VSRS Sodba in sklep II Ips 54/2019

Jedro

Vrhovno sodišče je v primerljivi zadevi II Ips 175/2004 odločalo, kakšna je sankcija v primeru, ko center za socialno delo ni odobril pravnega posla, kot to določa 111. člen ZZZDR. Zavzelo je stališče, da tak pravni posel ni ničen, ampak le izpodbojen. Poudarilo je, da je odločilno, da določba 111. člena ZZZDR varuje le koristi otroka in da tako sklenjen pravni posel ob kasneje podani privolitvi lahko postane veljaven (primerjaj 44. člen OZ). Poudarilo pa je tudi, da je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali družbeni morali, nična le tedaj, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Opozorilo je, da je določba (takrat veljavnega) 103. člena ZOR (sedaj 86. člena OZ) oblikovana tako, da najprej odkazuje na milejšo sankcijo.

Popolnoma enaki razlogi utemeljujejo odločitev, da je tudi pravni posel, ki ga je sklenil eden od staršev v imenu otroka, moral pa bi ga skleniti kolizijski zastopnik, le izpodbojen. Po drugem odstavku 99. člena OZ pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe v vsakem primeru preneha s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. V našem primeru je ta rok potekel 22. 10. 2015. Vendar lahko po 44. členu OZ poslovno sposobna oseba, ki je pogodbo sklenila, ko je bila poslovno omejeno sposobna, v treh mesecih po pridobitvi poslovne sposobnosti zahteva razveljavitev pogodbe. Če razveljavitve pogodbe ne zahteva, s svojo pasivnostjo pogodbo odobri. Pravilna je razlaga, da ima zaradi posebnega varstva poslovno nesposobne osebe, oseba to pravico ne glede na to, da so že potekli roki, ki so sicer določeni za izpodbijanje pogodbe (99. člen OZ). To določbo je treba zaradi varstva drugega toženca uporabiti tudi v tem primeru.

Pravilno je tako stališče, da je drugi toženec s tem, ko ni pravočasno vložil tožbe za razveljavitev Sporazuma, s svojo pasivnostjo pogodbo odobril. Posledično je pravilna odločitev obeh sodišč, da je sporazum z dne 22. 10. 2012 veljaven, drugi toženec pa pasivno legitimiran za plačilo prevzete obveznosti.

Izrek

I. Revizija prve toženke in tretjega toženca se zavrže.

II. Revizija drugega toženca se zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 559,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča gospodarska družba je na podlagi izstavljenega računa vložila predlog za izvršbo zoper vse tri tožence. Od tožencev je zahtevala plačilo najemnine za stanovanjsko-poslovni objekt v M. za obdobje od 22. 10. 2012 do 31. 3. 2014. Potem, ko je bila zadeva odstopljena v odločanje pravdnemu sodišču, so toženci vložili nasprotno tožbo, s katero so od sodišča zahtevali, naj razsodi, da je zaradi oderuštva pravno neveljaven Sporazum o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 22. 10. 2012 (v nadaljevanju Sporazum), na katerem je temeljil izstavljeni račun tožnice.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi, tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da so toženci, oče, polnoletna hči in mladoletni sin, zato, da bi lahko poplačali dolgove očetovega podjetja A., dne 12. 12. 2012 pravni prednici tožnice prodali vsak svoj 1/3 solastninski delež nepremičnine, zemljišča s stanovanjsko-poslovno stavbo na naslovu M. Dogovorili so se, naj pravna prednica tožnice z delom kupnine, ki je v celoti znašala 310.000,00 EUR, neposredno poplača del njihovih dolgov upnikom, z delom kupnine, ki odpade na mladoletnega drugega toženca, pa kupi stanovanje z garažo, na katerem se vknjiži lastninska pravica mladoletnega drugega toženca. Toženci bi morali po dogovoru dve hipoteki prenesti s prodane nepremičnine na to stanovanje, vendar tega niso storili. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sklenitev prodajne pogodbe, ki jo je v imenu mladoletnega drugega toženca sklenil tretje toženi oče kot njegov zakoniti zastopnik, odobril tudi pristojni center za socialno delo. Že pred sklenitvijo prodajne pogodbe, dne 22. 10. 2012 pa so sklenili Sporazum o ureditvi medsebojnih razmerij, s katerim so se dogovorili, da bo pravna prednica tožnice nepremičnino prodajala na trgu, da bo v primeru pozitivne razlike, del te razlike izplačala prodajalcem, da pa lahko ne glede na te določbe kupec prodajalcem zaračunava najemnino za bivanje v prodani nepremičnini v višini 1.033,33 EUR mesečno. Potem, ko je sodišče prve stopnje ustreznost višine najemnine preverilo z izvedencem, je odločilo, da pri Sporazumu z dne 22. 10. 2012 niso podani elementi oderuške pogodbe.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na pritožbeni ugovor, da mladoletni drugi toženec ni pasivno legitimiran, ker je v njegovem imenu Sporazum z dne 22. 10. 2012 sklenil tretji toženec, sklenitve sporazuma pa ni odobril CSD, pa je sodišče druge stopnje odgovorilo, da je bil mladoletni drugi toženec solastnik nepremičnine, da je bil zato upravičen podpisnik sporazuma, da je center za socialno delo prodajno pogodbo odobril, da pa je Sporazum podpisal zakoniti zastopnik (oče) drugega toženca, ki je med postopkom tudi že postal polnoleten.

