<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sklep II Ips 68/2019

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2020:II.IPS.68.2019
Evidenčna številka:VS00035229
Datum odločbe:12.06.2020
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Cp 1470/2018
Datum odločbe II.stopnje:07.11.2018
Senat:dr. Ana Božič Penko (preds.), mag. Nina Betetto (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel, Tomaž Pavčnik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - odvzem premoženja nezakonitega izvora - premoženje nezakonitega izvora - odsvojitev premoženja - javni interes - zavrnitev predloga za dopustitev revizije - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti

Jedro

Merila za dopustitev revizije oziroma zahteve za varstvo zakonitosti so enaka - izpolnjen mora biti standard pomembnega pravnega vprašanja (prvi odstavek 367.a člena ZPP in tretji odstavek 385. člena ZPP), zato zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva, ki jo je vložilo po prejemu sklepa o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije in pri tem uveljavljalo bistveno enake razloge, ni mogoče vsebinsko obravnavati. Iz načela ekonomičnosti postopka in poštenega izvrševanja procesnih pravic izhaja dolžnost izbire najbolj racionalne izmed zakonsko predvidenih možnosti za enako kvalitetno uresničitev cilja varovanja javne koristi. Upravičeno je pričakovanje, da bo Vrhovno državno tožilstvo, ki je zastopalo tožnico že ob vložitvi predloga za dopustitev revizije, v revizijskem postopku izčrpalo vse relevantne okoliščine, ki bi lahko vplivale na presojo Vrhovnega sodišča o pomembnosti konkretnega pravnega vprašanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Tožnica mora tožencu v 15 dneh povrniti 1.338,10 EUR stroškov odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dejansko ozadje zadeve

1. Tožnica je zatrjevala, da je bila zoper prvega toženca kot obsojenca zaradi storitve kataloškega kaznivega dejanja odrejena finančna preiskava, v kateri je bilo ugotovljeno, da je v obdobju od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2013 razpolagal s sredstvi, ki presegajo dohodke, ki jih je prejel kot zavezanec za davek, in sicer v višini 100.359,27 EUR. Zaradi očitnega nesorazmerja med toženčevimi dohodki in premoženjem je bila podana domneva o nezakonitem izvoru njegovega premoženja (drugi odstavek 5. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora1) v tej vrednosti. Finančna preiskava je bila odrejena tudi zoper drugi dve toženki – toženčevo mati in zunajzakonsko partnerko, ki sta na podlagi prodajne pogodbe z dne 8. 3. 2012 postali solastnici vsaka do ½ stanovanja v A.,2 za katerega je toženčeva mati 7. 3. 2012 plačala aro v višini 7.700,00 EUR ter 12. 3. 2012 preostalo kupnino v višini 69.300,00 EUR. Tožnica je trdila, da je nakup stanovanja v resnici financiral toženec iz svoje kriminalne dejavnosti, češ da ga toženki nista mogli kupiti iz lastnih sredstev. Prvotno je v tožbi zahtevala ugotovitev, da je premoženje nezakonitega izvora stanovanje toženk ter drugo – porabljeno premoženje toženca v vrednosti 16.485,27 EUR. Ta znesek je tožnica, da bi se izognila dvojnemu upoštevanju posameznih delov premoženja, izračunala tako, da je od v finančni preiskavi ugotovljenega nesorazmerja 100.359,27 EUR odštela vrednost stanovanja 83.874,00 EUR, ki naj bi bilo preneseno na toženki,. V dajatvenem delu je tako zahtevala odvzem stanovanja toženkama, od toženca pa plačilo zneska 16.485,27 EUR z zamudnimi obrestmi. Kasneje je tožbo spremenila, tako da je od toženca zahtevala plačilo celotne vrednosti razkoraka 100.359,27 EUR (in ne več le razliko med ugotovljenim razkorakom in vrednostjo stanovanja), pri čemer je še vedno navajala, da je bil denar prenesen na toženki za nakup stanovanja.

