<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba II Ips 10/2020

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2020:II.IPS.10.2020
Evidenčna številka:VS00035020
Datum odločbe:12.06.2020
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba I Cp 213/2018
Datum odločbe II.stopnje:19.09.2018
Senat:mag. Nina Betetto (preds.), Tomaž Pavčnik (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
Institut:prodajna pogodba - nedopusten nagib - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - slamnati kupec - ničnostna tožba - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj izven stečaja - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v stečaju - osebni stečaj - eventualna kumulacija tožbenih zahtevkov na aktivni strani - primarni tožbeni zahtevek - delno zavrženje tožbe - pravica do sodnega varstva

Jedro

Zavrženje tožbe v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom avtomatično in samo po sebi ne zahteva tudi zavrženja tožbe glede podrednega zahtevka. V 182. členu ZPP je tako res določeno, da sodišče o podrednem zahtevku odloči, če je pred njim postavljen zahtevek neutemeljen. A namen te določbe je, tožniku zagotoviti pravno varstvo, kot ga želi: o zahtevkih odločiti po z njegove strani določenem vrstnem redu. Če se izkaže, da do primarno uveljavljenega varstva ni upravičen, je torej treba presoditi, ali mu je to mogoče zagotoviti v okviru drugega (podrednega) zahtevka.

Zavedanje dolžnika (in pogosto tudi osebe s katero je bilo dejanje sklenjeno ali v korist katere je bilo opravljeno), da bo zaradi pravnega dejanja upnik oškodovan, je pogoj za njegovo uspešno izpodbijanje. Sklenitev posla ob takšnem zavedanju, je (lahko) vsebinsko podobna sklenitvi posla z (nedopustnim) nagibom dolžnika (in njegovega pogodbenega partnerja), da upnika izigrata (preprečita ali zmanjšata možnosti za njegovo poplačilo). Ključna razlika je v tem, kakšna je bila ob sklenitvi posla volja (oziroma kakšen je bil namen) pogodbenih strank. Če sta se zgolj zavedali, da obstaja možnost oškodovanja upnikov, je dejanje izpodbojno. Če pa je bil njun namen (in s tem ključen nagib za sklenitev pogodbe) prav oškodovanje upnikov, je primernejša ničnostna sankcija.

Izrek

Reviziji prvega in drugega toženca se zavrneta.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica je upnica drugega toženca, ki je v osebnem stečaju. Še pred začetkom postopka osebnega stečaja je vložila tožbo, s katero je izpodbijala njegovo pravno dejanje – prodajo nepremičnine ID znak 001 prvemu tožencu. Trdila je, da je bila nepremičnina dejansko neodplačno prenesena na prvega toženca in da je bila pogodba sklenjena z namenom preprečitve poplačila njene terjatve. Po začetku stečajnega postopka nad drugim tožencem je (poleg prvega) postavila še izpodbojni zahtevek, prilagojen določbam Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Podredno je zahtevala ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

2. Sodišče prve stopnje je prvi primarni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da je pravica upnika za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) z začetkom stečajnega postopka prenehala (prvi odstavek 270. člena ZFPPIPP). Izpodbojni zahtevek po določbah ZFPPIPP je zavrglo, ker ga tožnica ni postavila pravočasno (I. točka izreka). Ugodilo pa je zahtevku za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in neveljavnosti na njeni podlagi opravljene vknjižbe lastninske pravice prvega toženca. Ugotovilo je, da sta toženca pogodbo sklenila z nedopustnim nagibom (preprečiti tožnici poplačilo njene terjatve). Odredilo je izbris lastninske pravice prvega toženca in ponovno vknjižbo lastninske pravice drugega toženca (II. točka izreka). Odločilo je tudi o pravdnih stroških (III., IV. in V. točka izreka).

