VSRS Sodba XI Ips 53951/2019

Jedro

Obstoj okoliščin storitve kaznivega dejanja, iz katerih je razvidno ekonomsko izkoriščanje tujcev ali takšne nevarne razmere, ki kažejo, da je bila zaradi tega ogrožena varnost ljudi v smislu 20. člena Ustave ter da utegne biti s ponovitvijo kaznivega dejanja varnost ljudi ponovno ogrožena, lahko utemeljuje obstoj neogibne potrebnosti pripora. Vendar pa morajo biti okoliščine, ki izkazujejo že tako nevarnost za življenje in zdravje ljudi, konkretno izkazane z okoliščinami obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Za konkretizacijo te nevarnosti tako ne more zadostovati le hipotetično sklepanje na abstraktni ravni o obstoju teh okoliščin, ki nimajo konkretne podlage v okoliščinah izvršitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahtevama za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

A.

1. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s sklepom z dne 14. 1. 2020 zoper obdolžene A. A., B. B. in C. C. ob ugotovljenem obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep o podaljšanju pripora vlagata zagovornika obdolženih A. A. in C. C. zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovornik A. A. v zahtevi zatrjuje, da je Vrhovno sodišče o podaljšanju pripora odločilo na podlagi neobrazloženega predloga tožilstva in da konkretni očitki glede obdolžencu očitanega kaznivega dejanja tudi ne izhajajo iz izpodbijanega sklepa, pri čemer je temeljna zahteva poštenega postopka, da je obdolženec seznanjen z vsebino očitkov. Oba vložnika izpodbijata obstoj neogibne potrebnosti pripora in navajata, da v sklepu navedene okoliščine, s katero sodišče utemeljuje neogibno potrebnost pripora, nimajo podlage v podatkih spisa in gre le za ugibanje, zakaj naj bi bili tujci - kitajski državljani ogroženi. Zagovornik obdolženega C. C. v zahtevi Vrhovnemu sodišču še očita, da je pripor podaljšalo s kršitvijo določbe drugega odstavka 205. člena ZKP in da je stranki postopka z odločanjem o neobrazloženem predlogu tožilstva postavilo v neenak položaj, ko hkrati ni upoštevalo sklicevanja obrambe na svoje predhodne vloge. Oba vložnika predlagata, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ali ga spremeni tako, da namesto pripora zoper obdolženca odredi milejši ukrep.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) navaja, da je bil obdolženi A. A. s konkretiziranim opisom kaznivega dejanja seznanjen že ob privedbi in z vloženo zahtevo za preiskavo, kar je sodišču omogočilo presojo utemeljenosti suma. Glede podaljšanja pripora s sklepom senata za en dan pa navaja, da je tožilstvo podalo predlog za podaljšanje pripora do 16. 1. 2020 in je sodišče odločilo na podlagi tega predloga. Tožilka meni, da zatrjevane kršitve zagovornikov obeh obdolžencev niso podane in predlaga zavrnitev obeh zahtev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obdolženima A. A. in C. C. v prevodu ter njunima zagovornikoma. Obdolženca se o odgovoru nista izjavila. Zagovornik obdolženega A. A. v izjavi vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi in dodatno navaja, da naj sodišče pri odločanju o zahtevi upošteva, da je bil sklep senata o podaljšanju pripora za en dan razveljavljen. Zagovornik C. C. pa v izjavi dodatno navaja, da tožilstvo v predlogih za pripor ni obrazložilo neogibne potrebnosti pripora in je to storilo sodišče samo in pri tem ostalo na ravni pavšalnosti in sklepanja. Opozarja tudi na razveljavitev sklepa senata o podaljšanju pripora za en dan in navaja, da vztraja pri vloženi zahtevi.

B.

5. Po določbi 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

6. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 ter v naslednjih opredelilo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za ustavno dopustnost posega v osebno svobodo posameznika. Odločilo je, da je sodišče dolžno vselej, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti v skladu z določbo drugega odstavka 202. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), poleg obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje, ugotoviti in obrazložiti, da obstaja nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi, in ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Konkretne okoliščine so odločilne za presojo, ali je pripor, ki pomeni hud poseg v eno najvišje varovanih človekovih pravic, sploh dopusten.