Presoja nižjih sodišč

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sporna nepremičnina ter drugo porabljeno premoženje v vrednosti 100.359,27 EUR premoženje nezakonitega izvora (I./1 točka izreka); zato je zavrnilo zahtevek, naj se nepremičnina toženkama odvzame in s pravnomočnostjo sodbe postane last Republike Slovenije (I./2 točka izreka), ter zahtevek, da mora prvi toženec tožnici plačati 100.359,27 EUR (I./3 točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (II. točka izreka). V dokaznem postopku je namreč s pomočjo izvedenke finančne stroke ugotovilo, da tožnica zatrjevanega nesorazmerja med obsegom premoženja in dohodki prvega toženca ni dokazala, hkrati pa je bilo dokazano, da sta sporno stanovanje kupili toženki iz lastnih sredstev.

3. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnici je naložilo povrnitev pritožbenih stroškov tožencev. Tožbeni zahtevek zoper toženca je pritožbeno sodišče zavrnilo zaradi neodpravljive nesklepčnosti, saj je menilo, da če je premoženje preneseno na druge osebe ali porabljeno, za plačilo denarne vrednosti (odškodnine) v zakonu ni podlage. Nadomestni odvzem je zakonsko predviden le, če odvzem premoženja ni mogoč zaradi okoliščin, ki nastanejo po vložitvi tožbe (drugi odstavek 34. člena ZOPNI), ne pa tudi, če je do okoliščin, ki onemogočajo odvzem, prišlo že pred vložitvijo tožbe. Glede ugotovitev, da sta stanovanje kupili toženki iz lastnih sredstev, pa je pritrdilo dokazni oceni sodišča prve stopnje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica 7. 1. 2019 vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj revizijo dopusti glede vprašanja, ali je na podlagi ZOPNI v primeru, če okoliščine, ki onemogočajo odvzem prav premoženja nezakonitega izvora, nastanejo pred vložitvijo tožbe, mogoč nadomestni odvzem v obliki drugega premoženja ali denarnega zneska, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora. Njen predlog je Vrhovno sodišče zavrnilo s sklepom II DoR 27/2019 z dne 7. 2. 2019 zaradi neizpolnjevanja pogojev iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku.3

O navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti

5. Po prejemu sklepa o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije4 je tožnica 6. 3. 2019 vložila še zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbija odločitev sodišča druge stopnje glede zavrnitve ugotovitvenega in dajatvenega zahtevka zoper prvega toženca. Kot pomembno pravno vprašanje opredeljuje vprašanje pravne podlage in sklepčnosti tožbenega zahtevka za plačilo vrednosti premoženja nezakonitega izvora, ki je bilo že pred vložitvijo tožbe v posesti in uporabi toženca – obsojenca in v zemljiškoknjižni lasti z njim povezanih oseb, s tem pa tudi razlago pravilne uporabe tretjega odstavka 5. člena ZOPNI. Višja sodišča so že obravnavala zahtevke za plačilo vrednosti v primerih, ko je bilo premoženje nezakonitega izvora odsvojeno pred vložitvijo tožbe, vendar odločitve tudi glede tega vprašanja niso enotne.5 Glede postavljenega vprašanja pa se ne višje ne Vrhovno sodišče še nista opredelila. Poudarja, da Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v tej zadevi cilja ne zasleduje kot zakoniti zastopnik tožnice, ki ima na voljo izredno pravno sredstvo dopuščene revizije, temveč kot intervenient javnega interesa, ki mu daje posebno pooblastilo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

