VSRS Sodba II Ips 102/2019

Jedro

Zadržanje zastaranja je zastoj v teku zastaralnega roka, do katerega pride zaradi ovir za vložitev tožbe. Ali so obstajali utemeljeni razlogi za zadržanje zastaranja, se vedno presoja za nazaj: ta presoja postane aktualna, ko upravičenec rok za vložitev tožbe zamudi, a bi bila ta v primeru zadržanja pravočasna. V naravi instituta zadržanja je njegova začasnost: traja le, dokler trajajo (v začetku odstavka primeroma navedene) ovire, nato zastaranje začne (prvikrat ali znova) teči.

S tezo, da pogrešanost sama po sebi ne pomeni subjektivne ovire za pravočasnost uveljavljanja terjatve se Vrhovno sodišče strinja, navkljub splošni opredelitvi pojma »uradno pogrešana oseba« in njegovim bistvenim opredelilnim elementom, kot so neobičajna odsotnost od doma, prekinitev socialnih in poslovnih kontaktov in podobno, in navkljub režimu, ki velja za pogrešane osebe: išče jih policija, so na seznamu pogrešanih oseb, za njimi se razpiše tiralica

Izrek

Reviziji se zavrne.

Obrazložitev

Tožbeni zahtevek in trditve pravdnih strank

1. Tožnik je od toženca zahteval plačilo 85 starostnih pokojnin, ki bi morale biti njegovi pravni prednici (materi) izplačane v obdobju od februarja 2007 do maja 2012. Trdil je, da je bila na podlagi veljavnega sklepa upravičena do starostne pokojnine, a ji je toženec od januarja 2007 samovoljno in enostransko (brez zakonske podlage) ni več nakazoval. Ker je bila njegova pravna prednica uradno pogrešana oseba, zastaralni rok za uveljavljanje v tem postopku vtoževane terjatve ni mogel pričeti teči. Čeprav je tožencu sporočil, da je pogrešana, mu ni dal naloga za prenehanje izplačevanja pokojnin. Dejanski datum materine smrti po tožnikovem stališču ni pravno pomemben, saj naj bi pravica do pokojnine ugasnila šele z njeno pravno smrtjo.

2. Toženec je zahtevku ugovarjal. Skliceval se je na pravno naravo pravice do pokojnine iz 20. točke 7. člena Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki določa, da je pokojnina redni mesečni prejemek, ki temelji na pokojninskem in invalidskem zavarovanju in uživalcu zagotavlja materialno in socialno varnost za primer starosti, invalidnosti ali smrti zavarovanca. Posameznik, ki je pogrešan, za navedene potrebe pokojnine ne potrebuje in zato do nje ni upravičen. Ker je bila tožnikova pravna prednica pogrešana, pokojnine ni mogla uživati, prejemati ali dvigovati. V skladu s 4. členom ZPIZ-2 je pravica do izplačila pokojnine osebna in neodtujljiva pravica, ki je ni mogoče prenesti na drugega. Namen pokojnine ni v bogatitvi zapuščine. Tožnikovo zahtevo za izplačilo neizplačanih pokojnin je prejel 1. 6. 2015. Glede na triletni zastaralni rok iz 347. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je bila terjatev za izplačilo pokojnin za čas do maja 2012 že zastarana. Dejstvo, da je bila tožnikova pravna prednica v spornem obdobju pogrešana, ne pomeni nepremagljive ovire iz 360. člena OZ. Trditev o pogrešanosti ne zadošča za uveljavljanje instituta nepremagljivih ovir. Tožnik ni izkazal, kaj konkretno je bila tista nepremagljiva ovira, zaradi katere zavarovanka ni uveljavljala svojega zahtevka. Sporna je tudi višini tožbenega zahtevka.

Ugotovljeno dejansko stanje

- Tožnikova pravna prednica (A. A.) je imela pravico do starostne pokojnine od 31. 12. 1991 dalje. Od 4. 3. 2004 dalje je bila pogrešana. S sklepom Okrajnega sodišča v Sevnici N 2/2014 z dne 19. 1. 2015 je bila razglašena za mrtvo z dnem 1. 3. 2014. Zadnjo redno izplačano pokojnino je prejela 31. 1. 2007. Tožnik je njen edini dedič. Na tožnikov poziv mu je toženec izplačal pokojnine za čas od 1. 6. 2012 do 1. 3. 2014. Za obdobje od februarja 2007 do maja 2012 je izplačilo zavrnil.