3. Višje sodišče je pritožbo prvega toženca zoper odločitev o zavrnitvi prvega primarnega zahtevka zavrglo. V preostalem delu je njegovo pritožbo zavrnilo. Prav tako je zavrnilo pritožbi tožnice in drugega toženca (I. točka izreka). Odločilo je tudi o pritožbenih stroških (II. točka izreka).

4. Zoper takšno odločbo (v zvezi z odločbo sodišča prve stopnje) vsak od tožencev vlaga svojo direktno revizijo.1 Oba predlagata, naj Vrhovno sodišče revizijama ugodi in odločitev nižjih sodišč spremeni tako, da zahtevek za ugotovitev ničnosti zavrne.

5. Tožeča stranka na pravilno vročeni reviziji ni odgovorila.

Povzetek relevantnih revizijskih navedb

6. Glede odločanja o podrednem zahtevku

Prvi toženec vztraja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo, v zvezi s prvim primarnim tožbenim zahtevkom, zavreči. To naj bi izhajalo iz določbe 270. člena ZFPPIPP, da po začetku stečajnega postopka preneha upnikova pravica izpodbijati dolžnikova pravna dejanja po splošnih pravilih obligacijskega prava. Za tak zahtevek naj tako upnik ne bi več imel interesa, kar naj bi utemeljevalo zavrženje tožbe. Zavrženju tožbe glede obeh primarnih zahtevkov pa bi po mnenju prvega toženca moralo slediti zavrženje glede podrednega zahtevka. Odločanje o njem naj bi bilo namreč mogoče le ob zavrnitvi primarnega zahtevka zaradi njegove neutemeljenosti (tretji odstavek 182. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

7. O razmerju med zahtevki za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj in zahtevki za ugotovitev ničnosti

Oba toženca poudarjata, da je pogoj za uspešno izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zavedanje dolžnika, da bo s spornim dejanjem oškodoval upnike. Zgolj zaradi takšnega zavedanja naj tako posel ne bi mogel biti ničen. Tak bi lahko bil le, če bi oba pogodbenika zavestno zasledovala prav cilj oškodovanja upnikov. Prav tako bi posel lahko bil ničen, če bi pomenil hud poseg v javni interes. Ta naj v konkretni zadevi ne bi bil izkazan. Trditve, da ima tožnica zoper drugega toženca davčno terjatev, da je pobiranje davkov v javnem interesu in da sta toženca s svojim ravnanjem oškodovala javne finance (Republiko Slovenijo), naj za to ne bi zadoščale. Posebej poudarjata, da naj ugotovitev ničnosti pravnega posla ne bi bila mogoča, če bi tožeča stranka pravno varstvo lahko dosegla s pauliansko tožbo, pa je zamudila zanjo določene roke.

Prvi toženec dodaja še, da zahtevki za ugotovitev ničnosti niso združljivi s stečajnimi postopki.

8. O slamnatem kupcu

Oba revidenta poudarjata, da sta nižji sodišči drugemu tožencu priznali položaj slamnatega kupca. Menita, da je že zato jasno, da je bil namen tožencev ob sklenitvi prodajne pogodbe varovanje interesov resničnega kupca (prvega toženca). To naj bi bil sploh edini možen namen za sklenitev pogodbe med slamnatim in resničnim kupcem. Izkazano naj bi bilo tudi, da bi bila prodajna pogodba med tožencema v vsakem primeru sklenjena. Če sta jo sklenila prej kot bi jo sicer, naj to ne bi mogel biti razlog za ničnost. Prav tako naj (četudi bi bili zaključki sodišč prve in druge stopnje o tem pravilni) ničnosti ne bi mogla utemeljiti opustitev plačila are in kupnine. Ta naj za ugotavljanje nagiba pogodbenih strank sploh ne bi bila relevantna. Zaključek, da tožencev pri sklepanju prodajne pogodbe ni vodil interes po realizaciji posla s slamnatim kupcem, ampak sta želela oškodovati tožnico, se jima zdi napačen in neobrazložen.