6. Meni, da je pritožbeno sodišče pri presoji, da za dajatveni zahtevek zoper toženca za plačilo „drugega/porabljenega“ premoženja ni pravne podlage in da je tak zahtevek neodpravljivo nesklepčen, spregledalo določbo tretjega odstavka 5. člena ZOPNI v zvezi z 2. točko prvega odstavka 10. člena ZOPNI, po kateri se pri ugotavljanju očitnega nesorazmerja iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI upošteva vrednost vsega premoženja, ki ga ima oseba, zoper katero teče postopek po ZOPNI, v lasti, posesti, ga uporablja, uživa, z njim razpolaga, ali je razpolagala oziroma ga prenesla na povezane osebe, ali je bilo z njihovim premoženjem pomešano. Tožnica je v tožbi navajala, da je bila pri ugotavljanju nesorazmerja med premoženjem in neto dohodki toženca upoštevana tudi vrednost premoženja, s katerim naj bi toženec že pred vložitvijo tožbe razpolagal oziroma da ugotovljeni razkorak obsega tudi vrednost stanovanja v solasti obeh toženk, ki ga je imel toženec že pred vložitvijo tožbe v posesti in uporabi skupaj s svojo družino, kar se torej po tretjem odstavku 5. člena ZOPNI upošteva pri izračunu razkoraka med premoženjem in dohodki toženca. Vrednost stanovanja, ki ga ima toženec v posesti in uporabi, pomeni njegovo domnevno premoženje nezakonitega izvora. Zato je napačen zaključek sodišča druge stopnje, da iz trditev tožeče stranke in iz njenega zahtevka ne izhaja, da bi imel toženec ob vložitvi tožbe (še) kakšno premoženje, ki bi izviralo iz nezakonitih virov. V obravnavanem primeru torej ne gre za nadomestni odvzem oziroma za plačilo vrednosti odtujenega premoženja nezakonitega izvora, ki ima podlago v drugem odstavku 34. člena ZOPNI, temveč za odvzem premoženja v vrednosti stanovanja, ki ga je imel toženec v posesti in uporabi že pred vložitvijo tožbe, ki je lahko predmet izvršbe in se lahko odvzame tožencu na podlagi prvega odstavka 34. člena ZOPNI v obliki denarnega zahtevka tožeče stranke. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj z ugotovitveno odločbo ugotovi, da je bil z izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča kršen zakon, in sicer z nepravilno uporabo določb 34. člena ZOPNI in neuporabo tretjega odstavka 5. člena ZOPNI v zvezi z 2. točko prvega odstavka 10. člena ZOPNI v njihovi procesni in materialnopravni vsebini.

O navedbah toženca v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti

7. Toženec meni, da vložena zahteva ni dopustna, saj je Vrhovno sodišče o tem, da pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni, že pravnomočno odločilo s sklepom II DoR 27/2019. Meni, da gre za zlorabo pravnih sredstev, saj tožnica isto pravno sredstvo uveljavlja na dva različna načina, enkrat kot dopustitev revizije, ker z njo ni uspela, pa je predlagala še vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Takega pravnega varstva nima nobena druga stranka v civilnih sporih, zato je tožnica nedopustno privilegirana, kar nasprotuje temeljnim načelom pravdnega postopka, v katerem so stranke v svojih pravicah popolnoma izenačene. Gre za poskus dosega dvakratnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem), kar je nedopustno in pomeni tudi bistveno kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Primarno tako predlaga zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti, saj niso izpolnjeni zakonski pogoji za njeno obravnavo. Sicer pa meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti tudi prepozno vložena, saj je pritožbena odločba praviloma vročena vsem strankam istočasno in je tako treba preveriti, ali je bila tožnici, enako kot tožencem, vročena 5. 12. 2018.

8. V nadaljevanju navaja, da je sodna praksa, ki izključuje možnost nadomestnega odvzema, povsem usklajena. Sklicuje se na odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1470/2018, I Cpg 558/2017, II Cp 1785/2015, I Cp 977/2018 in I Cpg 1128/2017, enako stališče pa izhaja tudi iz 13. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-96/15-22 z dne 16. 2. 2012. Odločbe, na katere se sklicuje Vrhovno državno tožilstvo pri utemeljevanju neenotnosti sodne prakse, niso upoštevne, saj je bila odločba VSL I Cp 2124/2017 v celoti razveljavljena z odločitvijo Vrhovnega sodišča II Ips 76/2018; sodba VSL II Cp 383/2017 je bila izdana v zvezi z zamudno prvostopenjsko sodbo in se vprašanje nadomestnega odvzema v njej ni obravnavalo; v zadevi I Cp 2908/2014, ki se nanaša na prvi ZOPNI postopek, pa se toženec zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožil, tako da se je na drugi stopnji obravnavala le pritožba tožnice, ki je bila zavrnjena.

