VSRS Sodba II Ips 109/2019

Jedro

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje ali lahko obstaja služnostna pravica na stvari v solastnini in ali ta preneha, kadar so podane okoliščine iz prvega odstavka 224. člena SPZ, je pritrdilen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Nesporna dejstva primera so naslednja:

- tožena stranka je izključna lastnica gospodujoče nepremičnine (posamezni del št. 28 v stavbi 2299, k. o. ...);

- solastnika služeče nepremičnine (parc. št. 740/5, k. o. ...) pa sta tožnik v deležu 4883/5000 ter tožena stranka v deležu 117/5000;

- tožena stranka ima služnostno pravico vožnje z osebnimi in dostavnimi vozili na nepremičnini iz prejšnje alineje.

2. Tožnik je v tej pravdi zahteval, naj se služnostna pravica vožnje z osebnimi in dostavnimi vozili ukine. Zahtevek je oprl na pravilo o združitvi osebe lastnika služečega in gospodujočega zemljišča (224. člen Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ).

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je oprlo na stališče, da načelo nemini res sua servit (služnost na lastni stvari ni mogoča) pride v poštev, kadar je ista oseba izključni lastnik tako služečega kot gospodujočega zemljišča. V primeru, ko gre za solastninsko razmerje, pa le, če je solastninsko stanje tako po osebah kot njihovih deležih identično tako na služeči kot na gospodujoči nepremičnini.

4. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in takšno odločitev potrdilo. Navedlo je, da ne gre za položaj iz prvega odstavka 224. člena SPZ.

5. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 499/2018 dne 6. 6. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali lahko obstaja služnostna pravica na stvari v solastnini in ali ta preneha, kadar so podane okoliščine iz prvega odstavka 224. člena Stvarnopravnega zakonika.

6. Na podlagi tega sklepa tožnik vlaga dopuščeno revizijo. Trdi, da služnost na lastni stvari ne more nastati in gre torej za vprašanje, ali lahko v pravu obstaja nekaj, kar po pravu ne more nastati. Soobstoj temeljne premoženjske, lastninske pravice in iz nje izvedene stvarnopravne pravice istega subjekta na isti stvari, z isto vsebino, je logični nesmisel. Sprašuje se, kaj je vsebina lastninske pravice, če na isti nepremičnini lahko istočasno obstajata dve ali več medsebojno konkurirajočih in izključujočih absolutnih pravic istega subjekta, lahko tudi z isto vsebino. Kakšno je medsebojno varovanje in varovanje pravic tretjih? Kdo in v kakšnem postopku ščiti eno pravico zoper zlorabo druge? Smisel določbe prvega odstavka 224. člena SPZ je, da se v primeru, ko je isti subjekt nosilec pravice, vsebina stvarne služnosti izvršuje na podlagi lastninske pravice in zato stvarna služnost kot pravica na tuji stvari ni več potrebna in tudi ne mogoča. Nobenega pravno razumnega razloga naj ne bi bilo, da to, kar velja za lastnino, ne bi veljalo tudi za solastnino, ki je zgolj oblika lastnine. Lastnik ali solastnik služeče nepremičnine je dolžan kot lastnik ali solastnik gospodujoče nepremičnine svojo pravico izvrševati na podlagi in v skladu s prvim odstavkom 66. člena SPZ in ne poleg pravice iz te zakonske določbe. Drugačno stališče bi bilo v škodo drugega solastnika. V nadaljevanju revident utemeljuje, da gre za nesprejemljiv in nepremišljen konstrukt tako teorije kot sodišča, kar ponazarja s primeri.

7. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Presoja Vrhovnega sodišča

8. Revizija ni utemeljena.

9. Načelo, da služnosti na lastni stvari ni (nemini res sua servit), je predvsem plod dejstva, da služnost na lastni stvari ničemur ne služi. Služnost na lastni stvari ne bi pravno nikomur škodila, prav tako pa tudi ne koristila. Služnost na lastni stvari sicer ne bi povzročila nobene konceptualne nevarnosti za pravni sistem kot tak.¹ A ker bi jo bilo ustanavljati za čas, ko je lastnik obeh nepremičnin isti, nesmiselno, pravo ustanovitve takšnega pravnega instituta ne predvideva.

