VSRS Sodba II Ips 127/2019

Jedro

Presoja ničnosti izjave o priznanju očetovstva na matičnem področju ni urejena, zato se analogno uporabljajo splošna pravila civilnega prava (86. člen OZ). Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da ima takšna pravda praktično enake učinke kot spor o izpodbijanju očetovstva. Ob ugoditvi tožbenemu zahtevku namreč otrokov oče oziroma moški, ki je priznal otroka za svojega, izgubi status očeta, s tem pa se ne poseže le v njegov osebni status, ampak tudi v osebni status otroka, saj ima odločitev zanj direktne statusne posledice, enake tistim v pravdi zaradi izpodbijanja očetovstva.

ZZZDR oziroma DZ priznanje očetovstva in soglasje k priznanju obravnavata kot strogo osebno izjavo volje in ne prepovedujeta, da moški, ki ve, da ni oče otroka, tega prizna za svojega; enako pa velja tudi za mater otroka, ki sme soglašati s priznanjem kateregakoli moškega, s katerim želi izvrševati starševske pravice, ne glede na to, ali med njim in otrokom obstaja biološka povezava.

S sodnim varstvom, ki ga uveljavlja tožnik, pravica druge toženke do poznavanja izvora ne more biti zagotovljena – na obstoječi tožbeni podlagi bi bila namreč le ukinjena vez med njo in pravnim očetom, tj. tožnikom, ne pa tudi vzpostavljena vez z biološkim očetom, kar bi varovalo njene koristi. Ugoditev tožnikovemu zahtevku na temelju pravice do poznavanja izvora bi glede na okoliščine konkretnega primera zato pomenila (le) sredstvo za razbremenitev starševskim dolžnostim tožnika (in s tem izgubo preživninskega zahtevka druge toženke), kar ni njen namen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik zahteva ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva, ki jo je 6. 7. 2011 podal pred Centrom za socialno delo B. Očetovstvo mld. A. A. je priznal, čeprav sta s prvo toženko oba vedela, da tožnik ni njen biološki oče. Priznanje je zato nično, neobstoječe oziroma navidezno, saj sta tožnik in prva toženka z njim želela obiti sistem posvojitve.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je priznanje očetovstva mladoletni A. A., rojeni ... 2011, ki ga je na zapisnik pri Centru za socialno delo B. 6. 7. 2011 dal tožnik in s katerim se je strinjala tudi mati druge toženke (prva toženka), nično (I. točka izreka). Sklenilo je, da morata toženki tožniku povrniti stroške pravdnega postopka, prva toženka pa svoje stroške postopka krije sama (II. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva mld. A. A., rojeni ... 2011, zavrnilo (I. točka izreka). Sklenilo je, da mora tožnik toženkama povrniti stroške pravdnega postopka (II. in III. točka izreka).

4. Tožnik je Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) predlagal dopustitev revizije zoper drugostopenjsko sodbo. Vrhovno sodišče je predlogu sledilo in s sklepom II DoR 299/2019 z dne 8. 8. 2019 revizijo dopustilo glede vprašanja ničnosti priznanja očetovstva.

5. Tožnik zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču primarno predlaga, naj reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje pa spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Podrejeno predlaga, naj reviziji ugodi, sodbi sodišč nižjih stopenj pa razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

6. Revizija je bila vročena v odgovor toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

Ugotovljeno dejansko stanje

Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), izhaja:

- tožnik in prva toženka sta se spoznala, ko je bila prva toženka že noseča; tako tožnik kot prva toženka sta že v času nosečnosti vedela, da tožnik ni biološki oče druge toženke; kdo je biološki oče druge toženke sicer vesta oba (prva toženka identitete biološkega očeta v postopku ni želela razkriti);

- v času (rizične) nosečnosti prve toženke je tožnik zanjo lepo skrbel: vozil jo je na preglede v Ljubljano in v bolnico ter že takrat vztrajal, da bi rad bil oče otroka;

