VSRS Sodba II Ips 111/2019

Jedro

Tožnica ni ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Ker je zoper toženca najprej sprožila postopek za izročitev solastne nepremičnine v soposest, kasneje pa ga je pozvala še na plačevanje uporabnine, je bila proti svoji volji, s katero je toženca seznanila, izključena iz uporabe solastne stvari. Tožnica ni bila dolžna na toženca nasloviti zahteve za souporabo nepremičnine. Vztrajanje pri takšni zahtevi bi bilo zaradi objektivne nezmožnost njene souporabe nerazumno.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 856,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je zahtevala plačilo uporabnine za uporabo njenega solastniškega deleža na stanovanjski hiši z vrtom, in sicer za obdobje od maja 2009 do marca 2017. Toženec je ugovarjal, da ji nikoli ni onemogočal souporabe solastne nepremičnine, da tožnica ni izkazala interesa za souporabo nepremičnine in da je na poziv tožničinega pooblaščenca v njegovo pisarno prinesel ključ od hiše.

Ugotovljeno dejansko stanje

− Tožnica je solastnica do 1/2 nepremičnin, ki so v naravi stanovanjska hiša z vrtom. Z drugim solastnikom, družbo A., d. o. o. (katere edini družbenik in direktor je bil toženec), je toženec 27. 3. 2008 sklenil pogodbo o služnosti stanovanja in užitka. Od tedaj ima toženec nepremičnine v izključni posesti in uporabi. A., d. o. o., je svoj solastniški delež kasneje prodal družbi B., d. o. o.

− Tožnica je v predhodni pravdi zoper družbo A., d. o. o., in toženca zahtevala, da se ji solastno nepremičnino prepusti v soposest. Njen zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen, ker je sodišče presodilo, da majhne enodružinske hiše ni mogoče fizično razdeliti. Tudi ni mogoče določiti, v katerem delu toženec prestopa obseg svojih upravičenj, souporaba obeh solastnikov pa v konkretnem primeru ni mogoča. Položaj bi bil rešljiv le z delitvijo v nepravdnem postopku (sodba II Cp 1955/2012 z dne 11. 7. 2012 v zvezi s sodbo IV P 2838/2011 z dne 14. 3. 2012). Pred vložitvijo tožbe je tožnica s pozivom z dne 11. 11. 2013 toženca pozvala na plačilo uporabnine.

Odločitev sodišča prve stopnje

2. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo 5.406,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zapadlih zneskov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožnici je uporabnino prisodilo od decembra 2013 dalje iz razloga, ker je toženca šele takrat pozvala na plačilo uporabnine. S pozivom z dne 11. 11. 2013 je zadostila predpostavki, da mora za plačilo uporabnine izkazati interes. Zgolj vložitev tožbe na soposest tožnice še ne upravičuje do uporabnine. Ker je sočasna uporaba nepremičnine nemogoča, ni pomembno, da ji toženec uporabe ne preprečuje in ji je izročil ključe.