9. O tem, zakaj pogodba ni nična

Prvi toženec poudarja, da jima je tožnica očitala (le), da sta pogodbo sklenila na njeno škodo, ona pa je upnica drugega toženca. To so razlogi za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Drugih nepravilnosti, ki bi utemeljevali ničnostno sankcijo, naj ne bi zatrjevala, do česar naj se nižji sodišči ne bi opredelili.

Drugi toženec pa v zvezi s tem navaja, da v času sklepanja prodajne pogodbe ni vedel, če sploh in koliko davka mu bo tožeča stranka odmerila. Zaključek, da je bil z višino davčne obveznosti seznanjen na sklepnem razgovoru dne 13. 1. 2011, naj bi bil napačen in protispisen.

O utemeljenosti revizij

10. Reviziji nista utemeljeni.

Glede odločanja o podrednem zahtevku

11. Kumulacija tožbenih zahtevkov tožniku omogoča, da (pod določenimi pogoji) z eno tožbo uveljavi več zahtevkov. Za eventualno kumulacijo gre, če ob tem od sodišča zahteva, naj ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da predhodni ni utemeljen (tretji odstavek 182. člena ZPP). Bistvo eventualne kumulacije je določitev vrstnega reda odločanja o zahtevkih. Ob tem je vsak od postavljenih zahtevkov samostojen - lahko bi bil uveljavljen v posebni pravdi, s posebno tožbo.2 V takem primeru zavrženje ene od tožb na odločanje o drugih zahtevkih, vsebovanih v drugih tožbah, ne bi imelo nobenega vpliva. Smiselno enako mora veljati tudi v primeru uveljavljanja teh istih zahtevkov z eno tožbo. Zavrženje tožbe glede enega od njih tako ne more pomeniti avtomatičnega zavrženja glede ostalih. Drugačna razlaga bi nasprotovala dolžnosti sodišča, da odloči o zahtevku, za katerega je pristojno (drugi odstavek 2. člena ZPP). Posegla bi tudi v tožnikovo pravico do sodnega varstva (23. člen URS). To namreč ni le pravica do postopka in sodne odločitve. To je pravica do rešitve spora – do vsebinske (meritorne) odločitve o tem, ali je zahtevek po materialnem pravu utemeljen.3

12. V primeru zavrženja tožbe sodišče takšne odločitve ne sprejme. Omeji se na presojo (ne)obstoja procesnih predpostavk za tožbo in odkloni izdajo odločbe, s katero bi bilo sporno pravno razmerje med strankama pravnomočno in dokončno rešeno. S takšnim ravnanjem poseže v samo bistvo pravice do sodnega varstva. To je v določenih, z zakonom predvidenih primerih, dopustno. Toda pravila, ki to možnost dajejo, je treba razlagati restriktivno. Paziti je treba, da ne privedejo do gole formalizacije postopka in prekomernega oteževanja doseganja cilja pravice do sodnega varstva: odločitve o tem, kdo ima prav - tožnik ali toženec.

13. Skladno s temi izhodišči je treba razlagati tudi tretji odstavek 182. člena ZPP. V njem je tako res določeno, da sodišče o podrednem zahtevku odloči, če je pred njim postavljen zahtevek neutemeljen. A namen te določbe je tožniku zagotoviti pravno varstvo, kot ga želi: o zahtevkih odločiti po z njegove strani določenem vrstnem redu. Če se izkaže, da do primarno uveljavljenega varstva ni upravičen, je torej treba presoditi, ali mu je to mogoče zagotoviti v okviru drugega (podrednega) zahtevka. Pri tem pa ne more biti odločilno, ali do pravnega varstva po prvem zahtevku ni bil upravičen, ker ta ni bil utemeljen, ker niso bile izpolnjene procesne predpostavke za njegovo obravnavanje ali ker je bil umaknjen.4 Posledica je namreč v vseh primerih enaka: zahtevano pravno varstvo tožniku ni zagotovljeno. Zato bi sodišče, če bi v kateremkoli od teh primerov avtomatično odklonilo odločanje o podrednem zahtevku, poseglo v njegovo pravico do sodnega varstva. Ravnalo bi tudi v nasprotju s cilji koncentracije, pospešitve in ekonomičnosti postopka ter celovite presoje spora.

