VSRS Sodba XI Ips 60007/2011

Jedro

Ko je obtoženec na begu oziroma če se skriva, sodišču ni dosegljiv, zato je zoper njega treba odrediti pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obtoženec s skrivanjem povzroči nezmožnost vročitve tožilskega pripornega predloga, ter se posledično s takšnim ravnanjem tudi odreče pravici do polne kontradiktornosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 20. 12. 2019 zoper obtoženega A. A. odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zadeva je v fazi glavne obravnave, tako da utemeljenost suma izhaja iz pravnomočne obtožnice, ki obtoženca bremeni nadaljevanega kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), poskusa kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 245. člena KZ-1 in nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 31. 12. 2019 zavrnilo obtoženčevo pritožbo, s sklepom z dne 10. 1. 2020 pa še zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora obtoženčev zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitev 22., 23., 25. in 29. člena Ustave RS. Citirane kršitve ustavnih določb zagovornik utemeljuje predvsem zaradi odločanja zunajobravnavnega senata o predlogu tožilstva za odreditev pripora, še preden je obtoženec tožilčev priporni predlog prejel in se o njem lahko izjasnil. Prav tako sta sodišči nižjih stopenj večino okoliščin glede obtoženčeve begosumnosti zmotno in nepopolno upoštevali, pri tem pa svojo odločitev oprli na listine, ki jih tožilstvo pred vložitvijo pripornega predloga ni prevedlo v slovenski jezik. Sodišči nižjih stopenj se tudi nista opredelili do vprašanja možnosti odreditve milejšega omejevalnega ukrepa, kot na primer javljanja na policijski postaji. Zagovornik smiselno predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in priporni predlog zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec je podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP in zahtevo ocenila kot neutemeljeno. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa so razvidni obširni in prepričljivi razlogi o ugotovljeni obtoženčevi begosumnosti, prav tako je višje sodišče argumentirano zavrnilo očitek o kršitvi obtoženčeve pravice do izjave. V preostalem delu pa zagovornik oporeka ugotovljenim dejanskim zaključkom, kar predstavlja nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obtožencu in njegovemu zagovorniku, ki sta mu nasprotovala, vztrajala pri navedbah iz zahteve in poudarjala, da je zaključek obeh nižjestopenjskih sodišč o obtoženčevi begosumnosti napačen.

B.

5. Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev pravice do izjave po 22. členu Ustave RS, kot del širše pravice do obrambe po 23. in 29. členu Ustave RS, ker je zunajobravnavni senat odločil o tožilčevem predlogu za odreditev pripora, preden je obtoženec priporni predlog prejel in se o njem lahko izjasnil. Sodišče prve stopnje je bilo seznanjeno, da lahko vsa sodna pisanja obtožencu vroča preko zagovornika, preko katerega bo tudi podal svoje izjave, kar je bilo storjeno tudi v konkretnem primeru. Zagovornik je namreč sodišču prve stopnje poslal tako vročilnico, ki jo je podpisal obtoženec, kot tudi dopolnitev odgovora na tožilčev priporni predlog, a je šlo očitno le za formalno zagotovljeno pravico, ker zunajobravnavni senat ni počakal z odločitvijo do prejema obtoženčeve dopolnitve odgovora, temveč je že pred tem odločil o priporu in na tak način obtožencu kršil pravico do izjave.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani podalo na Okrožno sodišče v Ljubljani predlog za odreditev pripora (iz pripornega razloga begosumnosti) dne 6. 12. 2019, predlog pa je zagovornik prejel dne 11. 12. 2019, skupaj s pozivom, da en izvod predloga vroči tudi obtožencu. V ponedeljek, 16. 12. 2019, je sodišče prve stopnje prejelo zagovornikov odgovor na priporni predlog, o katerem je odločal zunajobravnavni senat v petek, 20. 12. 2019. Zoper obtoženca je s sklepom odredil pripor iz prirpornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Šele čez en teden, v petek, 27. 12. 2019, je sodišče prve stopnje prejelo zagovornikov spremni dopis, skupaj z vročilnico, ki jo je podpisal obtoženec, in obtoženčevo dopolnitev (zagovornikovega) odgovora na priporni predlog tožilstva.