Odločitev sodišča druge stopnje

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi in tožencu naložilo plačilo še dodatnih 5.626,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostanku je njeno pritožbo zavrnilo. Toženčevo pritožbo je zavrnilo v celoti. Dodatno uporabnino je tožnici prisodilo, ker je ocenilo, da ni bistveno, kdaj je ta od toženca zahtevala plačilo uporabnine, temveč kdaj je izrazila nestrinjanje s toženčevo izključno posestjo, torej kdaj je sporočila, da ne pristaja na prikrajšanje. To je bilo že z vložitvijo tožbe za prepustitev nepremičnine v soposest. Uporabnina ji torej pripada od marca 2012 dalje, in sicer v višini, kot jo je določil prvi in ne drugi izvedenec, torej v višjem znesku. Ker toženec z uporabo stvari onemogoča uporabo tožnici, je v slabi veri. Sodišče je zavrnilo toženčeve pritožbene očitke, da souporabe tožnici, ki je objektivno nemogoča, ne preprečuje, ter da bi bila situacija rešljiva z delitvijo v nepravdnem postopku, ki pa ga tožnica ni sprožila. Dejstvo, da hkratno izvrševanje soposesti ni mogoče, ne spreminja toženčevega zavedanja, da nima pravice do izključne posesti. Toženec se je kot izključni posestnik nepremičnine zavedal, da je tožnica solastnica nepremičnine in mu ne dovoli brezplačnega bivanja. Tožnica je (drugače kot toženec) skušala spremeniti zatečeno dejansko stanje, medtem ko toženec (z izjemo izročitve ključa, ki pa je bila, kar je tožnik tudi sam navajal v pritožbi, le sama sebi namen) ni naredil ničesar. Tožnici zato ni mogoče očitati kršitve temeljnih načel obligacijskega prava, medtem ko je toženčevo dolgoletno preprečevanje uporabe solastne stvari v nasprotju s temi načeli. Tožnica je prikrajšana, toženec, ki ni v dobri veri, je obogaten. Med obogatitvijo in prikrajšanjem je podana vzročna zveza. Pravne podlage za prikrajšanje ni, ker tožnica vanj ni privolila. Celo če toženec ne bi bil obogaten, bi bil tožbeni zahtevek utemeljen, saj tožnici protipravno preprečuje soposest.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 82/2019 z dne 16. 5. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je v konkretnem primeru pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da so podani vsi elementi za utemeljenost tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve in posledično plačila uporabnine, to je v situaciji, ko zaradi objektivne nemožnosti uporabe nepremičnine to uporablja zgolj služnostni upravičenec (služnost rabe stanovanja in užitka) na podlagi veljavne pogodbe z drugim solastnikom nepremičnine in pri tem prvemu solastniku nepremičnine souporabe ne preprečuje, slednji pa se, četudi je za to imel vse možnosti, ni poslužil postopka razdelitve solastne nepremičnine v nepravdnem postopku ali podal drugih predlogov, skladnih z merili iz 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

Revizija tožene stranke

5. Toženec vlaga revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe. Meni, da je presoja o njegovi nedobrovernosti napačna in da mu ni mogoče očitati, da ni ravnal v skladu s temeljnimi načeli obligacijskega prava. Sprašuje se, kaj bi v dani situaciji sploh lahko storil. Podan je odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 126/2014 in II Ips 237/2013. Ne more mu iti v škodo, da sočasna souporaba nepremičnine s strani obeh solastnikov objektivno ni mogoča. On je le služnostni upravičenec in tožnici ni nikoli preprečeval souporabe nepremičnine. Postopka za delitev nepremičnine ni bil dolžan sprožiti. Zgolj zato, ker zaradi objektivnih okoliščin svojih upravičenj ne more izvajati v zmanjšanem obsegu, mu ni mogoče očitati kršitve 66. člena SPZ in ga posledice iz 96. člena SPZ ne morejo zadeti. Tožnica ni ravnala vestno in pošteno in je v svoje prikrajšanje privolila. Čeprav se je zavedala objektivne problematike v zvezi z nemožnostjo souporabe nepremičnine, se ni poslužila postopkov po Zakonu o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Ni izkazano, da bi zahtevala souporabo nepremičnine. Nastala situacija je rešljiva le z delitvijo nepremičnine v nepravdnem postopku, ki ga tožnica ni sprožila, in glede drugačne uporabe nepremičnine ni podala konkretnega predloga, ki bi bil skladen z merili iz 66. člena SPZ. Bila je pasivna. Ni postopala po 112. členu ZNP. Za zavarovanje svojih pravic je izbrala le zahtevo za plačilo uporabnine. Ni izkazovala resnične namere souporabljati nepremičnin - na nepremičnine bi rada le občasno prihajala na piknik z vnuki. Med obogatitvijo in prikrajšanjem ni vzročne zveze. Predpostavka, da je uporabnina plod v smislu 96. člena v zvezi s 20. členom SPZ, je zgrešena. Uporabnine ni mogoče enačiti s plodovi v stvarnopravnem smislu.

Odgovor na revizijo tožeče stranke

6. Tožnica je odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da ji souporabo nepremičnine preprečuje pravnomočna sodba I Cp 1955/2012 in da sta predhodno tekla že dva postopka delitve. Prvi se je končal z zavrnitvijo njenega predloga, ki ga je vložila proti prvotnemu solastniku (svojemu bivšemu zakoncu), iz razloga, ker je bila v času odločanja solastnik nepremičnine družba A., d. o. o. Drugi postopek delitve je tekel po predlogu družbe A., d. o. o. Predlog je bil pravnomočno zavrnjen, ker se je kot solastnik pojavila družba C., d. o. o., Grosuplje. Ponovnega predloga za delitev ni vložila, ker ima toženec na hiši vknjiženo dosmrtno služnost stanovanja in užitka. Toženec ne more biti v dobri veri, saj je vedel, da je njegov delodajalec, katerega direktor in zakoniti zastopnik je, le do polovice lastnik solastnih nepremičnin, tožnica pa jih zaradi pravnomočne sodbe sodišče ne more uporabljati. Drugi solastnik (podjetja, katerih direktor je toženec) tudi ni sprožil postopka za ureditev razmerij med solastnikoma po 112. členu ZNP. Da je toženec ravnal v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic ter prepovedi povzročanja škode, kaže predvsem njegova fravdolozna sklenitev pogodbe o osebnih služnostih s samim seboj ter stalno spreminjanje firme drugega solastnika, katerega edini družbenik in zakoniti zastopnik je bil večinoma sam, sedaj pa je njegov direktor ali prokurist.

