VSRS Sklep I Up 39/2020

Jedro

Naknadni poziv prvostopenjskega organa z dne 24. 10. 2019 in tožničin odziv nanj z vlogo z dne 29. 10. 2019 ne vplivata na tek roka iz četrtega odstavka 28. člena ZUS-1 za odločitev o tožničini pritožbi zaradi molka organa.

Vsako dopolnjevanje vloge še ne pomeni, da ta ob vložitvi ni bila formalno popolna v smislu 66. in 67. člena ZUP.

V obravnavani zadevi je tako bistveno, da je tožnica pritožbo zaradi molka organa vložila po roku, predpisanem za odločitev drugostopenjskega organa o tožničini pritožbi zaradi molka organa, ki tudi na novo zahtevo ni izdal odločbe v nadaljnjih sedmih dneh in da je organ prve stopnje o tožničini vlogi odločil po izdaji odločbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 466,65 EUR, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ustavilo postopek (I. točka izreka) in na podlagi tretjega v zvezi s petim odstavkom 25. člena ZUS-1 toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti stroške tega postopka (II. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožnica vložila tožbo zaradi molka organov prve in druge stopnje. Z vlogo z dne 19. 12. 2019 je sodišče obvestila, da je prvostopenjski upravni organ 12. 12. 2019 izdal odločbo, zoper katero se bo pritožila v upravnem postopku, in sodišču predlagala ustavitev postopka. Glede na to in ker je bila navedena odločba izdana po vložitvi tožbe, je sodišče prve stopnje postopek ustavilo in ugodilo tožničinemu stroškovnemu zahtevku.

3. Tožena stranka je zoper navedeni sklep vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo, vloženo 8. 11. 2019 zavreči kot preuranjeno, ker za njeno vložitev niso bili izpolnjeni pogoji. Sklicuje se na 222. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in navaja, da je bilo zadnje dejanje upravnega organa zahteva za dopolnitev vloge z dne 24. 10. 2019, na katero se je tožnica odzvala z vlogo z dne 29. 10. 2019 z novo listino (izpisom iz registra zasebnih zdravstvenih delavcev) in s tem vsebinsko dopolnila svojo vlogo. Posledično naj bi bila materialnopravno zmotna odločitev o stroških postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter odloči, da se tožba zavrže in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje stališču tožene stranke o preuranjenosti tožbe. Med drugim pojasnjuje, da jo je organ prve stopnje k dopolnitvi vloge pozival po vložitvi pritožbe zaradi molka organa in to več kot dva meseca po vložitvi pritožbe. Poleg tega naj bi bil poziv nejasen, saj se je nanašal na posredovanje dokazil o izpolnjevanju pogojev za izvajanje lekarniške dejavnosti, o čemer odloča pristojno ministrstvo, in ne na dovoljenje za odprtje podružnice, na kar naj bi se nanašala tožničina vloga. Meni, da je pritožba glede stroškov postopka nedopustna. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo v zvezi s I. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrne kot neutemeljeno, v zvezi z II. točko izreka pa zavrže, podrejeno zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov za odgovor na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K I. točki izreka

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Četrti odstavek 28. člena ZUS-1 določa, da če organ prve stopnje, zoper odločbo katerega je dovoljena pritožba, ni izdal in vročil stranki odločbe v predpisanem roku, ima stranka pravico obrniti se s pritožbo naravnost na organ druge stopnje, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen. Če pa organ druge stopnje ne izda in vroči stranki odločbe o pritožbi v predpisanem roku in tudi ne v sedmih dneh na njeno ponovno zahtevo, sme stranka zaradi varstva svojih pravic sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena.

7. Tožnica je vložila tožbo zaradi molka organa na tej podlagi, ker organ prve stopnje v roku ni odločil o njeni zahtevi za izdajo dovoljenja za podružnico lekarne, organ druge stopnje pa ne o njeni pritožbi zaradi molka prvostopenjskega organa.