7. Vrhovno sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je utemeljen sum obdolženim A. A., B. B. in C. C. očitane storitve kaznivega dejanja podan, kar potrjujejo do tedaj zbrani dokazi, ki so podrobneje obrazloženi v sklepu o preiskavi, sklepu o odreditvi pripora in sklepu o njegovem podaljšanju. Pritrditi gre ugotovitvam sodišča, da opis dejanja natančno izhaja že iz predhodnih sklepov o priporu in sklepa o preiskavi. V sklepih o podaljšanju pripora pa sodišču ni potrebno ponavljati opisa dejanja, temveč mora le presoditi, ali je ob pridobitvi in izvedbi novih dokazov v postopku utemeljen sum še podan.

8. Okoliščin, s katerimi je Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu utemeljilo obstoj ponovitvene nevarnosti, vložnika v zahtevi ne izpodbijata. Oba vložnika pa v zahtevi trdita, da razlogi, s katerimi naj bi bila v izpodbijanem sklepu utemeljena neogibna potrebnost pripora zaradi zagotovitve varnosti ljudi, nimajo podlage v ugotovljenih dejstvih in okoliščinah obravnavane zadeve ter da so razlogi splošni. Takšen očitek vložnikov je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljen.

9. Vrhovno sodišče je v izpodbijanem sklepu navedlo, da je pripor neogibno potreben zaradi zagotovitve varnosti tujcev, državljanov Kitajske, ki nimajo dovoljenj za vstop in prebivanje v Republiki Sloveniji in se v Sloveniji znajdejo brez osebnih dokumentov in znanja jezika in so brez možnosti sporazumevanja, pri čemer je ob plačilu visokih zneskov za pot lahko ogrožena tudi njihova ekonomska in siceršnja varnost. Njihova varnost pa je lahko ogrožena tudi zaradi načina vožnje, zlasti ko vozila s tujci bežijo pred odkritjem s strani policistov.

10. Zagovornik A. A. v zahtevi navedenim razlogom nasprotuje z utemeljitvijo, da ti tujci niso bili brez dokumentov, saj so vsi prišli v Evropo z letalom, pri čemer je šlo za mednarodne lete in tudi iz podatkov spisa izhaja, da je bila identiteta tujcev ugotovljena na podlagi potnih listov. Navaja, da tudi obdolženec ne zna slovenskega jezika in mu to ne predstavlja ovire za sporazumevanje, pri čemer so v Evropi številne skupnosti Kitajcev, ki si med seboj pomagajo. Iz podatkov spisa tudi ni razvidno, da bi obdolženci izkoriščali stisko tujcev in bi bila njihova eksistenca ogrožena. Kitajska je relativno dobro razvita država in njeni državljani lahko prostovoljno in brez omejitev zapustijo matično državo, ob vedenju le te. Prevozi so bili v konkretnem primeru opravljeni na povsem običajen način in v nobenem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi kdo vozil na nevaren način ali da bi kdo bežal. Tudi policija kljub spremljanju prevozov ni intervenirala. Iz vsega navedenega je po presoji vložnika razvidno, da varnost tujcev ni bila ogrožena. S podobnimi argumenti neogibno potrebnost pripora izpodbija tudi zagovornik obdolženega C. C., ki še navaja, da obrazložitev neogibne potrebnosti pripora v konkretnem primeru ne zadosti zahtevi po navedbi konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajala ogrozitev ekonomskega položaja ali zdravja in življenja tujcev. Gre le za ugibanje o tem, zakaj naj bi bili tujci ogroženi, čeprav ti ljudje niso bili identificirani in iz nobene njihove izjave ne izhaja, da bi bili kakorkoli ogroženi ali da bi se jih izkoriščalo. Predvideni zneski, ki naj bi jih tujci plačali za prevoz, tudi niso bili primerjani z običajnimi zneski potovanja iz Kitajske. S takšno splošno obrazložitvijo pa ogrožanje varnosti ljudi ni izkazano. Sodišče tudi ni imelo podlage za zaključek, koliko jezikov so tujci govorili, saj večine njih niso legitimirali, ravno tako pa neznanje jezika ne pomeni ogrozitve posameznika. Prevoz je potekal v običajnih osebnih vozilih, vozili naj bi jih celo profesionalni vozniki, namreč vozniki taksijev, v katerih se nikoli ni vozilo več ljudi kot je za ta vozila dovoljeno. Iz nobenega očitka in obrazložitev ni razvidno, da bi bil kdorkoli ogrožen, da bi se tujci vozili neprivezani, v neprimernih vozilih, da ne bi dobili hrane in pijače. Ti ljudje niso nikoli bili ogroženi, na kar kaže tudi dejstvo, da policija nikoli ni intervenirala.

