VSRS Sodba XI Ips 56723/2019

Jedro

Vložnik upoštevaje izrecno podano jamstvo države prosilke, da bo tujcu omogočeno ponovno sojenje, v katerem bo imel pravico do obrambe, ne more uspeti z zatrjevanjem, da izročitev tujca zaradi izvršitve sodbe, izdane na podlagi sojenja v njegovi nenavzočnosti, že na prvi pogled ni dopustna.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Kpd 56723/2019 z dne 3. 12. 2019 zoper tujca J. P. odredila pripor zaradi izročitve Republiki Črni gori iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Ks 56723/2019 z dne 5. 12. 2019 pritožbo tujčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o ekstradicijskem priporu vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti tujčev zagovornik zaradi, kot navaja, razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V bistvenem uveljavlja, da je bilo tujcu v Črni gori sojeno brez njegove vednosti in v njegovi nenavzočnosti, v nasprotju s predpisi navedene države in v nasprotju z določbo 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Trdi, da se slovensko sodišče ne bi smelo podrediti nezakonitim in nemoralnim normam, kot je določba 10. točke prvega odstavka 522. člena ZKP. Sodišču očita, da tujcu odreka temeljne pravice in postopek izročitve obravnava kot identifikacijski (ugotovitveni) postopek, ne pa kot sojenje v smislu dejanskega odločanja. Kot zmotno graja navedbo, da je Republika Črna gora v danem roku podala potrebno prošnjo in dokumentacijo, na podlagi katere zahteva izročitev. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da sklepa nižjih sodišč nimata razlogov o odločilnih dejstvih, saj ni ugotovljeno, kdaj in na kakšen način naj bi sodba iz Kotorja postala pravnomočna, niti niso pojasnjeni pogoji za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti. Navaja, da so standardi pravnega sistema Črne gore dvomljivi in da je znana počasnost njihovega pravosodja ter splošna odsotnost spoštovanja človekovih pravic. Sklicuje se na Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1), ki bi moral po svojih minimalnih standardih veljati tudi proti tretjim državam. Trdi, da je kazenski pregon zoper iskano osebo zastaral že v letu 2016. Nasprotuje tudi pripornemu razlogu begosumnosti, češ da tujca na naslovih, kjer je bival, ni nihče iskal. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter odloči, da se tujca nemudoma izpusti na prostost.

3. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP podala odgovor na zahtevo. V njem navaja, da iz prošnje Republike Črne gore izhaja jasno zagotovilo, da bo imel obdolženec pravico do ponovnega sojenja, v katerem mu bo zagotovljena pravica do obrambe, kar je eden izmed pogojev za izročitev po 522. členu ZKP. Poudarja, da sojenje v nenavzočnosti ne predstavlja avtomatične ovire za predajo tujca drugi državi. Pojasnjuje tudi, da je v konkretni zadevi lahko relevantno le vprašanje morebitnega zastaranja izvršitve kazni zapora, vendar slednje še ni nastopilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena tujec in njegov zagovornik. Slednji se v izjavi na odgovor med drugim sprašuje, kako lahko vrhovna državna tožilka zagovarja stališče, da bo tujcu zagotovljena pravica do poštenega sojenja, upoštevaje, da je bil že predhodni kazenski postopek nezakonit. Sodniki bi morali ugotoviti, da ni sorazmernosti med nezakonitostjo v Črni gori, ki naj bi bila sanirana s ponovni sojenjem, in pravico tujca do osebne svobode, kot tudi ne sorazmernosti s konkretnim dejanjem, zaradi katerega je Črna gora sprožila izročitveni postopek.

B.

5. Bistvo vložnikovih navedb iz zahteve za varstvo zakonitosti je v zatrjevanju, da je bilo tujcu v Republiki Črni gori sojeno brez njegove navzočnosti in nasploh brez njegove vednosti, kar naj bi bilo v očitnem nasprotju s 6. členom EKČP. Zagovornik določbo 10. točke prvega odstavka 522. člena ZKP označuje za "nemoralno in nezakonito" ter utemeljuje, da izročitev tujca Črni gori v okoliščinah obravnavane zadeve ne bi smela biti dopustna.

6. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da se v fazi odreditve ekstradicijskega pripora preverja le, če prošnja za izročitev tuje države ustreza pogojem iz 523. člena ZKP in če so hkrati podani razlogi za pripor iz 201. člena ZKP (tretji odstavek 524. člen ZKP). Samo v primeru, ko je že iz same prošnje za izročitev določeni državi prosilki prima facie razvidno, da izročitev tujca tej državi ni dopustna, odreditev ekstradicijskega pripora ni možna.

7. Iz pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora je razvidno, da je kazenski postopek, v katerem je bila tujcu izrečena zaporna kazen v trajanju 1 leta, v Črni gori potekal brez njegove navzočnosti, vendar je država prosilka v prošnji za izročitev podala jamstvo, da se bo tujcu omogočilo ponovno sojenje, v katerem bo imel pravico do obrambe (list. št. 101). Glede na takšne ugotovitve ni mogoče pritrditi zagovorniku, da izročitev tujca Črni gori zaradi izvršitve pravnomočno izrečene kazni zapora že na prvi pogled ni dopustna, saj je zadoščeno zahtevi iz 10. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, ki izročitev tujca dopušča navkljub sojenju v nenavzočnosti, če država prosilka zagotovi, da bo kazenski postopek po izročitvi znova opravljen v navzočnosti izročene osebe. Enako možnost dopušča Drugi dodatni protokol k Evropski konvenciji o izročitvi (v nadaljevanju EKI), ki dovoljuje izročitev, če država prosilka predloži dokaze, ki zadostujejo, da se osebi, kateri izročitev se zahteva, zajamči pravica do začetka novega sodnega postopka, s katerim se ohrani pravica do obrambe. Tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) sojenje v nenavzočnosti obdolženca ni samo po sebi v nasprotju s 6. členom EKČP, če lahko obdolženec pozneje doseže, da sodišče v njegovi navzočnosti znova opravi vsebinsko presojo obtožbe.¹ ESČP je v povezavi s postopki izročitve že odločilo, da bi lahko izročitev tujca sprožila vprašanje skladnosti s 6. členom EKČP le, če bi obstajali utemeljeni razlogi za sklepanje, da tujec v državi prosilki ne bo mogel doseči ponovnega sojenja in bo izvršena kazen, ki mu je bila izrečena na podlagi sojenja v njegovi nenavzočnosti. Pri tem država izročitve izpolni svoje obveznosti po 6. členu EKČP, če v dobri veri na podlagi zagotovil države prosilke sklepa, da tujec v državi prosilki ne bo primoran prestajati kazni, ki mu je bila izrečena na podlagi sojenja v njegovi nenavzočnosti.²

8. Vložnik po navedenem in upoštevaje izrecno podano jamstvo države prosilke, da bo tujcu omogočeno ponovno sojenje, v katerem bo imel pravico do obrambe, ne more uspeti z zatrjevanjem, da izročitev tujca zaradi izvršitve sodbe, izdane na podlagi sojenja v njegovi nenavzočnosti, že na prvi pogled ni dopustna. Glede na podano zagotovilo države prosilke ne more biti uspešno niti njegovo navajanje, da so zaradi izpeljanega sojenja v nenavzočnosti standardi pravnega sistema v Črni gori dvomljivi.

9. Sklicevanje vložnika na določbe ZSKZDČEU-1 je brezpredmetno, saj država prosilka ni država članica Evropske unije. Očitki, ki se nanašajo na domnevne nepravilnosti, storjene v kazenskem postopku zoper tujca v Črni gori, bodo lahko predmet nadaljnjega postopka v državi prosilki, v fazi odločanja o zakonitosti sklepa o odreditvi ekstradicijskega pripora zaradi izvršitve tuje pravnomočne odločbe pa ne morejo biti relevantni. V tej fazi postopka tudi niso upoštevne navedbe, s katerimi zagovornik graja postopanje preiskovalne sodnice pri vodenju postopka izročitve, saj bodo te lahko predmet odločanja zunajobravnavnega senata (drugi odstavek 526. člena ZKP).