4. Na predlog tožencev je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 385/2018 z dne 20. 12. 2018 revizijo dopustilo glede vprašanja poslovne sposobnosti otroka, starega trinajst let in s tem povezane veljavnosti sklenjenega pravnega posla.

5. Na podlagi tega sklepa vsi trije toženci vlagajo revizijo in predlagajo, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v delu, ki se nanaša na drugega toženca v celoti zavrne, tožnici pa naloži povrnitev stroškov postopka. Navajajo, da je sporazum v imenu takrat trinajstletnega drugega toženca sklenil tretji toženec, oče, da pa so bili njuni interesi v koliziji in bi moral tudi ta sporazum odobriti center za socialno delo. Navajajo, da so že v predlogu za dopustitev revizije opozorili, da odločitev sodišča druge stopnje odstopa od uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, kakršna izhaja iz odločb II Ips 13/1999 in II Ips 101/2014. Toženci menijo, da je zato, ker sklenitve sporazuma ni odobril center za socialno delo, ta ničen v delu, ki se nanaša na obveznosti drugega toženca in da bi to moralo sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (92. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). To po njihovem mnenju pomeni, da tudi ni podana pasivna legitimacija drugega toženca za plačilo zahtevane najemnine in bi moralo sodišče zahtevek zoper njega zavrniti.

6. Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne in tožencem naloži plačilo njenih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Opozarja, da je bil del kupnine, ki je odpadel na drugega toženca, porabljen za nakup stanovanja in garaže na naslovu L., katerih izključni lastnik je drugi toženec in sta nepremičnini tudi prosti bremen. Opozarja, da je vrednost dolgov presegala vrednost prodane nepremičnine in sta zato na prodani hiši še vedno ostali vknjiženi dve hipoteki. Od 22. 10. 2012 dalje so toženci še vedno prebivali v prodani hiši, drugi toženec pa je lahko pridobljeno stanovanje oddajal v najem. Sklenjeni pogodbi sta po mnenju tožnice drugemu tožencu omogočili pridobitev neobremenjenega premoženja. Ker je po 111. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) potrebna privolitev centra za socialno delo le, kadar starši želijo odsvojiti ali obremeniti stvari iz premoženja otroka, po njenem mnenju privolitev za sklenitev Sporazuma z dne 22. 10. 2012, s katerim je bila določena najemnina za uporabo prodane nepremičnine, ni bila potrebna. Tožnica opozarja, da drugi toženec v tem postopku potem, ko je postal polnoleten, tudi ni zatrjeval, da je njegov zakoniti zastopnik sporazum sklenil v nasprotju z njegovimi interesi.

7. Revizija prve toženke in tretjega toženca ni dovoljena, revizija drugega toženca pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije prve toženke in tretjega toženca

8. Prva toženka in tretji toženec nimata pravnega interesa za ugoditev reviziji glede odločitve o utemeljenosti zahtevka zoper drugega toženca. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 374. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) njuno revizijo zavrglo. Tako je v nadaljevanju odločalo le še o utemeljenosti revizije drugega toženca.

O neutemeljenosti revizije drugega toženca

9. Iz 108. in 117. člena ZZZDR, ki sta veljala ob sklenitvi spornega dogovora in urejata pridobitev delne in popolne poslovne sposobnosti posameznika, izhaja, da je bil drugi toženec, ki je bil ob sklenitvi dogovora star 13 let, popolnoma poslovno nesposoben. ZZZDR je v prvem odstavku 107. člena določal, da mladoletne otroke zastopajo starši, v 109. členu ZZZDR pa, da ti upravljajo tudi otrokovo premoženje do polnoletnosti. Po 110. členu ZZZDR so starši smeli dohodke iz premoženja otrok uporabljati predvsem za njihovo preživljanje, vzgojo in izobraževanje, pa tudi za nujne potrebe družinske skupnosti, če sami niso imeli zadosti sredstev. V 111. členu pa je ZZZDR določal, da smejo starši s privolitvijo centra za socialno delo odsvojiti ali obremeniti stvari iz premoženja svojega otroka samo zaradi njegovega preživljanja, vzgoje in izobrazbe, ali če to zahteva kaka druga njegova korist.

