VSRS Sklep Cp 14/2020

Jedro

Zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča o zavrženju zahteve za izločitev vrhovnega sodnika pritožba ni dovoljena.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo tožnice za izločitev vrhovnih sodnic in sodnikov A. A., B. B., C. C., D. D. in E. E.

2. Zoper navedeno odločitev je tožnica vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, naj pritožbeni senat izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev sodnic in sodnikov v celoti ugodi. Meni, da je sklep vseboval napačen pravni pouk, da pritožba zoper sklep ni dovoljena. Iz sedmega odstavka 72. člena ZPP namreč izhaja, da zoper sklep o zavrženju zahteve za izločitev ni posebne pritožbe, kar pomeni, da se sme sklep izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo (tretji odstavek 363. člena ZPP). Hkrati iz navedenega izhaja, da izpodbijanje tega sklepa ni izključeno (zakon namreč ne določa, da zoper sklep ni pritožbe), ampak je le časovno odloženo in pridržano na izpodbijanje skupaj s končno odločbo. Ker v postopku z revizijo zoper končno odločbo ni pritožbe, bi moral izpodbijani sklep vsebovati pravilen pravni pouk o pravnem sredstvu. Pravica do (samostojne) pritožbe zoper sklep je sicer pravilo; drugače je le, kadar zakon za posamezen sklep določa drugače. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da kadar zoper končno odločbo o glavni stvari ni pridržane oziroma nesamostojne pritožbe, je zoper sklep o zavrženju ali zavrnitvi predloga za izločitev sodnika dovoljena samostojna pritožba.¹ Stališče, da zoper sklep o zavrženju predloga za izločitev vrhovnega sodnika ni pritožbe, ni skladno z jamstvom pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ter krši pritožničino pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave) v zvezi s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) kot tudi pravico do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V nadaljevanju navaja razloge, zaradi katerih je odločitev predsednika Vrhovnega sodišča napačna, ter predlaga, naj Vrhovno sodišče na Sodišče Evropske unije naslovi vprašanje za predhodno odločanje, ali sta Letni razpored dela Vrhovnega sodišča in dejanska praksa tega sodišča glede razporejanja sodnikov v senate skladna z jamstvi iz 2. člena Pogodbe o Evropski uniji in 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah.

3. Pritožba ni dovoljena.

O dovoljenosti pritožbe zoper sklep o zavrženju zahteve za izločitev vrhovnih sodnikov

4. Tožnica vlaga pritožbo zoper sklep, ki ga je o njenem predlogu za izločitev vrhovnih sodnikov sprejel predsednik Vrhovnega sodišča. Svoje upravičenje vložiti pritožbo utemeljuje z ustrezno razlago sedmega odstavka 72. člena ZPP kot tudi z določilom 363. člena ZPP, češ da iz tega člena izhaja, da je pritožba zoper sklep vselej dovoljena, če ni v zakonu za sklepe določene vrste izrecno izključena.

5. Izhodišče pri razlagi zakona je domneva, da je pravni red notranje povezana (usklajena) celota in da zato v njem ne sme biti antinomij, tj. inkompatibilnih pravnih pravil (argumentum a coherentia). Kadar so na prvi pogled posamezna zakonska določila med seboj v nasprotju, neusklajenost rešujemo s presojo, katero pravno določilo je ožje in katero širše. Kadar določili nista na enaki stopnji splošnosti, uporabimo tistega, ki se določenemu dejanskemu stanu bolj prilega (argument specialnosti).²

6. 363. člen ZPP ureja splošno pravilo, da je pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena, če ni z zakonom izključena. Kadar zakon določa, da zoper sklep ni posebne pritožbe, pa se sme sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo. Navedeni člen tako z vidika možnosti uveljavljanja rednega pravnega sredstva razlikuje med tremi vrstami sklepov: sklepi, ki jih je mogoče izpodbijati s samostojno pritožbo, kar je pravilo in velja, dokler zakon ne določa drugače; sklepi, pri katerih je vložitev pritožbe odložena in jih je mogoče izpodbijati šele skupaj s končno odločbo, kar velja, kadar zakon določa, da zoper sklep ni posebne pritožbe; ter takimi, ki jih s pritožbo ni mogoče izpodbijati, ker jo zakon izrecno izključuje.

