VSRS Sklep I Up 48/2019

Jedro

Za potrebe upravnega spora je treba določbo prvega odstavka 100. člena ZPP razlagati tako, da je tožba v upravnem sporu (nadaljnje) dejanje pooblaščenca, ki ga je mogoče opraviti tudi na podlagi predhodno podanega pooblastila, čeprav je pooblastitelj, ki je bil stranka v upravnem postopku, pred vložitvijo tožbe umrl. Pri tem pa je pomembno, da iz pooblastila izhaja, da vključuje (tudi) vložitev tožbe v upravnem sporu.

Pooblastilo, ki ga je pokojni tožnik v tem primeru dal svojemu pooblaščencu (odvetniku), je splošno pooblastilo za zastopanje pred državnimi organi in sodišči, zato vključuje tudi pooblastilo, da pooblaščenec poleg pravnih sredstev v upravnem postopku vloži tudi tožbo za uveljavljanje sodnega varstva v upravnem sporu. Tako pooblastilo pa velja do preklica s strani dedičev, kot to določa citirana določba 100. člena ZPP.

Pooblaščenec je torej na podlagi te zakonske določbe in glede na razmerje njene veljave v upravnem sporu na podlagi 22. člena ZUS-1 upravičen vložiti tožbo v upravnem sporu, enako pa velja tudi za pritožbo, saj navedeno pooblastilo iz 100. člena ZPP učinkuje do pravnomočnosti izpodbijanega upravnega akta, ki pa nastopi šele po koncu (morebitnega) pritožbenega postopka v upravnem sporu.

Ker gre za pravico, ki je osebna in neprenosljiva, sodišče prve stopnje ni moglo šteti, da pooblaščenec lahko vodi upravni spor, saj (katerakoli) stranka razen pokojnega tožnika, ki bi jo nadalje zastopal na podlagi sicer veljavnega pooblastila, očitno ne bi mogla uspeti s tožbo v upravnem sporu, saj ne bi uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Koper, št. 140-9/2018-5 z dne 23. 5. 2018, s katero je bila zavrnjena vloga tožnika za priznanje statusa civilnega invalida žrtve vojne in vojne invalidnine za obdobje od 15. 9. 1947 do 1. 1. 1982.

2. V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožnik umrl 10. 7. 2018, torej po izdaji izpodbijane odločbe, vendar pred vložitvijo tožbe, zato ne more biti stranka sodnega postopka. Pojasnilo je, da morebitne naknadne vloge, v kateri bi bila kot tožeča stranka navedena druga oseba (npr. dedič pokojnega tožnika), ne bi bilo mogoče upoštevati kot vloge, s katero je bila odpravljena pomanjkljivost vložene tožbe. Gre za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti, zato ni pozivalo vlagatelja, da tožbo popravi in kot tožečo stranko navede morebitne tožnikove dediče. Ker tožnik ne more biti stranka upravnega spora, je tožbo zavrglo. Ob tem je glede na naravo zadeve dodalo, da pravice, ki je osebna, ker je vezana na določeno osebo, ni mogoče prenašati na druge in taka pravica s smrtjo ugasne. Pri tem se je sklicevalo na 87. člen Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI), po katerem pravic po tem zakonu ni mogoče prenesti na drugega, pri čemer se lahko podedujejo in izplačajo dedičem zgolj denarni prejemki, ki so že zapadli v plačilo in ob smrti uživalca pravice še niso bili izplačani, vendar v tožnikovem primeru ne gre za takšno situacijo.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, saj temelji na določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki v času vložitve tožbe ni več veljal. Z dnem 14. 9. 2017 se je namreč začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 10/17, v nadaljevanju ZPP-E), česar ni upoštevalo. Glede na spremenjeno določbo 81. člena ZPP prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za zavrženje tožbe, saj bi ga moralo pozvati na odpravo pomanjkljivosti. Tako ni mogoče slediti zaključku, da z novo vlogo ne bi mogel odpraviti te pomanjkljivosti z navedbo druge stranke, ker bi šlo s stališča pravne identitete za drugo osebo in ne zgolj drugačno označbo osebe, saj je to strogo stališče z novelo ZPP-E spremenjeno oziroma preseženo. V obravnavani zadevi torej ni uporabljiva sodna praksa, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, saj se nanaša na obdobje pred sprejetjem novele ZPP-E. Nepravilno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 87. člena ZVojI. Ne zahteva namreč priznanja pravic po ZVojI, ampak zahteva priznanje pravic, ki jih zakon ne določa. Meni, da gre za priznanje pravic, glede katerih obstoji neustavna pravna praznina. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrglo njegovo tožbo, mu je tudi odvzelo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka

5. Pritožba ni utemeljena.

O legitimaciji za pritožbo

6. Pritožbo je vložil pooblaščenec tožeče stranke, ki je po nesporno ugotovljenem dejanskem stanju umrla po izdaji in vročitvi izpodbijanega akta ter pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu. Po izdaji izpodbijanega sklepa s strani sodišča prve stopnje je pooblaščenec tožeče stranke vložil pritožbo, ki je sodišče prve stopnje ni zavrglo, temveč jo je odstopilo v pristojno reševanje Vrhovnemu sodišču. Ob siceršnji pravočasnosti pritožbe je zato Vrhovno sodišče moralo preveriti tudi obstoj procesnih predpostavk, torej predvsem dovoljenosti pritožbe (343. člen v povezavi s 346. členom ZPP) glede vprašanja, ali jo je vložila oseba, ki jo je imela pravico vložiti.

7. Ker tožnik v obravnavanem primeru ni več živ, dediči pa v upravni spor še niso vstopili, je tako treba odgovoriti zgolj na vprašanje, ali je bil pooblaščenec upravičen vložiti navedeno pritožbo na podlagi posebnega zakonskega pooblastila iz 100. člena ZPP.¹

8. Da bi odgovorili na to vprašanje, pa je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil pooblaščenec na podlagi navedene določbe ZPP upravičen vložiti tožbo v upravnem sporu.²

9. Glede navedenega vprašanja dosedanja sodna praksa Vrhovnega sodišča ni povsem enotna. Tako del sodne prakse poudarja, da daje (že) pooblastilo za opravo vseh dejanj v upravnem postopku pooblaščencu mandat za opravo teh dejanj do pravnomočnosti odločbe, izdane v konkretnem upravnem postopku, torej tudi za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu ter da je v zvezi s tem postopek ugotavljanja, ali ima določen tožnik aktivno legitimacijo za nadaljevanje upravnega spora (npr. kot domnevni dedič) nepotreben glede na določbo prvega odstavka 100. člena ZPP.³ Vendar pa se je pojavil tudi posamezen judikat, ki nasprotno ugotavlja, da se 100. člen ZPP lahko uporabi le, če je bila v času pooblastiteljevega življenja vsaj vložena tožba.⁴

10. V zvezi z navedenim Vrhovno sodišče ugotavlja, da je treba 100. člen ZPP v povezavi z ZUS-1 glede upravičenosti pooblaščenca za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper upravno odločbo razlagati skladno z značilnostmi tega postopka. Upravni spor na podlagi 2. člena ZUS-1 je sodni postopek, ki v funkciji pravnega sredstva sledi predhodno izvedenemu upravnemu postopku⁵, s ciljem preizkusa formalne in materialne zakonitosti upravnega akta, ki je v njem izdan. Zato je treba šteti, da je za potrebe takega upravnega spora določbo prvega odstavka 100. člena ZPP razlagati tako, da je tožba v upravnem sporu (nadaljnje) dejanje pooblaščenca, ki ga je mogoče opraviti tudi na podlagi predhodno podanega pooblastila, čeprav je pooblastitelj, ki je bil stranka v upravnem postopku, pred vložitvijo tožbe umrl. Pri tem pa je pomembno, da iz pooblastila izhaja, da vključuje (tudi) vložitev tožbe v upravnem sporu. Navedena razlaga citirane določbe ZPP pa poleg tega, da ustreza ustaljenim metodam razlage prava, zagotavlja tudi, da upravni spor ostaja v funkciji učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva zoper upravne akte (23. in 25. člen Ustave), ne da bi bilo v navedeni ustavni pravici nesorazmerno poseženo.

11. Pooblastilo, ki ga je pokojni tožnik v tem primeru dal svojemu pooblaščencu (odvetniku), je splošno pooblastilo za zastopanje pred državnimi organi in sodišči, zato vključuje tudi pooblastilo, da pooblaščenec poleg pravnih sredstev v upravnem postopku vloži tudi tožbo za uveljavljanje sodnega varstva v upravnem sporu. Tako pooblastilo pa velja do preklica s strani dedičev, kot to določa citirana določba 100. člena ZPP.

12. Pooblaščenec je torej na podlagi te zakonske določbe in glede na razmerje njene veljave v upravnem sporu na podlagi 22. člena ZUS-1⁶ upravičen vložiti tožbo v upravnem sporu, enako pa velja tudi za pritožbo, saj navedeno pooblastilo iz 100. člena ZPP učinkuje do pravnomočnosti izpodbijanega upravnega akta, ki pa nastopi šele po koncu (morebitnega) pritožbenega postopka v upravnem sporu. Zato je Vrhovno sodišče pooblaščenca pozvalo, da mu sporoči, ali v tem postopku sodelujejo poimensko znani dediči po pokojnem tožniku. Na podlagi tega je pooblaščenec Vrhovno sodišče obvestil, da so dediči znani, kar izhaja iz predloženega sklepa o dedovanju in da mu pooblastila niso preklicali.

