VSRS Sodba VIII Ips 7/2020

Jedro

Pri razlagi konkurenčnih klavzul Vrhovno sodišče sicer sledi načelu prostega urejanja obligacijskih razmerij, vendar pa smiselna uporaba pravil civilnega prava, na katero napotuje 11. člen ZDR, ne pomeni, da se ta pravila neposredno uporabljajo, temveč da jih je treba razlagati v skladu z načeli in pravili delovnega prava.

Ker je tožnik (kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi) kot član uprave - delavski direktor pri opravljanju svoje funkcije pridobil posebna tehnična, proizvodna in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki bi jih utegnil izkoristiti z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu, ki opravlja primerljivo dejavnost kot toženka, in ker sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas že ob sklepanju smiselno predstavlja tudi sporazum o datumu prenehanja, je bil dogovor o konkurenčni klavzuli sklenjen v okvirih iz prvega in drugega odstavka 38. člena ZDR, čeprav prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas v določbi drugega odstavka 38. člena ZDR izrecno ni zajeto.

Dogovor, po katerem bi konkurenčna klavzula tožnika zavezovala ves čas, toženko pa le, če bi tožnik izkazal, da si je prizadeval pridobiti zaslužek, primerljiv prejšnjemu, pa mu je bilo to zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule onemogočeno, je v nasprotju z načelom ekvivalence, ki je temeljno načelo pogodbenega prava (prav zaradi kršitve tega načela je Ustavno sodišče razveljavilo peti in šesti odstavek 7. člena ZDR/90), pa tudi nesmiselna, saj predpostavlja, da bi bil tožnik do nadomestila upravičen le, če bi iskal zaposlitev (oziroma izkazal možnost zaposlitve) pri delodajalcih, pri katerih bi že vnaprej vedel, da se zaradi konkurenčne klavzule ne more zaposliti.

V pogodbi določena obveznost tožnika je v tem delu tudi v nasprotju z določbo 39. člena ZDR, iz katerega izhaja, da denarno nadomestilo pripada pogodbi zvesti stranki, pri čemer se posebno prizadevanje niti za zaposlitev niti za pridobitev primerljivega zaslužka ne zahteva. Nadomestilo je delodajalčeva protidajatev za to, da se delavec po prenehanju delovnega razmerja za pogodbeno dogovorjen čas vzdrži opravljanja konkurenčne zaposlitve oziroma dejavnosti. Delavcu to nadomestilo pripada, ne da bi mu bilo treba dokazovati, kaj vse mu je konkurenčna klavzula onemogočila.

Zaradi neustreznosti določila, da je toženka dolžna plačati denarno nadomestilo le, če bo tožnik izkazal prizadevanje za pridobitev primerljivega zaslužka, pa mu bo to onemogočeno zaradi konkurenčne klavzule, ni nična celotna konkurenčna klavzula. Veljavni in zavezujoči sta tako določbi o omejitvah, ki jih mora tožnik po prenehanju delovnega razmerja spoštovati zaradi konkurenčne klavzule, kakor tudi določba o obveznosti plačila denarnega nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule, vendar brez navedene nedopustne določbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.278,60 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožniku obračunati nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 148.501,20 EUR bruto in mu od tega zneska izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2017 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je na predlog toženke s sklepom VIII DoR 195/2019 z dne 29. 10. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je mogoče v pogodbi o zaposlitvi za določen čas dogovoriti konkurenčno klavzulo z ustreznim nadomestilom ter pri tem kot pogoj za izplačilo določiti dolžno prizadevanje - ki ga mora delavec (sam) izkazati - da v posledici spoštovanja konkurenčne klavzule ne more pridobiti zaslužka, primerljivega s povprečno mesečno plačo v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem opravljanja funkcije.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo. Navaja, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je s pogodbo predvideno tožnikovo prizadevanje za pridobitev drugega primerljivega zaslužka po prenehanju opravljanja funkcije delavskega direktorja nemogoč razvezni pogoj, ki je kot tak neobstoječ. Meni, da tak pogoj ni nemogoč, po vsebini pa je kvečjemu odložni, saj je delavec upravičen do nadomestila šele, če je pogoj izpolnjen. Tožnik bi se lahko prijavil vsaj na Zavod RS za zaposlovanje. Pri iskanju nove zaposlitve je bil tudi po lastnih besedah pasiven. Zakon ne prepoveduje pogodbenega določila o dolžnem prizadevanju delavca najti drug primerljiv zaslužek.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Tožnik je bil pri toženki delavski direktor, imenovan za določen čas petih let. Pravice in obveznosti sta stranki uredili v pogodbi o poslovodenju z dne 18. 10. 2010, ki je po vsebini pogodba o zaposlitvi za določen čas. Delovno razmerje je tožniku prenehalo z iztekom mandata 17. 10. 2015. V pogodbi o zaposlitvi sta se stranki v 15. členu dogovorili o konkurenčni klavzuli. Tožnik je bil po prenehanju delovnega razmerja brezposeln (ni se niti prijavil kot brezposelna oseba) in je toženko z dopisom z dne 8. 6. 2016 pozval k ureditvi razmerja glede konkurenčne klavzule. Toženka ga je 5. 9. 2016 obvestila o sklepu nadzornega sveta, da konkurenčne klavzule ni in ne bo uveljavljala in da je tožnik prost pri izbiri zaposlitve.

