<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sklep I Up 72/2020

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2020:I.UP.72.2020
Evidenčna številka:VS00034944
Datum odločbe:19.06.2020
Opravilna številka II.stopnje:UPRS SklepI U 556/2020
Datum odločbe II.stopnje:21.05.2020
Senat:Peter Golob (preds.), mag. Tatjana Steinman (poroč.), Marko Prijatelj
Področje:IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - UPRAVNI SPOR
Institut:regulacijska (ureditvena) začasna odredba - prekinitev prestajanja zaporne kazni - zdravljenje v tujini - učinkovito sodno varstvo - vsebina predloga za izdajo začasne odredbe - pravica do učinkovitega sodnega varstva - ugoditev pritožbi

Jedro

Tožniku mora biti v skladu s 23. členom Ustave Republike Slovenije zagotovljena pravica do učinkovitega sodnega varstva, pri čemer je eden izmed vidikov učinkovitosti te pravice tudi zagotovitev ustreznih procesnih sredstev, ki preprečujejo, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo pa svojega namena ne more več doseči tudi v primeru, če osebi, ki to sodno varstvo zahteva, že v teku sodnega postopka nastane težko popravljiva škoda ali celo nepopravljiva škoda. V določenih primerih je torej nastanek take škode mogoče preprečiti le, če je vsebina predloga začasne odredbe enaka vsebini tožbenega predloga.

Če bo upravno sodišče v ponovljenem postopku presodilo, da sodno varstvo brez izdaje začasne odredbe ne bo učinkovito, a bi izdaja začasne odredbe dejansko pomenila ugoditev tožbi, bo seveda lahko zavrnilo izdajo začasne odredbe, a bo moralo zaradi zagotovitve ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva hkrati nemudoma (ob zagotovi kontradiktornosti postopka) odločiti o tožbi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 556/2020-7 z dne 21. 5. 2020 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana (v nadaljevanju ZPKZ), št. 720-789/2018/470 z dne 16. 3. 2020, s katero so bile njegove vloge z dne 21. 8. 2020, 23. 8. 2020 in 18. 12. 2019 ter dopolnitve z dne 24. 12. 2019, 27. 12. 2019, 6. 1. 2020 in 16. 3. 2020 za prekinitev prestajanja kazni zapora zavrnjene kot neutemeljene. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo. Drugostopenjski organ je z odločbo, št. 720-115/2006/544 z dne 29. 4. 2020 odločil, da se tožnikova pritožba zavrne kot neutemeljena (1. točka izreka) in da se 1. točka izreka odločbe prvostopenjskega organa spremeni tako, da se njegova vloga za prekinitev prestajanja kazni zapora z dne 21. in 23. 8. 2019 kot neutemeljena zavrne (2. točka izreka). V obrazložitvi navedene odločbe je drugostopenjski organ v zvezi s tem pojasnil, da je treba obravnavati vlogi tožnika z dne 21. in 23. 8. 2019 (in ne 21. in 23. 8. 2020, kot je napačno navedel prvostopenjski organ) in da je prvostopenjski organ v ponovnem postopku napačno upošteval tudi tožnikove vloge z dne 18. 12. 2019, 24. 12. 2019, 6. 1. 2020 in 16. 3. 2020, čeprav te ne morejo biti predmet presoje v tem upravnem postopku.