Odločitev sodišča prve stopnje

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 34.056,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih, v izreku sodbe navedenih zneskov do plačila. Presodilo je, da je tožbeni zahtevek na podlagi prvega odstavka 347. člena OZ zastaral. Tožnik je tožbo vložil 12. 4. 2016. Najmlajša vtoževana terjatev je zapadla v plačilo 31. 5. 2012 in se je triletni zastaralni rok iztekel 31. 5. 2015. Zastarane so tudi terjatve iz naslova letnega dodatka z zapadlostjo 31. 5. 2008, 31. 5. 2009, 31. 5. 2010, 31. 5. 2011 in 31. 5. 2012, za katere je bil tožbeni zahtevek vložen šele s spremembo tožbe z dne 3. 11. 2016. Tožnikova pravna prednica ni bila aktivno legitimirana za plačilo premij za dodatno zdravstveno zavarovanje s toženčeve strani. Do 1. 3. 2014, ko je bila razglašena za mrtvo, je v pravnem smislu veljala za živo. Zgolj dejstvo, da je bila pogrešana in da njeni sorodniki niso vedeli, kje se nahaja, ne pomeni takšne objektivne oziroma nepremagljive ovire, zaradi katere bi bilo treba šteti, da v tem obdobju zastaranje ni teklo.

Odločitev sodišča druge stopnje

4. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pojasnilo je, da tožnikov zahtevek temelji na šestem odstavku 111. člena ZPIZ-2 (Uradni list RS, št. 96/12 s spremembami in dopolnitvami)¹ in da pravila iz petega odstavka 111. člena ZPIZ-2² ni mogoče razlagati na način, da zahtevki za izplačilo neizplačanih pokojnin, starejših od treh let, zastarajo izključno v primeru, če je uživalec onemogočil redno izplačevanje pokojnin, sicer pa zahtevki ne zastarajo, če upravičenec do pokojnine ni sam povzročil okoliščin, ki bi onemogočale redno izplačevanje pokojnin. Ker peti odstavek 111. člena ZPIZ-2 določa posebno ureditev in omejitev izplačila pokojnin za nazaj v primerih, ki jih je zakrivil uživalec pokojnine, vprašanje zastaranja tovrstnih terjatev ni mogoče presojati na podlagi določb ZPIZ-2, temveč jih je treba presojati po določbah OZ. Neutemeljena je pritožbena navedba, da oseba, ki je pogrešana iz nepojasnjenih in neznanih razlogov, ne more sama uveljavljati svojih pravic, zaradi česar naj bi ta okoliščina pomenila nepremagljivo oviro v smislu 360. člena OZ. Kot nepremagljive ovire je sodna praksa ocenila npr. bolezen ali poškodbo, zaradi katerih je bil upnik hospitaliziran, ugrabitev, nahajanje na vojnih bojiščih v tujini in prestajanje zaporne kazni. Ker tožnik ničesar v tej smeri ni zatrjeval, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je do razglasitve za mrtvo treba šteti, da pri tožnikovi pravni prednici ni bilo izkazanih nobenih ovir, ki bi ji onemogočale pred sodiščem ali pri tožencu neposredno uveljavljati pravico do izplačila starostne pokojnine. Dejstvo, da tožnik oziroma nihče drug ni vedel, kje se A. A. nahaja, ne zadošča za sklep o obstoju nepremagljivih subjektivnih ovir, ki bi ji preprečile pravočasno uveljavljanje zahtevka. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča v zvezi s presojo zadržanja zastaranja v primerih oseb, ki so bile ob uveljavitvi osamosvojitvene zakonodaje izbrisane iz registra stalnega prebivalstva.

5. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 394/2018 z dne 15. 4. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanj:

- pravilne uporabe instituta zadržanja zastaranja v primeru, ko je upnik uradno pogrešana oseba;

- bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v delu, kjer prvostopno in drugostopno sodišče očitata tožniku pomanjkljive trditve, češ da ni podal trditev, katera konkretna okoliščina ali razlog naj bi bil razlog za nepremagljive ovire, da pravna prednica tožnika v času, ko je bila pogrešana, ni mogla pred sodiščem ali drugim organom uveljavljati svojih pravic.