10. Brezuspešno je vložnikovo zatrjevanje, da je kazenski pregon zoper tujca zastaral že v letu 2016, kar po njegovem mnenju predstavlja dodaten razlog za zavrnitev predaje državi prosilki. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo pravilno pojasnila, da je v obravnavani zadevi lahko relevantno le morebitno zastaranje izvršitve kazni, zaradi katere se zahteva izročitev, ki pa glede na ugotovitve nižjih sodišč po domačem pravu (niti po pravu države prosilke) še ni nastopilo (7. točka sklepa zunajobravnavnega senata). Vložnik glede na navedeno niti s tem ugovorom ne more omajati zakonitosti izpodbijanega sklepa.

11. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj ima pravnomočni sklep vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so pomembna za odreditev ekstradicijskega pripora, vključno z zadostnimi pojasnili glede sojenja v nenavzočnosti tujca (točka 9. sklepa zunajobravnavnega senata). Navajanje, da bi moral sklep vsebovati tudi obrazložitev, kdaj in na kakšen način je sodba iz Črne gore postala pravnomočna, pa ni utemeljeno, saj za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora zadošča potrdilo o pravnomočnosti na tuji sodni odločbi.

12. Zagovornik izpodbija še priporni razlog begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Meni, da na strani tujca begosumnost ni podana, ker ga med kazenskim postopkom v Črni gori na naslovih, kjer je bival, ni nihče iskal; če pa oseba ne ve za obstoj kazenskega postopka, se tudi ne more skrivati pred njim. Vrhovno sodišče takšno sklepanje zavrača, saj se navedbe vložnika nanašajo na pretekli kazenski postopek v Črni gori, kar za presojo tujčeve begosumnosti v tem postopku izročitve ni relevantno. V obravnavanem postopku je tujec z zahtevo Republike Črne gore za izročitev seznanjen, nižji sodišči pa sta ugotovili, da ga na Republiko Slovenijo ne veže nobena okoliščina, da ima formalna bivališča urejena na različnih naslovih v tujini in da je državljan Hrvaške, ki svojih državljanov ne izroča. Na tej podlagi je tudi po oceni Vrhovnega sodišča razumno sklepati, da obstaja ralna nevarnost, da bi tujec, če bi bil izpuščen na prostost, Republiko Slovenijo zapustil in postal nedosegljiv slovenskim organom ter s tem onemogočil postopek izročitve, zato je treba zoper njega odrediti pripor.

13. Vložnik šele v izrednem pravnem sredstvu uveljavlja, da je sodišče zmotno navedlo, da je Republika Črna gora v roku podala potrebno prošnjo in dokumentacijo, zato teh navedb zaradi materialne neizčrpanosti ni bilo mogoče upoštevati (peti odstavek 420. člena ZKP). Navedbe se poleg tega nanašajo na izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zagovornik v izjavi na odgovor državne tožilke dodatno izpostavlja, da ni podana sorazmernost med tujčevo pravico do osebne svobode in konkretnim dejanjem, zaradi katerega je bil sprožen izročitveni postopek. Teh navedb ni uveljavljal niti v pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice (drugi odstavek 420. člen ZKP), niti v roku za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (tretji odstavek 421. člen ZKP), zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

C.

14. Ker uveljavljane kršitve zakona niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

-------------------------------
¹ Prim. zadeva Krombach proti Franciji, št. 29731/96 z dne 13. 2. 2001, točka 85. obrazložitve, zadeva Sanader proti Hrvaški, št. 66408/12 z dne 12. 2. 2015, točka 68 obrazložitve.
² Zadeva Einhorn proti Franciji, št. 71555/01 z dne 16. 10. 2001, točka 33 obrazložitve.

Datum zadnje spremembe:

26.03.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 15/93
• VSRS Sodba XI Ips 11072/2016-111
• VSM Sklep II Kp 30878/2017