14. Stališča prvega toženca, da zavrženje tožbe v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom avtomatično in samo po sebi zahteva tudi zavrženje tožbe glede podrednega zahtevka, tako ni mogoče sprejeti. V konkretnem primeru to pomeni, da prvi toženec ni imel interesa za pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi prvega primarnega tožbenega zahtevka. Njegova pritožba je bila tako pravilno zavržena. Vrhovno sodišče se zato do vprašanja pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka ni vsebinsko opredeljevalo.

Na splošno o ničnosti pogodb in izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj

15. Zahtevka za ugotovitev ničnosti in za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnikov zaradi oškodovanja upnikov nista identična. Na to kaže že okoliščina, da se prvi vlaga zoper odsvojitelja in pridobitelja (kot nujna sospornika), medtem ko je pri drugem pasivno legitimiran le pridobitelj. Eden od teh zahtevkov tudi ni vsebovan v drugem. Gre za različna, samostojna zahtevka, zato je njuna (eventualna) kumulacija mogoča.5 Revidenta tudi pravilno opozarjata, da obema zahtevkoma hkrati ni mogoče ugoditi.6

16. V okoliščinah vsakega konkretnega primera je torej treba odgovoriti na vprašanje, ali je določen pravni posel ničen ali (le) izpodbojen po pravilih o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj. Odgovor na to vprašanje pa ni vedno preprost. Posebno problematična je lahko ravno razmejitev med izpodbojnostjo dolžnikovega pravnega dejanja zaradi oškodovanja upnikov in ničnostjo pravnega posla zaradi nedopustnega nagiba pogodbenikov (40. člen OZ).7

17. Zavedanje dolžnika (in pogosto tudi osebe s katero je bilo dejanje sklenjeno ali v korist katere je bilo opravljeno), da bo zaradi pravnega dejanja upnik oškodovan, je pogoj za njegovo uspešno izpodbijanje (255. člen OZ)8. Sklenitev posla ob takšnem zavedanju je (lahko) vsebinsko podobna sklenitvi posla z (nedopustnim) nagibom dolžnika (in njegovega pogodbenega partnerja), da upnika izigra(ta) (prepreči(ta) ali zmanjša(ta) možnosti za njegovo poplačilo). Ključna razlika je v tem, kakšna je bila ob sklenitvi posla volja (oziroma kakšen je bil namen) pogodbenih strank. Če sta se zgolj zavedali, da obstaja možnost oškodovanja upnikov, je dejanje izpodbojno. Če pa je bil njun namen (in s tem ključen nagib za sklenitev pogodbe) prav oškodovanje upnikov, je primernejša ničnostna sankcija.

Za razmejitev je tako treba ugotoviti, kaj je bil v posameznem primeru ključen nagib za sklenitev pogodbe9 in ali je bil tak nagib nedopusten (usmerjen k uresničitvi interesa, ki je v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli).

18. Iz številnih odločb Vrhovnega sodišča izhaja, da je v primerih, ko je pogodba sklenjena z namenom izigravanja tretjih, nedopusten nagib podan.10 Takšen namen namreč nasprotuje tako moralnim načelom, kot temeljnim načelom obligacijskega prava (vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic, prepovedi povzročanja škode, dolžnosti izpolnitve obveznosti). Ničnostna sankcija je zato upravičena. Očitki revidentov, da bi moral biti za njen nastop dodatno izkazan še nek poseben poseg v javni interes in da se nižji sodišči do trditev, da v konkretnem primeru tega ni bilo, nista opredelili, zato niso utemeljeni.