10. Tožeča stranka ima prav, ko v odgovoru na revizijo opozarja, da je tretji toženec, ki je oče drugega toženca, v zgoraj navedenih določbah imel pravno podlago za zastopanje drugega toženca pri sklepanju pravnih poslov v zvezi z njegovim premoženjem. Pravilno tudi opozarja, da je s premoženjem drugega toženca razpolagal le s sklenitvijo prvega pravnega posla, s katerim je 1/3 solastninski delež drugega toženca na nepremičnini prodal tožnici. To pogodbo je v skladu s 111. členom ZZZDR odobril pristojni center za socialno delo. S Sporazumom z dne 22. 10. 2012 pa je tretji toženec v imenu drugega toženca prevzel še solidarno obveznost plačila najemnine za uporabo prodane nepremičnine. Tožnica ima prav, ko opozarja, da glede na določbo 111. člena ZZZDR odobritev centra za socialno delo za sklenitev tega Sporazuma ni bila potrebna.

11. Drugi toženec pa v reviziji navaja tudi, da je pri sklepanju Sporazuma obstajala kolizija med koristmi drugega in tretjega toženca in, da ga zato tretji toženec pri tem pravnem poslu ne bi smel zastopati in je zato Sporazum ničen.

12. Neveljavne posle delimo v tri vrste: absolutno neveljavne, torej nične pravne posle, relativno neveljavne, torej izpodbojne pravne posle in neposle ali neobstoječe pravne posle. Razlika med neobstoječimi in ničnimi pravni posli je v tem, da pri neobstoječem pravnem poslu predpostavk za veljavnost pravnega posla sploh ni, pri ničnih pravnih poslih pa predpostavke so, imajo pa določeno napako. Pri določanju sankcije za neveljavni pravni posel velja, da so nični tisti pravni posli, ki imajo pomanjkljivosti, s katerimi se kršijo ustava, prisilni predpisi in moralna načela, oziroma so njihove pomanjkljivosti z družbenega stališča tako velike, da takim pogodbam zakon ne priznava nobenih pravnih posledic. Na ničnost se lahko sklicuje vsakdo, ki ima pravni interes, zahtevek za ugotovitev ničnosti pravnega posla ne zastara in sodišče upošteva ničnost pravnega posla po uradni dolžnosti. Relativno neveljavni oziroma izpodbojni pa so pravni posli, če njihove pomanjkljivosti niso splošno družbeno pomembne, tako da ta sankcija nastopi zlasti v primeru, ko je cilj kršene norme v interesu posameznika - pogodbene stranke. Krog subjektov, ki lahko zahtevajo razveljavitev pravnega posla, je omejen, možnost razveljavitve pravnega posla je vezana na rok, sodna odločba pa je v tem primeru konstitutivna. Pravica zahtevati razveljavitev pravnega posla je časovno omejena.

13. V teoriji in sodni praksi je uveljavljeno stališče, da kadar pravni posel sklepa popolnoma poslovno nesposobna oseba, tak pravni posel ne nastane¹. Ker pa naše obligacijsko pravo pozna le dve civilnopravni sankciji za neveljavne pravne posle - ničnost in izpodbojnost - je pravilno stališče, da je takšen pravni posel ničen².

14. V tu obravnavani zadevi pa ne gre za takšen primer. Pogodbe namreč ni sklepal drugi toženec sam, ampak ga je zastopal njegov zakoniti zastopnik. Drugi toženec zatrjuje, da bi zato, ker je pri sklepanju Sporazuma obstajala kolizija njunih interesov, moral biti tudi ta pravni posel odobren s strani centra za socialno delo. To ni res. V primeru kolizije interesov bi moral center za socialno delo mladoletniku na podlagi tedaj veljavnega 213. člena ZZZDR postaviti kolizijskega skrbnika in ta bi moral namesto očeta zastopati mladoletnega drugega toženca in tudi oceniti, ali je sklenitev Sporazuma drugemu tožencu v korist. Vprašanje je torej, kakšna je civilnopravna sankcija v primeru, ko mladoletnika pri sklepanju pravnega posla ne zastopa kolizijski skrbnik, pa bi ga moral.

15. Vrhovno sodišče je v primerljivi zadevi II Ips 175/2004 odločalo, kakšna je sankcija v primeru, ko center za socialno delo ni odobril pravnega posla, kot to določa 111. člen ZZZDR. Zavzelo je stališče, da tak pravni posel ni ničen, ampak le izpodbojen. Poudarilo je, da je odločilno, da določba 111. člena ZZZDR varuje le koristi otroka in da tako sklenjen pravni posel ob kasneje podani privolitvi lahko postane veljaven (primerjaj 44. člen OZ). Poudarilo pa je tudi, da je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali družbeni morali, nična le tedaj, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Opozorilo je, da je določba (takrat veljavnega) 103. člena ZOR (sedaj 86. člena OZ) oblikovana tako, da najprej odkazuje na milejšo sankcijo.