7. Dovoljenost pritožbe je v postopku izločitve sodnika z zakonom posebej in celovito urejena, zato sklicevanje na splošno pravilo 363. člena ZPP ne pride v poštev. ZPP najprej opredeljuje pristojnost za odločanje o predlogu za izločitev sodnika (o zahtevi za izločitev sodnika odloča predsednik sodišča; če je zahtevana izločitev predsednika sodišča, o tej zahtevi odloča predsednik neposredno višjega sodišča; o izločitvi predsednika Vrhovnega sodišča pa odloča občna seja Vrhovnega sodišča; 73. člen ZPP). Zaradi zagotavljanja ekonomičnosti postopka ter onemogočanja zlorabe procesnih pravic je določeno tudi posebno pravilo, da lahko prepozno, nerazumljivo, nepopolno ali nedovoljeno zahtevo za izločitev sodnika zavrže že predsednik senata (šesti odstavek 72. člena ZPP). Glede dovoljenosti pritožbe v postopku izločitve sodnika pa ZPP določa naslednje: (1) če se zahtevi za izločitev ugodi, zoper sklep ni mogoče vložiti pritožbe; (2) če zahtevo za izločitev zavrže predsednik senata, zoper sklep o zavrženju ni posebne pritožbe; (3) tudi zoper sklep o zavrnitvi zahteve ni posebne pritožbe; (4) razen če gre za zavrnitev zahteve za izločitev višjega sodnika – v takem primeru ZPP izrecno ureja možnost vložitve posebne pritožbe (peti odstavek 73. člena ZPP in sedmi odstavek 72. člena ZPP).

8. Vprašanja, ali je pritožba dovoljena tudi zoper odločitev o zavrženju ali zavrnitvi predloga za izločitev vrhovnega sodnika, zakon ni izrecno uredil. Tudi v poglavju, ki ureja pritožbo zoper sklep, je le za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev višjega sodnika določeno, da kot pritožbeni organ nastopa senat sodišča druge stopnje in ne sodnik posameznik (drugi odstavek 366.a člena ZPP). Zakon tudi na tem mestu pritožbe v postopku za izločitev vrhovnega sodnika ne omenja. Gre torej za pravno praznino, pri zapolnitvi katere je treba presoditi, ali je med institutoma izločitve višjega in vrhovnega sodnika tolikšna podobnost, da je utemeljena uporaba argumenta ad simili ad simile in je treba dopustiti pritožbo tudi v postopku z zahtevo za izločitev vrhovnega sodnika; ali pa se položaja tako močno razlikujeta, da predpisana pravna posledica (dovolitev pritožbe) velja samo za tisti konkretni dejanski stan, ki izpolnjuje vse izrecno navedene predpostavke zakonskega dejanskega stanu, ter je tako iz opustitve zakonodajalca, ki ob izrecni dovolitvi pritožbe v postopku izločitve višjega sodnika ni enako določil tudi za primere izločitve vrhovnega sodnika, mogoče po nasprotnem razlogovanju (a contrario) sklepati, da pritožbe v tem primeru ni.

9. Tožnica utemeljuje svoje stališče, da je pritožba dovoljena, s smiselno uporabo razlage, ki jo je sodna praksa oblikovala ob reševanju vprašanja, ali je dovoljena pritožba, kadar predsednik senata višjega sodišča zavrže očitno neutemeljeno zahtevo za izločitev višjega sodnika (šesti odstavek 72. člena ZPP). ZPP namreč določa, da je v primeru zavrženja zahteve po predsedniku senata posebna pritožba izključena (sedmi odstavek 72. člena ZPP), hkrati pa izrecno ureja možnost vložitve samostojne pritožbe, če je zahteva za izločitev višjega sodnika zavrnjena (peti odstavek 73. člena ZPP). Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je namen določbe, ki omogoča zavrženje očitno neutemeljene zahteve že po predsedniku senata, v pospešitvi postopka, pri čemer je stranki omogočeno, da nepravilnost ali nezakonitost sklepa o zavrženju uveljavlja v pritožbi zoper sodno odločbo o glavni stvari. Drugačen je položaj, kadar odločbo o zavrženju zahteve za izločitev izda višji sodnik, saj v tem primeru stranka, katere predlog je bil zavržen, nepravilnosti ali nezakonitosti takega sklepa nima možnosti uveljavljati v pritožbi zoper sodno odločbo o glavni stvari. Ker je opisani položaj izjemen oziroma bistveno različen od tistega, ki je abstraktno vsebovan v pravilu sedmega odstavka 72. člena ZPP, tega člena po presoji Vrhovnega sodišča ni bilo mogoče uporabiti, temveč se je smiselno uporabilo pravilo, ki dovoljuje pritožbo ob zavrnitvi zahteve za izločitev višjega sodnika (peti odstavek 73. člena ZPP).