10. Temu primerno se načelo nemini res sua servit odraža tudi v pozitivnem pravu. Pravilo je predvideno za položaj, do katerega tudi ob razumnem pravnem ravnanju lahko pride. To je položaj, ko je bila služnost ustanovljena na tuji stvari, nakar je služeča stvar postala lastna. Ker do takšnega položaja lahko pride, se pozitivno pravo nanj tudi odziva s pravili, ki veljajo ob združitvi. V slovenskem pozitivnem pravu so zasnovana v 224. členu SPZ. Tudi vsebina samih pravil odraža relativno neproblematičnost položaja z vidika pravic in dolžnosti ljudi. Služnost ex lege preneha.

11. Pozitivno pravo nadalje upošteva obličnostno okoliščino, da so stvarne pravice, in tako tudi služnost, vpisane v zemljiško knjigo. Ker je položaj neproblematičen in se tudi tiče zgolj lastnika tako gospodujoče kot služeče nepremičnine, je logično, da se to zemljiškoknjižno neskladje z načelom nemini res sua servit odpravi, če to moti lastnika samega^{2 3}. Potrebna je pisna izjava volje lastnika, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo (tretji odstavek 224. člena SPZ). Kakršenkoli drugačen način izbrisa ni predviden.

12. Na avtonomijo lastnikove volje ter na načelo zaupanja v zemljiško knjigo pa se nadalje opira še tretje pravilo, ki ga lahko izluščimo iz besedila 224. člena SPZ, to je, da služnost, ki ni bila izbrisana, oživi, če prideta nepremičnini v ponovno last različnih lastnikov. Če bo v last tretje osebe prešla gospodujoča nepremičnina, potem lahko lastnik služeče nepremičnine le svoji zemljiškoknjižni pasivnosti pripiše, da ima lastninsko pravico na služeči nepremičnini obremenjeno s (sedaj) tujo služnostjo. Nič problematičen ne more biti niti obraten položaj: novi lastnik služeče stvari bo nepremičnino prejel takšno, kot je vpisana v zemljiški knjigi – torej obremenjeno s služnostjo.

13. Odločilno vprašanje v tem revizijskem postopku je, kako vse navedene notranje in pravne zakonitosti preslikati v položaj, ko je lastnik gospodujoče nepremičnine hkrati solastnik služeče nepremičnine. Ena možnost je, da se pravila iz 224. člena SPZ uporabijo po analogiji, druga je, da se uporabijo smiselno (prilagojeno razlikam) in tretja, da se sploh ne uporabijo: kar pomeni, da se načelo nemini res sua servit na tak položaj sploh ne razteza.

14. Že nižji sodišči sta se sklicevali na stališča v pravni literaturi. Juhart⁴ pravi, da je v primeru solastnine za izbris potrebna izjava vseh solastnikov z zemljiškoknjižnim dovolilom, glede ex lege prenehanja pa, da do njega pride le, če so iste osebe v enakih deležih solastniki tako gospodujoče kot služeče nepremičnine, sicer, trdi, do prenehanja služnosti ne pride. V tuji literaturi⁵ pa beremo: „Pravilo nulli res sua servit velja le, če sta dve nepremičnini v izključni lasti iste osebe, ne pa tudi, če sta v solasti. Ista oseba je lahko solastnik gospodujoče in izključni lastnik služeče stvari in obratno.“

15. Dosledno razlogovanje po analogiji, ki bi lahko privedlo do tožnikovega uspeha v tej pravdi, nazorno pade že zato, ker 224. člen SPZ ne predvideva nikakršne tožbe in si takšne tožbe niti ni mogoče zamisliti. Ne za ukinitev služnosti ne za ugotovitev njenega prenehanja. Takšna tožba je logično izključena, kajti samega sebe ni mogoče tožiti.

16. Morebitna analogija bi lahko napeljevala kvečjemu k rešitvi, da eden izmed solastnikov od sodišča zahteva, naj nadomesti izjavo drugega solastnika, s katero bi se dosegel izbris služnosti v zemljiški knjigi. A predpostavka takšne rešitve bi moral biti poprejšnji pravni sklep, da služnost tudi v primeru solastnine na služečem zemljišču ex lege preneha. Ravno ta rešitev, ki je sicer lastna urejanju razmerij med solastniki (sodna odločba, ki nadomesti dogovor oziroma soglasje), pa pokaže, da so med izključno lastnino in solastnino bistvene razlike, ki spodmikajo vrednotni primerjalni temelj (tertium comparationis), na katerem sloni sklepanje po analogiji.