9. Tožnik je pravnomočno uspel z zahtevkom za plačilo nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 148.501,20 EUR, kar predstavlja 24 mesečnih zneskov polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih (tj. 6.187,55 EUR). Navedeni znesek sta sodišči tožniku prisodili na podlagi četrtega odstavka 15. člena pogodbe o zaposlitvi.

10. Dopuščeno revizijsko vprašanje se nanaša predvsem na tretji odstavek 15. člena pogodbe o zaposlitvi, ki se glasi: „Če član uprave - delavski direktor zaradi prepovedi iz tega člena po prenehanju funkcije člana uprave kljub dolžnemu prizadevanju, ki ga mora izkazati, ne more pridobiti zaslužka, primerljivega s povprečno mesečno plačo v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem opravljanja funkcije, lahko član uprave - delavski direktor, od družbe zahteva za vsak mesec spoštovanja konkurenčne prepovedi, da mu družba izplača denarno nadomestilo zaradi zmanjšanega zaslužka.“ Pogodba je v prvem in drugem odstavku 15. člena predvidevala prepoved opravljanja konkurenčnega dela tožnika glede na njegovo delo pri toženki in glede na dela in posle, ki sodijo v dejavnost toženke z morebitno drugo novo zaposlitvijo ali z opravljanjem podjetniške dejavnosti. Višina nadomestila, ki jo lahko zahteva tožnik, je bila določena v četrtem odstavku, in sicer kot razlika med povprečno mesečno plačo v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem funkcije in dejanskim mesečnim zaslužkom za čas trajanja klavzule, vendar ne več, kot znaša polovica te povprečne mesečne plače. V zadnjem, šestem odstavku je bilo določeno, da lahko nadzorni svet toženke sprejme sklep, da „konkurenčne prepovedi“ zoper tožnika ne bo uveljavljal; tedaj pa tudi ne veljata prepoved zaposlitve in obveznost plačila nadomestila.

11. Pogodba o zaposlitvi med strankama je bila sklenjena 18. 10. 2010, ko je veljal prejšnji Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), ki je v prvem odstavku 38. člena določal, da se konkurenčna klavzula lahko nanaša samo na posebna z delom pri delodajalcu pridobljena tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze. Po drugem odstavku 38. člena ZDR se konkurenčna klavzula lahko dogovori le za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, zaradi redne odpovedi s strani delavca, redne odpovedi delavcu iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi delavcu s strani delodajalca, razen v primeru izredne odpovedi iz pete alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