Presoja utemeljenosti revizije

7. Revizija ni utemeljena.

8. Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena SPZ). Solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku ni že a priori njegova obveznost, ki bi izhajala neposredno iz njegove solastninske pravice. Takšna obveznost nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene pridobitve. Odvisna je od objektivnih okoliščin kot tudi od vsakokratnih ravnanj strank, ki jih je treba presojati v luči temeljnih načel, ki pomagajo vsebinsko napolnjevati pravno vrednotno vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo. Temeljna načela, ki pridejo v tovrstnih primerih v poštev, so: izravnalna pravičnost, prosto urejanje obligacijskih razmerij (3. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), načelo mirnega reševanja sporov (11. člen OZ) ter načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ).¹

9. V zadevi II Ips 90/2017 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da v primeru, ko je souporaba solastne nepremičnine dejansko onemogočena, prikrajšanemu solastniku za utemeljenost obogatitvenega zahtevka ni treba predhodno postaviti zahteve za souporabo ali delitev nepremičnine. Dejansko podlago odločitve v zadevi II Ips 90/2017 so tvorile ugotovitve: (1) tožnica se je želela dogovoriti o rabi stanovanja in je toženca večkrat neuspešno pozvala k ureditvi solastninskega razmerja (s plačevanjem uporabnine; predlagala mu je, da naj sam ponudi zanj sprejemljivo rešitev); (2) toženec je vztrajal pri nadaljnji izključni uporabi celotnega stanovanja, odklonil je tožničine predloge in ji tudi ni bil pripravljen ponuditi ustreznega plačila za njen solastni delež. Vrhovno sodišče je presodilo, da je toženec kršil načelo vestnosti in poštenja. Odločitev je utemeljilo z argumenti: (1) o načinu souporabe oziroma uživanju solastne nepremičnine, in sicer tudi pridobivanju koristi oziroma nadomestila, je bilo nujno treba skleniti dogovor med solastniki; (2) toženec je odklanjal rešitve, ki bi tožnici omogočile realizacijo njene solastninske pravice; (3) dopustitev le enega izhoda – delitve solastnine na nepremičnini v nepravdnem postopku bi pomenila le nezadostno in nepopolno rešitev, ki ne bi ustrezno razrešila vprašanja tožničinega prikrajšanja za nazaj.²

10. Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča ni izkazan. Zadevi II Ips 126/2014 in II Ips 237/2013, kjer je bil zahtevek za plačilo uporabnine zoper druge solastnike zavrnjen, sta se nanašali na neprimerljivo dejansko stanje. V zadevi II Ips 126/2014 so dejansko podlago odločitve tvorile ugotovitve: (1) tožnik glede rešitve solastninskega vprašanja ni predlagal nobene konkretne rešitve in ni sprožil nobenega sodnega postopka (bodisi glede določitve načina rabe bodisi glede delitve); (2) toženki sta si vseskozi aktivno prizadevali za rešitev spora in sta bili pri iskanju rešitve konstruktivni; (3) toženki sta mu predlagali, naj prevzame v uporabo konkreten del stvari, on pa takšnega deleža ni opredelil, marveč je podajal predloge, ki so bili v opreki z izhodiščem iz 66. člena SPZ; (4) tožnik (kljub predlogu toženk, ki je bil skladen z merilom iz 66. člena SPZ – le da ni ustrezal tožnikovim željam, in ob tem, da njegovi predlogi rešitve niso bili skladni s kohabitacijskim merilom iz 66. člena SPZ) od toženk vse do vložitve tožbe nikoli ni (izvensodno) zahteval plačila uporabnine.³ V zadevi II Ips 237/2013 je Vrhovno sodišče poudarilo, da mora za utemeljenost obogatitvenega zahtevka tožeča stranka od tožene stranke predhodno zahtevati souporabo in da se poziv za plačilo najemnine lahko šteje za zahtevo za souporabo. Dejansko podlago odločitve je tvorila ugotovitev, da tožeča stranka od tožene stranke ni zahtevala souporabe stvari v solastnini.⁴