17. Bistvena razlika med izključno lastnino in solastnino je naslednja: Prvo odlikuje izključnost oblasti, ki jo ima nosilec pravice: lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati (prvi odstavek 37. člena SPZ). Za drugo je, drugače, značilna kohabitacija: solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena SPZ).

18. Izključnost oblasti pri lastnini torej nujno absorbira tudi takšno uporabo, ki ustreza izvrševanju služnosti. Pri solastnini ta identiteta ni nujna. Pravica uporabe, ki ustreza idealnemu deležu niti slučajno ne predpostavlja, da lahko posameznik realni del nepremičnine uporablja na določno opredeljen način. Prav prvina uporabe realnega dela nepremičnine na določno opredeljen način pa je ravnanje, ki ima svojo pravno zaslombo v služnostni pravici (prim. prvi odstavek 213. člena SPZ). Že zato, ker solastninska pravica na služeči nepremičnini nujno ne varuje tovrstnega pravnega ravnanja v korist gospodujoče nepremičnine, marveč je to odvisno od ureditve razmerij med solastniki (se pravi od dogovora, ki pa je po naravi stvari soodvisen tudi od moči posameznih solastninskih deležev), je vrednotni temelj, ki bi utemeljeval sklepanje po analogiji, spodmaknjen.

19. Drug razlog, da o analogiji ne moremo govoriti, pa je negotovost posameznikovega položaja. Solastninska skupnost je namreč zaradi nasprotujočih (kolidirajočih) interesov po naravi konfliktna (communio mater rixarum). Prav zato je sestavni del solastninske pravice tudi upravičenje zahtevati delitev (69. člen SPZ). Ker način delitve lahko privede do tega, da tisti solastnik, ki nepremičnino uporablja tudi v korist svoje druge (gospodujoče) nepremičnine, po opravljeni delitvi svoj solastninski delež (proti svoji volji) izgubi, je njegov interes, da kljub solastninskemu deležu na služeči nepremičnini ohrani tudi služnostno pravico na isti stvari, še kako pravno utemeljen.

20. Ti razlogi nasprotujejo, da bi se pravilo 224. člena analogno ali smiselno uporabilo ter bi služnost na solastni stvari prenehala, če solastnik hkrati postane služnostni upravičenec. S tem je za revidenta negativno odgovorjeno na dopuščeno revizijsko vprašanje.

21. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

22. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora po merilu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP), svoje stroške zanjo, kriti sam. Odločitev je vsebovana v izreku o zavrnitvi revizije.

23. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Stipković (v: Gavella (ur.), Narodne novine, Zagreb 2007, Stvarno pravo, 2. zvezek, str. 9) poudari, da načeloma ni služnosti na lastni stvari, a vendarle ta konceptualno ni nemogoča. Govori o molčečem nastanku, ki oživi z razdružitvijo lastninskih položajev služečega in gospodujočega zemljišča. Dalje navaja primer služnosti „la destination du pere de famille“ iz francoskega oz. „destinazione del padre di famiglia“ iz italijanskega prava. Slednjič omenja, da švicarsko pravo dopušča tudi neposredno ustanovitev lastniške služnosti.
² Frantar (Motenje posesti, služnosti, Republiški sekretariat za pravosodje in upravo, Ljubljana 1983, str. 85) opozarja, da v primeru združitve služnost preneha šele z izbrisom iz zemljiške knjige. Dotlej pa obstaja kot t.i. lastniška služnost in miruje. Citirano delo je iz časa pred SPZ.
³ Juhart (Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Uradni list RS, PF UL, PF UM, Ljubljana 2016, str. 1082) poudarja da nasproti tretjim služnost preneha šele z izbrisom
⁴ Nav. delo, str. 1082.
⁵ Stanković, Orlić, Stvarno pravo, Naučna knjiga, Beograd 1986, str. 291.

Datum zadnje spremembe:

10.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 499/2018
• VSRS Sklep II DoR 654/2019
• VSL sodba in sklep I Cp 2506/2009