VSRS Sodba XI Ips 56982/2019

Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno trdi, da iz obrazložitve pravnomočnega sklepa ni razvidna konkretna presoja navedb glede suspenza pogodbe o zaposlitvi in uvedbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z vidika obstoja realne nevarnosti ponovitve istovrstnih kaznivih dejanj. Po presoji Vrhovnega sodišča so navedbe, da je bil osumljenec zaradi suspenza pogodbe o zaposlitvi odstranjen z delovnega mesta, za presojo ponovitvene nevarnosti pomembne.

Sodišče bi se zato do zatrjevane okoliščine moralo opredeliti s konkretnimi razlogi (in ne zgolj pavšalno, abstraktno). Pojasniti bi moralo, kako ta okoliščina – v povezavi z drugimi upoštevnimi okoliščinami – vpliva na presojo ponovitvene nevarnosti. Posplošen odgovor zunajobravnavnega senata, da bi lahko osumljenec kazniva dejanja ponavljal tudi v drugi vlogi, ne zadosti zahtevam, ki pritožbeno sodišče obvezujejo k opredelitvi do pritožbenih navedb, saj takšen odgovor ne vsebuje nobenega pojasnila, v kateri drugi vlogi in na kakšen način bi osumljenec z izvrševanjem kaznivih dejanj lahko nadaljeval tudi v prihodnje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sklepa razveljavita.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 10. 2. 2020 zoper A. A., ki je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po četrtem in šestem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 ter kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1 odredil pripor iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 12. 2. 2020 pritožbo osumljenčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi pritožbi z dne 11. 2. 2020 in pripor odpravi oziroma ga nadomesti s hišnim priporom, podredno pa, naj pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Po njeni oceni so podani vsi pogoji, potrebni za odreditev pripora, ki so v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi ustrezno obrazloženi.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnica meni, da ni izkazan utemeljen sum, da je osumljenec izvršil očitani kaznivi dejanji prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države in jemanja podkupnine. Zunajobravnavni senat je v 3. točki le povzel listine, iz katerih naj bi izhajal utemeljen sum, pri čemer je prezrl, da nobena od navedenih listin in izjav oseb ne potrjuje, da je kazniva dejanja storil prav osumljeni A. A., saj ni omenjen nikjer, razen v pogovoru med soosumljenima B. B. in C. C., katerega vsebina pa po vložničini oceni ne zadošča za sklep, da se je osumljenec ukvarjal z očitanimi kaznivimi dejanji. Vložnica zunajobravnavnemu senatu očita, da se ni opredelil do navedb, s katerimi je v pritožbi navajala, da dejstvo, da je imel osumljenec „zadolžene“ žige mejne kontrole, še ne pomeni, da jih je sam tudi odtisnil na potne listine državljanov tretjih držav. Iz zbranih dokazov po vložničini oceni prav tako ni jasno, kako so policisti prišli do zaključka, da je bil za konkretne žige zadolžen prav osumljenec, saj ti žigi niso pripadali le njemu. Po vložničinih navedbah izpodbijani sklep nima razlogov o tem, na podlagi katerih konkretnih dejstev in dokazov je sodišče sklepalo na obstoj utemeljenega suma.

6. Iz obrazložitve sklepov preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata v obravnavani zadevi izhaja, da je sodišče dokazne zaključke o obstoju utemeljenega suma osumljencu očitanih kaznivih dejanj oprlo na podatke in dokaze, zbrane v predkazenskem postopku, zlasti na anonimizirano prijavo, dopise PU Maribor, uradne zaznamke o zbranih obvestilih, zasežene potne listine, izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov in rezultate hišne preiskave. Zbrani dokazi, ki v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso zgolj našteti, temveč je preiskovalni sodnik obširno povzel njihovo vsebino, tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje o obstoju utemeljenega suma, da je osumljenec na način, opisan v sklepu preiskovalnega sodnika, storil kaznivi dejanji prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države članice in jemanja podkupnine. Zunajobravnavni senat se resda ni izrecno opredelil do pritožbenih trditev, da dejstvo, da je bil zadolžen za mejne žige, še ne pomeni, da je osumljeni A. A. žige tudi odtisnil na potne listine oseb, navedenih v opisu kaznivih dejanj. Vendar pa takšen izostanek izrecnega odgovora, upoštevajoč razloge in dokazne zaključke sklepa preiskovalnega sodnika v zvezi z obstojem utemeljenega suma, ki jim je zunajobravnavni senat pritrdil v 3. točki sklepa, ne vpliva na zakonitost sklepa. Preiskovalni sodnik je namreč na 13. strani sklepa izčrpno in obširno obrazložil, iz katerih dokazov izhaja, da naj bi prav osumljeni A. A. v inkriminiranem obdobju imel zadolžene vstopne in izstopne žige mejne kontrole, ki so bili odtisnjeni v potne listine državljanov tretjih držav, navedenih v opisu kaznivih dejanj. V izpodbijanem sklepu je tudi pojasnil, zakaj je, v povezavi z ostalimi podatki in dokazi v spisu, na ravni utemeljenega suma mogoče zaključiti, da je žige v potne listine v opisu dejanj naštetih oseb odtisnil prav osumljeni A. A. Glede na izčrpno obrazložitev preiskovalnega sodnika v zvezi s tozadevnimi očitki, je zunajobravnavni senat s tem, ko je sprejel zaključke preiskovalnega sodnika, zadostil standardu obrazloženosti odločb sodišča druge stopnje, ki je v skladu z ustaljeno sodno prakso nižji od standarda obrazloženosti prvostopenjskih sodnih odločb (na primer sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 16880/2011 z dne 5. 5. 2011).