7. Zagovornik pravilno citira določbo 22. člena Ustave RS, ki mora biti spoštovana tudi v priporni fazi postopka, vendar glede na prikazano kronologijo zadeve to ustavno zagotovljeno pravico razlaga preširoko. Z določbo 22. člena Ustave RS je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Bistvo pravice iz 22. člena Ustave RS je v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovi pravici. V skladu z načelom kontradiktornosti je treba z vidika 22. člena Ustave RS posameznika seznaniti s pisnimi predlogi in drugimi navedbami državnega tožilca, ter mu dati možnost, da se v primernem času do njih opredeli.¹

8. Iz zakonskih določb je mogoče povzeti, da je konktradiktornost postopka odreditve pripora zagotovljena s pripornim narokom, ki se skladno z določbo 204.a člena ZKP opravi takoj po zaslišanju obtoženca, kateremu je bila odvzeta prostost. Na pripornem naroku se zahteva tudi navzočnost državnega tožilca in zagovornika. Tudi v primeru, ko državni tožilec predlaga podaljšanje pripora, je treba zaradi zagotovitve načela enakosti z 22. člena Ustave RS v zvezi s 16. členom ZKP obtožencu omogočiti, da se izjavi o predlogu ter okoliščinah in dokazih, na katere se opirajo, ter mu dati možnost, da ponudi nasprotna dejstva in dokaze. V teh primerih je torej obtoženec sodišču dosegljiv; bodisi mu je na pripornem naroku predhodno odvzeta prostost in je priveden k preiskovalnemu sodniku, bodisi je že v priporu, ki ga je treba po mnenju državnega tožilca podaljšati.

9. Zagovornik spregleda, da obravnavana situacija ne omogoča uresničevanja načela kontradiktornosti v polni meri tako kot predhodno predstavljeni primeri. Ko je obtoženec na begu oziroma če se skriva, sodišču ni dosegljiv, zato je zoper njega treba odrediti pripor iz pripornega razloga begosumnosti po prvem odstavku 201. člena ZKP. V konkretnem primeru sta obe nižjestopenjski sodišči na podlagi ugotovljenih okoliščin zaključili, da se obtoženec skriva in na tak način onemogoča uspešno izvedbo kazenskega postopka. Predstavljena kronologija zadeve kaže na to, da pripornega predloga tožilstva obtožencu ni bilo mogoče vročiti, ga je pa sodišče vročalo zagovorniku in (kljub preteklim neuspešnim vročitvam sodnih pisanj) preko zagovornika tudi obtožencu. Obtoženec s skrivanjem povzroči nezmožnost vročitve tožilskega pripornega predloga, ter se posledično s takšnim ravnanjem tudi odreče pravici do polne kontradiktornosti. Ta je v polni meri vzpostavljena naknadno, ko je obtoženec prijet, kar je bilo spoštovano tudi v konkretnem primeru. Obtoženec je s prijetjem in vročitvijo sklepa o priporu dobil možnost, da se je v pritožbi izjavil o vsem, kar je štel za pomembno v zvezi z odreditvijo pripora. Ob tem ni mogoče prezreti, da je bila zagovorniku konktradiktornost zagotovoljena že od samega začetka, saj mu je bil tožilski priporni predlog vročen, nanj je podal odgovor in do odgovora je zunajobravnavni senat tudi zavzel stališče.

10. V luči ugotovljenih okoliščin glede obtoženčeve procesne nediscipline Vrhovno sodišče sprejema stališče višjega sodišča, da bi bilo iluzorno pričakovati, da bo obtoženec (gotovo oziroma pravočasno) podal dopolnitev odgovora na priporni predlog. Upoštevaje odreditev pripora zaradi obtoženčeve begosumnosti so zato neutemeljene zagovornikove navedbe, da bi zunajobravnavni senat moral počakati (tudi) na prejem obtoženčeve dopolnitve zagovornikovega odgovora, kot tudi, da bi moral zunajobravnavni senat upoštevati 15 dnevni rok za vročitev pisanja. Pravila (splošnega upravnega postopka) za vročanje preko pošte v pripornih zadevah ne veljajo, ker gre za nujne zadeve, v katerih sme pripor trajati najkrajši potrebni čas in je dolžnost sodišča, da postopa posebno hitro (drugi odstavek 200. člena ZKP). Navedeni kratki časovni standard pa je bil v konkretnem primeru nedvomno spoštovan.