9. Vprašanje, ali je pred vložitvijo tožbe preneseno premoženje nezakonitega izvora na povezane osebe lahko predmet odvzema oziroma celo obveznosti plačila osebe, ki naj bi to premoženje prenesla, ni pomembno pravno vprašanje, saj je odgovor nanj nedvoumen. Določba 34. člena ZOPNI govori o tem, da se premoženje odvzame lastniku. Prav zaradi tega je zakonodajalec predvidel možnost, da v postopkih odvzema premoženja nezakonitega izvora nastopajo tudi povezane osebe oziroma ožji družinski člani osebe, ki naj bi pridobivala premoženje nezakonitega izvora, kar pomeni, da se premoženje odvzame tem osebam. Že sam pojem odvzem namreč pomeni, da mora nekdo nekaj imeti, da se mu to lahko vzame. To še toliko bolj velja, če je oseba, na katero naj bi bilo premoženje preneseno, ob zaključku obravnavanja pred sodiščem še vedno lastnik tega premoženja, kot je bilo tudi v predmetni zadevi. Gre torej za povsem drugačen položaj od tistega, predvidenega v drugem odstavku 34. člena ZOPNI, ko ob vložitvi tožbe neko premoženje dejansko obstaja, ob zaključku glavne obravnave pa ne več in naj bi se zato nadomestilo z nadomestnim odvzemom oziroma plačilom denarnega zneska, ki ustreza vrednosti premoženja, ki je bilo med postopkom odtujeno.

O pravočasnosti zahteve za varstvo zakonitosti

10. Pomisleki toženca glede pravočasnosti vložene zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljeni. Iz vročilnice v spisu je razvidno, da je bila tožnici sodba sodišča druge stopnje vročena 6. 12. 2018, torej je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena znotraj trimesečnega roka, ki ga določa prvi odstavek 385. člen ZPP.

O dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

11. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

12. V obravnavani zadevi se primarno postavlja vprašanje o dovoljenosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti v specifičnem primeru, v katerem je stranka – Republika Slovenija predhodno vložila že predlog za dopustitev revizije in z njim propadla. Abstraktno gledano gre za vprašanje ustrezne kvalitativne opredelitve in razmejitve razmerja med izrednima pravnima sredstvoma (dopuščene) revizije in zahteve za varstvo zakonitosti.

13. Slovenska ureditev pravdnega postopka je konceptualno najbližje procesnim ureditvam v deželah germanskega pravnega kroga, pri čemer se od sorodnih ureditev razlikuje po razširjenih pooblastilih državnega tožilca v pravdnem postopku. Poleg revizije, ki je predvidena kot pravno sredstvo v rokah strank, namreč zakon kot izredno pravno sredstvo ureja tudi zahtevo za varstvo zakonitosti, za vložitev katere je legitimiran državni tožilec, če je za to podan javni interes. Pred novelo ZPP-D je zakon razmerje med obema izrednima pravnima sredstvoma urejal tako, da je bila v isti zadevi mogoča hkratna vložitev obeh pravnih sredstev. Razlogi za vložitev obeh izrednih pravnih sredstev so se v bistvenem prekrivali;6 tudi sam postopek je bil zasnovan tako, da je bila vložitev obeh pravnih sredstev časovno sinhronizirana7 ter je o njima odločalo Vrhovno sodišče z eno odločbo. Zahteva za varstvo zakonitosti ni bila reviziji nadrejeno pravno sredstvo, temveč pravno sredstvo, ki naj bi z revizijo harmonično konkuriralo.8 Zaradi obstoja javnega interesa je bil tožilec upravičen izpodbijati pravnomočno odločitev med strankama tudi, če sami ponovnega tehtanja o pravilnosti pravnomočne odločitve nista želeli in so se zahtevki nanašali na pravna upravičenja, s katerimi lahko stranke svobodno razpolagajo.9 Ureditev je bila v strokovni javnosti večkrat kritizirana; sporno je bilo, da se na podlagi intervencije državnega organa sprememba sodbe v civilnopravni zadevi lahko doseže tudi mimo volje strank.10

