazložitev sodišča druge stopnje konstrukt, namenjen zavrnitvi tožbenega zahtevka. Stanovanje v bloku je vrednejše, če je atrijsko ali z vrtom. Tudi hiša je vrednejša, če ima vrt. Ta omogoča stanovanju boljšo kakovost bivanja, saj si lastnik lahko pridela sadje in zelenjavo ter se na vrtu zadržuje oziroma si ga ureja, kot se je zgodilo v konkretnem primeru. Vrt je tako povezan s stanovanjem. Tožnik je, odkar se je v stanovanje vselil, vrt koristil in obdeloval. Pred njim je to počel že bivši lastnik tega stanovanja. Tako gre za povezanost med stanovanjem in vrtom ter interes vsakokratnega lastnika, ne le tožnikov individualni. Kot se je sodišče prepričalo v naravi, se vrt nahaja neposredno ob stanovanju. Zakon za nastanek služnosti ne zahteva, da bi ta morala biti koristna ali potrebna, četudi pa bi, je vrt stanovanju vsekakor tako koristen kot potreben. Če bi obveljalo stališče o nepovezanosti, služnosti praktično ne bi bilo mogoče priposestvovati. V tem smislu pa bi šlo za mrtvo črko na papirju. Odločba sodišča druge stopnje nasprotuje sodni praksi Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 75/2012 in Višjega sodišča v Ljubljani v zadevah II Cp 2222/2017, III Cp 1215/2009 in I Cp 630/2017.

9. Toženka je na revizijo odgovorila. V njej soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, zato predlaga njeno zavrnitev.

O utemeljenosti revizije

10. Revizija je utemeljena.

11. Ne gre za tipičen primer stvarne služnosti. Ta je običajno povezana s potjo ali infrastrukturnimi vodi, medtem ko v obravnavani zadevi pomeni uporabo vrtička v korist vsakokratnih lastnikov enega izmed stanovanj v večstanovanjski stavbi v Tolminu.

12. Bistvene dejanske okoliščine, ki tvorijo podlago spora, so naslednje:

— tožnik je kupil stanovanje od toženkine pravne prednice leta 1993, kar je bilo zemljiškoknjižno urejeno in etažirano leta 2012, že pred tem pa je imel na njem stanovanjsko pravico od 1981 dalje;

— tožnikovo stanovanje se nahaja v zgradbi z več stanovanji, ki jim v obdelavo pripadajo vrtički, ki ležijo v sosednji, 1007 m² veliki nepremičnini, v lasti toženke;

— pravni prednik toženke je svojo nepremičnino z ureditvijo betonskih zidakov in potk sam razdelil na manjše dele, ki jih je dal na razpolago stanovalcem zato, da bi se povečala kakovost bivanja oziroma izboljšala njihova funkcionalnost;

— uporaba vrta je bila vezana na posamezno stanovanje oziroma družino, pri čemer so novi stanovalci uporabljali isti vrt kot njihovi predhodniki;

— tožnik je svoj vrtiček, ki leži na delu toženkine nepremičnine, neodplačno in brez težav obdeloval 36 let, tj. od leta 1981 dalje, prostor tožnikovega vrta pa je bil v naravi jasno razviden in v razmerju do drugih stanovalcev nesporen;

— toženka oziroma njena pravna prednica sta za to vedeli in temu nista nasprotovali ter sta táko uporabo vrta na svoji parceli dopuščali vse do leta 2017, ko je toženka prvič zahtevala, naj stanovalci vrtičke pospravijo;

— tožnikov vrtiček v naravi obsega približno 150 m² površine in je ločen od njegovega stanovanja z manjšim betonskim koridorjem, ki ga omejuje 1,8 metra visok zid (škarpa). Za njim se vzporedno s tožnikovim stanovanjem nahaja vrt, na katerem tožnik in njegova žena pridelujeta povrtnino, na njem rastejo tudi figa, kivi in breskev. Tožnikov vrt je s treh strani obdan z nižjim betonskim zidom, okrog katerega je speljana gramozna potka.