12. Dogovor o konkurenčni klavzuli je poseben pogodbeni dogovor z učinki po prenehanju delovnega razmerja, ki je vključen v pogodbo o zaposlitvi kot pogodbo delovnega prava. Za razliko od konkurenčne prepovedi, ki je v skladu s 37. členom ZDR veljala že na podlagi zakona, gre pri konkurenčni klavzuli za pogodbeno dogovorjeno prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti. Pogodbeni temelj dogovora o konkurenčni klavzuli je varstvo gospodarskega interesa delodajalca¹, da mu delavec po prenehanju pogodbe o zaposlitvi z zaposlitvijo pri drugem poslovnem subjektu ne povzroča ekonomske škode z opravljanjem konkurenčnega dela ali dejavnosti, ki je vezana na njegovo preteklo delo pri delodajalcu. Delavec v pogodbi o zaposlitvi s konkurenčno klavzulo pristane na omejitev svobode dela (49. člen Ustave RS) in pravice do gospodarske pobude (74. člena Ustave RS) v korist delodajalčevi pravici do gospodarske pobude (74. člen Ustave RS)².

13. Pri razlagi konkurenčnih klavzul Vrhovno sodišče sicer sledi načelu prostega urejanja obligacijskih razmerij³, vendar pa smiselna uporaba pravil civilnega prava, na katero napotuje 11. člen ZDR, ne pomeni, da se ta pravila neposredno uporabljajo, temveč da jih je treba razlagati v skladu z načeli in pravili delovnega prava⁴) To pa pomeni, da avtonomija pogodbenih strank ni neomejena, saj morata delavec in delodajalec spoštovati določbe ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR)⁵.

14. V konkretnem primeru bi morali stranki upoštevati zakonski okvir za pogodbeno ureditev konkurenčne klavzule, kot je določen v 38. do 40. členu ZDR. Med tožnikom in toženko je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas (čas mandata člana uprave – delavskega direktorja). Prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas v določbi drugega odstavka 38. člena ZDR izrecno ni zajeto. Kljub temu sta se stranki dogovorili za konkurenčno klavzulo. Ker iz prvega odstavka 15. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da bo tožnik kot član uprave – delavski direktor pri opravljanju svoje funkcije pridobil posebna tehnična, proizvodna in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki bi jih utegnil izkoristiti z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu, ki opravlja primerljivo dejavnost kot toženka, in ker sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas že ob sklepanju smiselno predstavlja tudi sporazum o datumu prenehanja, je bil dogovor o konkurenčni klavzuli sklenjen v okvirih iz prvega in drugega odstavka 38. člena ZDR. Tak dogovor, katerega namen je bil prvenstveno zaščititi poslovne interese toženke, torej ni bil nezakonit. Vprašanje pa je, ali sta se, upoštevajoč zakonski okvir za pogodbeno ureditev konkurenčne klavzule, stranki lahko tudi veljavno dogovorili za plačilo denarnega nadomestila le pod določenim pogojem (tretji odstavek 15. člena pogodbe o zaposlitvi).

15. Določbo tretjega odstavka 15. člena pogodbe o zaposlitvi je treba presojati - v povezavi s prvim in drugim odstavkom 15. člena pogodbe o zaposlitvi - v luči zakonske ureditve o nadomestilu za spoštovanje konkurenčne klavzule. V drugem odstavku 15. člena pogodbe o zaposlitvi je določeno, da član uprave - delavski direktor po prenehanju funkcije, ne glede na razlog prenehanja, še dve leti ne sme za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost družbe, in pomenijo ali bi lahko pomenili za družbo konkurenco. Ta prepoved je določena nepogojno. V tretjem odstavku 15. člena pogodbe o zaposlitvi je za spoštovanje te prepovedi dogovorjena odmena, vendar pogojno: če delavec izkaže dolžno prizadevanje, da ne more pridobiti zaslužka, primerljivega z njegovo povprečno mesečno plačo v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem opravljanja funkcije.

16. Že poimenovanje konkurenčne klavzule po značilni izpolnitvi - prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja - nakazuje na bistveno obveznost iz tega pogodbenega razmerja: vzdržnost delavčevega opravljanja konkurenčne dejavnosti v korist bivšega delodajalca, ki mora zato delavcu ponuditi denarno nadomestilo. Nadomestilo je delodajalčeva protidajatev za to, da bo delavec po prenehanju delovnega razmerja za pogodbeno dogovorjen čas največ dveh let, opustil konkurenčno dejavnost.