14. Z novelo ZPP-D je bila ureditev obeh izrednih pravnih sredstev močno spremenjena. Uzakonila je kombiniran sistem dopuščene revizije in dovoljene revizije. Poudarjen je bil objektivni pomen tega pravnega sredstva in pomembna vloga Vrhovnega sodišča pri zagotavljanju razvoja prava skozi usmerjanje in poenotenje sodne prakse. Revizija je bila dovoljena v zadevah, v katerih je vrednost spornega predmeta presegala 40.000,00 EUR, medtem ko je bil kot spodnji prag dopustnosti revizije določen znesek 2.000,00 EUR. Ker je bila revizija v nekaterih postopkih že načelno izključena (denimo v izvršilnem postopku, določenih nepravdnih postopkih, stečajih, postopkih zavarovanja...), poleg tega se pomembna pravna vprašanja lahko postavijo tudi v sporih z nizko vrednostjo spornega predmeta, je zakonodajalec za te primere ohranil institut zahteve za varstvo zakonitosti. Da se ti dve pravni sredstvi ne bi podvajali,11 je bilo po noveli ZPP-D mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le v primerih, v katerih (dovoljena ali dopuščena) revizija niti abstraktno ni mogla priti v poštev.12 Edina izjema od tega pravila je bilo razpolaganje strank z zahtevki v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo (četrti odstavek 385. člena ZPP). Glede pogojev za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pa je veljalo, da je državni tožilec zahtevo lahko vložil pod enakimi pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, ki so bili določeni za dopuščeno revizijo.13

15. Ureditev izrednih pravnih sredstev se je ponovno konceptualno spremenila z novelo ZPP-E. Ukinjena je bila revizija po merilu vrednosti spornega predmeta – ostala je le še dopuščena revizija, za dopustitev katere je odločilno, ali gre v posamezni zadevi za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. Hkrati je bila razširjena tudi možnost vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, ki je odslej mogoča tudi v primerih, v katerih je sicer mogoča revizija (385. člen ZPP).14 Obravnavani izredni sredstvi si po novi ureditvi tako (spet) konkurirata. Kakovostne zahteve za varstvo zakonitosti lahko namreč pripomorejo k razvoju prava in poenotenju sodne prakse tudi na področjih, na katerih se ta cilj sicer lahko uresničuje z dopuščenimi revizijami. Z ohranitvijo instituta zahteve za varstvo zakonitosti naj bi se preprečilo, da se zaradi pomanjkanja predlogov za dopustitev revizije ali njihove slabe kakovosti cilji poenotenja sodne prakse ne bi mogli doseči.15 Ne glede na to pa je prevladalo stališče, da je pravno sredstvo državnega tožilstva v pravdnem postopku ustavno sprejemljivo le, če ga ni mogoče šteti za „zadevo stranke“, zato je bilo določeno, da ima sodba, ki jo Vrhovno sodišče izda glede zahteve za varstvo zakonitosti, le ugotovitveni učinek (391. člen ZPP). Zahteva za varstvo zakonitosti tako odslej zasleduje le precedenčni učinek in korist za naprej, ne more pa več posegati v pravnomočno rešena razmerja med strankami.

16. Prav z novelo ZPP-E spremenjena ureditev izrednih pravnih sredstev je omogočila nastanek specifičnega položaja v obravnavani zadevi. Strankam po noveli ZPP-D, kot že rečeno, ni bila dana možnost, da bi izbirale med obema izrednima pravnima sredstvoma – kadar je zakon omogočal vložitev predloga za dopustitev revizije, je bila možnost vložitve zahteve za varstvo zakonitosti vselej izključena. S spremembo zakona si obravnavani izredni pravni sredstvi konkurirata glede možnosti njune vložitve, ne pa tudi glede njunega učinka - z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče doseči ugodnejše odločitve v konkretnem sporu. To pomeni, da vložitev predloga za dopustitev revizije ali celo njegova zavrnitev ni nujno ovira za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Namen soobstoja obeh izrednih pravnih sredstev je ravno v tem, da se zaradi obstoja javnega interesa z možnostjo vložitve zahtev za varstvo zakonitosti v zadevah z nerazrešenimi pomembnimi pravnimi vprašanji sanira pomanjkljiva aktivnost ali nezadostna kakovost predlogov strank za dopustitev revizije.