16. Popolnoma enaki razlogi utemeljujejo odločitev, da je tudi pravni posel, ki ga je sklenil eden od staršev v imenu otroka, moral pa bi ga skleniti kolizijski zastopnik, le izpodbojen. Po drugem odstavku 99. člena OZ pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe v vsakem primeru preneha s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. V našem primeru je ta rok potekel 22. 10. 2015. Vendar lahko po 44. členu OZ poslovno sposobna oseba, ki je pogodbo sklenila, ko je bila poslovno omejeno sposobna, v treh mesecih po pridobitvi poslovne sposobnosti zahteva razveljavitev pogodbe. Če razveljavitve pogodbe ne zahteva, s svojo pasivnostjo pogodbo odobri. Pravilna je razlaga, da ima zaradi posebnega varstva poslovno nesposobne osebe, oseba to pravico ne glede na to, da so že potekli roki, ki so sicer določeni za izpodbijanje pogodbe (99. člen OZ)³. To določbo je treba zaradi varstva drugega toženca uporabiti tudi v tem primeru.

17. Tožnica pa ima prav, ko v odgovoru na revizijo opozarja, da drugi toženec ni niti po zakonitem zastopniku pred polnoletnostjo niti po svojem pooblaščencu po polnoletnosti vložil tožbe za razveljavitev Sporazuma, niti ni ugovarjal neveljavnosti Sporazuma zaradi napačnega zastopanja. V pripravljalni vlogi z dne 20. 5. 2015 je ugovarjal le, da s Sporazumom z dne 22. 10. 2012 še ni bil sklenjen dogovor o plačilu najemnine ampak je šlo le za predpogodbo, in da zato, ker je še mladoleten, sploh ne more biti pasivno legitimiran za plačilo najemnine. Nato je dne 3. 9. 2015 skupaj s prvo toženko in tretjim tožencem vložil nasprotno tožbo, s katero je zahteval od sodišča, naj ugotovi ničnost Sporazuma. Ničnost je uveljavljal zaradi oderuštva in ne zato, ker bi bile podane napake pri njegovem zastopanju. Dne 10. 1. 2017 je drugi toženec postal polnoleten. Do zaključka glavne obravnave dne 16. 1. 2018, ki je bila več kot leto dni po njegovi polnoletnosti, tudi ni podal nobenega ugovora v zvezi z neveljavnostjo sklenjenega sporazuma zaradi napačnega zastopanja (kot rečeno pa bi moral vložiti tožbo za razveljavitev Sporazuma). V pritožbi je drugi toženec prvič ugovarjal, da ni pasivno legitimiran, ker center za socialno delo ni odobril sporazuma. Pa tudi še v pritožbi ni ugovarjal, da je bila podana kolizija med njegovimi koristmi in koristmi očeta. To je prvič navedel šele v predlogu za dopustitev revizije, ko je navedel, da je bila kolizija podana zato, ker je sporazum vseboval tudi dogovor o delitvi kupnine in je to razlog za ničnost sporazuma v delu, ki se nanaša na drugega toženca. Zatrjeval je, tako kot v reviziji, da bi zaradi kolizije interesov tudi drugi posel moral odobriti center za socialno delo.

18. Pravilno je tako stališče, da je drugi toženec s tem, ko ni pravočasno vložil tožbe za razveljavitev Sporazuma, s svojo pasivnostjo pogodbo odobril. Posledično je pravilna odločitev obeh sodišč, da je sporazum z dne 22. 10. 2012 veljaven, drugi toženec pa pasivno legitimiran za plačilo prevzete obveznosti.

19. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Odločalo je v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

20. Odločitev, da toženci sami krijejo svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa morajo tožnici tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 559,89 EUR (glede na vrednost spora po tožbi 17.905,30 EUR (po nasprotni tožbi ta ni bil določen, ničnost sporazuma pa je predhodno vprašanje tudi po tožbi) in tar. št. 18 in 21 Odvetniške tarife, gre tožnici 750 točk za odgovor na revizijo, 2 % mat. stroški in 22 % DDV).

-------------------------------
¹ Glej odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 13/1999 in B. Blagojević, V. Krulj, Komentar Zakona o obligacionim odnosima, Savremena administracija 1983, str. 326-328, A. Polajnar-Pavčnik, Neveljavnost pogodb, doktorska disertacija, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani 1980, str. 173.
² S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, 1. knjiga, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1984, str. 355 in N. Plavšak v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2003, str. 328.
³ B. Blagojević, V. Krulj, nav. delo, str. 219.

Datum zadnje spremembe:

15.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep IV Cp 4667/2010
• UPRS Sodba I U 1195/2016-21
• UPRS Sodba I U 600/2020-10