17. Revizija utemeljeno nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da gre pri spornem pogodbenem določilu iz tretjega odstavka 15. člena pogodbe o zaposlitvi za nemogoč razvezni pogoj oziroma da je pogodba v tem delu nejasna. Ne gre za „nemogoč razvezni pogoj“ in pogodbeno določilo je jasno, vendar pa je vprašanje, če je tudi dopustno. Konkurenčna klavzula bi po citirani določbi tožnika zavezovala ves čas, toženko pa le, če bi tožnik izkazal, da si je prizadeval pridobiti zaslužek, primerljiv prejšnjemu, pa mu je bilo to zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule onemogočeno. Takšna ureditev je v nasprotju z načelom ekvivalence, ki je temeljno načelo pogodbenega prava (prav zaradi kršitve tega načela je Ustavno sodišče razveljavilo peti in šesti odstavek 7. člena ZDR/90), pa tudi nesmiselna, saj predpostavlja, da bi bil tožnik do nadomestila upravičen le, če bi iskal zaposlitev (oziroma izkazal možnost zaposlitve) pri delodajalcih, pri katerih bi že vnaprej vedel, da se zaradi konkurenčne klavzule ne more zaposliti (ob tem se lahko zastavlja tudi vprašanje, kakšne so sploh možnosti za zaposlitev na delovnih mestih, kjer bi bilo mogoče pridobiti zaslužek v višini dobrih 12.000,00 EUR mesečno).

18. V pogodbi določena obveznost tožnika je v tem delu tudi v nasprotju z določbo 39. člena ZDR, iz katerega izhaja, da denarno nadomestilo pripada pogodbi zvesti stranki, pri čemer se posebno prizadevanje niti za zaposlitev niti za pridobitev primerljivega zaslužka ne zahteva. Kot je bilo že poudarjeno, je nadomestilo delodajalčeva protidajatev za to, da se delavec po prenehanju delovnega razmerja za pogodbeno dogovorjen čas vzdrži opravljanja konkurenčne zaposlitve oziroma dejavnosti. Delavcu to nadomestilo pripada, ne da bi mu bilo treba dokazovati, kaj vse mu je konkurenčna klavzula onemogočila. Sklicevanje toženke na pogodbeno avtonomijo, ki naj bi bila pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo še posebej izrazita in na možnost drugačne ureditve pravic v zvezi s plačilom za delo (četrta alineja 72. člena ZDR), ni utemeljeno. Določba 72. člena ZDR o pravicah, obveznostih in odgovornostih, ki jih delodajalec in poslovodna oseba uredita drugače, kot so urejene v zakonu, ne obsega dogovora o konkurenčni klavzuli. Nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule ni mogoče enačiti s plačilom za delo, saj gre za dva popolnoma nepovezana instituta že zato, ker se plačilo za delo nanaša na čas zaposlitve, nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule pa na čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Namen in vsebina obeh institutov sta tudi sicer povsem različna. Zato avtonomija strank pri konkurenčni klavzuli, tudi če jo sklepa poslovodna oseba, ni neomejena.

19. Konkurenčna klavzula je namenjena zaščiti interesa delodajalca, da za določen čas po prenehanju delovnega razmerja prepreči konkurenčno dejavnost delavcu in pomeni znaten poseg v delavčevi ustavni pravici do proste izbire zaposlitve in proste gospodarske pobude. Upoštevajoč navedeno, s konkurenčno klavzulo, ne glede na njeno pogodbeno naravo, ni mogoče dogovoriti omejitev, ki bi bile za delavca strožje od zakonskega okvira⁶. Do položaja, v katerem delavec ne bi bil upravičen do pravične protidajatve⁷, če pristane na samoomejitev, ne sme priti na ta način, da bi se za plačilo denarnega nadomestila za spoštovanje klavzule določili še dodatni pogoji na strani delavca⁸.