17. Ne glede na to pa je položaj v obravnavani zadevi pomembno drugačen, saj je obe izredni pravni sredstvi v javnem interesu vložilo Vrhovno državno tožilstvo, ki je državo v postopku dopustitve revizije zastopalo na podlagi drugega odstavka 7. člena ZOPNI, medtem ko je bilo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti upravičeno po 385. členu ZPP. Četudi je Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti skušalo ustvariti vtis, da gre za drugačno vprašanje, kot je bilo postavljeno v predlogu za dopustitev revizije, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je vprašanje v svojem bistvu kljub nekoliko drugačni formulaciji identično. Srž obeh vprašanj je dopustnost dajatvenega zahtevka za plačilo vrednosti razkoraka med premoženjem in dohodki toženca, ki je bilo ugotovljeno v finančni preiskavi, pri čemer je v predlogu za dopustitev revizije ta vrednost opredeljena kot vrednost stanovanja, ki naj bi ga toženec prenesel na toženki, zaradi česar se uporablja termin nadomestni odvzem, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa kot vrednost istega stanovanja, ker naj bi ga imel toženec skupaj z družino v posesti in uporabi. Obe izredni pravni sredstvi se opirata na enako dejansko in pravno podlago spora (tretji odstavek 5. člena in 34. člen ZOPNI), Vrhovno državno tožilstvo pa na neenotnost sodne prakse opozarja s sklicevanjem na iste judikate.

18. Merila za dopustitev revizije oziroma zahteve za varstvo zakonitosti so enaka – izpolnjen mora biti standard pomembnega pravnega vprašanja (prvi odstavek 367.a člena ZPP in tretji odstavek 385. člena ZPP), zato zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva, ki jo je vložilo po prejemu sklepa o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije in pri tem uveljavljalo bistveno enake razloge, ni mogoče vsebinsko obravnavati. Iz načela ekonomičnosti postopka in poštenega izvrševanja procesnih pravic izhaja dolžnost izbire najbolj racionalne izmed zakonsko predvidenih možnosti za enako kvalitetno uresničitev cilja varovanja javne koristi.16 Upravičeno je pričakovanje, da bo Vrhovno državno tožilstvo, ki je zastopalo tožnico že ob vložitvi predloga za dopustitev revizije, v revizijskem postopku izčrpalo vse relevantne okoliščine, ki bi lahko vplivale na presojo Vrhovnega sodišča o pomembnosti konkretnega pravnega vprašanja. To nujno pomeni, da ni dopustno zahtevati intervencije najvišjega sodišča v državi z zahtevo po meritornem odločanju o izrednem pravnem sredstvu, če je bilo predhodno že izkoriščeno drugo izredno pravno sredstvo, ki, spričo možnosti spremembe ali razveljavitve izpodbijane odločbe, omogoča enako oziroma celo bolj učinkovito uresničitev cilja varovanja javne koristi.

19. Ker je imelo Vrhovno državno tožilstvo v obravnavani, zelo specifični zadevi na voljo „močnejše“, učinkovitejše pravno sredstvo (predlog za dopustitev revizije) in je to možnost tudi izkoristilo ter bilo s prejemom sklepa o zavrnitvi revizije seznanjeno, da glede konkretnega vprašanja pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni, je izčrpalo pravico od Vrhovnega sodišča zahtevati presojo spornih pravnih vprašanj.

Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti

20. Zahteva za varstvo zakonitosti po obrazloženem ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (drugi odstavek 391. člena ZPP v zvezi s 377. členom ZPP).