10. Procesna situacija, v kateri predsednik višjega sodišča zavrne zahtevo za izločitev višjega sodnika (ki je normativno izrecno urejena v petem odstavku 73. člena ZPP) ali jo zavrže (ki jo je treba po stališču sodne prakse obravnavati enako kot normativno urejeni primer zavrnitve zahteve za izločitev višjega sodnika in je zato treba uporabiti analogijo legis), se v bistvenih lastnostih razlikuje od konkretnega primera, katerega predmet je presoja zavrženja zahteve za izločitev s strani predsednika Vrhovnega sodišča. Razlog za drugačno obravnavo je v položaju Vrhovnega sodišča znotraj sodnega sistema Republike Slovenije in v položaju predsednika Vrhovnega sodišča. 127. člen Ustave določa, da je Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi. Pristojnosti Vrhovnega sodišča v pravdnem postopku so opredeljene v 37. členu ZPP, in sicer odloča o pritožbah zoper odločbe višjih sodišč, o predlogih za dopustitev revizije, revizijah in zahtevah za varstvo zakonitosti ter opravlja druge naloge, ki jih določa zakon. ZPP zoper sodbe in sklepe Vrhovnega sodišča ne predvideva rednih in izrednih pravnih sredstev. Tožnica ob sklicevanju na splošno pravilo o pritožbi zoper sklep spregleda, da ravno iz 363. člena ZPP v povezavi s 365. členom ZPP izhaja, da je pritožba zoper sklep devolutivno pravno sredstvo, o katerem odloča sodišče višje stopnje. Predvidena je namreč zoper sklepe sodišča prve stopnje, pri čemer zakon tega termina ne uporablja kot ločnico v organizacijskem, temveč v funkcionalnem smislu. Tudi zoper sklep višjega sodišča je namreč izjemoma mogoča pritožba, kadar to o določeni temi odloča prvič (denimo o prekinitvi postopka, izreku denarne kazni; ne pa tudi glede odločitve o stroških postopka).³ Že iz navedenega izhaja, da zoper odločitve Vrhovnega sodišča ni dovoljena pritožba, saj v sodnem sistemu ni nadrejenega sodišča, ki bi o njej odločalo. Če bi zakonodajalec za posamezno vrsto sklepa, katerega sprejem je v pristojnosti Vrhovnega sodišča, želel dovoliti pravno sredstvo, bi bila to izjema, ki bi morala biti z zakonom izrecno predvidena. Hkrati bi moralo biti urejeno tudi, v kakšni sestavi naj Vrhovno sodišče nastopa kot pritožbeni organ zoper odločitev drugega organa istega sodišča.⁴ Ker zakonodajalec te možnosti v postopku izločitve vrhovnega sodnika ni izrecno dovolil, je zadnja beseda o izločitvi vrhovnega sodnika pridržana predsedniku Vrhovnega sodišča.

11. Tožnica drugačne odločitve ne more doseči niti s sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča Cp 31/2019, v katerem je bila dovoljena pritožba zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča, s katerim je zavrnil zahtevo za izločitev predsednika višjega sodišča. V navedeni zadevi je bilo namreč odločilno, da je bila pritožba vložena v postopku izločitve višjega (in ne vrhovnega) sodnika, v tem primeru pa ZPP vložitev pritožbe izrecno dovoljuje (peti odstavek 73. člena ZPP). Tudi vsa preostala sodna praksa, na katero se pritožnica sklicuje, se nanaša na postopke v zvezi z izločitvijo višjih sodnikov in tako v obravnavani zadevi ni neposredno uporabljiva.