7. Z navedbami, da se je osumljenec v tem postopku znašel le iz razloga, ker sta se o njem pogovarjala soosumljena B. in C., pri čemer iz vsebine njunega pogovora ni mogoče sklepati, da se je osumljenec ukvarjal s kaznivimi dejanji, pa vložnica nasprotuje dejanskim zaključkom pravnomočnega sklepa, s čimer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega tega izrednega pravnega sredstva ni dopustno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Vložnica dalje trdi, da je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sklepa ne navajata konkretnih razlogov v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti. Sodišče v sklepu ni obrazložilo konkretnih (objektivnih in subjektivnih) okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na ponovitveno nevarnost. S tem, ko je delodajalec osumljencu izrekel suspenz pogodbe o zaposlitvi, mu je onemogočil dostop do delovnega mesta. Možnost ponovitve istovrstnih kaznivih dejanj je bila na ta način odpravljena. Vložnica s tem v zvezi zunajobravnavnemu senatu očita, da ni pojasnil, v kateri „drugi vlogi“ bi osumljenec na prostosti lahko ponavljal kazniva dejanja. Takega zaključka zato ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, v kateri drugi vlogi bi pri kaznivih dejanjih lahko sodeloval tudi v prihodnje. Poleg tega, ob še trajajoči policijski preiskavi in medijski izpostavljenosti primera, ni verjetno, da bi drugi morebitni udeleženci sodelovali z osumljencem pri nadaljnjem izvrševanju kaznivih dejanj. Zbrani dokazi namreč osumljenca ne povezujejo z nobeno drugo osebo, ki bi se ukvarjala z očitanimi kaznivimi dejanji, razen s A. A., zoper katerega pa je tudi že odrejen pripor. Prav tako ni verjetno, da bi osumljenec v prihodnje ponovil kaznivo dejanje poneverbe, saj zaradi suspenza nima več dostopa do sredstev delodajalca.

9. Sodišče je vselej, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti, poleg utemeljenega suma dolžno (1) ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje, (2) ugotoviti in obrazložiti, da obstoji nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi, in (3) ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.¹ Glede presoje obstoja nevarnosti ponavljanja kaznivega dejanja je sprejeto stališče, da mora sodišče ugotoviti konkretne okoliščine, iz katerih je možno napraviti na konkretnih izkušnjah utemeljen in specifičen sklep, da res obstaja realna nevarnost (ne le bojazen), da bo prav obdolženi ponovil določeno specifično kaznivo dejanje.² Pri presoji, ali obstaja realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, je treba upoštevati ne samo težo in okoliščine storitve kaznivega dejanja, ampak tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dotedanje življenje. Odločba o priporu mora biti v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je naknadno mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Sodišče mora v sklepu obrazložiti objektivne in subjektivne okoliščine, pomembne za sklepanje o obstoju ponovitvene nevarnosti, ob tem pa se mora opredeliti tudi do dejanskih in pravnih argumentov, s katerimi oseba, zoper katero se predlaga odreditev pripora, obstoju tega pripornega pogoja nasprotuje. Pravica do obrazložene sodne odločbe je namreč bistven del poštenega postopka, ki je varovan s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

10. V obravnavanem primeru se osumljencu očita, da je očitana kazniva dejanja storil kot uradna oseba, tj. kot policist na PMP XY. Preiskovalni sodnik je pri utemeljevanju obstoja ponovitvene nevarnosti izpostavil, da naj bi osumljenec kazniva dejanja izvrševal dlje časa, da je šlo za večje število nezakonito žigosanih potnih listin, da je bilo dejanje dobro utečeno, da so dobavitelji potnih listin (vozniki avtobusov) na prostosti in da bo osumljenec z izvrševanjem kaznivih dejanj preko njih lahko nadaljeval, saj je še vedno policist, zaradi česar ima možnost nadaljevati izvrševanje kaznivih dejanj, in da mu izvrševanje očitanih dejanj, glede na sorazmerno nizke dohodke, prinaša dodaten vir zaslužka. Zunajobravnavni senat je zaključkom preiskovalnega sodnika o obstoju ponovitvene nevarnosti pritrdil, pri čemer je v zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bil osumljenec zaradi suspenza pogodbe o zaposlitvi in uvedbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi odstranjen z delovnega mesta, v 4. točki sklepa zapisal le, da bi lahko osumljenec takšna kazniva dejanja ponavljal tudi v drugi vlogi.