19. Prav tako ni utemeljeno stališče prvega toženca, da zahtevki za ugotovitev ničnosti niso združljivi s stečajnimi postopki. Izključitev ničnostnih zahtevkov v primeru stečaja ni določena ne v OZ ne v ZFPPIPP. Takšni zahtevki tudi ne nasprotujejo namenu in ciljem stečajnega postopka. Nasprotno. Rezultat ugotovitve ničnosti je enak rezultatu uspešnega izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj: odpravijo se posledice zmanjšanja dolžnikovega premoženja, ki je nastalo zaradi njegovih preteklih dejanj. To pa je prav eden od ciljev, ki jih stečajni postopki zasledujejo.

O ključnem nagibu, njegovi nedopustnosti in ničnosti pogodbe v konkretnem primeru

20. V konkretnem primeru je bilo pravnomočno razsojeno, da je izpodbijana prodajna pogodba nična, ker je bil ključen nagib tožencev za njeno sklenitev nedopusten: tožnici preprečiti izvršbo na sporni nepremičnini. Odločitev temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah:

- sporno nepremičnino je leta 2008 na dražbi kupil drugi toženec iz svojega premoženja,

− leta 2010 sta toženca sklenila predpogodbo in pogodbo o ari, s katero se je prvi toženec zavezal drugemu izročiti 100.000,00 EUR are,

− ara ni bila izročena,

− dne 13. 1. 2011 je tožnica drugega toženca na sklepnem razgovoru seznanila s pomembnimi dejstvi iz davčnega postopka, ki ga je vodila zoper njega,11

− drugi toženec je po sestanku poklical prvega toženca in mu predlagal, da takoj preneseta lastninsko pravico na nepremičnini,

− naslednji dan, 14. 1. 2011, sta pri notarju sklenila prodajno pogodbo,

− namesto plačila kupnine v denarju, je prvi toženec drugemu odstopil več terjatev iz posojilnih pogodb, na podlagi katerih naj bi mu drugotoženčev oče dolgoval 340.000,00 EUR,

− te posojilne pogodbe niso bile nikoli sklenjene, napisane so bile zgolj za potrebe tega postopka,

− drugi toženec po sklenjeni prodajni pogodbi ni dobil nobenega plačila (ne kupnine ne are), kar pomeni, da je prvi toženec nepremičnino dobil brezplačno.

21. Ob tem sta nižji sodišči upoštevali tudi, da:

− je imel prvi toženec interes za lastništvo sporne nepremičnine,

− je to adaptiral, v zvezi z njo plačeval stroške in njene posamezne enote oddajal v najem svojim delavcem.

22. Revidenta menita, da navedeni okoliščini izkazujeta, da prodajne pogodbe nista sklenila z nedopustnim nagibom. To naj bi izhajalo tudi iz ugotovitve nižjih sodišč, da je drugi toženec leta 2008 nepremičnino kupil kot slamnati kupec. Pri tem pravilno navajata, da je posel s slamnatim kupcem sestavljen iz dveh povezanih pravnih poslov:

1.) prodajne pogodbe prodajalca z navideznim kupcem (ta jo sklene v svojem imenu, a v poslovnem interesu resničnega kupca, ki ne more ali ne želi nastopati kot kupec) ter

2.) dogovora med navideznim in resničnim kupcem, da bo prvi varoval interese drugega in bo po preteku določenega časa ali ob izpolnitvi določenih pogojev, nanj prenesel koristi iz prodajne pogodbe.12

Namen prenosa pravic iz prve prodajne pogodbe na „resničnega kupca“, je tako praviloma res realizacija zaveze slamnatega kupca. To pa ne pomeni, da stranki takšne pogodbe drugačnega namena sploh ne moreta imeti. Nasprotne navedbe drugega toženca so neutemeljene.