- ko se je deklica rodila, ji je tožnik izbral ime in zanjo kakšno leto po rojstvu lepo skrbel; ker je druga toženka še pred potekom dopusta za nego in varstvo otroka ponovno zanosila, je namesto nje preostanek starševskega dopusta koristil tožnik;

- tožnik je 6. 7. 2011 pred Centrom za socialno delo B. (v nadaljevanju CSD) priznal očetovstvo druge toženke, prva toženka pa je s priznanjem soglašala; biološki oče druge toženke očetovstvo vseskozi odklanja;

- tožniku in prvi toženki se je 14. 6. 2012 rodil skupni otrok, sin C., s katerim tožnik praktično nima stikov;

- prva toženka je junija 2018 drugo toženko seznanila z dejstvom, da tožnik ni njen oče, kar je pri drugi toženki povzročilo čustveni pretres, zaradi katerega se mora na novo orientirati in preoblikovati družinsko identiteto (ni pa je seznanila s tem, kdo je njen biološki oče);

- tožnik ne živi več s toženkama, saj si je ustvaril novo partnersko zvezo; za drugo toženko se ne zanima več in z njo nima stikov.

Presoja sodišč nižjih stopenj

7. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo. Z namenom varovanja največje koristi otroka je, upoštevaje dejanske okoliščine obravnavane zadeve, opravilo tehtanje med pravico druge toženke do ohranitve statusa in njeno pravico, da pozna identiteto bioloških staršev ter dalo prednost slednji.¹ Svojo odločitev je utemeljilo s stališči Ustavnega sodišča RS iz odločb U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007 in U-I-85/10 z dne 13. 10. 2011. Poudarilo je, da je razumljiva skrb prve toženke za materialno dobrobit druge toženke, a je ugotovilo, da prikrivanje bioloških vezi neugodno vpliva na psihološki razvoj druge toženke, na kar je opozorila tudi imenovana izvedenka. Med postopkom je namreč prva toženka drugo toženko sicer seznanila z dejstvom, da tožnik ni njen oče, kar je zanjo pomenilo čustveni pretres, ni pa je seznanila tudi z informacijo, kdo je njen biološki oče. Nujno je, da se za drugo toženko vzpostavi resnično rodbinsko stanje, saj trenutno stanje ne odraža resničnosti. Prvi toženki je zato predlagalo, da drugo toženko na primeren način seznani še z informacijo, kdo je njen biološki oče, da si vzpostavi identiteto ter stke družinske in sorodstvene vezi, ki bodo ustrezale resničnosti.

8. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb tako po Ustavi RS kot po Konvenciji o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KOP), zato morajo starši, druge osebe in državni organi v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. Pritrdilo je pritožbi, da je pred sodiščem prve stopnje izostal skrben preizkus varstva koristi devetletne A. ter skladnosti procesnega razpolaganja strank s prisilnimi predpisi in moralnimi pravili, saj spor glede ničnosti izjave o priznanju očetovstva na matičnem področju ni urejen. Izjava o priznanju očetovstva je enostranski zavezujoč pravni posel na področju družinskega prava, katerega posledice so tudi premoženjskopravna upravičenja. Podvržen je presoji ničnosti ob analogni uporabi 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V obravnavanem primeru priznanje ne nasprotuje Ustavi RS niti prisilnim predpisom. Podano je bilo izključno z namenom varovanja najboljših koristi druge toženke – dobila je očeta, ki je dolžan skrbeti za njeno varstvo in vzgojo ter preživljanje, saj do priznanja ni imela urejenega očetovstva. Tožnik je vse do razpada skupnosti s prvo toženko tudi skrbel za drugo toženko, medtem ko dekličin biološki oče zanjo ni nikoli skrbel, ni je obiskoval in z njo ni imel nobenih stikov. Priznanje očetovstva zato ni nezakonito, nemoralno ali navidezno. Izjava o priznanju očetovstva in izjava matere o soglasju k tem priznanju nista preklicljivi (20. člen Zakona o matičnem registru), saj vplivata na otrokov osebni status. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevku ugodilo na podlagi hipotetične koristi mladoletne deklice, tožniku zagotavlja prav preklic nepreklicljive izjave in s tem zlorabo pravice. Sodno varstvo je tožniku treba odreči tudi zato, ker nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.