13. Vprašanje je tako, ali je konkretno tožnikovo vrtnarjenje na tuji nepremičnini sploh mogoče razglasiti za stvarno služnost vrta. Iskanje odgovora na dopuščeno revizijsko vprašanje pomeni preizkušanje pravne vezi med tožnikovim stanovanjem (gospodujočo nepremičnino) in vrtičkarskim zemljiščem toženke (služečo nepremičnino), in sicer v kvalitativni oceni zatrjevane stvarne služnosti. Pravnima stališčema nižjih sodišč ni mogoče oporekati tehtnosti, a sta med seboj izključujoči, zato ju je treba na ravni sodne prakse pomensko in hierarhično poenotiti ter ovrednotiti v smislu realizacije (konkretizacije) sicer abstraktne pravodajne norme.

14. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je (lahko) predmetna uporaba vrta upravičeno opredeljena (tudi) kot stvarna služnost, medtem ko je sodišče druge stopnje ocenilo nasprotno in tovrstnemu vrtičkarstvu odreklo naravo zemljiške služnosti. Pri oceni konkretnega vrtnarjenja je tako ključna analiza obeh opisanih subsumcij v okvir 213. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ta upravičuje lastnika gospodujoče stvari, da za njene potrebe izvršuje določena dejanja na tuji nepremičnini¹. Tožnikov zahtevek sicer v ožjem smislu temelji na drugem odstavku 217. člena SPZ, ki pa je v pomenu dopuščenega vprašanja in razmerju do 213. člena SPZ le izvedben (pomožen)². Določa operativne pogoje za ex lege nastanek stvarne služnosti, ne opredeljuje pa tega, kar je v tej zadevi ključno, tj. zmožnosti njenega materialnopravnega obstoja per se.

15. V skladu z drugim odstavkom 217. člena SPZ stvarna služnost nastane na podlagi zakona, tj. z nepravim priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari služnost dejansko izvrševal 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Slednje najprej pomeni, da mora zanjo lastnik služeče stvari vedeti, hkrati pa ne sme iti za zlorabo (uporabo sile ali zvijačo). Gre za izjemen nastanek stvarne služnosti, ko dalj časa trajajoče, neviciozno posestno stanje postopoma pridobiva na legitimnosti, dokler ne prerase v upravičeno stvarnopravno omejitev tuje lastninske pravice. Lastninska pravica je tako v tem pomenu, torej kot očitna posledica poštenega posestnega stanja, lahko omejena. To je tudi sicer eksistencialno vsaki služnosti kot omejitvi tuje lastninske pravice, pri čemer je pomembno, da do tega ne pride enostransko ali s samovoljo s strani okoriščenca, temveč je posredi tudi odobravajoča volja prikrajšanca (lastnika služeče stvari). Že v izhodišču zato ni upoštevna dobra vera lastnikove gospodujoče stvari. Okoliščina, da je tožnik vedel, da spornega vrta ni kupil, le uporabljal ga je kot stanovanju pripadajoč vrt, sama po sebi torej ne izključuje nastanka stvarne služnosti.

16. Sodna praksa se doslej s prav tako stvarno služnostjo vrta še ni srečala, izrecno pa je ne omenja niti pravna teorija. Očitno resda ni (bila) pogosta, kar pa z vidika postavitve dopuščene hipoteze ni ključno. Tako v sodni praksi kot pravni teoriji je mogoče najti vzporednice z upoštevnimi materialnopravnimi odtenki, ki kljub drugačnemu dejanskemu stanju prispevajo k sistemskemu razumevanju položaja atipičnih stvarnih služnosti. Vrhovno sodišče je tako kot stvarno služnost v zadevi II Ips 281/2010 že priznalo služnost souporabe kleti. Smiselno primerljive zaključke je v sodni praksi mogoče najti tudi glede parkiranja vozil³. Služnost uporabe vrta po vsebini spominja na gozdne ali poljske stvarne služnosti. Pravna teorija med hišne služnosti nedvomno prišteva tudi življenjske položaje z očitno razrahljano funkcionalno vezjo, kot to velja za negativno stvarno služnost razgleda⁴. Spet druge pa intenzivno opredeli že izrazito subjektivna poslovna dejavnost lastnika gospodujoče nepremičnine (pašnja drobnice na tuji zemlji).