11. Zagovornik si napačno razlaga pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS, saj ta ni kršena zaradi golega dejstva zavrnitve njegove pritožbe pred višjim sodiščem. Smisel pravice do pritožbe v priporni fazi je v tem, da je stranki postopka (običajno obrambi) omogočena učinkovita obramba obtoženčevih pravic in pravnih interesov, pod pogojem, da je odločba o priporu v vseh bistvenih točkah (pripornih pogojev) obrazložena na zadostno konkretiziran način. Golo zagovornikovo nestrinjanje z vsebinsko odločitvijo višjega sodišča in posledično zavrnitvijo njegovega predloga po odpravi pripora zato ne more predstavljati podlage za očitek o kršitvi te ustavne pravice.

12. V drugem delu zahteve zagovornik obširno polemizira z ugotovljeno obtoženčevo begosumnostjo. Tako navaja, da se je obtolženec nahajal na območju Ljubljane oziroma na območju Republike Slovenije, da je bil v kazenskem postopku procesno discipliniran in se je s pisnimi vlogami preko zagovornika redno sporazumeval s sodiščem, da je sodišče dalo prevelik poudarek obtoženčevim preteklim ravnanjem in premajhno težo obtoženčevim zdravstvenim težavam ter da so bila ključna dejstva v zvezi z obtoženčevo begosumnostjo napačno ugotovljena, zato je tudi zmoten zaključek obeh nižjestopenjskih sodišč, da se obtoženec skriva. S predstavljenimi navedbami zagovornik ne uveljavlja nobene kršitve zakonitosti, temveč izraža nestrinanje z dokazno presojo sodišč nižjih stopenj o odreditvi pripora zaradi ugotovljene obtoženčeve begosumnosti. Te trditve zato predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13. Zagovornik posplošeno zatrjuje, da se izpodbijani sklep opira na dokaz, zapisan v tujem jeziku, glede katerega tožilstvo pred vložitvijo pripornega predloga ni zagotovilo prevoda v slovenski jezik, s čimer je bila obtožencu odvzeta pravica do izjave. Zagovornik ne pojasni, na katere neprevedene listine se v navedbah sklicuje, niti ne, katera obremenilna dejstva je sodišče ugotovilo, prav tako tudi ne, kako na bi nakazana kršitev vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa. Je pa iz celotnega konteksta zahteve, zagovornikove pritožbe in izpodbijanega sklepa mogoče ugotoviti, da se zagovornik osredotoča na dopis bosanskih pristojnih organov v prilogah A155 – 162. Pri tem pa spregleda, kot je pravilno ugotovilo tudi višje sodišče v 6. točki obrazložitve sklepa, da so vsebinsko identične ugotovitve zapisane v dopisu Policijske uprave Ljubljana (l. št. 3.118), iz katere izhaja opis okoliščin na strani obtoženca, ki kažejo na njegovo begosumnost in do katerih se je zagovornik v predhodni fazi pripornega postopka že lahko izjasnil. Glede na to, da se obtoženec skriva, se s takim ravnanjem odpoveduje tudi uresničevanju te pravice, zato zagovornikov očitek o kršitvi obtoženčeve pravice do izjave ni utemeljen.

14. Zadnji zagovornikov očitek se smiselno nanaša na kršitev drugega odstavka 192. člena ZKP, ker sodišče ni upoštevalo okoliščin, na podlagi katerih bi bila smiselna kvečjemu odreditev javljanja na policijski postaji. Izpodbijani sklep ne vsebuje niti odločilnih razlogov o tem, zakaj je v konkretnem primeru odreditev pripora neogibno potrebna, zato je obremenjen tudi s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v pritožbi ni izpostavil in konkretiziral predstavljenih očitkov. To pomeni, da obeh kršitev zakonitosti v zvezi z neogibnostjo pripora in odreditvijo milejšega omejevalnega ukrepa glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP zaradi materialnopravne neizčrpanosti v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more več uveljavljati. Vrhovno sodišče zato teh navedb ni vsebinsko presojalo.

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakonitosti niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------
¹ Odločbe Ustavnega sodišča Up-32/01 z dne 13. 3. 2003, Up-546/01 z dne 23. 10. 2003 in Up-741/06 z dne 15. 5. 2006.

Datum zadnje spremembe:

30.04.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep I Cpg 352/2018
• VSL sklep II Kp 97604/2010
• VSRS Sodba I Ips 8838/2016