2. Tožnik je s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj se mu začasno do odločitve o glavni stvari oziroma do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu prekine prestajanje zaporne kazni, najdlje za čas hospitalnega zdravljenja v Deželni bolnišnici – Univerzitetni kliniki Gradec, Augenbruggersplatz 15, Gradec, Avstrija, pri čemer mora ZPKZ skladno s četrtim odstavkom 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) vsak mesec predložiti novo zdravniško potrdilo o izpolnjevanju pogojev za prekinitev kazni iz razloga po 1. točki prvega odstavka 82. člena ZIKS-1.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal pogojev za njeno izdajo iz 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ugotavlja, da tožnik s tožbenim predlogom zahteva enako kot v zahtevi za izdajo začasne odredbe, to je prekinitev prestajanja zaporne kazni iz razloga in za čas zdravljenja v Avstriji. V primeru, da bi tožniku prekinilo prestajanje kazni zapora in bi se ga napotilo na zdravljenje ter kasneje s tožbo ne bi uspel, pa s sodbo ne bi bilo mogoče vzpostaviti stanja pred izdajo začasne odredbe, kar je v nasprotju z izhodišči odločanja v upravnem sporu. Nadalje pojasnjuje, da tožnik tudi ni izkazal, da bi bila predlagana ureditev stanja potrebna, da se prepreči nastanek težko popravljive škode, ki jo utemeljuje s svojim zdravstvenim stanjem. Tožnik namreč zatrjuje, da je zaradi njegovega zdravstvenega stanja potrebno opraviti operativni poseg na aortni zaklopki, vendar ni izkazal, da je na tak poseg v kratkem naročen. Poleg tega v času odločanja o začasni odredbi in v razmerah COVID-19 ni izkazal, da bi zaradi zdravljenja sploh lahko prišel v Avstrijo.

4. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča nepravilna in nezakonita. V konkretnem primeru so namreč izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo ureditvene začasne odredbe. Četudi bi bila začasna odredba izdana in bi sodišče kasneje tožbo zavrnilo, pa bi bilo mogoče vzpostaviti stanje pred izdajo začasne odredbe. Večkrat je tudi že opozoril na to, da posebnega termina za zdravljenje v Deželni bolnišnici – Univerzitetni kliniki Gradec ne potrebuje, saj se mora le zglasiti v urgentni internistični ambulanti navedene bolnišnice, kjer bo še istega dne hospitaliziran. Nadalje zatrjuje, da mu odgovor tožene stranke na predlog za izdajo začasne odredbe ni bil vročen, zato mu je bila onemogočena pravica do izjave. Izpodbijani sklep tudi posega v njegove ustavne pravice do zdravja in življenja ter varstva človekove osebnosti in dostojanstva. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožnikove navedbe in navaja, da izdaja začasne odredbe v obravnavanem primeru ni utemeljena.

6. Po vložitvi pritožbe in izteku pritožbenega roka je pritožnik vložil tudi pripravljalni vlogi z dne 5. in 8. 6. 2020.

K I. točki izreka:

7. Pritožba je utemeljena.

8. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

9. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je verjetnost nastanka oziroma obstoj težko popravljive škode. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

10. Namen zahteve za izdajo začasne odredbe je namreč zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki mora biti izpolnjen tudi pri izdaji ureditvene začasne odredbe iz tretjega odstavka istega člena, torej postavlja zahtevo, da stranka izkaže, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi kljub njenemu uspehu, ne bo dosežen namen upravnega spora.1

11. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje kot nosilni razlog za zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe navaja, da pritožnik s tožbenim predlogom zahteva enako kot v predlogu za izdajo začasne odredbe, to je prekinitev prestajanja zaporne kazni iz razloga in za čas zdravljenja v Avstriji. Ker je ureditvena začasna odredba namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja, izdana začasna odredba ne sme onemogočiti doseganja učinkov, ki bi jih utemeljevala morebitna zavrnilna sodba, zato ureditev, kot jo predlaga pritožnik, po svoji naravi ni začasna. V primeru, da bi se pritožniku prekinilo prestajanje kazni zapora in bi se ga napotilo na zdravljenje ter zatem s tožbo ne bi uspel, po mnenju prvostopenjskega sodišča s sodbo ne bi bilo mogoče vzpostaviti stanja pred izdajo začasne odredbe.

12. Stališče, da vsebina začasne odredbe ne sme biti enaka tožbenemu zahtevku, je v izhodišču sicer pravilno. Začasna odredba namreč ne sme onemogočiti doseganja učinkov, ki bi jih utemeljevala zavrnilna sodba. Vendar pa na to stališče ni mogoče opreti odločitve o predlagani začasni odredbi, če se s tem tožniku v teku sodnega postopka odvzame vsako možnost, da odvrne nastanek nenadomestljive ali nepopravljive škode.

