VSRS Sodba XI Ips 62087/2019

Jedro

V obravnavanem primeru je bil zoper tujca odrejen tako imenovani začasni ekstradicijski pripor, katerega namen je zagotoviti navzočnost obdolženca oziroma obsojenca v postopku odločanja o izročitvi in s tem preprečiti, da bi se s pobegom izognil izročitvi. Pravna podlaga za odreditev pripora je bila v prvi vrsti Evropska konvencija o izročitvi, ki sta jo ratificirali Republika Slovenija in Švica. Zaradi navedenega se določbe ZKP uporabljajo le, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Kpd 62087/2019 z dne 25. 11. 2019 zoper tujca R. U. odredila pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki teče od 24. 11. 2019 od 21.10 ure, ko je bila tujcu odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Ks 62087/2019 z dne 27. 11. 2019 pritožbo tujčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je tujčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb ZKP, zlasti 525. člena ZKP, kršitve 16. člena Evropske konvencije o izročitvi, napačne in nepravilne uporabe domačega kazenskega zakona in neupoštevanja izoblikovane sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. V obrazložitvi zahteve trdi, da v tiralici manjkajo podatki o tem, kateri organ in s katero odločbo je odločil o zapornem nalogu, ter da je že na prvi pogled očitno, da je izročitev tujca nedopustna, ker je nastopilo relativno zastaranje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper tujca odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navedel, da podatki, navedeni v mednarodni tiralici, zadoščajo za odreditev začasnega izročitvenega pripora, ter da sodišče utemeljeno ni presojalo ugovora zastaranja izvršitve zaporne kazni, ker je to predmet presoje v postopku odločanja o zahtevi za izročitev tujca. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor Vrhovnega državnega tožilstva na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo tujcu in njegovi zagovornici. Slednja je v izjavi ponovila trditev zahteve, da bi morala biti obsodba v tiralici navedena z vsemi generalijami, ki so predpisane, ker v nasprotnem primeru manjkajo podatki o tem, kateri organ in s katero odločbo je odločil o zapornem nalogu.

B.

5. Neutemeljena je trditev zahteve, da je odreditev začasnega ekstradicijskega pripora nezakonita, ker v mednarodni tiralici ni navedena opravilna številka obsodilne sodbe ter naslov organa in opravilna številka odločbe, s katero je bil odrejen pripor. V obravnavanem primeru je bil zoper tujca odrejen tako imenovani začasni ekstradicijski pripor, katerega namen je zagotoviti navzočnost obdolženca oziroma obsojenca v postopku odločanja o izročitvi in s tem preprečiti, da bi se s pobegom izognil izročitvi. Pravna podlaga za odreditev pripora je bila v prvi vrsti Evropska konvencija o izročitvi, ki sta jo ratificirali Republika Slovenija in Švica. Zaradi navedenega se določbe ZKP uporabljajo le, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno. Evropska konvencija o izročitvi v drugem odstavku 16. člena določa, da mora biti v prošnji za odreditev začasnega pripora navedeno, da obstaja eden od dokumentov, omenjenih v 2.a) odstavku 12. člena te konvencije in da se namerava poslati prošnja za izročitev. Navedeno mora biti, za katero kaznivo dejanje se bo izročitev zahtevala, kje in kdaj je bilo to kaznivo dejanje storjeno, če je le mogoče pa se mora podati tudi opis iskane osebe. V določbi 2.a) odstavka 12. člena Evropske konvencije o izročitvi so alternativno našteti dokumenti, ki jih je treba priložiti prošnji. Ti so: izvirnik ali overjena kopija izvršljive sodbe ali pripornega naloga s takojšnjo veljavnostjo, ali zapornega naloga, ali druge listine z istim učinkom, izdane skladno s postopkom, določenim v zakonu pogodbenice prosilke. Namen predložitve navedenih dokumentov je, da je mogoče ustrezno identificirati osebo, zoper katero se odreja začasni ekstradicijski pripor.

6. V obravnavanem primeru je v mednarodni tiralici (obrazec A SIRENE) tujčeva istovetnost identificirana v zadostni meri, da je zoper njega mogoče odrediti začasni ekstradicijski pripor. Navedeno je, da je bila s strani kazenskega sodišča Assizes v Luganu dne 22. 10. 1991 izdana sodba, s katero je bil R. U. spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj po 156., 181. in 252. členu Švicarskega kazenskega zakonika in 19. členu Zakona o mamilih, ker je v obdobju med februarjem in 16. marcem 1990 v kantonih Zurich, St. Gall in Lugano v sostorilstvu s še z drugimi osebami prepeljal in uvozil 14,5 kg heroina, ki je izviral iz Turčije, poleg tega pa je v obdobju med septembrom in oktobrom 1989 pretil državljanu I. H. z nevarnimi grožnjami in nasiljem, ker je v njega naperil pištolo in mu grozil da ga bo ubil, s čimer ga je prisilil, da mu je izročil denar, poleg tega pa je v začetku marca 1990, da bi izboljšal svoje finančno stanje, poneveril datum zapadlosti švicarskega vizuma na svojem potnem listu in na potnem listu nekoga drugega. V mednarodni tiralici je navedeno tudi, da je tujec pobegnil iz zapora Bellechasse v Fribourgu dne 12. 5. 1995, ter da ima skladno s švicarsko zakonodajo obsodba enak učinek kot zaporni nalog.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da podatki, navedeni v mednarodni tiralici v zadostni meri identificirajo tujca in opredeljujejo kazniva dejanja, za katera mu je bila v Švici izrečena zaporna kazen, ter zadoščajo za odreditev začasnega ekstradicijskega pripora po 16. členu Evropske konvencije o izročitvi.

8. Kot je utemeljeno presodil že zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča (7. točka obrazložitve sklepa) se tujčeva zagovornica v tej fazi postopka ne more uspešno sklicevati na morebitno zastaranje izvršitve kazni. Zoper tujca je bil namreč odrejen začasni ekstradicijski pripor zaradi zagotovitve njegove navzočnosti v postopku izročitve in zaradi preprečitve njegovega pobega, kar pomeni, da v tej fazi postopka ugovora v zvezi z zastaranjem izvršitve zaporne kazni ni mogoče presojati.

C.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

26.03.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 190/2007
• Sodba I Ips 40/2005
• Sodba I Ips 42/2006