20. Glede na navedeno je treba v tej zadevi uporabiti inštitut delne ničnosti, kakor ga, kot odraz načela afirmacije pogodb, ureja prvi odstavek 88. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji). Zaradi neustreznosti določila, da je tožena stranka dolžna plačati denarno nadomestilo le, če bo tožnik izkazal prizadevanje za pridobitev primerljivega zaslužka, pa mu bo to onemogočeno zaradi konkurenčne klavzule, ni nična celotna konkurenčna klavzula. Veljavni in zavezujoči sta tako določbi o omejitvah, ki jih mora tožnik po prenehanju delovnega razmerja spoštovati zaradi konkurenčne klavzule (prvi in drugi odstavek 15. člena pogodbe o zaposlitvi), kakor tudi določba o obveznosti plačila denarnega nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule (tretji in četrti odstavek 15. člena pogodbe), vendar brez navedene nedopustne določbe.

21. Ker je bilo ugotovljeno, da se tožnik ni zaposlil na konkurenčnem delovnem mestu niti ni začel opravljati konkurenčne dejavnosti, je izpolnil svojo pogodbeno obveznost in je upravičen do nadomestila zaradi te bistvene pogodbeno dogovorjene opustitve.

22. Odgovor na dopuščeno vprašanje se glede na navedeno glasi: v pogodbi o zaposlitvi za določen čas se je mogoče dogovoriti za konkurenčno klavzulo, pri čemer pa plačila pogodbeno zvesti stranki ni dopustno pogojevati s prizadevanjem - ki ga mora delavec (sam) izkazati - da v posledici spoštovanja konkurenčne klavzule ne more pridobiti zaslužka, primerljivega s povprečno mesečno plačo v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem opravljanja funkcije.

23. Podobna stališča, kot so zavzeta v tej zadevi, je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbi VIII Ips 41/2019 z dne 10. 9. 2019.

24. Na revizijske navedbe, ki presegajo okvir dopuščenega vprašanja, revizijsko sodišče ne odgovarja.

25. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo. Zavrnitev zajema tudi stroške revizije. Ker toženka z revizijo ni uspela, mora tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 1.278,60 EUR.

-------------------------------------

¹ Primerjaj zadevi VIII Ips 163/2001 z dne 18. 6. 2002, VIII Ips 282/2002 z dne 21. 10. 2003.

² Primerjaj zadeve VIII Ips 30/2005 z dne 21. 6. 2005, VIII Ips 207/2006 z dne 10. 4. 2007, VIII Ips 169/2016 z dne 21. 3. 2017 in 173/2017 z dne 5. 2. 2018.

³ Glej npr. zadeve VIII Ips 99/97 z dne 23. 9. 1997, VIII Ips 86/2000 z dne 16. 1. 2001, VIII Ips 110/2001 z dne 26. 2. 2002, VIII Ips 247/2002 z dne 23. 9. 2003, VIII Ips 439/2007 z dne 23. 3. 2009, VIII Ips 423/2007 z dne 21. 9. 2009, VIII Ips 320/2015 z dne 22. 3. 2016, VIII Ips 169/2016 z dne 21. 3. 2017 in VIII Ips 173/2017 z dne 5. 2. 2018.

⁴ Glej sodbo VIII Ips 412/2019 z dne 10. 9. 2019.

⁵ Primerjaj zadevi VIII Ips 211/2009 z dne 22. 3. 2011 in 173/2017 z dne 5. 2. 2018.

⁶ Glej sodbo VIII Ips 41/2019 z dne 10. 9. 2019.

⁷ Po drugem odstavku 39. člena v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi veljavnega ZDR znaša mesečno nadomestilo najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.

⁸ Pomen denarnega nadomestila oziroma neustavnost položaja, po katerem bi delavec pristal na samoomejitev brez ustreznega nadomestila, je Ustavno sodišče poudarilo v odločbi U-I-51/90 z dne 14. 5. 1992, v kateri je na pobudo predlagatelja razveljavilo tedaj veljavni ZDR/90 (Ur. l. RS, št. 14/90) v petem in šestem odstavku 7. člena. Posledično je bilo stališče povzeto v sodni praksi Vrhovnega sodišča – npr. zadeve VIII Ips 132/2000 z dne 13. 3. 2001, VIII Ips 63/2001 z dne 29. 1. 2002 in VIII Ips 114/2004 z dne 21. 12. 2004.

Datum zadnje spremembe:

02.09.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 350/2017
• VDSS sodba Pdp 46/2005
• VDSS sodba Pdp 1145/2008