Povzetek revizijskih navedb

9. Revident glede na dopuščeno revizijsko vprašanje uvodoma poudarja, da šteje, da je revizija dopuščena tako glede vprašanja ničnosti kot tudi glede vprašanja neobstoja priznanja očetovstva, saj se tudi vprašanje neobstoja pravnega posla glede na sodno prakso uveljavlja z zahtevkom za ugotovitev ničnosti (II Ips 13/1999). Ob podaji izjave o priznanju očetovstva sta oba s prvo toženko vedela, da tožnik ni pravi oče druge toženke, s čimer sta zavedla pristojni organ, da očetovstvo vpiše v matično knjigo. Takšno naklepno lažno priznanje nasprotuje Ustavi RS,² KOP,³ zakonom⁴ in morali, zato je izjava nična. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da bo mld. A. A., če bo to želela, lahko sama sprožila postopek ugotovitve biološkega očetovstva. V tem trenutku namreč ne more storiti ničesar, kar bi spremenilo nadaljnje dopuščanje nemoralnega in protipravno spremenjenega rodbinskega stanja (nima niti poslovne sposobnosti niti ustreznih kognitivnih in čustvenih zmožnosti). Višje sodišče je očitno mnenja, da ničnosti priznanja očetovstva v sodnih postopkih ni mogoče učinkovito uveljavljati, obrazložitev izpodbijane sodbe pa je v tem delu tako pomanjkljiva, da je sploh ni mogoče preizkusiti (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS). Presoja ničnosti ni vezana na presojo največje koristi otroka; odvisna je le od izpolnjenosti pogojev po 86. členu OZ. Izjava o priznanju očetovstva je podvržena presoji ničnosti,⁵ zato je treba uporabiti pravila OZ in splošna načela civilnega prava, ne pa ZZZDR (največja korist otroka). Sodnega varstva ni mogoče zavrniti z argumentom zlorabe pravice - zlorabo pomeni prav vzdrževanje nemoralnega in protipravnega stanja. Pogodba je nična, če nasprotuje Ustavi RS, prisilnim predpisom in moralnim načelom (86. člen OZ), pa tudi, če je predmet obveznosti nemogoč ali nedopusten (35. in 37. člen OZ). Ravnanje matere in tožnika pomeni zlorabo pravic (7. člen OZ) in nedovoljeno razpolaganje (3. člen OZ) ter je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj spreminja rodbinsko stanje druge toženke. Pomeni tudi kršitev 10. člen OZ in celo kaznivo dejanje (189. člen KZ-1), zato je brez dvoma nično. Prof. dr. Juhart opozarja, da je predmet pogodbe, ki se pokriva z zakonskimi znaki kaznivega dejanja, brez dvoma ničen.⁶

10. Izjava o priznanju očetovstva je celo neobstoječa, s čimer se sodišče druge stopnje sploh ni ukvarjalo. ZZZDR govori o priznanju, ne o določitvi očetovstva, kar institut priznanja loči od posvojitve.⁷ Bivša partnerja sta z izjavo vzpostavila odnos med tožnikom in tujim otrokom, ZZZDR pa varuje le biološko starševstvo.⁸ Priznanje nebiološkega starševstva je zato navidezno oziroma nemogoče. Z namenom, da se prepreči priznanje tujega otroka, ZZZDR zahteva soglasje mame, ki najbolje ve, kdo je biološki oče otroka (88. in 90. člen ZZZDR). Ker torej tujega otroka ni mogoče priznati za svojega, je predmet posla nemogoč. Tožnik in prva toženka sta s svojim ravnanjem, ki je predmet presoje, dejansko želela obiti določbe o posvojitvi (biološki oče je namreč živ in soglasja k posvojitvi ni dal), zato priznanje tožnika pomeni obid zakona in je nedopustno (39. člen OZ v zvezi z 141. členom ZZZDR).⁹ Moški, ki ve, da otrok ni njegov, lahko otroka le posvoji, priznati pa ga ne more. Opozarja še na okoliščino, da se druga toženka zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki je zahtevku ugodilo, ni pritožila, kar kaže na to, da je CSD kot skrbnik druge toženke ocenil, da je s takšno odločitvijo v največji meri zagotovljena njena korist.