11. Revizijska navedba o tožničini privolitvi v prikrajšanje je brez podlage v ugotovljenih dejstvih. Tožnica ni ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Ker je zoper toženca najprej sprožila postopek za izročitev solastne nepremičnine v soposest, kasneje pa ga je pozvala še na plačevanje uporabnine, je bila proti svoji volji, s katero je toženca seznanila, izključena iz uporabe solastne stvari. Tožnica ni bila dolžna na toženca nasloviti zahteve za souporabo nepremičnine. Vztrajanje pri takšni zahtevi bi bilo zaradi objektivne nezmožnost njene souporabe nerazumno. Dopustitev le enega izhoda z delitvijo solastnine na nepremičnini v nepravdnem postopku bi pomenila le nezadostno in nepopolno rešitev, ki ne bi ustrezno razrešila vprašanja tožničinega prikrajšanja za nazaj. Eno izmed temeljnih upravičenj lastninske pravice je namreč tudi uživanje civilnih sadov, ki ga prinaša lastninska pravica.⁵

12. Revizijska navedba, da toženec tožnici ni preprečeval souporabe nepremičnine, je vsebinsko prazna. Dejstvo, da souporabi nepremičnine ni aktivno nasprotoval, je glede na objektivno nezmožnost njene souporabe pravno nepomembno. V konkretnem primeru je bilo treba o načinu uživanja solastne nepremičnine skleniti dogovor med strankama. Dejstvo, da takšen dogovor ni bil sklenjen in da toženec kot služnostni upravičenec ni bil dolžan sprožiti postopka za delitev solastne nepremičnine, ne more iti v tožničino škodo. Za konkretno presojo je bistveno, da je toženec služnostno pravico pridobil od gospodarske družbe, v kateri je imel vlogo edinega družbenika in direktorja; da je v vtoževanem obdobju brez pravne podlage uporabljal tožničin solastninski delež in da je s svojo pasivnostjo tožnici onemogočil realizacijo njene solastninske pravice. Ker jo je na ta način izključil iz uporabe solastne nepremičnine in ji za uporabo njenega solastnega deleža ni bil pripravljen ponuditi ustreznega plačila, je kršil načeli mirnega reševanja sporov ter vestnosti in poštenja. Ker je bilo tožnici zaradi toženčeve izključne uporabe solastne nepremičnine onemogočeno kakršnokoli uživanje njenega solastnega premoženja, je med njenim prikrajšanjem in toženčevo obogatitvijo podana vzročna zveza.

Odločitev o reviziji in revizijskih stroških

13. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Zavrnitev toženčeve revizije narekuje tudi zavrnitev njegove zahteve za povračilo stroškov, nastalih z njeno vložitvijo (odločitev temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnici pa mora povrniti stroške odgovora na revizijo. Revizijsko sodišče ji je glede na vrednost spornega predmeta v višini 11.032,14 EUR priznalo stroške v višini 856,44 EUR (682,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300 in 20,00 EUR materialnih stroškov po tarifi št. 6002 ter 22 % DDV po tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi⁶, ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife).⁷ Če stroškov toženec ne bo povrnil v roku 15 dni, bo moral plačati tudi zakonske zamudne obresti.

14. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Sodba in sklep VS RS II Ips 90/2017 z dne 4. 10. 2018, 9. točka obrazložitve; sodba VS RS II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016, 16. točka obrazložitve.
² Sodba in sklep II Ips 90/2017, 10. točka obrazložitve.
³ Sodba II Ips 126/2014, 18. in 19. točka obrazložitve.
⁴ Sodba II Ips 237/2013, 9. in 11. točka obrazložitve.
⁵ Odločba US RS U-I-128/08, Up-933/08 (Uradni list RS, št. 90/2009 in OdlUS XVIII, 44), 50. točka obrazložitve.
⁶ Ur. l. RS, št. 67/2008.
⁷ Ur. l. RS, št. 2/2015.

Datum zadnje spremembe:

15.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 657/2014
• VSRS Sklep II DoR 568/2020
• VSRS Sklep II DoR 82/2019