17. Srž problema v tej zadevi je po oceni Vrhovnega sodišča v pretirano objektiviziranem pojmovanju stvarnih služnosti v razmerju do osebnih, češ da le te služijo (konkretnim) ljudem, stvarne pa v prvi vrsti nepremičninam. Čeprav je zakonska dikcija, ki usmerja pozornost k potrebam gospodujoče nepremičnine, v tem pomenu (res lahko) zavajajoča, ni dvoma, da (nobena) nepremičnina nima (sebi lastnih) potreb. Nepremičninam je vseeno, če do njih vodijo (nujne) poti oziroma optični kabli ali straniščne kanalizacije, enako ravnodušne so do razgledov na sončno morje ali zelene planine. Zato je treba biti pri tovrstnem poosebljanju stvari (nepremičnin) zadržan, predvsem pa ostati življenjski, njihove (navidezne) potrebe v tem pomenu nujno osmisliti s človeškimi. Vse to namreč, če že, potrebujejo samo njihovi posestniki, torej vsakokratni lastniki, gostje ali naključni obiskovalci.

18. S tega vidika je razlikovanje med stvarnimi in osebnostnimi služnostmi prej navidezno kot (zares) stvarno, dogmatično pa je utemeljeno predvsem z drugačnim naveznim substratom (tj. stvarjo oziroma konkretnim posameznikom), medtem ko ostaja skupen smoter – v pomenu zadovoljevanja človekovih potreb – vselej enak. Poenostavljeno je zato razmejevati omejitvene stvarne pravice na tiste osebne, ki služijo (le konkretnemu) posamezniku in zemljiške, ki služijo nepremičninam ( in s tem vselej vsem lastnikom). Interesno ozadje je vselej samo subjektivno in individualno, že zato pa, kljub nepremičnini kot razmeroma stabilni stični točki, raznoliko.

19. Določene služnosti so opredeljene kot stvarne (objektivne) zaradi konkretnih človeških potreb (koristi), ki se po naravi stvari povezujejo z uporabo nepremičnin. Dinamiko stvarne služnosti je tako treba, četudi ob nespremenjeni substanci (nepremičnini), vselej nasloviti „uporabniško“; najsi gre za njen nastanek ali prenehanje⁵. Ker je lastništvo nepremičnin dinamično (fluidno), tudi sami lastniki pa so interesno (lahko) raznoliki, skupni imenovalci pogosto niso enostavno določljivi. Gotovo pa koristi nepremičnin ni mogoče razumeti brez razumevanja koristi oziroma potreb njihovih lastnikov, saj jih šele te osmislijo.⁶

20. V tem duhu je zato treba razumeti tudi uporabo konkretnega vrta, v zvezi s katero širšo sliko zamegljuje tožnikovo osebno vrtičkarsko ugodje. To je namreč v taki ali drugačni obliki lastno vsakršni služnosti, tako stvarni kot osebni, zato samo po sebi posebej ne definira ne enih ne drugih. Posledično je lahko zabrisana tudi meja med osebnimi in stvarnimi služnostmi, kot večplastna pa se pokaže tudi konkretna uporaba tolminskega vrta. Zavoljo povezanosti s stanovanjem spominja tako na stvarno služnost kot tudi na osebno služnost užitka, kolikor njenemu imetniku ne omogoča le aktivnosti na tuji nepremičnini, temveč tudi koriščenje plodov (tj. vrtnin). Ker pa ne vrtnari le tožnik, temveč tudi njegova družina, je s kolektivno uporabnostjo dotičnega vrta ta primerljiva tudi s služnostjo stanovanja.