11. Vrhovno sodišče je v svojih sodbah že pojasnilo, da je primarni objekt zaščite kaznivega dejanja prepovedanega prehajanj meje ali ozemlja države po 308. členu KZ-1 javni red in mir, katerega namen je preprečiti vstop na ozemlje Republike Slovenije osebam, ki za to nimajo dovoljenja. Zaščitena dobrina pa je tudi varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih poteka spravljanje ljudi čez mejo.¹ Tako lahko tudi obstoj takšnih okoliščin storitve kaznivega dejanja, iz katerih je razvidno ekonomsko izkoriščanje tujcev ali takšne nevarne razmere, ki kažejo, da je bila zaradi tega ogrožena varnost ljudi v smislu 20. člena Ustave ter da utegne biti s ponovitvijo kaznivega dejanja varnost ljudi ponovno ogrožena, utemeljuje obstoj neogibne potrebnosti pripora. Vendar pa morajo biti okoliščine, ki izkazujejo že tako nevarnost za življenje in zdravje ljudi, ki je izražena s ponovitveno nevarnostjo obdolženca, konkretno izkazane z okoliščinami obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Za konkretizacijo te nevarnosti tako ne more zadostovati le hipotetično sklepanje na abstraktni ravni o obstoju teh okoliščin, ki nimajo konkretne podlage v okoliščinah izvršitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

12. Vrhovno sodišče sprejema očitke v zahtevah, da v izpodbijanem sklepu niso navedene konkretne okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je zaradi ponovitvene nevarnosti kaznivega dejanja po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ogrožena varnost tujcev, Kitajskih državljanov. Navedena so le splošno znana dejstva in okoliščine, ki so pogosta spremljevalka storitve obdolžencem sicer očitanega kaznivega dejanja, ki pa z v konkretnem primeru z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami storitve obdolžencem očitanega kaznivega dejanja niso podprta oziroma takšne konkretne okoliščine iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo. Kot utemeljeno opozarjajo vložniki zahteve se obdolžencem ne očita, da bi s katerim od očitanih izvršitvenih ravnanj tujce spravili v konkretno nevarnost, ali da bi jih prevažali v zanje nevarnih pogojih, ravno tako ni razvidno, da bi bil ekonomski položaj teh tujcev zaradi plačila zneskov za pot obdolžencem tako prizadet, da bi bili zaradi tega eksistenčno ogroženi.

13. Ker iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek, da utegnejo obdolženci s ponovitvijo kaznivega dejanja ogroziti življenje, zdravje ali ekonomsko varnost tujcev - kitajskih državljanov, ki nimajo dovoljenj za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji, izpodbijani sklep nima razlogov o neogibni potrebnosti pripora, s čimer je podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi 20. členom Ustave.

14. Vrhovno sodišče se do preostalih očitkov glede na ugotovljeno kršitev ni opredeljevalo.

C.

15. Zaradi ugotovljene kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave, je Vrhovno sodišče zahtevama za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (prvi odstavek 426. člena ZKP).

-------------------------------
¹ Tako tudi sodbi XI Ips 48477/2012- 239 z dne 10. 1. 2013 in XI Ips 45721/2014 - 263 z dne 24. 2. 2015.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 213/2003
• VSRS Sodba XI Ips 37736/2022
• VSRS Sodba XI Ips 3483/2019