Revizija tožeče stranke

6. Tožnik vlaga dopuščeno revizijo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe. Poudarja, da je toženec njegovi pravni prednici do 31. 1. 2007 redno plačeval mesečno pokojnino. Potem je s tem samovoljno prenehal, čeprav je imela aktiven bančni račun vse do smrti in torej za nakazovanje pokojnin ni bilo nobenih ovir. Njegova pravna prednica se nikoli ni našla in je bila po izteku za to določenega zakonskega roka razglašena za mrtvo. Sodišče je zmotno uporabilo 360. člen OZ. Sklepalo je, da se pogrešana oseba do svoje pravne smrti neovirano giblje in lahko prosto uveljavlja svoje pravice. Uradno pogrešana oseba je nedosegljiva uradnim organom. Ker takšni osebi ni omogočeno učinkovito varovanje pravic iz naslova pokojninskega zavarovanja, so v konkretnem primeru izkazane nepremagljive ovire iz 360. člena OZ. Obstoj nepremagljivih ovir je pri uradno pogrešani osebi očiten. Od tožnika ni mogoče terjati, da poda trditve, kaj konkretno je zadržalo njegovo pravno prednico in zakaj je izginila. V tem postopku nihče ni trdil, kje naj bi se nahajala in kako naj bi uveljavljala svoje pravice. Ker je sodba v tem delu brez razumnih in stvarno utemeljenih razlogov, je prišlo do kršitve 22. in 23. člena Ustave ter kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče mu je neutemeljeno očitalo, da ni podal konkretnih trditev o razlogih za pogrešanost. Trdil je, da je bila njegova pravna prednica pri svojih šestdesetih letih uradno pogrešana, odsotna in nedosegljiva, tako svojcem kot policiji, ki jo je od meseca februarja 2004 dalje do razglasitve za mrtvo neuspešno iskala s tiralico. Teh dejstev toženec ni prerekal. Sodišče se ni seznanilo s trditvami, da je bila njegova pravna prednica uradno pogrešana. Ravno tako se ni seznanilo s pojmom „pogrešana oseba“ in njegovo vsebino. Njegova argumentacija je nerazumna, arbitrarna ter sama s seboj v nasprotju. Podana je bistvena kršitev postopka po 8. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključki sodišča prve stopnje v 20. točki obrazložitve so samovoljni, absurdni in brez stvarno utemeljenih ter razumnih razlogov. Do njih ni mogoče priti z nobeno uveljavljeno metodo pravne argumentacije. Ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do trditev, da uradno pogrešana oseba ni mogla varovati svojih pravic, je storilo bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana odločitev odstopa od stališč, ki jih je Ustavno sodišče sprejo v zadevah v zvezi z „izbrisanimi“. Sklicuje se na odločbe z opr. št. Up-124/14, U-I-45/14, Up-1141/12, Up-1195/12, Up-1177/12, Up-89/14 in Up-130/13. V konkretnem razmerju je dolžnik državna organizacija, ki je samovoljno in brez možnosti pravnega sredstva ustavila izplačevanje pokojnin pogrešani osebi. Podan je protipraven poseg države v zasebno lastnino, ki je varovana s 33. členom Ustave in 1. členom Prvega protokola k Evropski konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Z neargumentirano odločitvijo je bila kršena tožnikova pravica do varovanja lastnine. Zahtevki v zvezi z lastninsko pravico in njenim odvzemom ne zastarajo.

7. Toženec na vročeno revizijo ni odgovoril.

Presoja utemeljenosti revizije

8. Revizija ni utemeljena.

9. Ker Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP), ne bo preizkušalo, ali je bila zagrešena procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in se do vprašanja, ali je toženčeva odločitev o prenehanju izplačevanja pokojnine uradno pogrešani osebi imela pravno podlago, ne bo opredelilo.