21. Očitno je, da življenjski primer ni enoznačen, tovrstni poudarki pa pomenijo le pretirano izolirano kategoriziranje iste dejavnosti. Prav pojavna raznolikost stvarnih služnosti, ki že v zasnovi niso taksativno opredeljene z zakonsko normo, temveč jih zaokroža le nastavek generalne klavzule, dokazuje, da to niso le tiste, ki bi bile eksistencialne.⁷ Vsakršna uporaba nepremičnine namreč ni nujna, kar razumno enako velja za tej uporabi pripisano služnost kot njeno analogijo. Gre za sorazmerje; nujnejša (in pogostejša) kot je določena uporaba nepremičnine, splošnejša je s tem naslovljena korist; posledično pa je s svojo eksistencialnostjo skupna več (različnim) lastnikom. In obratno, bolj kot je uporaba nepremičnine „ekscentrična“, manj je tistih, ki jim je kot taka (enako) potrebna (koristna). Vseeno pa to, če že, vpliva samo na njeno terensko realizacijo (morda celo prenehanje), medtem ko je opcijsko ne zanika. Tudi še tako nenavadne služnosti, ki so funkcionalno povezane z določeno nepremičnino, v izhodišču namreč vsakomur omogočajo enako uporabnost.

22. Bistveno je, da je med zatrjevano stvarno služnostjo in gospodujočo nepremičnino podana zadostna funkcionalna vez v pomenu pravnega standarda. Funkcionalnost je odvisna od vseh okoliščin konkretnega primera, šele njihova sinteza pa je tista, ki naj osmisli njeno končno podobo (bit). Kot je v stvarnem pravu tudi sicer uveljavljeno načelo, je lahko tudi služnost (le) bolj ali manj nujna, morda samo koristna, ali pa celo (samo) luksuzna.⁸ V prvo skupino bi bilo mogoče uvrstiti nujno pot, v drugo kanalizacijsko ali vodovodno omrežje, ki uporabnikom nepremičnine nedvomno koristi, a samo po sebi ni nujno (ali pač?). Kot velja enako za kleti, garaže ter na stanovanje vezano uporabo vrta; vsem njihovim funkcijam (tj. skladiščenju, parkiranju ali vrtičkanju) je namreč skupno, da na svojevrsten način (lahko) prispevajo h kakovosti bivanja v določenem stanovanju. S tem pa načeloma izpolnjujejo tudi temeljno funkcionalnost, ki se zahteva za njihov obstoj v pomenu stvarne služnosti.⁹

23. Po mnenju Vrhovnega sodišča je kot stvarno služnost uporabe vrta tako mogoče opredeliti tudi konkretno več desetletno vrtnarjenje, ki je bilo že v zasnovi funkcijsko zadosti povezano s tožnikovim stanovanjem. Med stanovanjem in lego vrta ne obstaja le očitna krajevna povezava, temveč ta tudi vsebinsko prispeva h kakovosti blokovskega bivanja, s čimer v svojem (vrtičkarskem) dometu prispeva tudi k izvrševanju lastninske pravice na gospodujoči nepremičnini. Gre za zunanji zelen prostor, ki vsakemu stanovalcu konkretnega stanovanja (lahko) omogoča sprostitev, stik z naravo ter celo pridelavo lastnih povrtnin v pomenu svojevrstne eko samooskrbe. Že abstraktnost poimenovanja nakazuje, da gre za stvarno služnost, ki je bila orientirana zemljiško. Časovne omejitve, ki je značilna za osebne služnosti, ni bilo, tudi ne eksistencialne (ustanovitvene) povezanosti med služnostjo in izključno tožnikovo osebnostjo. Prav pravni prednik toženke je bil tisti, ki je z ureditvijo betonskih zidakov in potk svojo parcelo razdelil na manjše dele in jih dal na razpolago stanovalcem zato, da bi se povečala kvaliteta bivanja oziroma izboljšala njihova funkcionalnost. Taka, s stanovanji povezana uporaba vrtičkov, se je nato s strani toženke in njene pravne prednice še desetletja tolerirala in s tem krepila ter legitimizirala. Ni šlo le za tožnika, temveč za skupnost več stanovalcev, ki so uporabljali vrtičke kot „podaljške“ svojih stanovanj. Uporaba konkretnega vrta pa je bila povem enako udejanjena ne le s strani tožnika, temveč tudi s strani njegovega pravnega prednika ter žene, kar zanika tezo o njeni izključno osebni (tožnikovi) pripisljivosti. Ker je tožnikova uporaba vrta sovpadala s posestjo prav tega stanovanja, tudi ni dvoma, da je služnost vezana na stanovanje, in ne na tožnika, posledično pa lahko koristi vsakokratnemu lastniku, torej tudi tožnikovim pravnim naslednikom.