12. Nazadnje pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da naj bi zakonska ureditev, ki ne omogoča vložitve pritožbe zoper sklep o zavrženju/zavrnitvi zahteve za izločitev vrhovnega sodnika, nasprotovala ustavnemu jamstvu pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ter 6. členu EKČP. EKČP pravice do pritožbe ali drugih pravnih sredstev zoper odločitev sodišča v civilnih zadevah ne zagotavlja, medtem ko je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, da pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave več kot dvostopenjskega sojenja (tj. pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje) ne zagotavlja. Tožnica si očitno ustavno jamstvo pravice do pravnega sredstva napačno razlaga. Pravica do pritožbe ne pomeni, da je vsaka ugotovitev dejstev ali vsaka pravna ocena izpostavljena presoji dveh sodišč, temveč gre za pravico, da je zadeva kot celota obravnavana na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično nad sodiščem prve stopnje in na katerem praviloma v senatu sodijo sodniki, od katerih bi bilo upravičeno pričakovati pravilnejšo odločitev.⁵ Ustavno sodišče se je v preteklosti že opredelilo do vprašanja, ali bi moralo biti zoper stroškovno odločitev, ki jo prvič sprejme pritožbeno sodišče, na voljo pravno sredstvo. V sklepu Up-188/01 z dne 25. 3. 2002 je pojasnilo, da iz pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ne izhaja pravica dostopa do Vrhovnega sodišča. Samo zato, ker o pritožbenih stroških prvič odloči višje sodišče, to še ne pomeni, da je zoper to odločitev mogoče novo pravno sredstvo - sicer bi enako moralo veljati tudi za sklepe, o katerih prvič odloči Vrhovno sodišče, vendar bi bilo nerazumno sklepati, da mora biti tudi zoper odločitev Vrhovnega sodišča zagotovljeno pravno sredstvo.⁶ Vrhovno sodišče je prav tako že zavrnilo stališče, da bi moralo biti zoper odločitev o revizijskih stroških omogočeno pravno sredstvo.⁷

13. Ureditev, po kateri zoper odločitev predsednika Vrhovnega sodišča o zavrženju zahteve za izločitev vrhovnih sodnikov ni pritožbe, torej ne nasprotuje ustavnemu jamstvu pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Posledično se kot neutemeljeno izkaže tudi tožničino sklicevanje na kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) kot tudi pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, saj tožnica te kršitve utemeljuje prav z očitkom o posegu v pravico do pravnega sredstva, ki v obravnavani zadevi ni izkazan.

Odločitev o pritožbi

14. Ker pritožba ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče zavrglo (prva točka 365. člena ZPP).

15. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Sklicuje se na sklepe Vrhovnega sodišča Cp 14/2017 z dne 15. 1. 2018, Cp 1/2018 z dne 7. 2. 2018, Cp 5/2018 z dne 17. 5. 2018, Cp 7/2018 z dne 16. 5. 2018, Cp 16/2018 z dne 28. 6. 2018, Cp 17/2018 z dne 28. 6. 2018, Cp 41/2018 z dne 20. 12. 2018, Cp 10/2019 z dne 16. 5. 2019, Cp 31/2019 z dne 20. 6. 2019, Cp 34/2019 z dne 5. 9. 2019 in Cp 51/2019 z dne 28. 11. 2019. Sklicuje se tudi na načelno pravno mnenje občne seje VSS 1/96, objavljeno 18. 6. 1996.
² M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, 2004, str. 114-117.
³ J. Zobec, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 504.
⁴ Zakonodajalec je v kazenskem postopku denimo določil, da ima vrhovni sodnik možnost pritožbe zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča o njegovi izločitvi in da o tej pritožbi odloča senat treh sodnikov Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 40. člena ZKP). V kazenskem postopku je sicer tudi na pritožbeni stopnji pritožba zoper tovrsten sklep nedevolutivno pravno sredstvo, saj se lahko sodnik zoper sklep predsednika višjega sodišča, da se njegov predlog za izločitev zavrne, višji sodnik pritoži, pri čemer o pritožbi odloča senat treh sodnikov višjega sodišča.
⁵ Prim. A. Galič, Zakon o pravdnem postopku z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom, Uradni list Republike Slovenije, 2017, str. 52.
⁶ A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, 2004, str. 408.
⁷ Sklep Vrhovnega sodišča III Ips 28/2011 z dne 17. 9. 2013.

Datum zadnje spremembe:

09.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep Cp 14/2017
• VSRS Sklep Cp 16/2018, enako tudi VSRS Sklep Cp 17/2018
• VSRS Sklep Cp 5/2018