23. V konkretnem primeru nižji sodišči ne zanikata obstoja dogovora, da bo drugi toženec, ki je nepremičnino kupil z lastnimi sredstvi, to (po izpolnitvi določenih pogojev) prodal prvemu tožencu, ki je dejansko imel interes za njeno pridobitev. Sklenitev in izpolnitev prodajne pogodbe med tožencema, bi tako lahko pomenila realizacijo zaveze strank iz takšnega dogovora.13 A v konkretnem primeru je ugotovljeno, da je drugi toženec kljub formalni sklenitvi prodajne pogodbe nepremičnino odsvojil neodplačno. Do realizacije dogovora tako ni prišlo. Zgolj obstoj dogovora o prodaji pa ne pove ničesar o nagibu tožencev za (kasneje) izveden neodplačen prenos lastninske pravice.

24. Nižji sodišči ob tem res ugotavljata, da je prvi toženec imel interes za lastništvo nepremičnine in da je drugi toženec ni rabil. A ugotavljata tudi:

- da je nepremičnino kupil (plačal) drugi toženec iz lastnih sredstev in

- da je, ko je izvedel za svoj davčni dolg, lastninsko pravico na njej kljub drugačnemu dogovoru na prvega toženca prenesel brez kakršnekoli protidajatve (neodplačno).

Iz navedenega izhaja, da sta toženca za prenos lastninske pravice sicer sklenila prodajno pogodbo, a je nista realizirala in (očitno) niti nista imela takega namena - dogovorjena ara ni bila plačana, posojilne pogodbe, s katerimi naj bi se poplačala kupnina, pa so bile prirejene potrebam tega postopka.

25. Glede na zgolj navidezno odplačnost sklenjene pogodbe in na opisano časovno sosledje dogodkov Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da je bil ob sklenitvi pogodbe odločilen nagib tožencev preprečiti tožnici, da za poplačilo svoje terjatve poseže na sporno nepremičnino. Tak nagib je nedopusten, zato je odločitev nižjih sodišč o ničnosti prodajne pogodbe materialnopravno pravilna. Pravni sklep, ki iz tega sledi, je, da je bil pravni posel, naslovljen kot prodajna pogodba, katerega resnično bistvo pa je bil neodplačen prenos lastninske pravice in katerega nagib in posledica je bilo oškodovanje upnice, ničen.

26. Pritožbeno sodišče ob tem ni zagrešilo niti s strani revidentov večkrat očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.14 Njegova sodba je jasna, razumljiva in argumentirana, očitati pa mu ni mogoče niti pomanjkljive opredelitve do katere od relevantnih pritožbenih navedb tožencev.

27. Nobena od vloženih revizij tako ni utemeljena. Vrhovno sodišče je zato obe (vključno z v njima vsebovanima zahtevama za povračilo revizijskih stroškov) zavrnilo (378. člen ZPP).

