VSRS Sklep I Up 23/2020

Jedro

Za odločitev o pritožbi ni bistveno, ali je vložena revizija izpolnjevala zakonske zahteve glede vsebine predloga za dopustitev revizije, saj se Upravno sodišče v to ni moglo spuščati.

Dejanske okoliščine zadeve in dejstvo, da sta od začetka uporabe ZPP-E pretekli več kot dve leti, nasprotujejo tudi temu, da bi se obravnavana vložitev revizije obravnavala kot goli lapsus pritožnice, in kažejo na njeno nezadostno skrbnost pri preverjanju pogojev zanjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Agencija za energijo (tožena stranka) je vložila revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) I U 135/2019-14 z dne 17. 10. 2019, s katero je sodišče ugodilo tožbi tako, da je odpravilo 1. in 2. točko izreka odločbe tožene stranke, št. 211-39/2018-24/464 z dne 17. 12. 2018, ter ji zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovni postopek. Upravno sodišče je revizijo na podlagi prvega odstavka 374. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo, ker revizija ni bila dopuščena. Tožena stranka namreč predloga za njeno dopustitev sploh ni vložila.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da je revizijo vložila v tridesetdnevnem roku, da je predložila izvod izpodbijane sodbe in da je natančno in konkretno navedla sporno pravno vprašanje ter obrazložila, zakaj je prvostopenjsko sodišče to vprašanje rešilo nezakonito. Napačno pa je vlogo naslovila na Upravno sodišče in navedla, da vlaga revizijo, čeprav bi morala navesti, da vlaga "predlog za dovoljenost revizije".¹ Ker vložena revizija vsebuje vse zahteve iz 367.b člena ZPP, bi jo Upravno sodišče moralo šteti za "predlog za dovoljenost revizije" in ga odstopiti Vrhovnemu sodišču v reševanje. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E, Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). S tem je bil način vlaganja revizij in odločanja o njeni dopustnosti v upravnem sporu v bistvenih rešitvah poenoten z ureditvijo v ZPP. Novela se je na podlagi tretjega odstavka 125. člena ZPP-E začela uporabljati za postopke pred Vrhovnim sodiščem, če je bila odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana po 14. 9. 2017. V obravnavanem primeru je bila sodba Upravnega sodišča izdana po začetku uporabe ZPP-E, to je po 14. 9. 2017, zato se za dostop do Vrhovnega sodišča uporabljajo določbe ZPP.

6. Drugi odstavek 374. člena ZPP, na katerem temelji izpodbijani sklep, določa, da je revizija nedovoljena, če ni bila dopuščena. Gre za pomanjkljivost, ki se nanaša na fazo postopka pred vložitvijo revizije, v kateri se na predlog stranke ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Opustitev tega predloga pomeni neizpolnitev procesne predpostavke za revizijo, ki se zato zavrže.²

7. Pritožnica ne oporeka, da v obravnavani zadevi revizija ni bila dopuščena, meni pa, da bi moralo Upravno sodišče vloženo revizijo šteti kot predlog za njeno dopustitev in ga odstopiti Vrhovnemu sodišču v reševanje.

8. Navedeno stališče ni utemeljeno. V tej zadevi namreč ne gre le za to, kar navaja pritožnica, da naj bi napačno navedla, da vlaga revizijo, in da jo je napačno naslovila na Upravno sodišče. Iz predloženega sodnega spisa namreč izhaja (l. št. 76-80), da je sporno vlogo poimenovala za revizijo, da jo je vložila pri Upravnem sodišču in da je omenjeno sodišče na njej navedeno tudi kot naslovnik, kar vse ustreza določbi prvega odstavka 373. člena ZPP, da se revizija vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje.

9. Poleg tega je v reviziji predlagala, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da potrdi odločbo agencije, podrejeno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Res se je pri utemeljevanju njene dovoljenosti sklicevala na 83. člen ZUS-1, ki je kot enega od razlogov, zaradi katerih je revizija dovoljena in je primerljiv s tistim iz 367. a člena ZPP, določal, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. točka drugega odstavka navedenega člena ZUS-1). Vendar je bilo navajanje teh okoliščin sestavni del revizijskih navedb glede dovoljenosti vloženega pravnega sredstva (in ne posebnega predloga, naj se pravno sredstvo dopusti), ki jih je v času veljavnosti določb ZUS-1 presojal senat Vrhovnega sodišča (89. člen ZUS-1). Da bi moralo Upravno sodišče po uveljavitvi ZPP-E vendarle upoštevati te navedbe ali katerokoli drugo okoliščino iz revizije ali ob njeni vložitvi, pa iz ZPP ne izhaja. Tako v njem ni podlage, da bi se revizija, ki je vložena v roku za vložitev predloga za dopustitev tega izrednega pravnega sredstva, štela za tak predlog, niti podlage, da bi Upravno sodišče odločalo, ali bo revizijo poslalo v reševanje Vrhovnemu sodišču kot predlog za njeno dopustitev, potem ko bo preverilo, ali ima vloga sestavine iz 367. b člena ZPP. Slednje je namreč le v pristojnosti Vrhovnega sodišča (prvi odstavek 367. c člena ZPP). Tako tudi za odločitev o pritožbi ni bistveno, ali je vložena revizija izpolnjevala zakonske zahteve glede vsebine predloga za dopustitev revizije, saj se Upravno sodišče v to ni moglo spuščati.

10. Vse navedene dejanske okoliščine zadeve in dejstvo, da sta od začetka uporabe ZPP-E pretekli več kot dve leti, nasprotujejo tudi temu, da bi se obravnavana vložitev revizije obravnavala kot goli lapsus pritožnice, in kažejo na njeno nezadostno skrbnost pri preverjanju pogojev zanjo. Še zlasti, ker lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), sama oziroma po svojem zakonitem zastopniku pa, če izkaže, da ima opravljen omenjeni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Od posebej kvalificirane stranke ali njenega pooblaščenca (torej oseb z zahtevanim državnim izpitom) se utemeljeno pričakuje dobro poznavanje pravil postopka pred Vrhovnim sodiščem, s tem pa je povezana tudi zahteva po dodatni skrbnosti pri seznanjanju z njimi.

11. Po obrazloženem je neutemeljena pritožničina zahteva, da naj bi Upravno sodišče ravnalo drugače, kot zahteva določba prvega odstavka 374. člena ZPP v primeru vložene revizije, to je ne opravilo preizkusa njene dovoljenosti. Ker je odločitev o tem pravilna, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

-------------------------------
¹ Pravilno: predlog za dopustitev revizije.
² V tem smislu npr. sklepi Vrhovnega sodišča I Up 92/2018 z dne 4. 7. 2018, I Up 185/2019 z dne 23. 10. 2019, I Up 223/2019 z dne 22. 1. 2020, X Ips 1/2018 z dne 17. 1. 2018 in X Ips 4/2018 z dne 14. 2. 2019.

Datum zadnje spremembe:

01.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 92/2018
• VSRS Sklep I Up 185/2019
• VSRS Sklep X Ips 1/2018