8. Po vložitvi tožbe je prvostopenjski organ izdal odločbo. Tožnica je o tem sodišče obvestila in mu predlagala, naj postopek ustavi. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo na podlagi četrtega odstavke 39. člena ZUS-1. Ta namreč med drugim določa, da sodišče s sklepom ustavi postopek, če je prvostopenjski organ po vložitvi tožbe izdal upravni akt, zoper katerega je dovoljena pritožba. Ker je postopek ustavilo na tej podlagi, je v skladu z zadnjim stavkom petega odstavka 25. člena ZUS-1 tožnici priznalo stroške postopka, kot jih določa tretji odstavek istega člena.

9. Pritožnica meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči in posledično odločiti, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Če za tožbo ne bi bile izpolnjene predpisane procesne predpostavke, bi sodišče prve stopnje moralo tako tožbo zavreči, tožnica pa ne bi bila upravičena do povračila stroškov.

10. Neutemeljeno je tožničino stališče o nedopustnosti pritožbe zoper stroškovni del izpodbijanega sklepa, saj pritožnica izpodbija sklep o ustavitvi postopka, zoper katerega je pritožba dovoljena (drugi odstavek 82. člena ZUS-1), odločitev o stroških pa le kot posledico te odločitve.

11. Pritožba je torej dovoljena, a je po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljena. Neutemeljeno je namreč pritožničino stališče, da za tožbo zaradi molka organa v času njene vložitve (11. 11. 2019) niso bile izpolnjene procesne predpostavke, saj naj tožničina vloga vse do njene dopolnitve 29. 10. 2019 ne bi bila popolna. Zatrjevana nepopolnost vloge v upravnem postopku pred prvostopenjskim organom namreč sama po sebi ni odločilna okoliščina, ki bi lahko vplivala na drugačno odločitev v primeru, kot je obravnavani.

12. Tožnica utemeljeno opozarja, da jo je prvostopenjski organ k dopolnitvi vloge pozval po tem, ko je že tekel pritožbeni postopek po četrtem odstavku 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)¹, oziroma po četrtem odstavku 28. člena ZUS-1. Naknadni poziv prvostopenjskega organa z dne 24. 10. 2019 in tožničin odziv nanj z vlogo z dne 29. 10. 2019 namreč ne vplivata na tek roka iz četrtega odstavka 28. člena ZUS-1 za odločitev o tožničini pritožbi zaradi molka organa.

13. Zato, in ker ne gre za vprašanje (ne)popolnosti pritožbe na drugostopenjski upravni organ, se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do vprašanja, ali je bila tožničina vloga, o kateri bi moral odločiti prvostopenjski organ, res formalno nepopolna ali ne. Glede na to, da se pritožnica sklicuje na "vsebinsko dopolnitev" vloge, pa Vrhovno sodišče v zvezi s tem pripominja le, da vsako dopolnjevanje vloge še ne pomeni, da ta ob vložitvi ni bila formalno popolna v smislu 66. in 67. člena ZUP.

14. V obravnavani zadevi je tako bistveno, da je tožnica pritožbo zaradi molka organa vložila po roku, predpisanem za odločitev drugostopenjskega organa o tožničini pritožbi zaradi molka organa, ki tudi na novo zahtevo ni izdal odločbe v nadaljnjih sedmih dneh in da je organ prve stopnje o tožničini vlogi odločil po izdaji odločbe.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

16. Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeči stranki priznalo stroške odgovora na pritožbo, ki jih je odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Ker gre za neocenljivo zadevo, je treba tožeči stranki za njen odgovor na pritožbo priznati 625 točk oziroma 375,00 EUR (4. točka tarifne številke 30) in 7,50 EUR materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 466,65 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

-------------------------------
¹ Ta določa, da ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen, če pristojni organ ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku.

Datum zadnje spremembe:

07.07.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1030/2019-12
• UPRS Sodba I U 1254/2019-15
• UPRS Sodba I U 1112/2019-16