13. V obravnavani zadevi je zato vprašanje, ali bi morali pred izdajo izpodbijanega sklepa pooblaščenca pozivati na odpravo pomanjkljivosti na podlagi z novelo ZPP-E spremenjene določbe prvega odstavka 81. člena ZPP⁷, neupoštevno in nebistveno za odločitev, saj vložena tožba v primeru iz 100. člena ZPP ne šteje za pomanjkljivo oziroma nesposobno za obravnavo.

O prenosljivosti pravice

14. Vendar pa nadalje Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri odločanju o pritožnikovi zahtevi za priznanje statusa civilnega invalida vojne in vojne invalidnine za obdobje od 15. 9. 1947 do 1. 1. 1982 ne gre za odločanje o pravici, ki lahko preide na pravne naslednike. Sodišče prve stopnje se je tako utemeljeno sklicevalo na določbo 87. člena ZVojI. V skladu s prvim in drugim odstavkom 87. člena ZVojI pa pravic po tem zakonu ni mogoče prenesti na drugega, pri čemer se lahko podeduje in dedičem izplača le denarne prejemke, ki so že zapadli v plačilo, pa ob smrti uživalca pravice še niso bili izplačani. Ker gre torej za pravico, ki je osebna in neprenosljiva, sodišče prve stopnje tudi ni moglo šteti, da pooblaščenec lahko vodi upravni spor, saj (katerakoli) stranka razen pokojnega tožnika, ki bi jo nadalje zastopal na podlagi sicer veljavnega pooblastila, očitno ne bi mogla uspeti s tožbo v upravnem sporu, saj ne bi uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Zato je odločitev o zavrženje tožbe na navedeni pravni podlagi pravilna in zakonita.

15. Ob tem je nebistven pritožnikov ugovor, da ne zahteva priznanja pravic, kot jih določa ZVojI, ampak zahteva priznanje pravic, ki jih ta zakon ne določa in glede katerih obstoji neustavna pravna praznina. Tudi če bi navedena neustavna pravna praznina glede ureditve določene pravice (oziroma obsega le-te) v okvirju ZVojI v resnici obstajala, je to za odločitev v tej zadevi nerelevantno. Ureditev neprenosljivosti pravic po 87. členu ZVojI velja za vse pravice po tem zakonu, ta določba pa ni neustavna niti po zatrjevanju pritožnika, niti je kot take ne ocenjuje sodišče. To pomeni, da bi navedena procesna ovira obstajala tudi v primeru, da bi bilo s strani pritožnika zatrjevano pravno praznino v ZVojI treba zapolniti z ustrezno razlago oziroma odpraviti z ukrepom zakonodajalca.

16. Glede na navedeno je torej pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je zavrglo tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in petega odstavka 81. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Na podlagi navedenega in ob upoštevanju, da je pritožnik zahteval priznanje pravice, ki bi tudi sicer bila osebna in neprenosljiva, pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da mu je sodišče s tem, ko je zavrglo njegovo tožbo, odvzelo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

17. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka

18. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Ta določa: "Če je pooblaščencu dana pravica, da opravlja vsa pravdna dejanja, pa stranka oziroma njen zakoniti zastopnik umre ali postane poslovno nesposoben, ali če je zakoniti zastopnik razrešen, ima pooblaščenec še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, vendar pa lahko dedič oziroma novi zakoniti zastopnik prekliče pooblastilo.V primerih iz prvega odstavka tega člena prenehajo pooblaščencu, ki ni odvetnik, vselej pravice, ki se morajo v pooblastilu izrecno navesti (96. člen)."
² O tem glede splošne ureditve ZPP in pravde v Aleš Galič: Fizična oseba in sposobnost biti stranka v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 6-7, 2003, str. 1778-1790.
³ Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 454/2003 z dne 8. 10. 2003, ki se sklicuje tudi na sklep I Up 889/2001 z dne 24. 10. 2001.
⁴ Tako v izpodbijanem sklepu citirana sodba in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 1016/2006 z dne 14. 11. 2007.
⁵ Za izdajo upravnega akta je lahko (deloma) predpisan tudi drug postopek odločanja, kar pa na presojo ne vpliva.
⁶ Ta v prvem odstavku določa: "V upravnem sporu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače."
⁷ Ta določa, da če sodišče ugotovi, da je stranka umrla ali prenehala obstajati pred vložitvijo tožbe, ali da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, zahteva od tožeče stranke, naj popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka.

Datum zadnje spremembe:

14.08.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep III U 174/2018-11, enako tudi , , , , , ,
• VSL Sklep I Cp 2271/2017
• VSL sklep I Cp 1515/2013