13. Tožniku mora biti v skladu s 23. členom Ustave Republike Slovenije zagotovljena pravica do učinkovitega sodnega varstva, pri čemer je eden izmed vidikov učinkovitosti te pravice tudi zagotovitev ustreznih procesnih sredstev, ki preprečujejo, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo pa svojega namena ne more več doseči tudi v primeru, če osebi, ki to sodno varstvo zahteva, že v teku sodnega postopka nastane težko popravljiva škoda ali celo nepopravljiva škoda. V določenih primerih je torej nastanek take škode mogoče preprečiti le, če je vsebina predloga začasne odredbe enaka vsebini tožbenega predloga.2

14. Upravno sodišče na vprašanje, ali bo sodno varstvo brez izdaje začasne odredbe učinkovito za tožnika, sploh ni odgovorilo. S pojasnilom, da začasna odredba ne sme onemogočiti učinka morebitne zavrnilne sodbe, se je namreč opredelilo le do vprašanja učinkovitega sodnega varstva tožene stranke. Zato je tudi stališče, na katerem temelji izpodbijani sklep o zavrnitvi predlagane začasne odredbe, nepravilno in v nasprotju s pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki jo zagotavlja 23. člen Ustave.

15. Že zato je bilo treba pritožbi ugoditi in zadevo vrniti Upravnemu sodišču v ponovno odločanje o predlagani začasni odredbi. Če bo v ponovljenem postopku presodilo, da sodno varstvo brez izdaje začasne odredbe ne bo učinkovito, a bi izdaja začasne odredbe dejansko pomenila ugoditev tožbi, bo seveda lahko zavrnilo izdajo začasne odredbe, a bo moralo zaradi zagotovitve ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva hkrati nemudoma (ob zagotovi kontradiktornosti postopka) odločiti o tožbi.

16. Če pa bo odločalo o izdaji začasne odredbe, Vrhovno sodišče glede na pritožbene navedbe dodaja še, da bo moralo Upravno sodišče v ponovljenem postopku, upoštevaje stališča iz tega sklepa ponovno preveriti, ali so v tej zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1. Če bo presodilo, da je nastanek zatrjevane škode posledica izpodbijanega akta, se bo moralo opredeliti tudi do tožnikovega soglasja oziroma dokaznega predloga, da se preveri njegove navedbe o možnosti hospitalizacije, in mu dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere bo sodišče oprlo svojo odločitev, če se tožnik oziroma nobena izmed strank nanje ne sklicuje (npr. razmere COVID-19).

17. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je pritožnik po vložitvi pritožbe vložil dve vlogi z dne 5. in 8. 6. 2020, iz katerih izhaja, da se mu je poslabšalo zdravstveno stanje zaradi ugotovljene možganske anevrizme in da potrebuje takojšnje operativno zdravljenje v tujini, pri čemer je vlogama priložil mnenje konzilija UKC Ljubljana in dopis Varuha človekovih pravic. Ker sta bili navedeni vlogi s prilogama vloženi po izteku pritožbenega roka, jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo.3 Ne glede na navedeno Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da zatrjevana težko popravljiva škoda, ki naj bi se izkazovala v poslabšanju zdravstvenega stanja zaradi ugotovljene možganske anevrizme, ne more biti posledica v tem postopku izpodbijane odločbe, saj je bila z njo zavrnjena pritožnikova vloga za prekinitev prestajanja kazni zapora zaradi zdravljenja oziroma operacije aortne srčne zaklopke in ne možganske anevrizme.

18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zaradi podanih bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu pritožbi ugodilo in na podlagi 77. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

K II. točki izreka:

19. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

-------------------------------
1 Prim. npr. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 84/2018 z dne 23. 5. 2018 in I Up 22/2020 z dne 4. 3. 2020.
2 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 z dne 16. 7. 1998.
3 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 167/2018 z dne 1. 10. 2018.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23
Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (2000) - ZIKS-1 - člen 82, 82/1, 82/1-1, 82/4
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM3ODIy