-------------------------------
1 V skladu s prehodno določbo tretjega odstavka 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E, je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo citirane novele.
2 Tako VSRS že v sodbah II Ips 248/2002 in III Ips 125/2004 in A. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2. knjiga, str. 169.
3 A. Galič v: M. Avbelj (ured.), Komentar Ustave RS, Del 1: Človekove pravice in temeljne svoboščine, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, komentar k 23. členu, str. 211-214, tč. 45-53.
4 Da je v tem primeru treba odločiti o podrednem zahtevku, je VSRS pojasnilo v sodbi II Ips 768/2008.
5 Tako VSRS v sodbah II Ips 268/2018, II Ips 297/2010, II Ips 259/2013. Tudi A. Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2. knjiga, str. 170.
6 Mnenja o tem, kakšen zahtevek je v primerih kot je obravnavani treba postaviti, v pravni teoriji niso enotna. L. Varanelli v prispevku: Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ali actio Pauliana v ureditvi OZ, Pravna praksa, št. 5, 2003, str. 23-33; in M. Ovčak, Ž. Razdrih v: Nekatera vprašanja v zvezi z izpodbijanem dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja, Pravnik, Ljubljana 2014, let. 69 (131) št. 11-12, str. 703-732; ter: Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja v novejši praksi Vrhovnega sodišča RS, Lexonomica, Let. 7, št. 1, str. 19-37, junij 2015; menijo, da je v takšnih primerih posel lahko ničen ali izpodbojen, ne more pa biti oboje hkrati. Če je ničen, tako upnik ne more uspeti s pauliansko tožbo. Enako (sicer bolj obiter dictum) izhaja tudi iz sodb VSRS II Ips 297/2010 in II Ips 259/2013 ter iz novejših odločb višjega sodišča v Ljubljani (npr. I Cpg 102/20017 in I Cpg 972/2016).Drugače J. Hudej in I. Ščernjavič menita, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična le, če zakon v posameznem primeru ne predvideva druge sankcije. V primeru izigravanja upnikov zakon predvideva paulijansko tožbo, ki v zadostni meri varuje njihove interese. Ničnostna tožba naj zato ne bi bila primerna (glej prispevek: Aktualna vprašanja izbrisne tožbe, 8. dnevi stvarnega, zemljiškoknjižnega, nepravdnega in izvršilnega prava, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 18-20).Dr. Tratnik M. pa v prispevku: Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, izbrisna in ničnostna tožba, Pravna praksa, št. 31-32, 2016, str. 22-26; navaja, da je v primerih izigravanja upnikov bolj primerna paulijanska tožba. Vendar je treba upoštevati, da je ta vezana na kratke prekluzivne roke. Če je torej upnik zaradi poteka roka ne more več vložiti, mora imeti možnost, da svoj interes varuje z ničnostno tožbo. V primeru, ko dolžnik in tretji skleneta pravni posel z namenom izigravanja upnika, naj bi tako bili možni obe tožbi, ob čemer je do izteka rokov treba dati prednost paulianski, po tem pa ničnostni tožbi.
7 Po določbi drugega odstavka 40. člena OZ je pogodba nična, če je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti. Neodplačna pogodba je nična tudi, če drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika (tretji odstavek 40. člena OZ).
8 V okviru izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj v stečaju je dovolj, da je je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (271. člen ZFPPIPP).
9 Ključen nagib je tisti, brez katerega pogodba ne bi bila sklenjena.
10 Glej pregled sodne prakse v M. Ovčak in Ž. Razdrih: Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja v novejši praksi Vrhovnega sodišča RS, Lexonomica, Let. 7, št. 1, str. 19-37, junij 2015.
11 Ob čemer (sicer sporno) vprašanje, ali ga je seznanila tudi s (točno) višino davčnega dolga, niti ni bistveno.
12 Tako tudi VSRS v sodbi II Ips 836/2008.
13 V primeru realizacije prodajne pogodbe (ob predpostavki, da je višina kupnine ustrezala realni vrednosti nepremičnine) do prikrajšanja upnikov ne bi prišlo. Zato so irelevantne navedbe, da je drugi toženec (navidezni kupec) fiduciar od katerega bi imel prvi toženec, kot beneficiar, v vsakem primeru pravico zahtevati sklenitev prodajne pogodbe.
14 Ki naj bi bila podana zaradi pomanjkljive obrazložitve o tem, zakaj je izpodbijana prodajna pogodba posegla v javni interes; zakaj je toženca pri njeni sklenitvi vodil (nedopusten) nagib oškodovanja upnice (in ne varovanje interesa prvega toženca); katere so tiste tožničine trditve, ki utemeljujejo ničnostno sankcijo; da je davčna obveznost drugega toženca nastala po sklenitvi prodajne pogodbe; da je nepomembno zakaj oče drugega toženca v davčnem postopku, ki se je vodil zoper njega, davčnemu organu spornih posojilnih pogodb ni prijavil.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 182, 182/3
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 40, 255
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 271

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM4MjUx