11. Iz tako povzete obrazložitve sicer izhaja zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti, vendar ta zaključek ni v zadostni meri obrazložen oziroma konkretiziran. Zahteva za varstvo zakonitosti zato utemeljeno trdi, da iz obrazložitve pravnomočnega sklepa ni razvidna konkretna presoja navedb glede suspenza pogodbe o zaposlitvi in uvedbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z vidika obstoja realne nevarnosti ponovitve istovrstnih kaznivih dejanj. Po presoji Vrhovnega sodišča so navedbe, da je bil osumljenec zaradi suspenza pogodbe o zaposlitvi odstranjen z delovnega mesta, za presojo ponovitvene nevarnosti pomembne. Kot izhaja iz sklepa preiskovalnega sodnika, se zaključki o obstoju ponovitvene nevarnosti pomembno opirajo prav na osumljenčev status, položaj in vlogo pri izvrševanju očitanih kaznivih dejanj. Osumljenec je vstopne in izstopne žige v potne listine državljanov tretjih držav lahko odtiskoval le zato, ker je imel status uradne osebe (obmejnega policista) in je z navedenimi žigi razpolagal v okviru svojih pristojnosti in pooblastil na delovnem mestu. To pomeni, da je izvrševanje kaznivih dejanj osumljencu omogočalo prav dejstvo, da je kot uradna oseba v okviru svojih pristojnosti in pooblastil razpolagal z žigi. Okoliščina, da je bil osumljenec zaradi suspenza pogodbe o zaposlitvi odstranjen z delovnega mesta, s čimer mu je bila odvzeta možnost dostopa do vstopnih in izstopnih žigov mejne kontrole kot ključnih sredstev za izvršitev kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države in jemanja podkupnine, pa tudi do druge delodajalčeve imovine (kaznivo dejanje poneverbe), bi lahko pomembno vplivala na presojo obstoja ne le realne nevarnosti, pač pa tudi realne možnosti, da bo osumljenec nadaljeval izvrševanje istovrstnih kaznivih dejanj tudi v prihodnje.

12. Sodišče bi se zato do zatrjevane okoliščine moralo opredeliti s konkretnimi razlogi (in ne zgolj pavšalno, abstraktno). Pojasniti bi moralo, kako ta okoliščina – v povezavi z drugimi upoštevnimi okoliščinami – vpliva na presojo ponovitvene nevarnosti. Posplošen odgovor zunajobravnavnega senata, da bi lahko osumljenec kazniva dejanja ponavljal tudi v drugi vlogi, ne zadosti zahtevam, ki pritožbeno sodišče obvezujejo k opredelitvi do pritožbenih navedb, saj takšen odgovor ne vsebuje nobenega pojasnila, v kateri drugi vlogi in na kakšen način bi osumljenec z izvrševanjem kaznivih dejanj lahko nadaljeval tudi v prihodnje. Takega posplošenega odgovora zato ni mogoče preizkusiti. Kolikor je zunajobravnavni senat štel, da bi lahko osumljenec kazniva dejanja ponavljal v „drugi vlogi“, bi moral pojasniti, katero drugo vlogo ima v mislih, in tudi, kakšna je v tem primeru, upoštevajoč vse ostale upoštevne okoliščine primera, realna nevarnost, da bi osumljenec kazniva dejanja (v drugi vlogi) lahko ponavljal tudi v prihodnje.

13. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora nima zadostnih razlogov v zvezi z zaključki o obstoju ponovitvene nevarnosti. Ker so razlogi v vseh sklepih glede te bistvene okoliščine izostali, zaključkov o obstoju ponovitvene nevarnosti ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

14. Glede na ugotovljeno kršitev je Vrhovno sodišče zahtevi osumljenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora razveljavilo. Osumljenec je smel biti na podlagi izpodbijanega sklepa v priporu največ mesec dni od dneva, ko mu je bila odvzeta prostost, tj. do 8. 3. 2020. To pomeni, da v času izdaje te sodbe sklep nima več pravnih učinkov. Poleg tega iz podatkov spisa izhaja, da je bil pripor v vmesnem času odpravljen, saj sodišče ni sledilo predlogu tožilstva za podaljšanje pripora. Vrhovno sodišče zadeve zato ni vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ker so že navedeni razlogi narekovali ugoditev zahtevi, Vrhovno sodišče ni presojalo ostalih zatrjevanih kršitev.

-------------------------------
¹ Tako na primer odločbe Ustavnega sodišča U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, Up-74/95, Up-75/95 in Up-57/95, vse z dne 7. 7. 1995.
² Gl. na primer odločbo Ustavnega sodišča Up-152/06 z dne 8. 3. 2006.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 56982/2019
• VSRS Sodba XI Ips 12195/2019
• Sodba XI Ips 48/2009