Pravna podlaga

11. Oče lahko prizna otroka za svojega pri centru za socialno delo ali pred matičarjem ali v javni listini ali v oporoki (88. člena ZZZDR). Priznanje očetovstva lahko da oseba, ki je razsodna in stara najmanj petnajst let (89. člen ZZZDR). Priznanje očetovstva velja in se vpiše v matično knjigo samo, če se s tem priznanjem strinja otrokova mati, ki jo matičar o tem obvesti (prvi odstavek 90. člena ZZZDR).¹⁰

12. Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (prvi odstavek 86. člena OZ). Pogodba je nična, če je predmet obveznosti nemogoč (35. člen OZ) ali nedopusten (37. člen OZ) ali če pogodba nima podlage oziroma je ta nedopustna (četrti odstavek 39. člena OZ).

Presoja utemeljenosti revizije

13. Revizija ni utemeljena.

14. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.¹¹ Revizija zunaj dela, glede katerega je bila dopuščena oziroma zunaj konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena.¹² Vrhovno sodišče se zato v reviziji ni ukvarjalo s procesnimi očitki revidenta o neobrazloženosti izpodbijane sodbe. Meje revizijskega preizkusa so namreč omejene le z materialnopravnim vprašanjem, navedenim v 4. točki obrazložitve te sodbe.

15. Za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi ali v času 300 dni po njenem prenehanju, velja mož otrokove matere (domneva očetovstva – 86. člen ZZZDR),¹³ očetovstvo otrok, za katere ne velja domneva očetovstva, pa je treba priznati ali sodno ugotoviti.¹⁴ Priznanje očetovstva pomeni izjavo moškega, torej (strogo osebno) enostransko izjavo volje, ki ima posledice na področju družinskega prava in na premoženjskem področju. Izjava moškega mora biti dana nepogojno in časovno neomejeno ter za otroka, ki še nima pravnega očeta (tj. očeta na podlagi domneve ali priznanja drugega moškega), saj je v nasprotnem primeru nična. Biti mora biti prosta napak volje: moški, čigar izjava je obremenjena z napakami volje, jo lahko izpodbija zaradi sile, zmote ali zvijače v splošnih rokih za izpodbijanje pravnih poslov (analogna uporaba 99. člena OZ).¹⁵

16. Presoja ničnosti izjave o priznanju očetovstva na matičnem področju ni urejena, zato se analogno uporabljajo splošna pravila civilnega prava (86. člen OZ). Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da ima takšna pravda praktično enake učinke kot spor o izpodbijanju očetovstva.¹⁶ Ob ugoditvi tožbenemu zahtevku namreč otrokov oče oziroma moški, ki je priznal otroka za svojega, izgubi status očeta, s tem pa se ne poseže le v njegov osebni status, ampak tudi v osebni status otroka, saj ima odločitev zanj direktne statusne posledice, enake tistim v pravdi zaradi izpodbijanja očetovstva.¹⁷