24. Ob večinsko prevladujočih stvarnih služnostih je tako treba vselej pustiti prostor tudi za tiste, ki so (bile doslej morda) na obrobju. Zato je v tem pomenu ključno, kako je bila konkretna dejavnost realizirana na terenu, ker ta najbolj zgovorno priča o njeni pravi naravi in resnični koristi. V pomenu sodniškega silogizma se je tako treba nujno gibati od spodaj navzgor, in ne obratno, konkretni življenjski situaciji pa omogočiti, da zaživi znotraj še dopustnega okvira sicer abstraktne pravodajne norme.

Sklepno

25. Uporabo vrta je tako mogoče subsumirati v okvir stvarne služnosti iz 213. člena SPZ. Pri tem pa je treba vseeno ostati razumen; to namreč ne pomeni, da bi bile enako dopustne vsakršne vrtičkarske mahinacije ali okupacije tuje zemlje; kar se še posebej v primeru obsežnih javnih površin lahko hitro zgodi tudi brez prave zavesti njihovih lastnikov. Končen odgovor je tako odvisen od okoliščin konkretnega primera.

26. Ker pa sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni izčrpalo pritožbe v celoti (na primer glede toženkinih očitkov o drugih ovirah za priposestvovanje služnosti na družbeni lastnini in prekariju), je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo tako, da je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Odločitev o stroških je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Smiselno enako je določal 49. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.
² Ker se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do priposestvovanja, v tem pomenu tudi ni upoštevna nanj vezana sodna praksa, v kateri tudi sicer ni bilo dvoma, da načeloma lahko gre za stvarno služnost, zato je tudi osredotočenje drugačno (npr. II Ips 2/99).
³ Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2539/2018 z dne 29. 5. 2019: „Ne drži teza tožnikov, da parkiranje vozil ne more biti stvarna služnost, ker ni v povezavi z nepremičnino. Sodna praksa je namreč to služnost uvrstila med oblike potne služnosti, ki je nedvomno v korist gospodujoče nepremičnine.“
⁴ M. Juhant, v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem; GV Založba, Ljubljana, 2004 str. 883.
⁵ Tudi do prenehanja lahko pride zaradi opustitve izvrševanja (222. in 223. člen SPZ).
⁶ To dokazuje že zemljiškoknjižno dovolilo (ali izrek ugotovitvene sodbe v primeru ex lege služnosti), ki se tudi sámo tako glasi: „(...) V korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine in v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine (...)“.
⁷ Kar je tudi v sodni praksi že uveljavljeno stališče. Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 281/2010, 9. - 11. točke. obrazložitve.
⁸ S civilizacijskim razvojem pa se tudi opisane kategorije lahko spreminjajo, kar je bilo nekoč luksuzno, je lahko danes temeljna občečloveška norma.
⁹ Po vsebini mejijo že na luksus, kamor bi bilo mogoče gotovo uvrstiti služnost razgleda ali pa opazovanje čudovite freske na sosednji nepremičnini.

Datum zadnje spremembe:

22.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 353/2019
• VSK Sklep I Cp 235/2020
• Sklep II DoR 56/2014