10. Materialnopravno napačna je presoja sodišča druge stopnje, da je treba vprašanje o zastaranju vtoževanih terjatev presojati izključno na podlagi 360. člena OZ. Vtoževane terjatve se nanašajo na obdobje od februarja 2007 do maja 2012, zato pravno podlago za odločanje tvori v tem času veljaven ZPIZ-1, ki je v drugem odstavku 5. člena določal, da pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo, razen dospelih neizplačanih zneskov pokojnin in drugih denarnih prejemkov v primerih, določenih s tem zakonom.³

11. ZPIZ-1 je v drugem odstavku 172. člena določal, da se lahko zapadli denarni prejemki, ki ob smrti uživalca pravice oziroma zavarovanca še niso bili izplačani, podedujejo in izplačajo dedičem na podlagi ustreznih dokazil. V prvem odstavku 172. člena ZPIZ-1 je bil zastaralni rok za izplačilo zapadlih in neizplačanih dajatev (v konkretnem primeru pokojnin) omejen na tri leta, in sicer se so zapadli mesečni zneski pokojnin, ki niso mogli biti izplačani zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec, izplačali največ za tri leta nazaj, računano od dneva vložitve zahteve za izplačilo. Zastaralni rok je začel teči, če Zavod ni mogel izplačevati dajatev, ker upravičenec ni preskrbel podatkov, potrebnih za realizacijo nakazila. Taka okoliščina je lahko bila na primer sprememba naslova, na katerega je upravičenec prejemal dajatev, če s spremembo ni seznanil Zavoda. Vendar pa upravičenec zaradi tega ni izgubil pravice, ki jo je pridobil. Zastaralo je le izplačilo dajatev za nazaj.⁴

12. Pravila, kdaj zastaranje ne teče, ZPIZ-1 kot specialni predpis ni vseboval. Zato je treba uporabiti splošna pravila OZ. Ta v 360. členu določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Nepremagljive ovire so lahko subjektivne ali objektivne narave in morajo imeti tako težo, da je bilo zaradi njih upniku dejansko onemogočeno, da bi sodno zahteval izpolnitev obveznosti.⁵ Uporaba zastaralnih in prekluzivnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic. V nasprotnem primeru lahko pride do posega v pravico stranke do dostopa do sodišča, ki ni sorazmeren z namenom zagotavljanja pravne varnosti ter pravičnega vodenja postopka.⁶

13. Zadržanje zastaranja je zastoj v teku zastaralnega roka, do katerega pride zaradi ovir za vložitev tožbe. Ali so obstajali utemeljeni razlogi za zadržanje zastaranja, se vedno presoja za nazaj: ta presoja postane aktualna, ko upravičenec rok za vložitev tožbe zamudi, a bi bila ta v primeru zadržanja pravočasna. V naravi instituta zadržanja je njegova začasnost: traja le, dokler trajajo (v začetku odstavka primeroma navedene) ovire, nato zastaranje začne (prvikrat ali znova) teči.

14. Držijo razlogi izpodbijane sodbe, da je sodna praksa kot nepremagljive ovire, zaradi katerih je bilo zastaranje zadržano, upoštevala bolezen ali poškodbo, zaradi katerih je bil upnik hospitaliziran, ugrabitev, nahajanje na vojnih bojiščih v tujini in prestajanje zaporne kazni.

15. Ni pa se sodna praksa še izrekla o vprašanju, ali je lahko razlog za zadržanje zastaranja tudi okoliščina, da je upnik denarne terjatve »uradno pogrešana oseba.« Konkreten primer je še posebej specifičen zaradi okoliščine, da pogrešanost kot zatrjevana ovira za pravočasno uveljavljanje pravice (za razliko od zgoraj navedenih v sodni praksi že prepoznanih razlogov za zadržanje zastaranja) ni nikoli prenehala, ker se A. A. ni vrnila (našla) in o njeni usodi ni ničesar znanega. Vendar pa okoliščina, da se pogrešanka ni nikoli našla ne izključuje nujno pomembnosti vprašanja zastaranja (in v tem okviru njegovega zadržanja). Ne izključuje ga, če je bila A. A. upravičena do pokojnine tudi v času, ko je bila pogrešana in je tožnik materialnopravni naslednik njene terjatve, česar sodišči nižjih stopenj zaradi zaključka o njenem zastaranju nista presojali.