17. Enostranska izjava o priznanju očetovstva, ki povzroči posledico na področju družinskega prava, je torej lahko podvržena presoji ničnosti po splošnih pravilih obligacijskega prava. V sporni zadevi se je treba vprašati, ali v času, ko je tožnik podal izjavo o priznanju očetovstva, ni bila izpolnjena katera od predpostavk za veljaven nastanek pravnega razmerja in pravni posel iz tega razloga ni imel učinkov oziroma je ničen ali celo neobstoječ. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da mora sodišče v pravdi za ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva utemeljenost zahtevka presoditi ne le z vidika splošnih pravil obligacijskega prava o neveljavnosti pravnega posla, ampak tudi z vidika varstva otrokove koristi.¹⁸ Načelo največje koristi otroka je v skladu z ZZZDR temeljno načelo za urejanje razmerij med starši in otroki. Otroci namreč uživajo posebno varstvo ne le na podlagi ustave¹⁹ in nacionalne zakonodaje, ampak tudi na podlagi mednarodnih pravnih aktov.²⁰ Nobenega dvoma zato ni, da je to načelo sestavni del slovenskega kogentenega pravnega reda. To lahko pomeni le, da presoja utemeljenosti zahtevka za ugotovitev ničnosti ni mogoča brez odgovora na vprašanje, ali je (bila) izjava o priznanju očetovstva v nasprotju z največjo koristjo druge toženke.

18. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik (takrat partner prve toženke) kmalu po njenem rojstvu drugo toženko priznal za svojo, čeprav sta oba s prvo toženko vedela, da priznanje ne ustreza biološki resnici; prva toženka je s tožnikovim priznanjem soglašala. Ker so bili izpolnjeni zakonski pogoji priznanja, je matičar očetovstvo druge toženke vpisal v matični register, s čimer je bilo med tožnikom in drugo toženko vzpostavljeno (pravno) očetovstvo. Ključni očitek revidenta v obravnavanem (revizijskem) postopku je, da je njegovo priznanje očetovstva nično (oziroma celo neobstoječe), saj naj bi s priznanjem očetovstva, ki ni temeljilo na biološki resnici, s prvo toženko zavedla CSD, ravnala nezakonito (kaznivo dejanje spremembe rodbinskega stanja - 189. člen KZ-1) in nemoralno. Meni namreč, da sme otroka za svojega priznati le njegov biološki oče, sicer je priznanje neobstoječe oziroma navidezno ter pomeni nedopusten obid sistema posvojitve.

19. Pravno razmerje med materjo in otrokom se vzpostavi z rojstvom, medtem ko pravna vez med očetom in otrokom s trenutkom rojstva nastane le, če je otrok rojen v zakonski zvezi, ko velja domneva očetovstva.²¹ Po 7. členu KOP in 8. členu EKČP ima otrok pravico, da pozna svoje starše in da ti skrbijo zanj, a le, če je to mogoče.²² Slovenska pravna ureditev (tako tudi mnoge tuje) ne prepoveduje priznanja očetovstva moškemu, ki ve, da otrok ni njegov. Takšna izjava po stališču doktrine ni nična niti neobstoječa, ampak je veljavna in je ni mogoče preklicati.²³ Državam članicam na podlagi konvencije namreč ni naložena dolžnost, da otroku zagotovijo pravico izvedeti za svoje starše, temveč uresničitev in ureditev te pravice prepušča možnostim in odločitvi držav članic. Ureditev, po kateri naš pravni red dopušča, da priznanje ne ustreza nujno biološki resnici, je skladna tudi z mednarodnim pravom. S tem se namreč ne posega nedopustno niti v pravice biološkega očeta niti v pravice otroka, ki imata možnost (enako kot otroci, za katere velja domneva očetovstva) priznanje očetovstva (v zakonsko predvidenem roku) izpodbiti.²⁴ Šele po poteku (subjektivnih)²⁵ rokov, ko v ospredje stopita pravna varnost v družinskih odnosih (trajnost družinskih razmerij) in varstvo interesov otroka,²⁶ prizadeti zaradi svoje pasivnosti glede postopka izpodbijanja očetovstva izgubijo možnost vzpostaviti kongruenco med pravnim in biološkim očetovstvom.

