VSRS Sklep Dsp 4/2020

Jedro

Namen pravnega sredstva iz 357.a člena ZPP je zagotoviti učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja; ta pravica je lahko kršena, če sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko oziroma moralo storiti.

Pritožba toženke navedeni zakonski okvir popolnoma zgreši. Toženka namreč sploh ne nasprotuje nosilnemu razlogu sodišča druge stopnje za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo del zahtevka, po katerem je toženka dolžna prvi in drugi tožnici solidarno plačati znesek 10.973,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna prvi in drugi tožnici solidarno plačati znesek 29.045,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Ugotovilo je, da pobotni ugovor v višini 20.721,10 EUR, ki se nanaša na obračun in plačilo delovne uspešnosti iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu, ni utemeljen (III. točka izreka). Odločilo je tudi, da je toženka dolžna povrniti stroške postopka prvi in drugi tožnici, vsaki v zneskih, ki izhajajo iz sodbe (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom pritožbama prve tožnice in toženke v celoti, pritožbi druge tožnice pa delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo v II. točki izreka tako, da je zavrnilo zahtevek druge tožnice za plačilo 29.045,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izpodbijano sodbo delno razveljavilo v I. točki izreka glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka prve tožnice za plačilo 10.973,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v II. točki izreka glede odločitve, da je toženka dolžna plačati prvi tožnici 29.045,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v III. in IV. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka odločbe sodišča druge stopnje). Pritožbo druge tožnice je v preostalem delu zavrnilo in v nerazveljavljenem ter nespremenjenem delu (odločitvi v I. točki izreka o zavrnitvi zahtevka druge tožnice za plačilo 10.973,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka odločbe sodišča druge stopnje). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

3. Zoper sklep pritožbenega sodišča o vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje je toženka vložila pritožbo. V pritožbi povzema odločitve sodišč prve in druge stopnje ter se v razlogih pritožbe sklicuje na ugovor aktivne legitimacije prve tožnice in podpisan in izveden sporazum po 3.a členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS, Ur. l. RS, št. 108/09 in nadalj.). Navaja, da je toženka ves čas trajanja sodnega postopka uveljavljala ugovor aktivne legitimacije prve tožnice. Ne strinja se s tem, da je aktivna legitimacija prve tožnice podana na podlagi enajstega odstavka 3.a člena ZSPJS, saj naj bi sodišče spregledalo določbo dvanajstega odstavka istega člena. Tožbo prve tožnice bi bilo treba po njenem mnenju zavreči oziroma zavrniti. V zvezi s podpisom sporazuma navaja, da je bil dogovor med strankama podpisan in izvršen 11. 3. 2016, s tem sporazumom pa naj bi tožnici izčrpali svoje zahtevke do toženke. V zvezi s tem predhodno tudi napada razlogovanje sodišč o neskrbnem ravnanju toženke, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pred sodiščem prve stopnje, te kršitve pa naj sodišče druge stopnje ne bi odpravilo. V pritožbi izraža tudi nestrinjanje z odločitvijo o povračilu stroškov postopka, ki se nanašajo na drugo tožnico, katere zahtevek je bil v celoti zavrnjen. Zaključuje, da je sodišče druge stopnje razpolagalo z vsemi navedbami in dokaznimi listinami in bi lahko ob pravilni uporabi določb ZPP in materialnega prava samo odločilo o pritožbi brez obravnave, da bi moralo zahtevek prve tožnice, ki ni aktivno legitimirana, zavrniti, kar bi lahko storilo tudi sodišče druge stopnje, to pa bi lahko odpravilo tudi kršitev v povezavi s sporazumom strank po 3.a členu ZSPJS.

4. V odgovoru na pritožbo prva tožnica prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in med drugim navaja, da toženka le na videz uveljavlja pritožbene razloge iz 357.a člena ZPP, dejansko pa napačno izhaja iz predpostavke, da bi sodišče druge stopnje lahko samo dokončno odločilo o zadevi, če bi zavzelo drugačno stališče.

5. V odgovoru na pritožbo tudi druga tožnica po vsebini prereka pritožbo toženke.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Namen pravnega sredstva iz 357.a člena ZPP je zagotoviti učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja; ta pravica je lahko kršena, če sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko oziroma moralo storiti.

8. V skladu s tem namenom se sme sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 357.a člena ZPP, v povezavi s 347., 354. in 355. členom ZPP).

9. Zakon torej omejuje pritožbene razloge zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje in vračanje zadeve v novo sojenje le na pravilnost uporabe kasatoričnih pooblastil pritožbenega sodišča. To pomeni, da sme vrhovno sodišče v zvezi z razveljavitvenim sklepom presojati le razloge za vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču, ne pa tega, ali je morda sodišče druge stopnje napačno odločilo o v pritožbi zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka, naravi sporazuma med strankami in aktivni legitimaciji.

10. Pritožba toženke navedeni zakonski okvir popolnoma zgreši, kljub temu, da je zakonska določba jasna in da v zvezi s tem že obstaja tudi obsežna sodna praksa Vrhovnega sodišča.¹ Toženka namreč sploh ne nasprotuje nosilnemu razlogu sodišča druge stopnje za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - to je, da sodišče prve stopnje zaradi zmotnih materialnopravnih stališč ni ugotavljalo odločilnih dejstev v tej zadevi (ta sodišče druge stopnje v nadaljevanju našteva) in da prav zato pritožbeno sodišče teh pomanjkljivosti ne more samo odpraviti oziroma je bolj ekonomično, da to dopolnitev opravi sodišče prve stopnje, saj bi pritožbeno sodišče v tem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP itd.

11. Toženka na koncu pritožbe sicer navede, da bi sodišče druge stopnje lahko samo odločilo o zadevi, vendar to trditev napačno povezuje s svojim stališčem o napačni uporabi materialnega prava s strani sodišča druge stopnje, ne pa s tem, da so morda razlogi, na katere se v zvezi z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje sklicuje sodišče druge stopnje, napačni oziroma neutemeljeni. Teh razlogov dejansko sploh ne prereka.

12. Glede na navedeno in v skladu z četrtim odstavkom 357.a člena ZPP je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

14. Sodišče je odločitev sprejelo v senatu, ki je razviden iz uvoda tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

-------------------------------
¹ Glej npr. sklep VS RS Cp 40/2018 z dne 20.12. 2018, Cp 22/2019 z dne 28. 3. 2019, Dsp 6/2019 z dne 4. 6. 2019, Dsp 1/2020 z dne 10. 2. 2020, Dsp 3/2020 z dne 25. 2. 2020 itd.

Datum zadnje spremembe:

08.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep Cp 36/2019
• VSRS Sklep Dsp 8/2020
• VSRS Sklep Cp 40/2019