VSRS Sklep I Up 207/2019

Jedro

Status stranke v upravnem sporu je pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Za vložitev tožbe v upravnem sporu torej ne zadostuje zatrjevanje posebnega pravnega interesa, saj sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo ne preverja, ali bi tožnik bil upravičen do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali stranski udeleženec. Položaja tožnika v upravnem sporu pritožniku tako ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP ali na podlagi določb materialnih predpisov, ki določajo, kdaj ima oseba pravni interes za udeležbo v postopku.

Pritožnik ima v upravnem postopku na razpolago možnost zahtevati udeležbo, oziroma ima na voljo izredno pravno sredstvo obnove postopka zaradi neudeležbe v prvotnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Drugotožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju tožniki) zoper odločbo tožene stranke, s katero je ta A. A. izdala dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje. Odločila je tudi, da se omenjeno dovoljenje nanaša samo na delitev nadomestil kolektivnim organizacijam, ki imajo dovoljenje za razdeljevanje nadomestil med upravičene imetnike pravic.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da tožniki niso bili stranke ali stranski udeleženci v postopku izdaje izpodbijane odločbe, kar je pogoj za priznanje statusa tožnika v upravnem sporu. Ugotovilo je, da tožniki niti ne zatrjujejo, da bi tak položaj v upravnem postopku zahtevali. Izpodbijana odločba tožnikom zato tudi ni bila vročena. Sodišče je tožbo zato zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

3. Zoper sklep sodišča prve stopnje je drugotožeča stranka (v nadaljevanju pritožnik) vložila pritožbo. Pritožnik navaja, da je bilo z izpodbijano odločbo odločeno o načinu razpolaganja z njegovimi avtorskimi pravicami v nasprotju z Zakonom o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic in Zakonom o avtorskih in sorodnih pravicah, saj A. A. ne omogoča članstva imetnikom pravic, temveč zgolj taksativnim kolektivnim organizacijam, te pa po zakonu niso imetnice pravic, zato je izdano dovoljenje nepravilno in nezakonito. Pritožnik v postopku izdaje spornega dovoljenja ni imel položaja stranke ali stranskega udeleženca, temveč se je z vsebino odločbe seznanil šele preko obvestila Združenja SAZAS., k. o., katerega član je. Meni, da četudi bi bil s postopkom izdaje spornega dovoljenja seznanjen, bi mu URSIL gotovo zavrnil pravico do udeležbe v postopku. Z zavrženjem tožbe je sodišče prve stopnje zagrešilo več relativnih in absolutnih kršitev ZUS-1 in Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s takšno odločitvijo pa so bile tudi kršene pravice tožnika po 14., 22., 23., 25. in 157. členu Ustave RS. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka. V dopolnitvi pritožbe Vrhovnemu sodišču predlaga postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske skupnosti glede neposredne uporabe Direktive 2014/26/EU in (ne)ustreznosti nacionalne ureditve, ki naj ne bi omogočala meritorne obravnave tožbe imetnika pravic zoper izdano dovoljenje kolektivni organizaciji.

K I. točki izreka

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna in zakonita odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da oseba, ki je vložila tožbo, po tem zakonu ne more biti stranka.

6. Prvi odstavek 17. člena ZUS-1 določa, da je v upravnem sporu tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Iz takega zakonskega besedila izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Za vložitev tožbe v upravnem sporu torej ne zadostuje zatrjevanje posebnega pravnega interesa, saj sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo ne preverja, ali bi tožnik bil upravičen do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali stranski udeleženec. Položaja tožnika v upravnem sporu pritožniku tako ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP ali na podlagi določb materialnih predpisov, ki določajo, kdaj ima oseba pravni interes za udeležbo v postopku.

7. Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa sicer ima materialnopravni interes za izid upravnega postopka in upravnega spora, mora za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP, če pa je upravni postopek že končan, pa ima možnost obnove upravnega postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Če torej stranka doseže, da ji organ prizna položaj stranke oziroma stranskega udeleženca, lahko tako kot druge stranke oziroma stranski udeleženci, izpodbija upravni akt, ki je izdan v upravnem (v primeru obnove v obnovljenem) postopku. Sicer pa lahko v upravnem sporu izpodbija sklep, s katerim ji ni bila priznana pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta (drugi odstavek 17. člena ZUS-1).

8. Iz podatkov spisa in iz samih pritožbenih navedb izhaja, da pritožnik v upravnem postopku ni imel ne položaja stranke, ne položaja stranskega udeleženca. Udeležbe v postopku tudi ni zahteval. Izpodbijana odločba se nanj ne glasi, niti mu ni bila vročena.

9. Ker pritožnik ni imel položaja stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku izdaje izpodbijanega sklepa in odločbe, ne izpolnjuje pogoja za priznanje statusa tožnika v upravnem sporu, določenega v prvem odstavku 17. člena ZUS-1.

10. Zaradi neaktivnosti pritožnika glede priznanja statusa stranskega udeleženca v upravnem postopku je neutemeljena tudi njegova zahteva po priznanju statusa stranke tega upravnega spora, in to s prebijanjem jezikovne razlage 17. člena ZUS-1. Pritožnik ima v upravnem postopku na razpolago možnost zahtevati udeležbo, oziroma ima na voljo izredno pravno sredstvo obnove postopka zaradi neudeležbe v prvotnem postopku. Po mnenju Vrhovnega sodišča s tako zakonsko ureditvijo in razlago zakonskih določb ni kršeno načelo supremacije evropskega prava nad nacionalnim, kar s predlogom Vrhovnemu sodišču za postavitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije zasleduje pritožnik. Tožeči stranki se v obravnavanem primeru ne odreka pravica do sodelovanja v postopku podelitve dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic. O tem se bo odločalo v upravnem postopku, če bo podana taka zahteva za priznanje statusa stranke oziroma stranskega udeleženca oziroma če bo podana zahteva za obnovo postopka, in šele zoper akt, s katerim bo o taki zahtevi odločeno, bo zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Zato Vrhovno sodišče tudi meni, da v tem primeru ni razloga, da bi postopek v tej zadevi prekinilo in Sodišču Evropske unije zastavilo predhodno vprašanje (113. a člen Zakona o sodiščih).

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka

12. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopka v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

07.07.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep III U 236/2017-13
• VSRS Sklep I Up 156/2020
• VSRS Sklep I Up 49/2020