20. Na načelni ravni se je mogoče strinjati z revidentom, da je mogoče pravni institut priznanja očetovstva, kot vsak drug institut, uporabiti v nasprotju z njegovim namenom, torej zlorabiti. Hipotetično bi lahko šlo lahko za zlorabo na primer tedaj, če oseba, ki prizna očetovstvo, to stori, da bi se izognila zanjo neugodnemu preverjanju, ali izpolnjuje pogoje za posvojitelja. Ugotovljene dejanske okoliščine v konkretnem primeru ne dajejo niti najmanjše opore za sklepanje, da je tožnik očetovstvo priznal z namenom obiti določbe ZZZDR o posvojitvi. Prav nasprotno, ugotovljeno je bilo, da je očetovstvo priznal, ker je želel, da se med njim in toženkama vzpostavi družinska vez. Očitki o navideznosti priznanja in obidu sistema posvojitve so zato neutemeljeni.

21. Določba 35. člen Ustave RS, na katerega se sklicuje revident, posamezniku zagotavlja nedotakljivost telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. V tem okviru varuje tudi osebnostno pravico posameznika do poznavanja lastnega izvora oziroma do poznavanja identitete lastnih staršev, ki je del širše pravice do osebne identitete, kakor tudi pravico otroka, da z ustrezno tožbo ustvari vez, tj. pravno priznano starševsko razmerje med seboj in naravnimi starši, katerih identiteto pozna, če tako pravno razmerje še ne obstaja, oziroma da prekine obstoječo vez med seboj in domnevnimi starši, ki ne ustreza realnosti.²⁷ Pravica posameznika do poznavanja svojega izvora pomeni enega od elementov, ki je ključen za predstavo posameznika o samem sebi, pa tudi o njegovem mestu v družbi. Poznavanje lastnega izvora pomembno vpliva tudi na družinske in sorodstvene vezi. Nemožnost ugotovitve lastnega izvora lahko za posameznika pomeni hudo breme in negotovost. Med razlogi, zaradi katerih ima vsakdo interes izvedeti, kdo so njegovi naravni starši, je prvi in najpomembnejši razlog psihološka potreba posameznika po identiteti. Drugi razlog je v medicinski zgodovini. Tretji razlog so materialni interesi posameznika, npr. interes dedovati po naravnih starših.

22. V modernih pravnih ureditvah je sicer mogoče opaziti vse močnejše prizadevanje za biološko-genetično resnico (zlasti ob podpori biomedicinske znanosti), vendar pa v razmerju med biološkimi in pravnimi starši ni mogoče vnaprej postaviti vrstnega reda. Na drugi strani tehtnice sta namreč ustavno dopustna cilja trajnosti starševskih razmerij in varstva interesa otroka, da po svoji volji ohrani pravno vez z domnevnim očetom. V vsakem konkretnem primeru je zato treba poiskati ustrezno ravnotežje med pravicami otroka, pravicami bioloških in pravicami pravnih staršev. Odgovor na vprašanje, ali je bolj v korist otroka, da obdrži pravne starše ali da izve za svoj izvor, je torej vselej zamejeno z okoliščinami konkretnega primera.

23. Očitno zmotno je stališče revidenta, da priznanje nebiološkega otroka za svojega pomeni kaznivo dejanje spremembe rodbinskega stanja (189. člen KZ-1). Izvršitvena dejanja tega kaznivega dejanja namreč so podtaknitev, zamenjava otroka in drugi načini spremembe rodbinskega stanja (npr. vpis nezakonskega otroka kot zakonskega, zamenjava osebnih dokumentov), ne pa tudi lažno priznanje nezakonskega očetovstva.²⁸ Kot je že bilo obrazloženo, namreč ZZZDR oziroma DZ priznanje očetovstva in soglasje k priznanju obravnavata kot strogo osebno izjavo volje in ne prepovedujeta, da moški, ki ve, da ni oče otroka, tega prizna za svojega; enako pa velja tudi za mater otroka, ki sme soglašati s priznanjem kateregakoli moškega, s katerim želi izvrševati starševske pravice,²⁹ ne glede na to, ali med njim in otrokom obstaja biološka povezava.