O stroških postopka

21. Odločitev o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker zahtevi za varstvo zakonitosti ni bilo ugodeno, mora tožnica tožencu povrniti strošek v zvezi z vložitvijo odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je pri odmeri nagrade upoštevalo, da je Vrhovno državno tožilstvo izpodbijalo odločitev le glede zavrnitve ugotovitvenega in dajatvenega zahtevka zoper toženca, zato je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo 100.359,27 EUR ter tožencu ni priznalo zahtevanega povečanja nagrade zaradi zastopanja več strank. Tožencu tako pripada nagrada za vložitev odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti v višini 1800 točk (tar. št. 21/3 v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife17), materialni izdatki v višini 28 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,6 EUR znaša 1.096,80 EUR, povečano za 22 % DDV pa 1.338,10 EUR. Navedeni znesek mora tožnica tožencu povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

22. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
1 Ur. l. RS, št. 91/2011, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZOPNI.
2 Šlo je za nepremičnino z ID znakom 2100-243-16, v naravi stanovanje št. 16 na naslovu Gosposvetska ulica 11, Kranj.
3 Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPP.
4 Vrhovno državno tožilstvo je sklep prejelo 19. 2. 2019.
5 Sklicuje se na odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 558/2017 z dne 4. 7. 2017, I Cp 2124/2017 z dne 25. 10. 2017, II Cp 383/2017 z dne 22. 2. 2017 in I Cp 2908/2014 z dne 29. 10. 2014 ter na sklep Ustavnega sodišča U-I-96/15 z dne 16. 2. 2017.
6 Prim. 370. in 387. člen ZPP. Razlogi za uveljavljanje obeh pravnih sredstev so se le delno prekrivali. Razlika je bila v tem, da je bilo mogoče z zahtevo uveljavljati relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, tudi če jih je zagrešilo sodišče prve stopnje, medtem ko je bilo z revizijo mogoče uveljavljati le relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Razlika je bila še v izključeni možnosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka, medtem ko je bilo revizijo iz tega razloga mogoče vložiti, če je bila kršitev storjena pred sodiščem druge stopnje.
7 Če je stranka vložila revizijo, se je rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti skrajšal na 30 dni od dneva, ko je bila tožilstvu vročena revizija tiste stranke, ki mu je bila vročena kasneje.
8 S. Triva, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, 1980, str. 584. Komentar se nanaša na vsebinsko sorodne določbe hrvaškega Zakona o parničnom postupku. V hrvaškem pravdnem postopku je bil institut zahteve za varstvo zakonitosti sicer ukinjen z novelo zakona iz leta 2003.
9 S. Triva, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, 1980, str. 584.
10 Prvotni predlog novele ZPP-A je vseboval celo predlog, naj se zahteva za varstvo zakonitosti ukine, vendar kljub izraženim pomislekom institut do novele ZPP-D ni bil deležen korenitejših sprememb. Prim. Poročevalec DZ, št. 21, 15. 2. 2008, str. 11 (obrazložitev predloga ZPP-D).
11 Zakonodajalec je v predlogu ZPP-D poudaril, da stranka, če je vrednost spornega predmeta med 2.000,00 EUR in 40.000,00 EUR, ne more izbirati, ali bo predlagala dopustitev revizije ali dala pobudo za zahtevo za varstvo zakonitosti – v poštev pride le dopustitev revizije. Prim. Poročevalec DZ, št. 21, 15. 2. 2008, str. 157 (obrazložitev predloga ZPP-D).
12 Drugi odstavek 385. člena ZPP je določal, da se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži le zoper pravnomočno sodno odločbo, zoper katero sodišče ne more dopustiti revizije.
13 Po tretjem odstavku 385. člena ZPP lahko Vrhovno državno tožilstvo vloži zahtevo, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP.
14 Besedilo drugega odstavka 385. člena ZPP: „/..../ zoper katero sodišče ne more dopustiti revizije (četrti odstavek 367. člena ZPP)“ je bilo z novelo ZPP-E črtano.
15 Prim. A. Galič, Zakon o pravdnem postopku z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom, Uradni list Republike Slovenije, 2017, str. 60.
16 Primerjaj sklep II Ips 519/2004 z dne 11. 5. 2006.
17 Ur. l. RS, št. 2/2015, 28/18 in 22/19; v nadaljevanju OT.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (2011) - ZOPNI - člen 5, 5/3, 7, 7/2, 10, 10/1, 10/1-2, 34, 34/1, 34/2
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 367a, 367a/1, 377, 385, 385/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM4MTg1