16. V vsakem primeru, tudi v obravnavanem, nosi upnik, ki uveljavlja zadržanje zastaranja, breme navedbe dejstev (in predlaganja dokazov zanje) o subjektivnih in/ali objektivih ovirah, zaradi katerih je bil rok zamujen. Le tako sodišče lahko pretehta, ali so bile te res take, da so upniku onemogočile ali nesorazmerno otežile pravočasno uveljavljanje zahtevka in opravičujejo sklep, da zastaranje, dokler so trajale, ni teklo.

17. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču izpodbijane sodbe, da tožnik tega bremena ni zmogel. Ključna teza tega stališča je, da pogrešanost sama po sebi ne pomeni subjektivne ovire za pravočasnost uveljavljanja terjatve. Z njo se Vrhovno sodišče strinja navkljub splošni opredelitvi pojma »uradno pogrešana oseba« in njegovim bistvenim opredelilnim elementom, kot so neobičajna odsotnost od doma, prekinitev socialnih in poslovnih kontaktov in podobno, in navkljub režimu, ki velja za pogrešane osebe: išče jih policija, so na seznamu pogrešanih oseb, za njimi se razpiše tiralica.⁷ Zahteva, da bi moral tožnik v utemeljitev ugovora zadržanja zastaranja konkretno navesti okoliščine, zaradi katerih njegova mati v času pogrešanosti ni mogla od tožene stranke uveljavljati svojih pravic, bi bila v nasprotju z bistvom pogrešanosti: da bi tako pojasnilo lahko dal, bi moral tožnik razpolagati z določenimi podatki iz tega obdobja njenega življenja. Ker pa, kot v reviziji sam navaja, za pogrešane veljajo tudi osebe, o katerih prebivališču ali usodi ni podatkov, a so se iz svojega običajnega življenjskega okolja oddaljile po svoji volji, bi moral tožnik ugovor zadržanja zastaranja substancirati vsaj z navedbo okoliščin v zvezi z življenjskimi razmerami, navadami, načrti ... svoje matere pred izginotjem, ki bi vsaj z določeno stopnjo verjetnosti izključevale možnost, da je bilo tako tudi v njenem primeru oziroma bi posredno dopuščale sklepanje, da ni prostovoljno opustila uveljavljanja svojih pravic iz naslova pokojninskega zavarovanja. Teh trditev ni bilo. Zato ni bilo procesnih kršitev iz 8. in 15. člena ZPP, glede katerih je bilo dopuščeno drugo vprašanje in ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo v zvezi z vprašanjem zadržanja zastaranja.

18. Vrhovno sodišče je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev, da tožnik na podlagi prvega odstavka 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije stroške revizijskega postopka, je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi revizije. Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Določba se je glasila: Zapadli denarni prejemki, ki ob smrti uživalca pravice oziroma zavarovanca še niso bili izplačani, se lahko podedujejo in izplačajo dedičem na podlagi ustreznih dokazil do dneva smrti.
² Določba se je glasila: Zapadli mesečni zneski pokojnine, ki niso mogli biti izplačani zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec, se izplačajo največ za tri leta nazaj, računano od dneva vložitve zahteve za izplačilo.
³ Uradni list RS, št. 106/99 s spremembami in dopolnitvami. ZPIZ-1 se je uporabljal od 1.1.2000. V veljavi je bil do 31.12.2012.
⁴ N. Belopavlovič in J. Kuhelj v: M. Kalčič, N. Plavšak, Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) s komentarjem in podzakonskimi akti, Gospodarski vestnik, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana 2000, str. 116, 624, 625.
⁵ V. Kranjc v: M. Juhart, N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 497.
⁶ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015 (Uradni list RS, št. 42/2015 in OdlUS XXI, 15), 17. točka obrazložitve.
⁷ Termina pogrešanost in ogroženost, kot ju uporabljajo relevantni predpisi, nista dejstvi, na katera bi bilo mogoče opreti pravilo o zadržanju zastaranja, marveč gre za pravna pojma.

Datum zadnje spremembe:

17.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 394/2018
• VDSS Sodba Psp 35/2017
• VSRS Sodba III Ips 104/2016-3