24. Tožnikovi pomisleki, da je dano priznanje nemoralno, ohranitev priznanega očetovstva pa pomeni zlorabo pravic, niso utemeljeni. Prepoved kršitve moralnih načel (prvi odstavek 86. člena OZ) ne pomeni prepovedi kršitve vsake moralne norme, ki jo sprejema določena družba, ampak le prepoved kršitev splošno sprejetih moralnih načel, ki uveljavljajo temeljne vrednote človečnosti. Moralno načelo je predmet presoje dovoljenosti pogodbene ureditve le takrat, ko vrednota, ki jo uveljavlja, ni hkrati uveljavljena z ustreznim pozitivnim kogentnim predpisom.³⁰ Ker se obravnavani spor dotika temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki per se vsebujejo splošno sprejeta moralna načela oziroma iz njih izhajajo, je neposredna presoja zahtevka z vidika moralnih načel nepotrebna. Vrhovno sodišče kljub temu na tem mestu poudarja, da je bilo v obravnavanem primeru priznanje dano premišljeno, v času partnerske skupnosti med tožnikom in prvo toženko ter z namenom, da se deklici ob rojstvu določi očetovstvo, saj je biološki oče očetovstvo odklanjal. Priznanje je bilo torej dano z namenom, da se med pravdnimi strankami vzpostavi družinska vez in v najboljši meri zavarujejo koristi druge toženke. Tožnik je po rojstvu druge toženke starševsko skrb tudi dejansko izvrševal - deklici je izbral osebno ime in zanjo v času partnerske skupnosti s prvo toženko lepo skrbel. Sklep v izpodbijani sodbi, da je priznanje imelo dopustno podlago, je zato pravilen.

25. Končno pa drugačnega zaključka ne utemeljujeta niti razpad partnerske skupnosti med tožnikom in prvo toženko niti tožnikovo neizvrševanje starševske skrbi. Izvajanje starševske skrbi, ki jo sestavljajo pravice in obveznosti, pripada obema staršema, torej tudi tožniku, neodvisno od tega, ali živita skupaj ali ne. Starši, katerih življenjska skupnost je razpadla, so še vedno starši, pri čemer ni pomembno, ali je bilo očetovstvo vzpostavljeno na temelju domneve, priznanja ali sodne odločbe.

26. Tožnikovi očitki, ki utemeljenost zahtevka opirajo zlasti na pravico druge toženke, da izve za svoj izvor, so zavajajoči in ne sledijo koristim druge toženke. S sodnim varstvom, ki ga uveljavlja tožnik, namreč pravica druge toženke do poznavanja izvora ne more biti zagotovljena – na obstoječi tožbeni podlagi bi bila namreč le ukinjena vez med njo in pravnim očetom, tj. tožnikom, ne pa tudi vzpostavljena vez z biološkim očetom, kar bi varovalo njene koristi. Ugoditev tožnikovemu zahtevku na temelju pravice do poznavanja izvora bi glede na okoliščine konkretnega primera zato pomenila (le) sredstvo za razbremenitev starševskim dolžnostim tožnika (in s tem izgubo preživninskega zahtevka druge toženke), kar ni njen namen.

Odločitev o reviziji

27. Razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

O stroških revizijskega postopka

28. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških revizijskega postopka tožnika je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njegovega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Sklicevalo se je na odločbe višjih sodišč, in sicer: VSL IV Cp 1789/2017 z dne 23. 8. 2018 (8. točka obrazložitve sklepa) in VSM III Cp 1588/2006 z dne 22. 8. 2006.
² 35. in 56. člen Ustave RS.
³ 7. in 8. člen KOP.
⁴ Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ter Kazenskemu zakoniku (v nadaljevanju KZ-1).
⁵ Sklicuje se na odločbi VSM III Cp 1588/2006 in VSM III Cp 1186/2015.
⁶ M. Juhart: Ničnost pravnega posla zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom. Pravni letopis, Ljubljana 2011, št. 1.
⁷ Otroka s starši veže biološka vez, s posvojitelji pa pravna vez.
⁸ Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ) to načelo zaradi številnih okoliščin, ki zaradi razvoja lahko privedejo do dejstva, da za otroka skrbi nekdo, ki dejansko ni njegov starš, že rahlja (2. člen DZ), a se v obravnavani zadevi uporablja ZZZDR.
⁹ Opozarja tudi na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 528/2006 z dne 25. 1. 2007.
¹⁰ Priznanje očetovstva je v DZ urejeno v 115. do 120. členu.
¹¹ Drugi odstavek 371. člena ZPP.
¹² Tretji odstavek 374. člena ZPP.
¹³ V DZ domnevo očetovsta ureja 113. člen.
¹⁴ Glej 114. člen DZ, enako je veljalo tudi po ZZZDR.
¹⁵ B. Novak: Družinsko pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2017, str. 174.
¹⁶ Glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 215/2009 z dne 26. 8. 2009.
¹⁷ O statusni naravi spora zaradi neveljavnosti izjave o priznanju očetovstva glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up 2908/08 z dne 19. 2. 2009, tč. 9.
¹⁸ Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča II Ips 528/2006 z dne 25. 1. 2007.
¹⁹ 56. člen Ustave RS.
²⁰ 3. člen KOP tako države pogodbenice zavezuje, da morajo biti pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki (bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa) otrokove koristi glavno vodilo. Otrokom morajo zagotavljati takšno varstvo in skrb, kakršno je potrebno za njihovo blaginjo, upoštevaje pravice in dolžnosti staršev, zakonitih skrbnikov ali drugih posameznikov, ki so zakonsko odgovorni za otroka.
²¹ Glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-328/05-12 z dne 18. 10. 2007.
²² Glej Guide on Article 8 of the Convention – Right to respect for private and family life, str. 250.
²³ Barbara Novak: Družinski zakonik z uvodnimi pojasnili. Uradni list, Ljubljana 2019, str. 117.
²⁴ Biološki oče sme to storiti v enem letu od takrat, ko je izvedel za okoliščine, iz katerih domneva, da je otrokov oče, ob tožbenem zahtevku za izpodbijanje očetovstva pa mora postaviti tudi zahtevek, da se ugotovi njegovo očetovstvo (131. člen DZ). Otrok pa lahko izpodbija pripoznano očetovstvo v (subjektivnem) roku petih let od dneva, ko je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom v očetovstvo, pri čemer petletni rok za tožbo otroka ne začne teči, preden otrok po ZPP ne pridobi pravdne sposobnosti (409. člen ZPP). Druga toženka bo zato, če bo želela, po pridobitvi pravdne sposobnosti, torej po 15. letu starosti, imela še pet let časa za odločitev o izpodbijanju priznanega očetovstva, tj. očetovstva, ki ne temelji na biološki resnici.
²⁵ Glej 51.-54. in 65. točko sodbe ESČP Phinikaridou proti Cipru z dne 20. 12. 2007.
²⁶ Glej 39. točko sodbe ESČP v zadevi Shofman proti Rusiji z dne 24. 11. 2005.
²⁷ Glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-85/10 z dne 13. 10. 2011, 5. točka obrazložitve.
²⁸ D. Korošec: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Ljubljana 2018-2018, Uradni list RS, str. 349.
²⁹ Tako tudi teorija, npr. B. Novak: Iskanje ravnotežja med biološkim in pravnim starševstvom. Pravnik, letnik 64 (2009), št. 11-12, str. 673-678.
³⁰ N. Plavšak: Obligacijsko pravo – splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 378.

Datum zadnje spremembe:

25.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 299/2019
• VSM sodba I Cp 1476/2011
• VSM sodba III Cp 1588/2006